Nazaj v Krakovski gozd!

by piskec 31. julij 2016 12:30

Kdaj sva že naredila ogledno turo? Sva že skoraj pozabila...

Pa seveda nisva. Datum je bil že dolgo zapisan, meddruštvene aktivnosti pa so se že dolgo nazaj začele, zbiranje prijav in podobno se začne kar dosti prej. Z vsakim izletom je kar nekaj dela, še posebej veliko dela pa s takim, kjer je udeleženih toliko društev.

In je vedno strah in zraven tudi veselje, ko se nas zbere toliko, kot se nas je tokrat! 20. marca so člani društev iz našega MDO KBO napolnili kar dva avtobusa! Juhej!

Seveda je zaradi tega organizacija še malce bolj zapletena, stvari je treba delat v več etapah, a vseeno. V jutranjo Kostanjevico pa smo prinesli nekaj veselja in gneče.

V Krakovski gozd pa še malo več, čeprav smo se vsi kar dobro trudili, da bi naredili čim manj škode. Tako fizične kot tudi zvočne.

Gozd je bil seveda bolj zelen kot prejšnjič, vode pa k sreči ni bilo preveč!

Zvončke smo zamudili, smo pa našli vse kaj drugega! O, to je bilo slikanja, na tisoče slik, na tisoče!

Niso le otroci uživali, tudi starejši smo. 

Jaz sem vzel svoje najboljše (edine) zelene škornje in sem brez skrbi brodil po vodi, kjer je pač bila. A ko je bila enkrat voda čez peto, mi je gležnje kar naenkrat oblilo. Kaj? Kako? Pa sem potreboval kar nekaj minut, da sem ugotovil, da mi presneti najboljši (edini) škornji preprosto - puščajo. In to oba škornja! HA!

No, toliko o zanesljivosti plastičnih najboljših (edinih) škornjev. Vsi ostali, ki so si kupili škornje prav za ta namen (mislim, da je hofer naredil takrat kar dober posel), so me prav pokroviteljsko pogledovali. Eh, še na škornje se ne moreš več zanest.

Našli smo še enega od plavčkov, ki še kar ni mogel nehat iskat svoje redke ljubice, čeprav najbrž že cel mesec ni jedel. Pa se mi pritožujemo...

Na koncu smo pogledali še drugi najdebelejši dob, Cvelbarjev dob. Nato pa smo se odpeljali na obronke Gorjancev, nekam v bližino kraja, kjer sva se midva poročila in v Žolnirjevi zidanici pojedli eno boljših gobovih juh. Vsaj jaz. Mnjami.

Največja zahvala gre pa seveda Alji in Dušanu, strokovno sta obdelala vse, kar je kogarkoli zanimalo.

Doma sva bila oba kar zmatrana, sedem društev je pa sedem društev in ko je vse ok ti odpade kamen od srca. Niso pa nama odpadli gojzarji, ki jih je nekdo pozabil na avtobusu. Po parih intervencijah po društvih, po oglaševanju, mejlih in vseh današnjih kanalih in iskanju lastnika, imava zapuščene gojzarje še vedno doma.

Neverjetno.

Tags: ,

domači kraji

Spet na sestanek!

by piskec 28. julij 2016 15:30

Če sem šel že lani, ni hudir, da ne bi šel še letos!

Sicer so mi datum prestavili s srede aprila na 18. marca, a se nisem dal. Res, da bo gor še nekaj snega, a v dolini je bilo takrat prekrasno!

Tokrat ni bilo kakšnih večjih priprav, sem že poznal zadeve od lani in od letos, ko smo šli v januarju ponovno. Se pravi prav pred kratkim, kaj se bom pripravljal!

Direkt mimo cerkve in v prvi gozd - da takoj človek začuti, kako bo še luštno!

Potem je šlo več ali manj isto kot ponavadi, le na Kolovcu, torej ravno tam, kjer sem prejšnji dan našel novo pot, sem se izgubil. Jejhata, mojster! Sicer vse skupaj nič, ampak kar naenkrat ni bilo nič znanega naokoli, grape povsem neke druge, tiste lepe poti pa od nikoder. K sreči so pri roki vedno tehnološke napravice in sem se hitro izvlekel čez nekaj grap in podrtih dreves, a grenak priokus velikega stezosledca, ki si niti poti od prejšnjega dne ne zapomni, je le ostal. Preveč me je neslo v desno in ko si misliš, da moraš it bolj levo, greš le še bolj v desno. Toliko o občutku.

K sreči se tam med Čehom in cesto na Palovče, ob vseh podrtih drevesih le nisem izgubljal.

Prva postaja za hrano nad Vrhpoljem, na klopci, jasno. Sem jo bil kar vesel, nekaj preveč sem se matral do tule.

Soteska, Hrib in Poreber. Še je malo podrto, a vseeno boljše.

Bližnjico do Gozda zdaj že poznam na pamet.

In spet - evo ga, Grintovca. Prekrasen razgled, ki ti kar da malo spodbude.

Čez Gozd je potem muka, kakor je vedno, asfalt se pač ne prileže, najbolje, da enkrat najdem neko drugo pot... Pa še dva psa sta se name spravila tam nekje na sredi in smo že prav fino rožljali, eni z laježem, drugi z brušenjem palic. Malo je manjkalo...

Potem pa spust do Podstudenca. In točno v trenutku, ko pridem ven iz gozda nad kmetijo, se po cesti pripelje bel Juke. Ja, Helena, ne! Sva zmenjena, da se dobiva pri Jurčku, to je ravno pravi čas, tako zame kot zanjo, ki gre z avtom gor. Kakšno načrtovanje!

A se ves vesel hitro zavem, da do Jurčka pa vseeno še ni čisto blizu, bom moral kar dobro stopit, če nočem, da bi Helena dolgo čakala. In sem stekel. Čisto tja do ceste, neverjetno, mi je šlo. Helena me je čakala gor na cesti in kar ni mogla verjet - saj tečeš! 

Sem videl malo skepse v njenih očeh - če bo zdajle tekel, a se bo sploh še lahko privlekel do gor?! Me je hotela kar peljat do Jurčka, a se nisem dal! Kaj, da ne morem? Ha!

Postanek pri Jurčku vedno dobro dene. No, ali pa samo pivo dobro dene. Nekaj od tega pač. Helena je šla že naprej, meni pa se ni mudilo, jaz moram priti nekje do konca sestanka, kaj bom prej počel!

In zato je sonce šlo že dol, ko sem se spet zavlekel v hrib.

Enakomerno, počasi, ta klanec znam že dobro oddelati, kar naenkrat ga je konec. No, nad Podkrajnikom pa me je ujel tudi že prvi sneg, ki ga sploh ni bilo malo.

Na Konfinu, kjer je Helena pustila avto, sem se še preobul in si nataknil dereze, v temi in po zlizanem ga ni čez žabice!

Naprej se mi spet ni čisto nič mudilo, a sem jo vseeno mahal, prepozen pa vseeno nočem bit. Ko sem zaromplal po novih stopnicah Domžalca, sem bil natanko 7h na poti. Točnih sedem ur torej. Lepo. Zadovoljen.

Pa še prehiter sem bil, priletel sem na sredo sestanka. Sem zato lahko vsaj kaj še spil in mi je dobro delo.

Še do avta je bilo treba prit in to je bila ena taka pravljica. Bilo je namreč blizu polne lune, v tistem snegu se potem vse prav lepo vidi in ti sploh ni treba uporabljat svetilke. S Heleno sva kar poskakovala. To so eni taki trenutki, ki jih spraviš za vedno.

Ker fotoaparat jih ne more ujet.

Do Vrhpolja 2:36h, do Jurčka 4:15h, do Domžalca 7h.

To je res ena taka lepa trasa... ja, če bo drugo leto spet takole sestanek - evo mene isto! 

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Kolovec

by piskec 28. julij 2016 13:40

Sredi marca smo imeli letos res lepo vreme. Bilo je toplo, a ne preveč in sončno, po dolgi zimi torej vse tisto, kar te hitro spravi ven. Vsaj mene. 

In ko imaš kdaj manj časa, se vališ po okoliških hribčkih. Naprimer kje, kjer sploh še nisi bil! Ojej, toliko časa že tule okrog kolovratim, a v okolico Kolovca nisem še zašel. Pa pravzaprav sem/bom tiste poti celo sam zadolžil. Hm.

Kratek potep sem izkoristil še za pregled, če bi se dalo na poti od Rove do Čeha kje izogniti asfaltu. Tisti greben na levi je vsekakor zbujal zaupanje. Najbrž bi šlo, je pa treba pogledat. Naslednji dan sem imel namreč spet namen na sestanek na Veliko planino in kaj torej boljšega?

Pa pejmo!

No, zaupanje je greben že zbujal, ni ga pa povsem izkazal. A sem se seveda le prebil

v nadaljevanju pa naletel na prekrasno pot, ki bi jo bilo res škoda izpustit. Seveda bom šel na Veliko planino tukajle! Le upal sem, da sem si zadevo dobro zapomnil. Do jutri bo pa ja že zdržalo, kajne?

Do Čeha je šlo super, po Čehu pa se je malo zakompliciralo. Znamenje sem še videl, nato pa

jo mahnil kar naravnost. Nič nisem gledal za markacijami, kar lepo po potki sem jo mahnil. Rezultat je bil, da sem se kar nekaj časa lovil in hodil sem in tja in nazaj, da sem spet našel pravo pot. Sicer meni ni hudo, a če sem jaz zgrešil odcep levo dol, ga bo sigurno še kdo drug, ki se pa morda ne bo dobro znašel v teh krajih. Bo treba malo signalizacijo popravit.

Marec je sicer super za okrog noret, je pa tudi gozdarjem super. In to se potem pozna takole. K sreči ni bilo kaj veliko dežja zadnje čase, drugače bi se že utapljal v blatu.

Pri cesti sem imel idejo, da bi jo mahnil direktno gor k Starem gradu, a me je hitro ustavilo. Parkrat sem probal, čisto naravnost pa tudi nisem hotel.

Na karti se je potem takole poznalo:

Bo treba kaj tudi za naslednjič pustit in priti še kdaj v te kraje!

Po cesti sem jo torej mahnil dalje v dolino, proti Dupljam. Tukajle se odcepi za lovsko kočo.

Potem pa pridem že nekam visoko in se mi vse čudno zdi. Za Lukovo bolnico bi pa ja moral zavit že prej v levo. Sem jo kar lepo podurhal nazaj in se spogajal s telefonom in karto kam sploh moram. Gor po potoku!

Kar direktno po potoku je bilo treba. Markacije nobene, a se je videlo, da je nekdo nekoč nekaj delal. Zapuščeni mostički, nadelana pot, nekaj stopnic, vse je kazalo na to, da sem prav.

Malo kasneje me je razveselila tudi markacija, nato jih je bilo spet dovolj. Do tja pa nobene, hecno.

Lukove bolnice potem ni bilo več težko najti, čeprav priznam, da so jo dobro skrili. A na žalost v tistih časih ne dovolj dobro.

 

Po markirani poti sem šel potem še gor do Dupeljn, pogledal za markacijami in stanjem poti in se nato vrnil po cesti mimo Florjančka. Nato sem pred grapo prav posebno gledal, kje sem prej zgrešil odcep za bolnico.

In, ja, glej ga, glej - na desni je čisto lepa tablica. Visoko na drevesu, daleč od ceste, v barvi narave. Ah, kje bi to opazil kar tako! Že na sliki se moram potrudit...

Križišče so vse kaže uporabljali za spravilo lesa, nekaj dreves je tudi zmanjkalo, najbrž ravno tista z markacijami. Prva markacija se sicer vidi s ceste, a moraš točno vedeti, kje je, tako je daleč.

Nekaj bo torej le markacijskega dela!

Ena takšna osmica. Luštno ko strela, takle potem bi pa človek res lahko večkrat počel, no!

 

Tags: ,

domači kraji | hribi | markacisti

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP