Pejmo plezat IV. - Stol

by piskec 14. april 2017 14:51

Na našem naslednjem plezanju smo otroka zamenjali. Na Babi sva bila le s Flori, tokrat pa le z Leandrom. Poletje je hudir, težko je vse skupaj nabrat.

Sploh 14.8.

Tokrat je bil izbran Stol. Stol z avstrijske strani, tam, kjer je ena lepših zavarovanih poti, vsaj tako piše v vodnikih. In je res, lepa!

Parkrat sem tu že hodil, davna leta nazaj z Očetom in Mamo, a se - po svoji stari navadi - nič več ne spomnim. Res, da je tega že kar lepa kopica let, a vseeno. Lahko bi se česa spomnil.

Pa sem se spomnil le tega, da moraš prit v Medvedji dol in kje greš gor in dol. No, tudi to je nekaj, načrtovanje je potem precej enostavno.

Spet nismo bili prav posebej zgodnji, do tja je kar daleč, vleče se. A severna stran še ni bila v soncu, kar nam je dalo kako urico, dve prednosti pred vročino.

Na koncu Medvedjega dola je lepo urejeno parkirišče, spomnil se ga nisem, najbrž je to vseeno nekaj novega, se mi zdi, da smo se včasih pripeljali višje in dlje.

In spet, kot vedno - parkirišče ni bilo povsem polno, je pa bilo avtov že več kot preveč. Sicer pa smo vedeli - danes bo gneča, avstrijci imajo tole precej radi.

Pot po dolini je bila tudi tokrat dolgočasna. Da se malo ogreješ, razgibaš, da vklopiš vse zaloge potrpljenja, ker je že tam kazalo, da bo pa res gneča!

Sicer pa... en, dva, tri, pa si že blizu stene, pod steno. V prijetnem, a vseeno napetem pričakovanju!

Če preveč hitro stopaš, te lahko še odnese naprej. O, ne, mi tule zavijemo desno, nazaj grede pa bomo prišli po drugi poti.

Pred nekaj leti je staro pot v začetku nekoliko podrlo, zato so avstrijci začetek prestavili nižje in speljali pot direktno gor v stilu ferate. Pa pejmo direkt čez steno! No, malo me je to plašilo, priznam, nekateri so o teh začetnih metrih kar preveč pisali. 

In tudi od spodaj ne zgleda prav nič enostavno, vsem tamle na sredi rit dol visi. Presneto, kako bo pa meni tole šlo?!

A tam spodaj, ko smo bili tik pred tem, da gre zares, se je v meni kar naenkrat vse umirilo. Kaj pa češ drugega, saj ni izhoda. Če izhoda do zdaj nisem našel, je pa najbolje, da grem čez tole steno čimbolj miren, kajne? Sploh, ko imaš otroka s seboj, ki takoj začuti, če je kaj narobe in se začne sekirat ali pa še huje: bat.

Sva spustila Heleno naprej, ki je bila nenavadno tiho, sem videl, da tudi njej ni najbolj prijetno.

In res, takoj na začetku začneš direkt gor. Kakor me je bilo prej strah, je bilo potem povsem nekaj drugega! Se mi zdi, da je tudi Tamauček, ki je prej deloval precej živčno, kar naenkrat začel uživat.

Je pa hecno videt, kako se ljudje opremljajo direkt pod steno, meter, dva od vstopa. Pa ravno tam je najbolj nevarno, opremit se moraš vsaj pet minut prej! Eh, ne razumem, a nihče niti ne pomisli, al kako? A imamo čelade zato, da si glave ne podrgnemo ob skali ali zaradi česa drugega?! Jej, jej...

Sicer pa smo hodili v eni sami, bolj ali manj razvlečeni, koloni, lepo počasi in sigurno. Varovala res super narejena, še stopi so bili sem in tja betonirani, da ti še na kamenčke in krušljivost ni bilo treba pazit. Neverjetno.

Prehitevali seveda nismo, nismo tako hitri, smo pa tiste ta hitre spuščali naprej. Pohodniki večinoma avstrijci, nekaj tudi slovencev, vsi pa zgledno opremljeni.

Ko prideš čez prvo direktno steno, se potem več ali manj držiš grebena, vijugaš levo, desno, sem in tja tudi strmo navzgor. Precej divje, razbrazdano, vsak meter drugače, prav nič dolgočasno. Predvsem pa lepo.

Včasih pa tudi dol.

Tu smo si morali vzet malo pavze, dolga je že bila, padli pa smo tudi v neko luknjo in ljudi kar nekaj časa ni bilo za nami. Pa še senca je bila, na soncu je že pošteno pripekalo!

Celovška koča nasproti, tam mimo gremo pa nazaj. Neko zabavo imajo avstrijci, vse nekaj odmeva od pesmi! Kakšen praznik, pa ne da že praznujejo 15.8.?

Še kar nekaj poplezavanja, vendar nič več hujšega, hitro nam gre in že smo na grebenu, na drugi strani!

Potem pa so se začele naše težave s slikanjem. Ojej, najstniki so pač najstniki in tudi sam nisem bil prav nič drugačen (o, ja, tega se pa spomnim!). A takole sliko - naprimer - je bilo že težko narest.

Sploh pa je bilo še težje narest sliko, ki si jo je zamislila Helena! Leta 2009 smo šli namreč prvič skupaj na Stol in takrat sva se slikala Oče in Sin v taki pozi, ki je značilna za oba in kjer se seveda povsem enako drživa.

Heleni je padlo na misel, da bi pa zdaj, sedem let kasneje, to sliko še enkrat naredili. In smo poskušali, Helena je pritiskala, Leander se je skrival (ker je bilo res veliko ljudi!) in to je šlo sem in tja in sem in tja. Jah, kar nekaj časa smo porabili za to. Dokler nam le ni uspelo vsaj nekaj narest. Evo, tole:

Je pa bil tu en manjši problemček - seveda doma nismo pogledali, kje in kako smo se mi takrat slikali. Seveda da ne, zakaj pa bi?! Kaj pa mi to rabimo!?, saj vse vemo kako in kaj. In tako je rezultat pač tak, kot je lahko, če prej ne pogledaš in si ne osvežiš spomina:

Jah, druga poza, drug plac, drug... jeeeej, ta pravi smo mi! Vsaj rutka je še vedno ista, majica pa na srečo ne več. 

Čisto na vrh sploh nismo šli - se že od daleč vidi zakaj ne.

Potem pa hrana iz nahrbtnika in pivce po 4€ pri Prešernovi koči in rezultat je:

Čisto zares sta dremnila, ej! Kar pa ni čudno, sonce, vročina, zadovoljstvo s prehojeno potjo... kako ne bi?!

Mudilo se nam sicer ni, a tako počasni, kot smo bili zadnjič na Babi, pa le nismo bili. Še dolga je do dol, polovica.

Tokrat je šlo po melišču še mnogo hitreje, kot leta 2009. Zdaj fant ne potrebuje več roke, mogoče bi jo prej potreboval jaz.

Letelo je pa super, Helena pa spet naokoli, po tistem strmem, zlizanem pesku.

Je pa res, Helena je imela pa svoja veselja!

Pa še čevlje sva umazala.

Čeprav tudi njeni niso bili prav veliko boljši!

Tam med sedelcema je pa en tak lep travnik, da smo kar posedli.

In težko nas je bilo spravit naprej. Vsak meter navzdol se je poznal na vročini. Pred nami pa že Mačenska planina.

Muzika pri Celovški koči je počasi ponehavala, še vedno se je nekaj slišalo, a vedno manj. Mene je že fejst firbec matral, kaj neki se dogaja?!

Pogled na prehojeno pot s sedla, ki mu še zdaj ne vem imena (nekje piše Rupa, večinoma pa je v nemščini), leva pa je Svačica.

O, tamle čez, po tistem grebenu smo šli, čisto do vrha!

In, hej, žur se je ravno končal! Sem pa le izvedel, za kaj je šlo - Celovško kočo so obnovili in jo prav ta dan na novo odprli! Juhej. Pivo po 3,60€ (ceneje, kot v Prešernovi koči!) je padlo na super plodna tla!

Pod steno, kjer se srečamo s potjo navzgor, je bilo seveda treba narest zaključek - klobaso zašpilit!

Potem nas je bilo pa samo še eno samo veselje!

Za kosilo še maline

ter ledena voda medvedjega dola so vrnili ravno prav energije, da smo se navdušeni pripeljali še do doma.

Tokrat se nismo ustavili še dvaindvajsetkrat. Najbrž pa smo se vsaj enkrat, se ne spomnim več. Je bilo navdušenje nad prekrasno turo večje.

In to kljub vsem tisočem ljudi.

V hribih k sreči ni težko, zaviješ s prometnice in vse izgine. Ne vidiš več, ne slišiš, mir, spokoj, mimogrede.

Pejmo še, pejmo še! Kam naslednjič? Mala Mojstrovka? Ok, ok!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Markacisti na Kisovcu

by piskec 13. april 2017 12:11

Ne morem reči, da ima Planinsko društvo Domžale prav ogromno kilometrov planinskih poti pod svojim upravljanjem, nekaj pa se jih le nabere. 

Vsaj za kako večjo - včasih bi rekli zvezno - akcijo na leto. Tudi v 2016 je bila ena taka - urediti je bilo treba pot na Malo planino s Kisovca.

Planirali smo za konec junija, je bilo treba prej še les dobit, ga spravit pod delovišče, z njim še kaj narest in tako naprej... vse te stvari pa ne gredo na hitro. Začelo se je pravzaprav že spomladi, ko je bilo treba vedet, kateri les, s kje, kam, kdo in kako.

Nekje v drugi polovici maja se je izbiralo les, do akcije je bilo še kar nekaj časa! 

Pa vendar... vse skupaj se je zavleklo, les je bil prepeljan na izhodišče skoraj prepozno, na koncu pa je celo vreme odpovedalo poslušnost. Ni pa ni hotelo sodelovat. Kolikor se spomnim, so bili takrat celo veliki nalivi, ki so celo traso spremenili v blatno polje. Na, pa je bila akcija prestavljena...

Pa dopusti, pa to in ono - naslednjič smo se lahko zbrali šele konec julija! Je bilo treba še vse olupit,

izdelat ta prave - skoraj večne - nagnojeve količke,

in pripravit vse za akcijo v naslednjih dneh. Jaz sem sicer bolj nadzoroval, no, nadelal sem se kar dobro, čeprav nimam pojma, delo z lesom pa res ni moja specialnost. K sreči smo imeli mojstre, ki to znajo, zelo dobro znajo! In vedno je veselje videti mojstre na delu, le tako se lahko kaj naučiš, kajne?

Potem pa se je tudi vreme izboljšalo in sredi avgusta so kisovške strmine končno le postale delovno območje!
 
Takole se tovori debla po trasi navzgor. Precej naporno, predvsem pa počasi. Še danes nimam pojma, kako nam je sploh uspelo kaj takega pritovorit gor.

In to ne le enkrat, ampak kar naprej. Gor in dol, vedno bolj natovorjeni. Sicer se pa spomnim le tega, da so me najbolj boleli - gležnji. Od vse te teže, ki je nisem navajen... Že lastna je cel hudič, sploh v hrib.

Ta prav kljukec. Delovni kljukec. Te barvne kombinacije so neverjetne.

Vidi pa se dobro, kakšno je bilo vreme sredi avgusta. Bljaki. No, vsaj deževno ni bilo...

Takole pa mojstri potem naredijo - je kar veselje pogledat!

Povsem nepričakovano je tam nekje sredi dela na nas naletel tudi gorski kolesar! Kaj hujšega - markacisti ravno v delu na poti, z vsem orodjem v rokah, mimo njih pa gorski kolesar! Zaprepadenost obeh strani je bila velika in fant je v hipu premeteno pogruntal, da je zapeljal pravzaprav direktno v sršenje gnezdo. Kolo pod miško in še preden smo se lahko obrnili, je že skakal po stopnicah navzdol.

Se mi je zdelo, da so fantje pokazali kar nekaj dostojnega vedenja, za njim so letele le besede, sicer res da težke, a orodje je ostalo v rokah... Nikoli ne veš, strasti gredo lahko od 0 do 100 v parih sekundah, sploh pri vprašanjih markacisti-kolesarji.

Zabetonirali smo tri drogove za smerne tablice, tale je bil na žalost že pri postavljanju vprašljiv. Postrani teren, premalo vkopan... ne moreš za en drog porabit 200 kg betona, to ne gre.

A dela ni bilo hitro konec, o, ne! Cel dan je šel, od jutra pa čisto do večera. Sicer počasi, a vztrajno, stopnica za stopnico, ranta za ranto. Teren res ni najbolj dovzeten in sigurno še kaj manjka.

Evo, vse pridne roke MDOja. 

Ampak to seveda še ni vse!

Je treba naredit še po-nadelovalne aktivnosti. Naprimer, pomarkirat na novo! 

Čez dva tedna, konec avgusta, 25.8. smo se dobili Bojč, Lojze in jaz ter pomarkirali en krog okoli planine Kisovec.

Poleg tega smo namestili tudi smerne tablice na drogove. Tudi tiste s prepovedjo kolesarjenja na Pasji peči.

Takole že obvladam belo barvo, le še vedno so mi krogci nekam premali... Bo treba večje delat, večje!

Tisti slabo postavljen drog smo le z žalostjo opazovali, tam se ni dalo narediti prav nič. Potrebni bodo drugi pristopi. Je pa to hudir delat sredi strmine, vse, česar nimaš s seboj, moraš hodit iskat nazaj. To pa vemo, da ne gre hitro...

Pa še zadnja todnevna markacija za v zbornik društva...

 (foto BP)

Na Planini nisi nikoli sam, to že vemo, ne? In ljudje so prijazni, to je dejstvo. Po takem je lažje delat.

 

 foto BP

Ampak tudi to še ni vse! O, ne!

Smo morali še naslednji teden še enkrat na Planino, takrat bolj turistično, čez Rigelj na "Ko planina zadoni", a vseeno sva z Lojzetom nesla še eno ne-kolesarji tablico na začetek poti s Planine Dol.

Ne, ne, še vedno ni vse.

Čez teden dni Bojč pošlje sliko. Uganeš, kaj manjka? Jep, tablica za prepoved kolesarjev je že dobila noge. Nekdo se je kar dobro potrudil, imel s seboj ključ in vse.

 foto BP

Seveda smo dobili čez nekaj časa še sliko s poti čez Dol. Isto, brez tablice.

 

Žalostno. Pobalinstvo, kaj če bit drugega. V vsakem primeru je prepovedano, če je tablica ali če je ni. Torej je to le uničevanje dela, ki ga je opravil nekdo drug. To pa je pobalinstvo.

In s tem si kolesarji ne delajo prav nobene usluge, kvečjemu bo naslednjič, ko se morda srečamo, še huje in več markacistov bo bolj jeznih. Kar nič ne bo pripomoglo k rešitvi problema, ki ga bomo morali vsekakor najti s skupnimi močmi.

No, je pa lažje odšraufat tablico, ko nihče ne gleda in jo vržt stran. Nekaj si pa ta dan le naredil, se postavil na stališče, dokazal svoj point, ne?

Eh.

No, tako, zdaj pa je vse. 

En kratek odsek, pa toliko enega dela, dogovarjanj, organizacije, problemov, veselja in teksta.

In ko si enkrat okrog, lahko spet začneš od začetka - ja, seveda, nikoli ne prideš okrog, vedno skačeš malo sem in malo tja. Kakšno leto malo več, kako leto malo manj, v sklopu zmožnosti, časa, sredstev. 

Težko delo gor ali dol, nima veze. Zvečer si presneto zadovoljen, to pa šteje, zato komaj čakaš na naslednjo akcijo! 

Tags: , , , ,

domači kraji | markacisti

Murka

by piskec 4. april 2017 16:10

O, ne, tokrat pa ni bila ustaljena Mokrica, o, ne!

Tokrat smo preizkušali drugo kočo - Murko!

Murka je koča Elektro Ljubljana in je ena od tistih na Mali planini, ki ni povsem v skladu z ostalimi kočami. Nekaterim pač uspe, tako je v tej deželi.

Koča je velika, zato se nas je zbralo tudi kar nekaj. Da bo polno!

Pridružili so se nam še prijatelji z dolenjske (ki so pravzaprav tudi priskrbeli kočo!), zato sva s Heleno načrtala še nekaj ogleda Kamniške Bistrice, na Planino bomo že še prišli!

In tako smo, v začetku avgusta 2016 - začeli pri Firštu, brez golaža tokrat, a z malico! 

Predaselj seveda ni mogel manjkat!

Pri Jurju pa sploh ne! S svojim razgledom... Ah!

Veliko sva razmišljala, kako velik krog naj gostje naredijo, ampak mimo lovske koče prek Spominskega parka se bo pa že treba sprehodit!

Pes čuva Kurjo dolino.

In taki lepi novi mostički na koncu Spominskega parka! Se prav vidi, kdo jih je delal!

Ob poti nazaj do Doma v Kamniški Bistrici smo našli še zanimive oznake. Prav stalne že ne morejo bit, ne? Take stvari me vedno tako ziritirajo... ko sem pa tak firbec. Kdo je to naredil? Zakaj? Čemu? Kaj pomeni? Aaaaaaa!

En krog naokoli izvira in namočit noge, da se vidi, da tule niti v začetku avgusta ni prav posebne vročine...

In smo že bili na Jelševem konfinu. Prtljaga je šla gor z avtom, mi pa, kakor je treba, peš!

Prihod na Planino je vedno nekaj čudovitega, pa najsi gre za katerikoli letni čas!

Navdušenje se hitro prikrade med nas! Oujea!

Ta pravi pohodniki smo! 

In ne, nismo je zgrešili. Iz prve smo jo našli! Mimogrede!

Malo okoli domov Velike planine, nekaj raziskovanja pa ja mora bit!

Tudi Poljanski rob spada med zanimivosti!

Med drugim je prav dober tudi za kako lastovko, ne?

Potem se je pa še tak lep večer naredil... ojej.

Kdo bi pa šel še zgodaj spat v takem?!

A jutro na Planini ni prav nič drugačno, kot večer, vedno te kaj preseneti. Tokrat je bil to zajec in to presneto velik zajec! Tega sem pa res prvič videl tule naokrog!

Zajtrk je bil več kot obilen - vse barvni žganci na kar par načinov! Ojej, za štirinajst dni pojedine! Dobro pa za prste obliznit in to že dopoldan!

Seveda smo šli še v Vetrnico, a tokrat še celo v tamalo Vetrnico, stopnice so res narejene profesionalno!

In evo ga, sneeeeeg! Čisto do njega pa le nismo šli, je bilo vseeno preveč blatno, da bi se dričali do dna.

Tudi na Gradišče je treba splezat, da lahko rečeš, da si bil na vrhu.

In ker se na Velki vedno kaj dogaja - tokrat je bil to Planšarski praznik, 7.8.2016. Kar nekaj ljudi, kajne?

Težko je bilo dobit prostor pri Gradišekovih, težko... Kar nekaj potrpljenja je bilo potrebnega!

Za naslednji dan pa je imela Helena pripravljeno povsem drugo zgodbo - Konja! Jeeeeeeeaaaaah! O, koliko zgodb že kroži o tem Konju, vsaj par jih je, sploh od takrat, ko smo ga prvič skupaj napadali, a nam zaradi snega ni uspelo. Od takrat naprej ni dneva na Veliki planini, ko ne bi bilo vprašanja: a gremo na Konja? Tako sva nahecala Tonija in smo šli.

Mimo Mežnarjeve bajte, kjer - kar malce čudno - tokrat ni bilo nikogar.

Od tam pa ni prav več veliko do vrha! In res je, na Konju se svet spremeni in kar naenkrat si v središču Kamniških gora. Planine ni več, so samo še gore, povsem drugo okolje.

Smo pa za Konja morali izbrati neko srednjo pot, kar je pomenilo, da smo šli dol do Konfina, se usedli v avto in se zapeljali do planine Dol in od tam šli na Konja. Pa seveda tudi nazaj tako, le da smo za nazaj grede za gor do Murke izbrali drugo pot - čez Kisovec.

Tam sem še na hitro preštel vse hlode, ki jih bom moral že čez nekaj dni prenest precej višje... markacisti, pa te finte. Huh, kar nekaj preveč jih je bilo!

Še mimo Jarškega in smo že čisto veseli! 

In tako se je podaljšani vikend počasi zaključeval, je bilo treba pospravit, se poslovit, odit v realni svet doline.

Murka nas ni razočarala, prav nasprotno! Velika in postavljena na samem ob robu Male planine z veliko elektrike (električarji, jasno!) je bila prav super dom v tem prekrasnem vikendu!

Toniju in druščini tako lahko rečemo le še - ja pa pejmo še kdaj!

Tags: , ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP