Košutna

by piskec 25. oktober 2016 12:38

Za neke kraje mi je kar naprej žal, da nisem večkrat tam. 

Ker je lepo. Ker se velikokrat spomnim na njih. Ker jih vidim vsakič, ko se peljem v Dob ali Domžale. Ker... razlogov je pravzaprav kolikor češ.

Saj se trudim, da bi bil večkrat tam gor, a nekako ne gre, ni ravno najbližje, ni ravno za eno urco sem in tja. Resnici na ljubo prav daleč tudi ni, a vseeno, nisem več prav hiter.

Mene spominja na balkon. Takega bi takoj imel, priznam.

Letos sem si le enkrat vzel čas. Na, zdaj je pa tam gor že sneg, to mi pa ni več preveč pri srcu. Čeprav se lahko še vedno zgodi, da ga pobere in bo še prekrasna jesen, ki me bo vsaj še enkrat zvabila tjale gor. V jesenskih časih sva že večkrat uživala tam in v bližnji okolici.

Sem pa vsaj tistikrat - šel sem konec maja - ubral nekaj drugačno pot. Pod ovinke sem se pripeljal, nekaj se mi je mudilo in se nisem mogel zamuditi za cel dan, vstal pa sem seveda pozno, nato pa šel čez planino Koren gor in čez zajle, dol pa sem - končno! - poiskal pot, kjer gredo krave. Vedno sem govoril, da jo poiščem, pa nikoli nič od tega. Pa moram najti še tisto do Medvedje jame, pa tisto počez, pa tisto od pod studenca direkt, pa tisto tretjo... Če bom s takim tempom raziskoval, bom prej 107 let star. Težka bo.

Nazaj grede pa sem se še izdatno pogovoril z oskrbnikom Planine Koren, ki tam zdaj ponuja samopostrežni bife. Pogumno! Upam, da se mu obrestuje in da mu ne bomo ljudje pokvarili vsega veselja. Tisti konci so prekrasni in mene tam naokoli vedno žeja. Kaj lepšega, ko lahko še malce posediš, enega spiješ in se naužiješ razgledov!

Sva se kar zaklepetala, domačega ima super, dol je pa potem kar dobro letelo, kolena so bila ravno prav mehka. Oujea.

Hudirja, me je zdaj, ko pišem tole, spet zažejalo po tistih koncih... A da bi šel v snegu? Hm... mogoče ga pa tale jugozahodnik res pobere, kaj?!

Tags: ,

domači kraji | hribi

Velikoplaninski časi

by piskec 24. oktober 2016 14:30

Evo, tole le toliko, da imam vse lepo na kupu.

Vedno se namreč sprašujem, iščem, računam... eh, zakaj neki, če pa imam lahko lepo zbrano na enem koncu, ne?

Upam, da bom tole še kaj dodajal. Najbrž aprila, ko bo spet sestanek tam gor!

Tags:

dogodki | domači kraji

50 za 50 - pa še nazaj!

by piskec 21. oktober 2016 15:25

O, ja, zdržal sem pohod, žur in še celo noč. Jasno, da sem se res počutil čisto takole: 

Potem sem pa malce pozajtrkoval, vse se je malce umirilo in upočasnilo. Nihče ni bil več tako poskakujoč kot prejšnji dan. Hm, le zakaj?

Zato je Helena hitro opazila, da bo treba kar kreniti na pot, drugače se bom še sam kam zavlekel in me ne bo na spregled še kak teden. Zato smo se kar lepo zbrali, še vsi tisti za navzdol!

Seveda smo prej vse lepo pospravili - to smo že mi ponoči nekaj pospravljali, čeprav najbrž precej vprašljivo - vzeli par pivc s seboj za žejo, meni so nadeli še prjatla balona s petdeset in smo šli.

Sicer ne vem zakaj, ampak kar naprej smo se nekaj ustavljali. Jaz sem hotel pa le spat pa nisem mogel nikjer. Oziroma mi sploh niso pustili. Pa ne tu ležat, pa ne se tam naslanjat, pa ne to, pa ne ono... Ojej. 

Smo se vseeno imeli super!

Sem in tja sem pa le izkoristil gužvo in skušal malce podremat. 

Pa so me vedno prec takoj pogruntali, me na hitro slikali in me še hitreje zbudili. Ej jejej, človek še spat ne sme.

Drugače pa sem sem in tja (le sem in tja) kar dobro zgledal. Čeprav so se mi oči reeeees kar same zapirale. Ni šlo pa ni šlo. Tudi roke so se tresle, kdo bi ga vedel zakaj...

Pri Calcitu so naju nato ostali zapustili, mene pa je Helena gnala naprej. Kaj, da ne prideva do doma? Kaj?! Ha!

Če potem lepo poslušaš pametnejšega od sebe in disciplinirano postavljaš eno nogo pred drugo, no... potem kar gre. Velikoplaninsko vas so še vedno delali. Nikjer nobenega.

Sem komaj čakal na Kamnik, kjer sva si končno lahko privoščila pivce. V tistem vročem dnevu je super pasalo, škoda le, da nisva mogla kaj več posedet. Ali pa zadremat? Vsaj malo, majčkeno? Ne?

Ne! Greva naprej. Eh, pa sva hitro imela in se še po Kamniku izgubljala po nepotrebnem. Ta prava stezosledca! Človek je malo zmatran, pa kar pozabi kje mora it in kje sigurno ne bo prišel skozi. Kot da sva iskala še dodatne kilometre! Jih ni bilo že tako dovolj?!

Sva pa dobila vse lepo nazaj v obliki vonja sveže pokošenih trav. O, krasote, o lepote! To je pomagalo, me malo zbudilo!

Na igrišču sem potem naredil petnajst dvigov, da bi le pokazal, da sem še čisto pri močeh.

... ja, seveda...

Nisem niti verjel, ampak v taki pozi bi se tudi dalo zaspat! Neverjetno, česa je vsega sposoben človek! Pa mi spet ni pustila...

Po Kamniku pa spet ob Bistrici, kjer sva se v tisti vročini lahko še vsaj malo ofrišala! A tudi tu nisva bila sama, nekdo je v travah še vedno spal sanje pravičnega, obkrožen s samimi flašami. Nek včerajšnji tip, dober žur je moral bit, hud. Čeprav ni ravno lepo zgledalo, da tam počez ves nadelan spi, sem mu potihem kar zavidal tisto ležanje...

Potem pa že kmalu Radomlje! Oujejaja! In spet pivce pri Špornu. 

Ampak moram priznat, da to pa ni več tako pasalo. Je bilo že vsega dovolj, le spanja premalo. Ah! Ampak Helena je bila neizprosna in determinirana do konca! Greva! Pa je ne bova klonila tik pred koncem, saj sva že skoraj doma!

Tale slika mi je pa prav pri srcu. Skoraj doma, kaj?

Hitro sem pozabil, da je z avtom vse to malo hitreje in da naju do doma čaka še vsaj kaka urica.

Še posebej, če spet nekaj motoviliš skozi Dob in spet delaš ovinke! Ovinek je sicer prišel prav, ker... no, pustimo to, ampak vseeno, jebela cesta, ne delat ovinkov, no!

Krtine sem bil pa res že vesel, kot že dolgo ne. Dost je blo, dooooooooooost! 

Vsakemu, ki sva ga srečala, sem seveda razložil vse od začetka do konca, zato nama je pot do doma res hitro minila. Zaspan pa tudi nisem bil več toliko, sem bil na začetku poti bolj. Vse kaže, da me je konec poti držal kar dobro pokonci!

Juheeeeeeeej, pa sva! Po dolgih 34-ih urah sva spet pod isto tablico!

Še zadnji korak čez črto začetka in konca! Ta korak sem si res dodobra zapomnil! 

Je bilo pa treba narest še eno lepšo za dokaz, za v album in sploh v dokaz, da sem tudi 50-ico balon prinesel nazaj! 34 ur sem prav lepo pazil nanj!

Vse zahvale gredo seveda Heleni, brez nje najbrž ne bi niti štartal, kaj šele, da bi pripešačil domov. Moja volja je šibka in najbrž bi v prvi gostilni zamenjal pivo za vse te kilometre. Kar bi bilo najbrž celo bolj pametno, a potem ne bi imel toliko za povedat.

Heleni sem pravzaprav hvaležen še za precej več, saj brez nje sploh celotnega dogodka ne bi bilo! Jaz sem tokrat le hodil, žural, pil in hodil, vse ostalo pa so naredili Helena in najini otroci, ki so tudi tokrat veliko pomagali. Vsem sem seveda večno hvaležen - vrnem pri vaših petdesetih!

Izkazalo se je, da je nazaj grede celo dlje - cca. 28km, a samo 111 višincev. Še dobro, navzgor mi pa najbrž res ne bi šlo. Še naravnost je šlo težko...

Plan 50 za 50 je bil torej izpolnjen in celo malce presežen. Za dobro mero. 34 ur, 53 km, en super žur, za začetek petdesetih bo kar dovolj... me je pa kar strah, kaj si bomo spomnili za šestdeset!

Zato sem s čisto vestjo zdržal še kako uro pokonci in se nato zavalil v posteljo, v kateri sem ostal naslednjih 18 ur! 

Ja, spanja mi je pa res manjkalo, a nihče ni rekel, da so petdeseta lahka. Kdo ve, kakšna še bodo, če so se že začela tako! Oujea, sama pričakovanja so me!

Hvala Heleni, najini družini in sploh vsem, s katerimi smo se družili ta čas. Z vami bodo naslednja leta lažja!

 

P.S.

Kakšnih večjih posledic pravzaprav ni bilo, noge so bile ok, glava pa tudi. Nikogar nismo pozabili, nikogar izgubili. Edino, kar ni preživelo, so presnete salomonke, spet so dokazale, da nikakor niso narejene za velike fante nekje pri stotki.

Čez kak teden pa smo razrešili tudi dilemo Fantoma s Kisovca! Janko je namreč cel dan slikal, a se je pri pregledu slik izkazalo, da pa njega ni niti na eni od 426-ih (tu ne štejem še vsaj 147 pobrisanih) slik. Niti na eni! Zato je bil seveda takoj proglašen za Fantoma s Kisovca, mi pa smo se začeli spraševat ali je bil sploh z nami ali je bila to le naša projekcija?!

Pa je Darja na koncu le našla eno jutranjo sliko Fantoma! Sicer zabrisano, a, hej, Fantoma se ne da ulovit kar tako, kajne?!

Tags: , , , , , ,

dogodki | domači kraji | osebno

50 za 50 - tja!

by piskec 18. oktober 2016 20:50

Kdo ve, kdaj se je že začelo z vprašanji tipa: "a ne boš ti kmal petdeset, a?" Pa sem skušal vse skupaj preslišat, prespat, se okrog obrnit in se delat, da jaz pa že ne... Dejte no mir!

Pa nekako ni šlo, če se še tako dobro in hitro izogibaš, postajajo vprašanja vedno glasnejša in vedno nadležnejša. Vedno več jih je. Hitro spoznaš, da temu pač ne moreš ubežat, socialnemu pritisku sploh ne. Mogoče, če bi emigriral kam na Novo Zelandijo, pa še tam bi me že še kaj našlo, se ni za bat.

Torej, prva faza zanikanja je šla počasi mimo. 

S fazo sprijaznjenja sem se dlje ukvarjal. Ali pa se sploh nisem, ker o tem sploh nisem hotel razmišljat. Pa o žuru, pa o povabljenih, pa o... oh, koga brigaaaaaaaaa!

Potem mi je pa le enkrat med nekim izletom padla na pamet hudobna ideja, da če že moram sam trpet - kar bom ob praznovanju prav gotovo - naj trpijo tudi vsi ostali. O, ja, bolj ko bodo zmatrani, manj bodo mene morili in manj neumnosti jim bo hodilo po glavi.

Ne?

Torej je tako ostalo in obveljalo - peljali jih bomo v hribe! 

Seveda to ni tako enostavno, čeprav zdaj z distance morda tako zgleda. Kako tako raznovrstno druščino sploh spraviti v hribe? Kaj delati tam z njimi? Kam sploh it? Kaj tam sploh počet? Eni hodijo več, drugi manj, tretji sploh ne, četrti... - kako vse to sploh uskladiti?

Ja, kar nekaj priprav je bilo potrebnih. Pravzaprav zelo veliko!

Naprimer to je le ena od potrebnih stvari, ki so usklajevale povabljence z možnostmi pohoda in prihoda, tu je bil spisan tudi timing. Ki se je - kot smo videli na koncu - poklopil skoraj na minuto! Čestitke in najlepša hvala Heleni za mojstrovino!

Izmed vseh možnosti smo se odločili za Pohod na Veliko planino od doma in nazaj! - zakaj neki pa imam svojo smerno tablico? - za najhudejšeše, za en čink manj hudejše, a še vedno super hude Pohod od doma do Kisovca (tja!) ter Pohod od Jurčka za malo manj hudejše in Pohod okoli Kisovca za ves ostali kripelj bataljon ali pa mlade fante v vozičkih z mamicami. Zato je bil tudi izbran Kisovec, čeprav je bil v prednosti Domžalski dom, a nujno smo potrebovali cestni dostop.

Tako smo zadnji dan z dvema avtoma vse zvozili na Kisovec, pripravili, kar se je dalo, potem sem pa jaz že izklopil. Se je bilo treba pripravit za naslednji dan! D dan!

Prav nič ne bo lahko! Ne meni, ki sem petdeset, ne ostalim v družini, na katere je padlo vse preostalo delo, ne gostom, ki bodo morali kar nekaj prehoditi.

In tako se je Pohod 50 za 50 začel, v soboto 24.5., natanko ob 7h zjutraj.  Z malce nervoze, a v dobri pripravljenosti in z nasmehom na obrazu!

Ni nas bilo veliko, nekaj pa le, na 9 ur hoje na žur se ne prijavi vsak!

A skupinica je bila mala in luštna in kar vedel sem, da se bo še kadilo za nami! Juhuhuuuuuu!

Meni so pa naštimali balon z napisom 50 in navodilom, da ga moram celega prinesti do gor. Celega! Evo, pa je šel z mano, pritrjen na nahrbtnik, da sem bil kot tekaški zajček. No, preostalih pohodnikov tako nisem mogel kar tako izgubit...

Prvi višinski metri so šli tako kot vedno - počasi in sopihajoče. V nadaljevanju pa vedno hitreje.

Pri prehodu na cesto do Palovč je še vedno vse podrto. Tam sem moral presneto dobro pazit na balon, da mi ga kaka robida ne popika!

Nad Vrhpoljem pri klopci pa smo bili že dodobra ulaufani, še Flori je imela že dobro polimane žulje, uboga reva, dobila jih je že po pol ure hoje! A se ni dala, tako kot se nismo dali vsi ostali!

Na cesti do Jurčka smo bili že prešerne volje, saj je odrešitev takoj za vogalom. Smo že vohali in videli pivo, zato pa so bile seveda slike že precej nenatančne...

Po dobrih petih urah hoda smo se združili še z ostalimi! In jah... res je... kot petdesetletnik si samo še številka... kar poglej sliko!

Je bilo prav neverjetno in ne, tega nisva načrtovala, a je vseeno vse padlo lepo skupaj in pri Jurčku smo se - čisto nenadejano - srečali prav vsi! Timing pa tak! Ha!

Čakal nas je še najstrmejši del in največ višincev na poti. A k sreči je bilo vse po planu, dan je držal, volje je še ostalo, kondicije pa tudi.

S časom je sicer šlo vedno počasneje, a smo dobro držali korak tudi z vsemi ostalimi, ki so začeli pri Jurčku. Se pa ja ne bomo dali! Tako smo se na Kisovcu spet vsi srečali, Balon je še vedno z mano!

Bom zadel vso to gručo ljudi? Oja, seveda! Rajko, dobro si me naučil!

Od tam so nekateri še nadaljevali malo naprej, do Male planine, od nas ta zmatranih, ki smo hodili celo pot, je šla naprej le Flori (bravo!!!!), drugi smo raje zavili do Doma na Kisovcu, kjer smo porabili še zadnji kapljico skrabnega izbora (http://www.krtina.com/blog/image.axd?picture=2014%2f6%2ftbsp-x4.jpg). Ravno prav je trajala, ravno prav!

25km in 1600 višinskih metrov je bilo za nami. Potrebovali smo 8:03h kar za tako skupino sploh ni slabo! Bravo pohodniki!

Malo smo počili, pripravili par stvari, potem pa se je počasi program že začel. In ne, nisem prav veliko trpel, veliko sem moral vedet o sebi (kar ni bilo najtežje) in kar nekaj dogodkov podoživet, kar so mi pripravile posebne igralske točke! Nekaj slik prepoznat - to je bilo že težje in celo nekaj stvari narest tako, kot sem jih v mlajših letih. Opala. Skratka, program in pol!

Dan smo imeli prekrasen, bil je celo sonček, nam pa na skoraj 1300m nad morjem ni bilo treba biti v bundah.

Maček nas pa vseeno ni najbolje razumel in mu je bilo početje ljudi prav dolgočasno. Le kakšne zabave pa majo tile?!

Očetje in sinovi pa takole. Z enakimi potezami in izrazi le s sedemintridesetimi leti razlike.

Darja in Dejan pa sta prostovoljno prav slastno skrbela za vse nas. Da nismo bili lačni.

Ker žejni sigurno nismo bili. Da znam tudi takole igrat, sem seveda izvedel šele, ko sem slike gledal... No, naslednji dan sem se čudil tudi temu, da sploh znam igrat...

Potem pa... potem pa...

se je zabava prevesila v nočni del in počasi so vsi odhajali spat. Le trije smo ostali in plesali še dolgo v noč, pravzaprav kar v jutro. Mi trije pa smo postajali kot tisti mali jagri, najprej se je neznano izgubil en in ga res nisva nikjer več našla, nato je ta drug zaspal na ležalniku direkt sredi plesišča in meni ni ostalo nič drugega, kot da grem maltretirat psa. Je bil pač edini, ki je bil poleg mene še buden.

Pes je bil super zadovoljen, dodobra mi je zgrizel prste, a sva bila tisto uro najboljš kolega. Velik sem mu povedal, on pa meni malo manj. Ga že ni žural celo noč...

Potem pa je že ta prvi vstal. In meni ni bilo treba nič it spat. Jeeeeeej! 

Zdržal sem do naslednjega dne! Opa, stari!

Gremo naprej!

Tags: , , , , , , ,

dogodki | domači kraji | osebno

Ko te le ujame dež

by piskec 3. oktober 2016 12:39

Velikokrat smo bili veseli, kako dobro smo skoz prišli, ko nas ni opralo ali kaj podobnega. Velikokrat.

Ampak vedno pa ne more biti tako, kajne? Enkrat moraš pa dobit nazaj, da se malce izravna, da se svet poravna.

Pravzaprav ne vem, kako to, da nismo izleta odpovedali. Najbrž kar zato, da bomo enkrat karmi pač vrnili tisto, kar ji gre. Naj nas pa opere, saj sredi maja ni več tako mrzlo, bomo že nekako!

In je res že zjutraj lilo kot iz škafa. Pa smo začeli počasi. Zelo počasi. Najprej kar s Trojanskimi krofi. Pa smo jedli krofe, pa kremšnite, pa pili kavico in se nasploh obiralo, kolikor se je le dalo.

Ampak lilo je pa še vedno.

Pa smo prišlo do izhodišča, tja, od koder smo potem hoteli začet naš pohod - na bregu Savinje. Pa je še vedno lilo. Hm... Jah, nič, pa smo se odpeljali z avtobusom prav do Celjske koče. Pa smo tam ponovili vajo s Trojan. In spili še kak čaj in dodatno pivce. In čakali. In še malo čakali.

Potem pa smo imeli le vsega dovolj, kaj nam pa bo en dež! In smo šli: "bomo prišli z marelami vsaj do Grmade!".

In glej ga, zlomka, pogumni imajo srečo. Ali pa le dobro vremensko napoved, ki je obljubljala neko vmesno okno brez dežja. In tokrat so vremenarji celo zadeli, mi pa izkoristili!

Na Grmadi dežja ni bilo več! Kakih velikih razgledov sicer tudi ne, a kdo bi podarjenemu vremenu gledal v zobe...

Kakšen dež neki! Ha!

A smo se vseeno še malce zamudili v Pečovniški koči - za vsak slučaj, da bo dež ja dodobra ponehal!

In da nam bo dal mir, ko bomo hodili vsaj do grebena.

Malo je bilo mokro, malo spolzko, a nihče ni sedel na ta zadnjo, kar je kar lep uspeh. Še celo na Vipoto smo prišli (končno!), čeprav je imela Helena pomisleke, bilo je namreč strmo, midva pa nisva vedela (pri ogledni turi sva Vipoto namreč izpustila!), kakšna je sploh pot. A k sreči se je vse dobro izteklo, prav veliko slik pa nisva naredila. Le ena se je ohranila z Vipote, kljub temu, da je bila tam ena super skrivnostna markacija... to pa za naslednjič!

Še malo dričanja po mokrem, mimo ta velikih Duglazij, smrek, in smo že dol. Kaj nam pa more ta dež, a ne!

 

Krog je bil na koncu malce čuden, a tako je, če ti dež precej nagaja. 

Sicer pa nihče ni bil prav veliko žalosten, nekaj smo se le nahodili, tudi v deževnem zna biti luštno!

V dolini smo šli še nekaj malega spit, veselje pa je naraslo v trenutku, ko je avtobus speljal in je na šipo padla prva kaplja! Dolgo smo čakali na to vremensko okno brez dežja, a smo ga le dočakali in ga tudi s pridom in v celoti izkoristili! 

Težko torej rečem, da je bilo to uravnoteženje in da smo karmi kaj vrnili. Mi kar malce smrdi, da bomo morali enkrat še bolj hudo nasankat, tukajle nismo prav veliko trpeli...

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP