Sklepno dejanje

by piskec 31. julij 2008 09:42

Avta ne gre kar v Lescah pustit. Čeprav bi ga mogoče najraje.

Je pa tudi treba vse skupaj povedati bolj na široko, ker si nekatere stvari zaslužijo.

Ko je avto mrknil v Krnici, je mrknil sredi ceste. Jasno, ne? Sredi ozke cestice, med dvema ovinkoma, med bregom in potokom. Pač najboljši kraj, kjer je možno kaj takega. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da le ni bilo tako hudo, zraven je bil namreč mostiček čez potok in hiša.

So ljudje, ki gledajo skozi okna, ko se kaj dogaja. Gledajo in gledajo in nič drugega. So pa tudi ljudje, ki dejavno posegajo in pomagajo soljudem. In v tem je bila naša sreča v nesreči. Da so v hiši zraven pokvarjenega avta živeli ljudje, ki radi nesebično pomagajo.

Potem so se dogodki odvijali s svetlobno hitrostjo, vsaj meni se je tako zdelo, ker sem imel polno glavo skrbi in skoraj nisem vedel, kaj se dogaja. Najprej je bilo treba umaknit avto s ceste, na dvorišče, da se še kdo ne zaleti vanj, saj je zasedal kar dobršen del ceste.

In kaj potem naredijo moški? Odprejo pokrov motorja, jasno!

Čez pol ure sva bila oba do komolcev črna, naokoli je ležalo polno orodja, Leander se je zabaval z luštkano mlado, čisto belo, a gluho, muco, punce so klepetale in razmišljale kaj narest, fanta pa sva bila prepričana, da bova vse popravila.

Na koncu mi je skoraj uspelo, jermen sem prav lepo nastavil na vse tiste zobnike in zgledalo je čisto ok. Problem je bil le v tem, da je bilo jermena malce preveč, kak meter, in bi ga moral skrajšat. Ah.

Na koncu sva obupala, mehanika. Se je bilo treba spomnit kaj drugega, klicat njihove znance in vlečne službe. Celo toliko sta se potrudila, da je prišel mlad mehanik s servisa (v nedeljo!) pogledat, če bi se slučajno dalo kaj naredit. Pa se ni. Še povedal nama je, da moraš za jermen gor dat, sneti kolo, drugače ti nikakor ne uspe!

Sva bila oba - mehanika - takoj mnenja, da je bilo zelo dobro, ker tega nisva vedela. Če ne bi še kolo ležalo kje zraven...

Tako je bila vlečna služba edina rešitev. Ta prvi me je nakuril, da jermen zna pa vsaka teta gor dat in da v nedeljo že ne bo hodil naokrog. No, drugi ni bil tako nedeljsko razpoložen in je prišel v petnajstih minutah.

Vse je čisto drugače, če ti nekdo v takem primeru pomaga. Vse je mnogo lažje, če že ne sploh mogoče. Kje je servis, kje je mehanik, kje je vlečna služba, številke... neverjetno zapletenih reči, če jih ne poznaš. Zato smo bili našim "rešiteljem" neverjetno hvaležni!

In tisto pivo ob čakanju na vlečno službo je bilo vredno zlata!

Ker so nam stanovalci res veliko pomagali, sva morala hvaležnost tudi vsaj malo izkazati. Zato sva šla po avto in se ob istem času tudi vrnila na obisk v Krnico. Tokrat s popravljenim avtom!

Pa smo se malo zaklepetali, se malo spoznali, vsaj kakšno rekli, kar ni imelo veze z avtom. Morda pa se srečamo še kdaj, ohranimo stike, kdo bi vedel!

Polni lepih občutij smo se čez čas poslovili in krenili proti Bledu, če smo že tam, ni hudir, da ne prinesemo domov kakšne kremšnite!

Pa nismo vedeli, ali jih naj pojemo tam, ali jih vzamemo s seboj. Še sreča, da je bila vrsta dolga in preden smo prišli do konca, sva se le odločila, da jih odnesemo kar s seboj. 

In ko smo bili na koncu vsi zadovoljni, da se je dobro izšlo (čeprav me še danes boli 340 evrska luknja v denarnici), smo skoraj pozabili naš drugi avto v Lescah. JAOOOOO. Res, za las je manjkalo, pa bi se kar odpeljali domov, vitaro pa bi pustili tam. Eh, če je človek mojster, je pač mojster.

Je pa zanimiva včasih glavna cesta, ki zdaj, ob avtocesti, sameva. Že od nekdaj se je spomnim kot polne avtomobilov, mislim, da je nikoli nisem videl prazne, tako kot zdaj. Iz navdušenja sem potem vozil kar po sredini, po tisti dolgi ravni jari kači... Super občutek, priznam.

Nato nas je mavrica pripeljala domov in s tem zdaj končno lahko zaključim tale naš presneto dolg vikend!

 

Tags:

domači kraji

Dostava na dom

by piskec 29. julij 2008 12:42

Ja, seveda, nadaljevanje!

Mi se torej poslovimo od None, sedemo v avto in se po dolini Radovne spustimo proti Gorjam. Cesta je še vedno makadamska, kot pred tridesetimi leti. Sem in tja se vidi, da jo tu in tam malo obnovijo, nekje se bohotijo celo bankine in podobno. Drugače pa je še vedno vse isto.

Narava, narava, narava. Prekrasno.

Ne razumem le kolesarjev, ki tam požrejo na tone prahu. Tudi, če se trudiš in greš mimo kolesarja počasi, ni šans, da ne bi za seboj dvignil kilometerskega oblaka prahu, ki ga nesrečni kolesar načeloma poje. Oziroma podiha. Meni se vsekakor zdi, da je bolje kadit, kot pa kaj takega počet...

Pa jih ni bilo malo! Ne kolesarjev, ne avtov! Jaz sem bil še priden, sem vozil direktno za kolono, da nisem svojega oblaka delal, ampak vseeno se je tistega belega prahu nabralo za podret celo četico kolesarjev. Pojma nimam, kako zdržijo. Ampak kolesarji so žilavi.

Naš avto pa ni bil. Žilav.

Je tudi njemu šel na živce prah? Ali pa samo makadam? Ali pa samo utrujenost od vikenda? Kdo bi vedel... Utrujenost slabo narejenega materiala je povzročila, da se je nekaj zlomilo in spet je padel mikrojermen dol. Mikrojermen! Ima pa vsaj dva metra in pol v dolžino! Me prav zanima, kakšen je potem šele jermen...

Skratka, klin*eva renojeva kišta se je spet spomnila, da se bo treba spet zabavat z jermeni in podobnimi neumnosti, zato se je sredi Krnice ustavila. Kar tako. Brez opozorila. Dlenkkkkkk! In potem je vse trdo ratalo, da tudi volana ne moreš več obračat. In smo se ustavili, ne?

Tukaj moram opozorit, da je v vsaki nesreči tudi kanček sreče, a o tej sreči bom povedal v naslednjem prispevku. V nesreči namreč spoznaš prijatelje.

No, po različnih peripetijah, razmišljanjih, popravljanjih in odločitvah se je vsa stvar končala takole:

Če dobro pogledaš, vidiš v ozadju nekoga, ki se drži za glavo. Tokrat je imel reno spet srečo, da ga nisem pustil kar kje ob cesti, v jarku...

Peljat avto domov in zapravit goro denarja za prevoz ali peljat avto k najbljižjemu servisu in spet zapravit goro denarja za prevoz???

Do Lesc je bila vseeno manjša gora denarja... Ki ga pljuneš, ne da bi trenil z očesom, le srce ti kriči! Ko se spomniš, da kričiš na otroke: "Pa ne nutele! Tisto ta bolj poceni vzem!" Pa je šlo tukajle za nekaj več nutel. Samo za bloody prevoz. Ah.

Kaj pa zdaj? Trojica z izleta, vse razmetano po avtu, sredi Lesc?!

Pa je padla odločitev:

Joj, koliko časa že nisem videl take ure! Točno se ve, kam paše, kajne? Pravzaprav meni edina blagovna znamka brez imena, ki je naredila tisto svoje, kar blagovna znamka naj bi naredila.

Pa še postaja je imela čisto na peronu tak fini bife, kjer sem lahko - brez obveznosti vožnje - planil po pivu. In smo čakali, da pride

vlak.

Ej, to pa je bilo luštno! Malo sem se sprijaznil, malo pa je pomagal tudi sam obisk bifeja. Vlak tak, kot vedno, kot pred tridesetimi leti. Samo JŽ je spremenjen v SŽ.

Tamauček je kar gledal: "Uuuu, Oči, kako pa ti znaš!!", ko sem znal iz prve vse premaknit, nastavit, naštelat.

Jasno! Presneto veliko kilometrov sem naredil s temi zverinami. Samo nekje daleč, skorajda v prejšnjem življenju.

Pa nam je bilo vsem prav všeč. Ko te peljejo domov. In to prav hitro! Skoraj sigurno smo prišli v Ljubljano mnogo prej, kot bi, če bi šli z avtom! Mašina je šibala, da je bilo prav hudo:

Tamauček je skakal naokrog in tudi trenutek ni bil pri miru. Navdušen do konca! Midva pa tudi, lepo zleknjena sva se lahko končno v miru pogovarjala.

Le še prijatelje je bilo treba klicat za prevoz do Krtine, pa smo prišli domov. Zmatrani od enega samega samcatega vikenda. Polnih glav vtisov in polni materiala.

Zaključek vikenda je bil torej precej zanimiv, nikakor ne dolgočasen. Smo pa enega člana pustili še pri mehaniku, zato se vse skupaj še ni povsem končalo.

Nekako je potrebno, da ga gremo še iskat, anede?

Tags:

domači kraji

Melišče

by piskec 28. julij 2008 20:21

Če vas je mogoče kdaj strah po melišču.

Nikar!

To je ena lepših stvari na svetu. En, dva, tri si dol!

Seveda sem se šele malo pozno spomnil, da bi lahko enkrat tudi tole snemal... Drugače je melišče pod Kamniškim sedlom eno lepših in daljših. Jaz sem spomnim le še tistega pod Stolom in Mojstrovko.

Tole je le ena tretjina melišča, približno. Morda celo malo manj.

Eh, užitka.

 

 

Tags:

domači kraji

Pecol

by piskec 28. julij 2008 09:03

Ja, še vedno se nadaljuje.

Že dolgo nisem imel toliko materiala, s katerim bi bil toliko v zaostanku. Kar preveč se dogaja, ne morem niti sproti podelati...

No, torej. Sobotna noč je bila bolj ocvirkanto zabeljena, z malo zgage in podobnimi težavami, malo so dodale še meeeehke tuje postelje, zato pa smo vsaj vstali kar dovolj zgodaj.

In smo spet šli. Na drugo stran Montaža. Pogledat, kako pa je kaj tam. Morda se s Krti odpravimo enkrat gor, šanse so in volje je dovolj. Pa je treba it pogledat, kako je kaj z avtobusnim dovozom, potmi in podobno. Da se potem ne lovimo in izpademo totalni cepci, ki ne vedo ne kod ne kam.

V izhodišču je bilo vreme prelepo, sonček in popolnoma brez oblačka! Pa vendar nismo imeli take sreče. Na Nevejskem sedlu je bilo natanko takole:

Oblaki, tema, bljak. Škoda, nobenega razgleda, ampak kaj čmo.

Na naslednjem ovinku, pri poti na planino Pecol nas preseneti znak Prepovedano za avtobuse! Ja, pišuka, kaj pa zdaj? Kako spraviti Krte gor? Res, da je znak že presneto star, ves zarjavel in morda je tu še od prejšnje vojne, saj so cesto že zdavnaj posodobili... Po ogledu ceste se nama nikakor ne zdi, da ne bi mogel tudi kakšen manjši avtobus priti gor. Morda res ne tisti, ta veliki, ampak tak za dvajset pa že, no!

Na planini Pecol polno parkiranih avtomobilov, zjutraj še kar par kamperjev je zajtrk, presneto jim zavidam. Razgled pa isti jajec, kot prej - Montaž si je spet privoščil kapo in mi spet me pusti pogleda nanj. Grrr.

Čeprav je vreme bolj kislo, pade odločitev, da malo se pa že moramo sprehoditi, anede? Jaz imam najprej v planu, da gremo malce do koče Brazza, kar se na koncu pokaže za premalo. Tamauček hodi odlično, važna je le motivacija. In takole, na gorskih planinah, jo je veliko. Sicer se pa nam nikamor ne mudi, tudi vreme nič ne kaže, da bo kaj poškropilo.

Koča od daleč sicer zgleda velika, na koncu je pa le ena majhna kočica spretno skrita za robom, da je od zgoraj sploh ne vidiš.

Seveda pa Italijani ne bi bili Italijani, če ne bi imeli kje v bližini še kake stare Comapgnole. Ne, ne, na sliki ni koča, koča je skrita tik pod robom, kaj prav večja pa tudi ni... No, eno majčkeno.

In ker ni bilo dovolj, smo jo mahnili še malo naokrog. Eno krožno pot bomo naredili! Je treba malo kondicije nabirat, tamauček ne kaže znamenj naveličanosti, še upirati se sploh ni začel. Torej kaže dobro - mahnimo jo naprej!

Na koncu smo se povzpeli kar do 1848m višine, razgled je bil pa še vedno za en bljak.

A kljub temu je planina preprosto lepa. Presneto velika, prostrana, obkrožena z visokimi hribi, meni seveda takoj pri srcu. Helena je uživala ob rožicah, neverjetno ogromno različnih smo našli. Tamauček pa je itak kar naprej skakal gor in dol. In potem...

največje presenečenje dneva: znašli smo se v Deželi aplskega svizca!

Najprej jih sploh ne opaziš, samo žvižganje slišiš, za katero pa misliš, da so ptiči. A smo se malo usedli, da nekaj prigriznemo in potem se je začelo... Minuto smo bili pri miru in kar naenkrat je bilo svizcev naokrog, kolikor si hotel. Svizec tu, svizec tam, svizec spredaj, svizec zadaj... Povsod! Sem se že ustrašil, da nas napadajo, toliko jih je bilo! Mater res, sami svizci! In to presneto dobro rejeni, z mladički in brez, v paru ali en sam, toliko jih je bilo, da se sploh niso več pretirano bali. Sem in tja je še kakšen zažvižgal, ampak to je bilo pa tudi vse.

Fotoaparat je seveda kar naprej škljocal, igral sem se z daljnogledom, tamauček pa je imel še dva lovska pohoda, ampak se nista ravno izšla. Toliko pogumni pa spet niso bili.

No, kakorkoli že, teh svizcev je bilo res toliko, da sploh ne moreš verjet. Pa sem bil že večkrat na tej planini, a nikoli nobenega videl. Zdaj je pa skoraj vse gomazelo pod nogami. Kdor hoče torej videti svizca, naj gre na planino Pecol. Zgleda, da letos ni nobene ujede tam naokoli.

Ampak niso bili pa samo svizci, bil je tudi en kup kozorogov in ostalih rogatih živali, le da so bile te precej višje in dlje. Opazil si jih samo po premikanju črnih pik na melišču.

Čisto jasno je, da sem se spet igral, čeprav ne vem zakaj, ker kakšne uporabne vrednosti vse skupaj ni imelo. Ko daš daljnogled in fotoaparat na najvišji zoom, rabiš približno 9 minut, da najdeš tisto, kar iščeš. In ker je moja roka tresoča, lahko le v preletu male črne pike stisneš sprožilec. Če si seveda dovolj hiter. Ali pa, če imaš samo presneto srečo.

Zgleda, da sem jo enkrat imel. Malo pa vseeno rabiš domišljije. Tole je namreč zelo podobno kozorogu, ki prežvekuje in se nastavlja lovcem s fotoaparati v rokah. Edina nerodnost je, da je malce daleč. Hja. Se vidi, da smo imeli časa dovolj in da smo uživali, anede?!

Na koncu smo hodili kar dobre tri ure, brez kakšnega jamranja in sitnobe. Priznam, da me je kar malo presenetilo! Kar pomeni, da se odpira cel nov svet, kjer bomo lahko še veliko večkrat kam šli skupaj! Super.

Ob potoku rdečih skal (interno ime) smo morali seveda narediti še tisto obvezno, pohodniško - namočiti noge!

Jej, jej, je bila mrzla! Tamauček sicer skoraj tulil, ampak to ga ni prav nič motilo, da ne bi kar naprej čofotal po tisti ledenici. Sva ga morala na koncu skoraj zvleči ven... še preden bi se cel namočil.

Potem pa smo pomislili na Bled... in na kolono, ki se ob nedeljah vije proti Ljubljani... Oh. Ah. Gremo mi malo prej domov, ko še ne bo gneče! Še poslovimo se od None, jaz se nabašem še z zvrhano skledo kislega mleka...

in gremo proti domu.

Ne, ne... kje pa! Našega vikenda sploh še ni konec! Ha! Nikakor.

Se bo moralo torej nadaljevati.

Tags: , ,

domači kraji

Zgodnja ura

by piskec 26. julij 2008 02:17

Ura je 4:14. Malo že gledam. Čisto malo. Sem pa opazil, da lažje tipkam, kot gledam.

Hja.

Gremo v hribe.

Upam, da nam bo vreme naklonjeno in da ne bom spal ravno za vsakim vogalom.

Tale dva dni bo strašanska gneča v Kamniških...

Tags:

Prva petletka

by piskec 25. julij 2008 10:26

Lahko bi rekli, da smo na prestolonaslednika skoraj pozabili.

Pa nismo.

Samo nekaj časa je trajalo. Se je pa fino še malo kasneje spomniti, kako luštna je lahko kakšna stvar in kako srečne so lahko očke mladih nadebudnežev.

Frizuro si pa sam dela. Zadnjič smo morali celo gel kupiti, da si lahko prčka po glavi. Toliko časa je težil, da sva popustila. Bogve, kje je to pobral, najbrž v vrtcu, tako kot vse neumnosti. Doma ga učimo le pametnih, odgovornih in moralno etično nespornih pravil. Japajade.

Se ve, kam vleče Ojdip, sinčeka v mamino smer in zato ni hotel čokoladne torte. So mu morali Mati narediti maligodno (maline+jagode). Počasi se mi krog odjemalcev moje torte zmanjšuje. Še danes ne vem, ali bi moral biti užaljen ali ne. Vsaj eno majčkeno?

Smo ga hoteli napopati in smo mu dali najprej samo en bonbon. Pa je bil lump tudi s tistim čisto zadovoljen in čisto nič razočaran! Pa se je potem seveda v špajzi našlo - kakor po naključju - še par paketov, ki so romali v njegove roke. Pri tistih iskrenih očkah sem se pa jaz čisto stopil.

Eh, Sine pobaline, nekam hitro mi rasteš! Naj se ti preveč ne mudi, jaz bi se še valjal po postelji s teboj...

Tags:

Krapi

by piskec 23. julij 2008 12:28

Se nadaljuje od tule.

Čeprav smo imeli še poln avto mesa od mojega prčkanja po hladilni skrinji, nas je Nona čisto zmedla s Krapi. Kakšni Krapi, madona?

In to je bilo treba probat. In to na Kmetiji Psnak. Zakaj? Ker se tam okrog potikamo že trideset let, jedli pa nismo prav velikokrat. Pa smo zato tokrat le šli, ker Krapi so se že slišali dobro. Mene je pa itak še kislo mleko precej vleklo, če lahko priznam.

Evo jih, Krape. In kislo mleko.

Kaj pa vem, meni so bili strašansko dobri. Na Gorenjskem, med hribi, nekje daleč od vrveža in s prazno glavo, vse zgleda popolnoma drugače. Kar malo se vračaš v otroštvo, nekam v bolj naravne okvirje. V čase, ko so konji vlekli robo na Kredarico (do 96-ega!), v čase, ko si električne pastirje prijemal brez strahu, v čase, ko si bil eno z naravo.

Pravzaprav v čase, ko sem bil majhen in ko si sveta še nisem zakompliciral.

Sicer pa ni tako hudo, le večkrat bo treba pobegnit kam daleč, v naravo. Vesel sem, ker tamauček uživa in mu je to blizu. Vendar pa je vprašanje, koliko časa bo še tako, računalniki so tudi pri njemu na pohodu.

Da ne bom preveč sentimentalen, bistvo je v Krapih, anede?

Ocvirki so bili tako presneto slastni, da sem z veseljem pohamsal svoje in Helenine. Seveda pa je to pustilo nekaj posledic, še posebej zbujanja sredi noči. A za dobre stvari je potrebno včasih tudi kaj potrpet.

In to je bilo za soboto čisto dovolj. Jaz sem imel polno kapo vtisov, poln trebuh in sem se samo še zavalil v posteljo. Dost mam sem rekel in mrknil v (pre)mehko posteljo.

Bomo šli jutri naprej.

Tags:

domači kraji

Višarje

by piskec 22. julij 2008 18:24

Če ne veste za kaj gre, je tule prejšnji post, s temle pa kar nadaljujem.

Ja, na Višarjah pa je bil razgled! Huh!

Na eni strani sta se bohotila Mangrt in Jalovec, Mangrt sploh čisto blizu, na dosegu roke skoraj.

Na drugi strani pa Viš in Montaž, Montaž že s svojo običajno kapo, ko se sramežljivo skriva pred ostalimi. Še posebej pred mano, se mi zdi. Lump.

Poslikal sem enmiljon slik, saj je jasno... Kaj pa lahko človek stori drugega v takih razmerah? Vse kot na razglednici, saj bi bil cepec, če ne bi kar naprej pritiskal.

Romarska cerkvica na vrhu, drugače pa kar nekaj gostiln in prodajaln spominkov. Cerkveni turizem. Ampak luštno pa za znoret. Na 1789m višine.

Od daleč zgledajo Višarje takole:

Od blizu pa so malo večje:

Najbolje pa je pogledat takrat ko rabiš, v živo:

Malo sem edino počival, da sem sinu razložil, kje so kakšne gore in kaj vidi. Poslušal je že pridno, kaj si je pa zapomnil, je pa druga stvar. Edino tako se ga je uspelo prikovati na tla, za vsaj dve minuti. Ves ostali čas ga je bilo namreč dovolj po celih Višarjah. In medtem, ko sem se delal Očeta in predajal znanje, je lahko Helena škljocala...

In na koncu je bil kar naenkrat čas, da se spustimo s presnetimi steklenimi bučami nazaj v dolino. Taka je bila poslovilna fotka, kaj pa veš, če te te preklemane zadeve sploh pripeljejo do doline...

Pa so me. Še dobro.

Potem smo pa kidnili nazaj v Radovno, nihče ni hotel biti utrujen, ampak v avtu so pa vsi takoj spali. Hja, samo vozniki se moramo potem žrtvovat in biti kar naprej na preizkušnji.

Še prej pa smo šli na krape. Pa ne na ribe. Ne nekaj drugega.

Ampak o tem pa jutri, za danes je že dovolj slik.

Tags:

domači kraji

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP