Presneti petki

by piskec 30. november 2015 13:38

Ponavadi gre na Veliko planino vsak dan en cel kup ljudi.

Ampak sam v zimskih petkih je pa vse drgač al kaj?

A moram res jest gazit? Sicer res ni blo prav veliko, ampak meni že tko sneg ni na prvem mestu raznih veselj. Prej nekje zadaj.

Dejmo se drugič prosim potrudit in tudi v petek zgazit gor, a prav? Hvala. 

Sicer pa... tale sneg, sej ne moreš reč, da ni blo lepo, ne? Pa gaz gor al dol in zameti sem in tja...

Tags:

domači kraji | hribi

Dolomiti - IV. del

by piskec 19. november 2015 18:52

V soboto smo sicer hitro popadali dol, a vseeno v nedeljo zjutraj nismo bili najbolj zgodnji.

Ni bilo kake potrebe, le počasi se je jasnilo. K sreči je dež res ponehal, meglice so še vztrajale, a se je nekako vedelo, da bo dan kar ok.

Vsaj nam se je tako zdelo. Zato smo kar krenili našemu drugemu cilju naproti, bomo se še vmes ustavili tamle pri tistem kolosu nad Cortino.

Že od daleč smo ga gledali in potem sem po internetu nekako uspel zvedeti, da je to spomenik padlim italijanskim vojakom v prvi svetovni vojni, pravzaprav ossario, kostnica. Pa smo šli do njega, ko je šla ravno pot mimo in ko tako markantno gleda nad celotno dolino.

Cel hrib je pravzaprav spominski park, sam spomenik, kostnica pa... kaj naj človek reče ob takih neumnostih vojn(e)?

Ossario di Pocol.

Notri so sama imena, imena, imena, na tisoče imen. Mi je postalo kar slabo in sem moral ven. Nekako je vse v neskladju, najprej te pošljejo umret, potem ti pa postavijo betonsko hladen kolos v čast in slavo.

Država. Ha. Vse so iste, briga jih za lastne ljudi, topovska hrana. Kar naj (na)padajo, jim bomo že postavili spomenik, kjer bo rastla lepa travica in se bodo ljudje lepo obanašali in bo vse v najlepšem redu. Ha. Za bruhat. 

Gremo mi raje v hribe. In smo jo mahnili proti Passo di Giau.

Mene je vedno strah teh gorskih cest, a tule v Dolomitih povsem brez potrebe. Na vsako tako točko, prelaz vozijo kar naprej tudi avtobusi, ki so kar precej zasedeni, vozijo pa jih večinoma voznice. Zanimivo. Veliko ljudi se vozi z busi, najbrž sploh ni slaba ideja za naslednjič, po avto se moraš vedno vračat na isto izhodišče, kar je včasih težava za načrtovanje.

Passo di Giau, 2236m.

Kjer smo takoj našli svojo karto, tisto "najmlajšo", s prve slike. Prazaprav je to še vedno ena najbolj videnih kart tam naokoli! V vseh teh letih ni nastalo še nič bolj pametnega...

Počasi se je jasnilo, k sreči pa tudi mraza ni bilo. Lep dan bo! Še pogled nazaj proti Hotelu Passo di Giau in zelenim travnikom prelaza!

Pot nas je peljala po pobočjih pod Nuvolao-om, v začetku so bila še precej mokra in spolzka, da smo se kar fino opotekali. Skale in mokra trava, me je spominjalo na vršni del Raduhe... Bljaki. Tak drseč bljaki.

Meglice so se sicer tanjšale, a z vrha Marmolade niso nikakor hotele. Cel čas sem pazil, da bi se mogoče najvišji vrh Dolomitov prikazal kje izza kakšnega oblaka, a na žalost več kot tega nisem mogel dobit: 

So se pa vsaj ledeniki videli, vsaj nekaj malega, kar je od njih ostalo v teh časih.

Pot se je izboljševala, vedno bolj suho je postajalo, kmalu pa se je izza vogala prikazal tudi Rifugio Averau, 2413m.

Do njega smo k sreči našli vsaj malce bolj začinjeno pot. Ne preveč... samo malo.

Da bomo lahko rekli, da smo vsaj kako skalo prijeli, v tem stilu. Pa tudi zato, da ni bilo treba po isti poti v celoti še nazaj. Si radi razdelimo.

Rifugio Averau, 2413m. Prekrasno sedelce Forcella Nuvolau, v ozadju Averau, 2648m.

Pogledi na vse strani božanski, na eni strani trave in trave in trave...

na drugi pa v daljavi stene Tofan, prav pod teboj pa nadvse prepoznavni Cinque Torri, 

in med njimi glavni, Torre Grande, 2361m.

Mljask.

Sedeli, stali, gledali. Malo pa tudi hodili. 

A ne preveč, ker je izlet primeren res za vse, stare, mlade, velike, male, srednje, kakršnekoli.

Na vrhu Nuvolau-a (kako, hudiča, pa tale Nuvolau sploh sklanjaš?!), je seveda koča, Rifugio Nuvolau, 2575m. Se jo lepo vidi s sedelca, takole v megli pa je kar malce čarobna.

Na vrhu pa glej: vikingi pečejo hamburgerje kar zunaj! 

Hecno, a izkazalo se je, da je vse skupaj naročila velika skupina, ki je napadala vrh ravno takrat, kot mi.

Ja, kakšnega velikega miru v teh Dolomitih pa ni. Sploh ne na takih obljudenih poteh. 

Sicer pa miru ni nikjer, tudi, če ne bi bilo vseh ostalih. Tamauček že poskrbi za to. Parkrat mu je že ratal narest zgago. Naprimer takole.

Rifugio stoji točno na vrhu. Dober je, da ga ne odpihne. Pa je celo ena starejših koč tu naokrog, iz leta 1883. Je pa res enkratna pozicija in razglede, če le so, lahko občuduješ dan ali pa več.

Če ti pa razgledi niso všeč, pa se na vrhu najde tudi kakšno umetniško delo. Ki je meni tako všeč, da krasi vsa moja namizja.

Vračamo se po isti poti do Koče Averau, kjer si privoščimo pivce po isti ceni kot v dolini in še malo uživamo v razgledih. Zraven pa si midva s Heleno zamišljava, da mora biti takale večerja najbrž res nekaj romantičnega, posebnega: 

Dol grede se potem obiramo, kot vedno, občudujemo rastlinstvo

in tudi živalstvo. Svizcev je kot listja in trave, malce posediš, se navadiš na njihovo barvo in oni nate, pa jih je takoj deset, dvajset zunaj.

Potem pa že počasi mahamo koči na vrhu

in ostalim pohodnikom, ki gredo v višave na malo drugačen način,

a Marmolada še vedno ne spusti k sebi

 

zato slikamo še kažipote, da bom lahko doma razmišljal o poteh naslednjič

in se s težkim srcem poslovimo od dolomitskega raja.

Izlet je bil kratek, a za firbce še vedno dolg, je bilo treba slikat, gledat, občudovat, se čudit in tako naprej. Pa smo porabili za tole potem trikrat več časa, kot bi bilo potrebno. Pa se nismo nič sekirali, še dobro, da znamo tudi uživat, ne?

Do doma je bilo še daleč, prepozni pa nismo hoteli bit, naslednji dan je služba, bomo spet gledali s ta belim...

Forni di Sopra so ponudili še dobro kavico in to prav na trgu, ki ga vedno gledam preko kamere!

Slabe štiri ure vožnje in smo bili doma, 728km za cel izlet, od petka popoldan.

Na koncu se nam je ta ubogi vikend zdel dolg kot prave počitnice. Se vidi že po zapisih, saj sem porabil kar štiri dele in objavil n+7 slik. Le kaj bo, če bomo šli kdaj za cel teden, deset dni? A?

Ker kampe smo si prav lepo ogledali in so vsi super, primerni, z bazeni in podobno. In tudi ne prav dragi, hotela za deset dni ne bi zdržali, kamp pa bi že šel... No, eto, bi lahko rekli, da smo kar že zmenjeni!

Juhu!

Pa en lep pozdrav z Dolomitov! Sicer res opisano šele dvajsetega novembra za izlet, ki je bil prvega avgusta, a zato nič manj zavzeto! 

Tags: , , ,

hribi | po svetu

Dolomiti - III. del

by piskec 16. november 2015 14:01

Pohod tega dne torej ni bil ravno najdaljši, je bil pa skrajno lep. Kljub (pre)obilici ostalih turistov, smo se imeli fajn.

Slabo vreme je prihajalo, megle so se spuščale, a za domov seveda še ni bilo. 

Pri Lago d'Antorno smo se tako kar lepo ustavili. Pavza. Malca.

Sicer malca bolj za druge, kot za nas.

Po par minutah so se opogumili tudi najmlajši. In kmalu je bilo celo jezero račk pri nas. Heh.

Ker nismo hoteli iti po povsem enaki poti nazaj, smo se pri jezeru Misurina obrnili proti Schluderbachu, nato pa smo končno le našli nekaj nadvse pomembnega! Je treba probat ali so dolomitske vode tudi tako sproščujoče za noge!

Je, tudi tile potočki so presneto mrzli, kar pomeni, da delujejo. O, ja! Ostala dva sta pa stisnila rep med noge, nič ledene vode nista hotela!

Ogledali smo si še kakšno sotesko ali dve

hoteli pogledat v neko dolino, a se nam ni dalo več prav veliko. Smo pa zavili na kavo nekje ob cesti, kjer je zgledalo kar luštno, a smo po dvajsetih minutah obupali in se odpravili naprej. Vsekakor postrežba enaka kot v našem hotelu, kar je pravzaprav dobro in sva bila kar malo pomirjena: ni samo naš hotel slab, zadeva je simptomatična za celoten okraj. Veliko turistov in neki daljni časi debelih krav puščajo posledice, tudi v naših krajih je v določenih predelih videti povsem enako sliko.

Se nismo sekirali, gremo pa pogledat San Vito di Cadore. Mogoče bo kaj bolj živo od Cortine včeraj...

A se je vreme že hitro fižilo in tisti sejem sredi mesta je kar pospešeno zapiral vrata, vse so že pospravljali. Škoda.

Kar pomeni, da ni bilo prav veliko za videt.

Tako smo šli še do parka, kjer nas je presenetilo hudo cvetoče jezero v sicer prekrasni pokrajini,

a prav kakega navdušenja med nami ni bilo.

Smo pa vsaj spoznali kje sedijo otroci in kje njihovi očetje. Na desni seveda.

Malo smo se še podili po kolesarski trasi sredi gozda, ker pač drugega nismo imeli počet, potem pa je škropenje počasi le prehajalo v čisto pravi dež.

Ker tokrat nisva spet hotela čakati v hotelskem baru na neskončno postrežbo, sva zato zavila kar v trgovino.

Domače, dolomitsko pivo

in grappa, o, ja, to pa bo danes hud žur!

Pa smo vsi trije ob prijetnem škrebljanju dežja in zatopljenosti v ekrane hitro mrknili. Smo le bili zmatrani?

Napoved za jutri je kazala, da bo dež do jutra ponehal, dopoldan pa se bo zjasnilo in bo kar toplo in lepo. Bo res tako, je italijanskim vremenarjem za zaupat?

Bomo videli jutri, kajne?

Tags: , , ,

hribi | po svetu

Dolomiti - II. del

by piskec 11. november 2015 13:57

Tisto, kar smo si prejšnji dan zaželeli, se je k sreči uresničilo.

Jep, dan se je presneto lepo začel!

Za prvi dan smo se namenili pogledat Tre Cime. V tistem malem odrezku iz Planinskega vestnika je bila opisana pot, dostop smo si ogledali še po netu in tako smo bili pripravljeni. Edino tega, koliko bo stala cesta do parkirišča pod goro nismo vedeli. No, smo pa vedeli, da nikakor ne bo poceni...

A že na poti do Lago Misurina so se nam odpirali pogledi. Ah.

Če že pri nas doma vsak dan vzdihujem, ko vidim KSA, kaj šele tukaj! Od vzdihovanja so me imeli že vsi dovolj...

Pa slikaš malo v eno smer in malo v drugo smer in se nikakor ne moreš odločiti, kje je lepše.

Tre Cime so že v ozadju

in tudi parkirišče je že kar polno, kolikor smo videli na povečanem posnetku.

Na privat cesto do parkirišča Tre Cime di Lavaredo smo tako zavili 1.8. ob natanko 8:27. Rampa, kartice, avtomatika, nič ne moreš špilat balkanca, v stilu: grem samo do prvega ovinka, takoj se vračam. Ne gre.

Cena: lepih 24€/dan. Sitnica.

Je pa vsaj lepa cesta, mestoma malce strma, a zjutraj še precej prazna. Avtodomov pa gor že kar nekaj. Razgledi pa... eh (vzdih).

Pa prav na vse strani. Da smo spet vrteli glave in pritiskali sprožilce.

Rifugio Auronzo, 2320m, je res v lepem ambientu. Ampak najbrž je tako z vsako kočo v takem okolje, kajneda?

S seboj smo imeli gojzarje, za vsak slučaj, a se je že od daleč videlo, da bo tole precej sprehajalna zadeva. Vsaj tisto, kar smo se mi danes namenili narediti. Brez plezanja, ferat in podobnega. Sem hotel prvič le sprejemat, pogledat kako in kaj, brez nepotrebne sekirancije. Za ferate bo že še čas. Enkrat.

Potem smo se počasi odpravili, med vsemi tisoči turistov. Pa se spet slikali in slikali.

Gledali plezalce v stenah, ki jih je bilo le malce manj, kot nas na širokih poteh.

In že je bila tu naslednja koča, ki so posejane res na gosto - Rifugio Lavaredo, 2344m.

Vse je zgledalo precej samotno - čeprav je bilo povsod ogromno ljudi, je koča kazala znake osamljenosti. Nič posedanja pred kočo, nobenega glasu iz koče. Še stranišče je bilo na rampo in na 50c.

So imeli pa supe tablo pred kočo, ki nam je vsaj malo razložila zadeve!

Poti je namreč na voljo kolikor češ. Pa koč tudi. Pa takih in drugačnih ferat. In... ja, pa se prvič znajdi. Kako velik krog pa sploh hočemo narest?

Bolj naokrog ali malo manj naokrog?

Na koncu smo sklenili, da se bomo odločali sproti, ko bomo videli kam gre pot za grebenom. Gremo direkt pod stenami ali naokrog še do koče?

Srečaš pa tudi kakšen avto sem in tja. Jaz bi vsekakor šel raje peš.

Je pa bližnjih in daljnih ferat že tule naokrog kar nekaj. Je super gledat v steno in povsod videti kakšne male pike.

Večina je polno opremljena, včasih pa se najde tudi takšni, ki nimajo niti čelade. No, pa k sreči se kakšni tudi obrnejo, tudi to smo videli, ko smo opazovali do kam neki se bodo turisti upali.

Skozi vsako luknjo gre pot, se ni za bat, da kaj ne bi bilo prehojeno. Tale gre na Monte Paterno/Paternkofel, 2744m.

Potem pa se nam že pokaže Rifugio A. Locatelli oz. Dreizinnenhutte, odvisno ali si bolj naklonjen italijanom ali nemcem. 

Na vsakem kuclju je seveda polno ljudi - Sasso di Sesto, 2539m.

Je pa res, da tule kraljujejo predvsem Tre Cime. Vsekakor.

Mala Cima, 2857m, Velika Cima, 2999m, Zahodna Cima 2973m. Seveda imajo tudi tirolska imena Drei Zinnen.

Locatelli se nam izmika, zgleda bližje, kot je potem v resnici. A ga vseeno kmalu ujamemo, 2438m. Z njim upravljajo iz Padove. Hm, zanimivo, daleč je Padova...

Tudi jezerca so prekrasna, z dovolj časa in veselja do kompozicije tule najbrž ratujejo svetovne fotografije!

Pri tej koči je mnogo več ljudi, naročajo pa ne prav veliko. Večina pije kavo, midva se pa ne dava, bova pa dala tistih pet evrov za pivo, si bova že privoščila!

Izkaže se, da v Dolomitih pivo ni drago v hribih, temveč povsod. Prav nič več ne stane kot v dolini. Kako to, ne vem, ko pa smo navajeni, da je pri nas v hribih vse dražje vsaj večkrat.

Sedimo na terasi in občudujemo Tre Cime, ki jih počasi zajemajo oblaki. Kar sedimo in sedimo.

Res ni čudno, da so povsod količine ljudi. Povsod!

Helikopter se kar naprej fijaka gor in dol, upamo, da ni kaj hujšega. Najbrž tule ni tako kot pri nas, ko helikopter večinoma res leti po hribih le v primeru nesreč.

 

Smo pa zadovoljni, precej zadovoljni. Predvsem meni se to kar fino vidi...

Ogledujemo si še različne dostope iz doline, ki so vsi po vrsti lepo urejeni, čeprav najprej zgleda kot da pot kar ponikne v dolino.

Pri planini Langalm, 2283m, ki je tudi odprta za turiste, se ponovno ustavimo, tokrat raziskujemo osrednjo steno Velike Cime. Dva plezalca, en kar naprej hodi dol in gor po vrvi, drugi pa ves čas nekaj motovili direktno pod previsom. Postavljata bivak, tovorita robo gor?

Seveda gre vse počasi, po petnajstih minutah žemarjenja enega od plezalcev, nas mine potrpljenje.

Tu spodaj so spet jezerca in tudi ti bi lahko uspela kakšna svetovna fotka. Z odsevom in podobno.

Pa raje slikam drugo jezerce, za katerega se izkaže, da ima preko sebe do skale napet trak. Za vadbo plezalcev torej...

Še kakšno staro oznako se najde, če le gledaš pod noge!

Še pogledi v daljavo

in smo na zahodnem robu, na Col Forcellina, 2232m.

Tu nas začnejo poditi že druge vrste turisti

nato pa na razstavi možicev

 

postavimo tudi svojega. Moramo. Jasno.

Avtov je ob naši vrnitvi že mnogo, mnogo več,

meglice pa se počasi spuščajo, popoldan je napovedano poslabšanje.

A sonček se še vedno drži. Do hotela pa je še dolga pot. Bomo že še kaj videli vmes, ni res?

Lep krog smo naredili, lep! Ne preveč dolg, tak, turističen, slabih 10km, 460 višincev, 4h.

Za turiste kar ok.

Ampak mi še ne gremo v hotel!

 

Tags: , ,

hribi | po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP