Sv. Mohor

by piskec 28. april 2012 21:28

Včasih se tudi v naših krajih najde kak zanimiv običaj.

Zadnjič enkrat sva namreč slišala, da je na Sv. Mohorju v naši dolini na prvo nedeljo po Veliki noči enkrat ful zgodaj zjutraj maša. Skupaj z muzkontarji in veselico.

Zgodaj zjutraj?! Muzkontarji, veselica?

Tole moramo pa it pogledat!

In tako smo trije vstali ob pol petih, se zapeljali do Prikrnice, kjer so nas natulili vsi vaški psi in se zapodili v trdni temi proti Mohorju. Pojma nismo imeli ne kdaj je kaj, ne kaj sploh bo.

Že samo to dejanje je bilo vrhunec dneva. Ko se sredi črne hoste zaveš, kaj hudirja pa ti počneš tukajle? Še dolgo smo premlevali vso to štorijo - kam pa sploh gremo?

Ampak zadeva je bila povsem resnična. 

Pravzaprav je bila kar maša, s presneto veliko ljudi

in tudi čisto pravi muzkontarji iz Moravč

Pri maši nismo ostali, zato tudi nismo izvedeli ali je kak žur kasneje. Sicer pa ni ravno zgledalo, da bodo kaj imeli, čeprav nikoli ne veš...

Še spust do avta, ko se je ravno svetlo delalo

potem pa je bil pred nami en DOOOLG dan! Tam nekje ob 11h smo že vsi mislili, da je ura najmanj 16h.

Evo, če komu manjka ur...

Tamauček tudi pomislil ni, da ne bi šel zraven. Mora probat vse neumnosti.

Tags:

domači kraji

Formaraton 2012

by piskec 23. april 2012 19:20

 

Takole.

Čisto lahko bi spisal skrajno podoben sestavek kot lansko leto, čisto lahko.

Kake velike razlike v razmišljanju od lani namreč ni. Ne, na žalost tukaj, v tej smeri lastnega razvoja nisem prav nič napredoval. Še vedno sem zadovoljen s +1. Pravzaprav je celo tako, da sem letos mogoče še malo bolj zadovoljen s tole +1, kot sem bil prejšnja leta. 

Najbrž zato, ker sem lenoba.

Ker... no, saj vem, zakaj ta +1. Ostaneta mi še dve leti, mogoče največ tri, potem pa se s takim načinom teka v nobenem primeru ne bo več dalo napredovati. Prihajam do svojih meja, do tiste točke, kjer bi bilo potrebno marsikaj spremeniti, a na to seveda nisem pripravljen.

Takrat s tem tempom preprosto ne bo šlo več, kvečjemu manj. Treba bo tečt in to hitreje! Sem pripravljen na to? Najbrž ne, drugače bi to že kdaj zagrabil... pa nisem, ampak se vsako leto s +1 vlečem počasi naprej in čakam, da rešitev pade z neba.

Pravzaprav sem s tem trenutno povsem zadovoljen. Letos mi je šlo dobro, lahko bi rekel, da celo mnogo bolje, kot vsa druga leta, čeprav po rezultatu sodeč to ni videti. A letos ni bilo nobenih bolečin - zahvala dveh treningov teka pred formaratonom - in nobene velike utrujenosti, krize ali pa sploh česarkoli. Tako mirnega teka brez težav že dolgo nisem imel.

Seveda je šlo vsake toliko časa počasneje in z vedno več hoje, ampak to je moj način. Nisem tekač, pa vseeno se je izkazalo, da moje pojanje čez hribe zelo pripomore k teku. Res pametna pa ideja sta bila vsaj tista dva tekaška treninga, s tistima sem si sigurno rešil prvi dve uri trpljenja!

Vesel sem, da ni bilo težav in da je šla najprej 21ka mimogrede mimo, nato 42ka, potem pa se je - po pričakovanjih - malce bolj ustavljalo. 23, 24 krog sta bila naporna, volje je zmanjkovalo, a so potem 25, 26 in 27 šli kar naenkrat mimo.

In potem se je skoraj vse skupaj zalomilo!

Preden sem odšel od doma, namreč nisem prav dobro pogledal, koliko krogov sem naredil lansko leto. Niti nisem natančno vedel, koliko krogov sem naredil predlani. Številke si zelo slabo zapomnim, vse so si podobne...

In tako mi je med tekom naenkrat kapnilo, da sem lani naredil 26 krogov, predlani pa 25. Torej jih moram letos 27, pa bo vse v najlepšem redu!

Zato tečem in tečem in tečem in tečem in še malo tečem. No, počasi tečem, saj se razumemo, kajne? Tam okrog 23-24 kroga je kriza, a 26 je blizu, izenačenje in potem le še zadnji krog!

O, s kakšno lahkoto je šel zadnji, mimogrede ga je zmanjkalo, jaz pa ves vesel, da sem končal!

Ampak potem... potem me kar naenkrat nekaj prešine. Nalahko, čisto mimogrede se oglasi črv dvoma. Kaj pa... če si jih že lani naredil 27, a?!

Ojej! To bi pa bila groza. Groza z velikim G! Si sploh ne upam predstavljat, da bi s tekom lepo zaključil uro prej in prikrevsal domov z enakim rezultatom kot lani! Ne... najbrž bi si nogo odgriznil, sigurno!

Zato me je vrglo pokonci, pograbil sem Tamaučka in: "pejva midva še en krog. Čist tko, za vsak slučaj!" In sva šla še v osemindvajsetega.

Kakšna sreča, kakšno razodetje s tistim črvom dvoma! Sem potem doma pogledal, koliko krogov sem naredil lani... ja, seveda, 27! Oooooooooooooaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Huh, za las je šlo tole.

No, takole se jaz zabavam, ni ravno najbolj veselo, mi pa ni nikoli dolgčas, ne, to pa res ne.

Tokratni tek je spremljal le naš Tamauček, ki je bil dopoldan pri tabornikih, popoldan pa je z mano, pa tudi z ostalimi Krti naredil kar dobrih 7 krogov! Mater, drugo leto bi pa lahko svojo cifro dobil, ne?!

Krti smo jo kar dobro šibali, na žalost dva kroga manj kot lani. Kar nekaj poškodb smo imeli letos, priprave na takole dolgo preizkušnjo so težke, brezveze puščat kolena kje vmes... jih je vseeno škoda!

Radotu se zahvaljujem za prvih nekaj krogov, ki sva jih skupaj pretekla, minili so tako hitro, da je bila 21-ka kar naenkrat za mano. Najbrž pa sem bil že po kakem 15km slaba družba, zamišljen in odsoten.

Rajkotu pa seveda želim, da se pocajta čimprej in naj to koleno neha neumnosti počet! Kmalu nas čaka nova dogodivščina!

Krtom pa vse čestitke, vsak se je trudil po svojih močeh in prav to je pomembno!

Letos mi je bil tek prav všeč, celo tisti začetni dež me ni prav nič motil. Vedno je zanimivo, kako je od začetka vse našponano, nagneteno, potem pa se počasi umirja in umirja, tam nekje ob treh postane že prav samotno. Potem pa se pred koncem spet počasi vse bolj gnete, hiti in dogaja, dokler ne doseže vrhunca malce čez 17h, ko se še tisti prvi zadnjič vrnejo v cilj.

Moje tekaške superge za 25€ so se obnesle več kot odlično, brez žuljev, brez mravljincev, brez težav, naslednjič prešaltam tudi pri trekerskih ultradragih salomonkah, ki zdržijo le ubogih 10 mesecev, na superge iz lidla, hoferja ali kaj podobnega. Čemu vsa ta tehnično zahtevna jajca, če pa se da tudi drugače?!

Kot vedno - dve ploščici, dva kosa banane, dva litra kokakole, liter in pol izotonika, plus vsa voda in nekaj izotonika na startnem prostoru. Nič več. Mogoče mi bo enkrat le kapnilo, da sta dve ploščici pa vendarle premalo? Mogoče ja, mogoče ne, zaenkrat še gre.

S sabo sem imel celo ogromno torbo hrane, oblek in vseh drugih neumnosti, potreboval sem vsega skupaj 20-30%. Enkrat za preobleč, pa še to samo zato, ker mi je končno nekje po petih urah postalo toplo.

Ja, seveda, stegna sem si pa spet odrgnil do konca. K sreči sem to opazil šele doma. Ha!

Torej tako, po lastni uri 7:32h in 55.36km ter 1125 višincev, uradno pa 54,208km v 7:10h. Naporna proga, a kar nekako privlačna. Drugače ne bi zdržal tule že v četrto, kajne?

Naj za konec dodam še tabelico, ki je - najbrže le meni - zelo zanimiva in odraža moj tekmovalni nagon, pripravljenost na treniranje in splošno usmeritev:

km2009201020112012
10 1:28 1:10 1:20 1:08
22 3:12 2:41 2:55 2:40
42 / 5:19 5:47 5:30
50 / 6:27 6:50 6:39

Moje Formaratone 2009, 2010, 2011 in 2012 je omogočilo podjetje Forma F+ in spadajo pod tek dobrodelne narave! Rezultati tukaj. Če bo tek tudi drugo leto, bom najbrž tam. S +1, se ve.

Tags: , ,

pr norch

Rokovnjaška pot - prvi približek

by piskec 17. april 2012 21:14

V približkih smo pri nas kar dobri. 

Je pač se treba najprej malo razgledat, ne moreš kar takoj na polno, obdelat celo obhodnico, kam bi pa prišli!

Tokrat sem šel sam. Teden dni po najini Moravški, Helena ni bila najbolj navdušena, mene pa je vleklo in vleklo in me na koncu tudi odvleklo!

Prav počasi, kot se za zgodnjespomladanske dni spodobi, sem začel šele ob pol osmih pri Gradiškem jezeru. Še tako se mi je zdelo prav nemarno zgodaj!

Že na začetku sem bil odločen, da bo tole le približek, da bom sekal ovinke in da bom iskal bližnjice, kjerkoli se bo le dalo. Poleg tega me je mučila še tista dolgočasna pot zadaj za Šipkom. Še vedno se mi je tako vlekla, da me je bilo zdaj kar groza. Pa sem pri Pustolovec Rajdu našel nekaj zanimivega - v njihovi avanturi so morali najti Reznarco in neko znamejne (ja, pri nas rečemo znamejne!) tam sredi ničesar. Ni hudir, gremo sprobat, kaj lepšega kot samotne hoste, ne?!

Obul sem povsem nove, novcate superge in nogavice in se podal na pot.

Po desetih minutah sem že menjal nogavice. Vse je nekaj drselo, že na hitro sem vonjal žulje.

Do Limbarske sem se ravno ogrel.

Potem gre hitro, gor in dol, parkrat sem že hodil tukajle. Tam pred Dolinami je tak lušten hrib, najprej prečiš sončna pobočja, kjer mi je bilo prav vroče in sem že razmišljal, da bi se slekel. Potem pa prideš na greben in takoj nato zaviješ na senčno stran. V dveh minutah sem razmišljal ali naj se oblečem ali ne. In to na par sto metrih razlike, ne moreš verjet! Kot noč in dan...

Doline sem seveda spustil, zavil mimo vikenda, prestrašil domačina, se mu opravičil (ker moraš direktno čez njegovo dvorišče), a je bil prav prijazen, čeprav je imel motorno žago v rokah... Seveda sem spustil tudi Reber.

Nato sem cel čas razmišljal kaj naj naredim s Trojanami. Naj grem na čaj? Naj se ustavim?

In sem naredil tole (Trojane so desno izven karte):

Se pravi takoj čez cesto in direktno v hrib. Nato sem se po desetih minutah z muko, ampak res z veliko samoprisilo končno malo ustavil. Madonca, če sem sam tudi lulat ne grem, ni časa, ni časa! Ojej. Kaj šele, da bi pil ali jedel.

A sem se z naporom volje le ustavil za jasico nad Šipkarjem, sezul superge in pojedel vsaj eno ploščico. 2:50h do semle.

In potem so mi skoraj odpadle noge. 

Ker sem si kupil malce pronatorske superge, mi je seveda noga skoraj odpadla. Do sem nisem nič čutil, ko pa sem dal supergo dol... Olala! V tistem trenutku se mi je zdelo, da jih sploh ne morem več obut, vse me je bolelo, vse tiščalo, lok na stopalu pa mi je skoraj odpadel.

Ampak tole brezpotje do Špilka me je vleklo! In sem stisnil zobe, nataknil superge in se podal naprej.

Potem sem pa moral tako pazit na orientacijo, da sem na superge in bolečino popolnoma pozabil. In priznam, da me sploh ni več bolelo.

Traso sem zastavil takole:

Polno je nekih poti, ki se kar naprej izgubljajo, se prepletajo in šibajo levo in desno. Velikokrat pa se prav lepa potka tudi povsem izgubi. Tako sem le na Javorje moral malo bolj motovilit, da sem kolikor toliko dobro prišel na vrh.

A nič hujšega.

Zanimivo, da sem pričakoval redek gozd, našel pa pravzaprav celega hudiča malih smrekic, čez katere sem se komaj prebijal. In to je bilo kar nekaj časa, vsaj dokler nisem prispel na greben, kjer se je zadeva malo spucala in je gozd postal malce bolj prehoden. Tam me je ponekod še čakal sneg.

Sem in tja se je po grebenu vila tudi povsem dobra potka

ki pa je vse prevečkrat rada zavila preveč desno ali pa preveč levo.

A večjih težav ni bilo, grebenu je pač enostavno sledit, le razgleda nimaš nobenega. Tako sem seveda enostavno našel Reznarco, pa tudi znamejne mi je pravzaprav skočilo kar v naročje.

Tole je res sredi ničesar. Je pa take stvari prav enkratno iskati. In seveda najti.

Nekje kmalu po znamenju so se kar naenkrat pojavile markacije!

Morda malce starejše in precej redke, a so bile, čeprav na nobeni karti ni kaj takega vrisano. So pa prišle prav, ker so vodile direktno na Špilk! In tudi s te strani zelo strmo, čeprav še vedno manj, kot smo z Janezom zadnjič rintali v breg...

O, tale je bila pa lepa, res! Kakšno nasprotje tisti cesti malce nižje. Ne vem, kako mi bo kdaj uspelo še it po tisti cesti...

Dan je bil lep, gozd na vrhu redek in - neverjetno - s Špilka se je celo nekaj videlo! Po mojem edini možni čas, da se sploh kaj vidi...

Do sem sem rabil 4:20h. Potem pa me je počasi začelo skrbet.

Najprej sem usekal bližnjico in spustil Gabrje pod Špilkom, tam cesta meni kot trekerju povsem nerazumljivo zavije čisto naokrog.

Potem pa so se moje skrbi izkazale za še kako resnične:

Selce, Poljana, Češnjice, Laseno, Pšajnovica, Zlato polje, Podgora, potem sem imel pa vsega poln kufer! Dobro uro in pol asfalta nekih deset kilometrov kasneje, je pome prišla Helena in me odrešila asfaltnih muk.

Kar je bilo edino prav, čeprav je prišlo do malega nesporazuma in pravzaprav nisem hotel, da pride pome. A je tako prišlo in se je na koncu izkazalo za edino pravilno. V Zlatem polju namreč nisem našel bifeja, v skoraj istem trenutku pa mi je zmanjkalo tudi pijače. Seveda se nikjer nisem hotel ustaviti in sem vse upe polagal v bife, za katerega nisem niti vedel ne ali je odprt ali sploh obstaja. Tistih petnajst km bi bilo presneto težkih brez vode in brez vsakršnega postanka!

Edino, kar mi je bilo malce žal, je bilo to, da bi lahko enostavno sam zaključil krog. A to sem videl šele kasneje, na karti. Iz Podgore (desno zgoraj) bi se lahko enostavno in hitro spustil prek Trnovč v Trnjavo, šel čez avtocesto in zelo kmalu prišel do Gradiškega. Po mojem mi ne bi vzelo več kot pol ure...

Ampak.

Je tako že prav. Saj je le približek. Zdaj vsaj vem kako in kaj in kje me bo vse zvijalo. Asfalt, asfalt, asfalt.

Opažam pa, da večkrat ko grem po kaki poti, manj asfaltna se mi zdi! Se pravi, da bo drugič mnogo bolje!

Za tole odprto klobaso, ki je nabrala 33km in 1600 višincev, sem potreboval 6:22h. Prav nič se nimam za pritoževat. Približek je bil dober, odkrival sem povsem nove hoste, se kar dobro namatral pa še nove superge sem prav dobro uhodil. In to brez enega žulja, juhej!

Kdaj gremo torej skupaj?

Tags: ,

domači kraji | pr norch

Šentiljska pot - tretjič

by piskec 12. april 2012 21:23

OK, eni že sedmič, ampak saj se tudi jaz dobro držim, šel sem že prvič, drugič in tokrat že tretjič!

Vedno nekaj v temi, s svetilko, tokrat pa končno po svetlobi in to celo pot! Končno!

A moram povedat, da sem komaj vstal? Ja... ne gre mi več tole, prezgodaj mi preprosto ne gre več. Še posebej, če je prejšnji večer košarka, potem pa še kako pivce in tako... postajajo sobote zelo naporni dnevi.

V Krtini je deževalo, deževalo je potem skoraj celo pot. Okoli Maribora je lilo. V Šentilju pa rosilo, tja sva prispela natanko, ampak res natanko, ob 6h! Huh, za las!

Ampak, vreme je bilo tako slabo, da sem prav potiho upal, da bi se vsaj čimprej uscalo, pa grem hitro nazaj domov spat. A se ni hotelo in ni hotelo. Zgledalo je, kot da dežuje, kot da lije pravzaprav, a tudi z dreves ni nič padalo. Le na veliko je grozilo.

Čisto na začetku je bilo kar precej temno, sploh za fotoaparat, a lučk vseeno nismo rabili!

Je bilo bolj temno zaradi ušivega vremena in megle.

Še divji svinji sta se stiskali k ograji nekje daleč zadaj

mi pa jo po najlepših koncih Šentiljske kar dobro mahamo!

Tisti prvi del gre čisto ok, pokrajina je enkratna, nič asfalta, lepo, čudovito. Me pa malo skrbi, kaj bo po Sladkem vrhu, tam se kmalu začne asfalt.

Na Sladkem vrhu najdemo nekoga, ki je bolj čudno vozil prejšnji dan, kaj neki je sploh počel tukajle?!

Navdušujemo se nad polji in polji čemaža:

Prav neverjetno kako so letos tudi na štajerskem vsaj dva tedna pred nami! Kako jim je to uspelo in zakaj pri nas še ni bilo tega in takega zelenila?! Kaj delamo letos, zakaj smo tako počasni?

Potem pa se začne malce več asfalta in od prejšnjih let vem, da mi bo šel kmalu na živce. Po pravici povedano upam, da se kmalu ulije, kolikor le more...

Kaj se matramo, ko pa bo itak popoldne naliv in bomo morali nehat? Zakaj vztrajamo, ko bomo tako ali tako pogoreli? Če bo tako ali tako deeeeeeež! Gremo nazaj, gremo domov, gremo spaaaaat!

Ampak kilometrčki kar gredo in izkaže se, da megla sploh ni tako slaba stvar. Vidimo več obpotnih zadev

bolj se posvečamo gozdu, ki tako presneto lepo diši:

in je tako živ, glasen in mehko nežno zelen, da bi ga kar božal, pil, se stapljal z njim!

Marjetka nas preseneti z živo okrepčevalnico na Vranjem vrhu, o, kako prav tole pride! In to ravno v pravem trenutku!

Kar naenkrat slabe misli izpuhtijo in pokaže se upanje - morda pa dežja danes sploh ne bo?! Upanje da novih moči in zagretost, da se štempiljke še hitreje obračajo!

Pri Gaubeju se malo spočijemo, spijemo čaj in ravno med našim postankom se vlije ko pri norcih. Mi pa lepo noter in se smejimo. Gremo do konca? Jasno! Pa naj padajo ošpičene prekle! Zdaj ni več poti nazaj, le še tri ure poti nam je ostalo!

Krenemo ven v dež, a na nas ne dežuje več kot pet minut. Prav kmalu se pokaže celo sonce in nam je že vroče. In spet preoblačenje...

Malce bolj svetlo je, nič ne kaže, da bo kaj bolj deževalo, zgleda, da nam uspe brez večjih težav!

Problem so le mokre noge, blato je seveda povsod, a skoraj nič v primerjavi z našim prvim pohodom...

Še kake dodatne nogavice bi moral s sabo vzet. Bi pomagalo imet suhe noge. Žulji se naredijo prej, če si ves napol moker.

Meni se letos nič ne vleče, tudi asfalta se mi zdi malo, vse prav hitro mineva in že smo na Brlogi!

Mimo tanka

na koncu pa seveda odtečemo v cilj! Juhej!

Obema s Heleno je šlo tole letos enkratno. Razen enega žulja na podplatu nikjer nič drugega. Nobenih težav, nobenih bolečin, ne ta, ne naslednje dni. Mogoče pa nama res rata letos naredit še kakšno daljšo pot!

Se mi pa zdi, da ni bil prav nihče kaj veliko zmatran, tole smo res oddelali kot je treba! Čestitke vsem nam!

Novi deli poti so mi mnogo bolj všeč, celo malo manj je asfalta, ali pa je samo meni tako zdelo. Tokrat se mi ni niti malo vleklo, le zjutraj sem imel polno psiholoških težav, predvsem z dežjem... In zaspanostjo.

Najbrž je vse skupaj odvisno od kondicije. Če jo imaš, ti tole ni prav noben problem, če pa je nimaš... ja, potem se pa vleče, čudno, ne?

Moj Garmin je spustil dušo po enajstih urah in ni uspel zaključiti celote:

je imel pa Boris s seboj ta dlje zdržečega Garmina in je zapisal tole pot.

11:38h, 56km, 1700 višincev. 

Dobri smo!

Tisti, ki pa lani ni šel z nami, pa tudi letos ni šel. Je moral jajca barvat. Sklepam, da tudi naslednjič ne bo šel.

Tags: ,

domači kraji

Vodni dan

by piskec 8. april 2012 10:59

Je*emti pa dieta.

Vseeno se mi zdi, da je vodni dan, ki pade direktno na veliko noč, v nekem smislu precej ironična zadeva.

To je še posebno super za človeka s takšno trdno voljo, kot jo imam jaz.

Ne daj se, Ines.

Tags:

osebno

Škofjeloški Treking 2012

by piskec 4. april 2012 18:08

Že od kar smo zadnjič šli na Lubnik, sem si želel, da bi šel gor enkrat čisto od spodaj!

Če se pelješ proti Selški dolini, vidiš na severni strani Lubnika močno vrezano cesto, ki pelje... hm, kam? Tudi ta cesta me je tako privlačila - le kam gre? Kje se konča? Kam pride? Zakaj je sploh tam? Prav želel sem si jo obiskat, jo prehodit!

Zgleda, da moram v nadaljnje zelo pazit na to, kaj si želim!

Ker to soboto sta se mi obe želji izpolnili! Juhej! Seveda z obrestmi - na Lubnik sem moral skoraj parkrat, preden smo res prišli gor, cesto pa sem lahko prehodil podolgem in počez, gor in dol!

Zdaj me je že strah za neke druge želje, ki jih imam... jih bo treba bolj skrivat!

Skratka, najina prva Ultra na trekingih se je začela prav v Škofji Loki (madonca, to sem pogruntal šele zdaj, ko sem gledal zapise za nazaj... pa pravijo, da prve ne pozabiš nikoli, hm?!)! Naslednje leto sva bila tudi! Jasno, ne?

In letos sva bila spet na startu, treba je sezono odpret! V takem lepem dnevu pa sploh!

Veliko tekmovalcev, le malo manj, kot dvesto, se nas je že - tako kot vedno - zapodilo po trasi, kot da je konec za vogalom. Jaz spet nekje zadnji, jasno.

Dan je bil lep, trasa enkratna, midva sva jo pa kar dobro šibala, se dobro orientirala, prav nič izgubljala.

Odkrila pa sva - spet - nekaj prav lepih kotičkov - most v Škofji Loki:

in daljnosežne razglede:

Včasih sama, včasih v skupini:

Tam nekje po KT4 pa se je začelo bolj zares, torej bolj strmo. Na Rantov vrh je šlo malce po grapi, potem pa kar naravnost gor, malce v desno in spet naravnost gor. Do tja je še šlo.

Na vrhu še nismo tako zmatrani, sploh fantoma kar dobro gre!

Spust je bil kar potem kar ubijalski, a midva šparava Helenino koleno, na koncu pa še klepetava in malce vse skupaj zgrešiva, morava malce nazaj, ko bi šla lahko počez. Ah, nič hudega.

Vmes najdemo še kako jamo, oz. studenec:

potem pa se meni izpolni tista druga želja - po cesti do konca! In še malo naprej...

Ker v opisu poti piše, da je bolje it nazaj po cesti, midva seveda to resno vzameva. Sicer pa sem sam zeeeelo počasen na strminah, sploh na strminah posutih s suhim listjem, in mi taka cesta čisto prav pride. In res sva na naslednji KT hitro!

Ker ima Helena fotoaparat, so takšne slike redkost!

No, nato pa konec heca. Tale je bila pa huda:

potka se nekje v sredini res izgubi in ne ostane ti druge, kot da jo rineš naravnost gor v klanec. Po karti sodeč sva šla kar ok, ampak res je bilo strmo. Mogoče celo malo prestrmo, jaz sem sicer - prav čudno! - užival, a Heleni ni šlo najbolje. Pa jaz ponavadi delam paniko in se držim za trave, tokrat pa se je ona... Tja od Zalubnikarja so bile k sreči borovnice za držat... Tako sva na koto 920 prišla kar dobro utrujena. 

Zato se nekje od tukaj naprej najina pot precej upočasni. Že tukaj gor počijeva in jeva.

Ko pridemo na preval pod Lubnik, se spet - sedemintridesetič - ujamemo z Marjetko in Jožetom, zato sklenemo, da gremo kar skupaj naprej, saj se itak srečamo od KT do KTja najmanj dvakrat!

Na Lubnik je kar težka prit, zato nam pade na misel, da bi si gor privoščili pivce!

In prav res, gor gremo res na pivce! Lepo sedimo na klopci v zavetrju, se nastavljamo soncu in počivamo!

O, takile trekingi so pa luštna stvar! Tole bo pa treba ponovit! O, ja!

Ko pridemo malo k sebi, gremo iskat jamo. Ki jo seveda najdemo brez težav, orientacija nam dobro dela!

Tole je že druga luknja, v katero se moramo splazit!

Je pa tole živa KT, kjer imajo take dobrote, da spet počivamo, jemo in klepetamo. Kot da bi bili na špancirju!

Nato gremo raje malce nazaj, jeklenice so nam pri srcu!

Kdo bo rinil direktno po strmini navzdol! Pa tudi tako sem sam spet hitrejši!

Še par kucljev bo treba obrest, a nič hujšega, glavni vzponi so za nami. Vsaj zdi se nam tako, ko občudujemo ogromna kostanja:

se gremo coastering (še dobro, da je malo vode...):

nato pa napademo Dešno, naš zadnji kucelj na poti! K sreči Jože dobro ve, da je vmes grapa, ki se je od daleč sploh ne vidi in da se ne gre kar zaletavati, zato jo vzamemo zelo lepo in tudi strmina nam ne more nič!

Za Dešno pa smo že skoraj na koncu! Zato se nekateri že lahko delajo, da so zmatrani:

Še tek v cilj in... ne, nismo bili čisto zadnji, samo predzadnji...

Od vseh treh škofjeloških trekingov je bila tokrat trasa še najlepša. Malce težja, a poti so bile tako prijetne, mehke, lepe, z zelo malo asfalta in makadama... res, čista poezija! Užival sem, kot že dolgo ne! Najbrž tudi zaradi pivca na Lubniku, precej počasne hoje in dobre hrane pri jami in lepega vremena, a vseeno. Bilo je enkratno in super.

Edino, kar me moti, je to, da se (spet) za zadnje ne poskrbi dovolj. Kljub temu, da se STL trudi precej, take stvari vse skupaj pokvarijo in mi je povsem jasno, da nihče noče biti pri ta zadnjih. Na koncu te nihče več ne pogleda, nikogar več ni, najhuje pa je to, da hrane zmanjka. (No, še huje je, da ti KTje pospravijo, še preden prideš okrog, kot v Bovcu...) Na žalost dunajc pa pomfri nista najboljša hrana za po devetih urah hoje. Nikakor. In tako so nekateri super navdušeni nad gostiščem, jaz pa na žalost ne morem bit.

Tu bo treba nekaj spremenit in tudi tiste manj pripravljene oz. tiste manj tekmovalne nekako motivirati. Dokler tega ne iznajdemo, bo težko, da bi ultra imela kakega pohodnika (kot sva midva in le še enih par) več. Le poglejte, kakšen je bil start - vsakemu, ki je kdaj videl start ultre, mu kaj takega nažene strah v kosti. Sem pa opazil, da počasi prihajajo pohodniki, ki jim ni biti težko dlje časa na trasi, kar je zelo ohrabrujoče! A, če bo zmanjkovalo hrane, ali pa ti bodo KTje pobrali pred zaključkom, čemu potem sploh hoditi na organiziran treking?

To je le konstruktivna kritika, v katero kislo jabolko bova morala ugristi tudi midva sama, saj tudi letos organizirava treking. Povsem lahko se zgodi, da se spotakneva na enaki zadevi...

Kakorkoli že sitnarim, pa sem vseeno skrajno navdušen. Potke, grape, kuclji in KTji so me navdušili in organizatorju za to lahko le čestitam. Točno vem, koliko matranja je potrebno za kaj takšnega. In ko smo mi naslednji dan počivali, je moral nekdo vse tiste zastavice pospraviti - o, kako sem sam klel, ko sem jih pospravljal...

9:25h, 31.6km, 2300 višincev. 

Na, pa mam svoje želje!

Edino, česar me je malce strah, je to, da sva vsako leto počasnejša. 7:52, 8:04, 9:25, madonca, le kam to pelje?!

Tags: , ,

domači kraji

Pariz

by piskec 2. april 2012 17:59

Dolgo sem se v službi upiral, a sem na koncu moral popustit.

Pa ne zaradi Pariza, seveda, da ne! Z avtom grem takoj, kadarkoli češ! Ampak z avionom... z avionom pa...

Ja, težka je bila s temi avioni. Vedno bolj se višine bojim in avion ni prav nobena izjema. 

Sem stisnil zobe in se znašel na zagrebškem letališču.

Sem se ga hotel napit ali kaj podobnega, ampak je bila ura še prezgodnja. Sem pač stiskal zobe tisti ubogi dve uri.

In je kar šlo. Pravzaprav je bil let tako miren in tih, le čisto malo makadama smo imeli, a prav nič hujšega. Kar naenkrat smo že pristajali, midva s sodelavcem Blažem pa v Parizu!

Še RER B do Chatelet - Les Halles in gremo v mesto! Imava cel popoldan, nekam bova počila prtljago, pa greva naprej!

Problem je bil v tem, da na tej presneti postaji nisva našla Left luggage. Ali ga sploh ni, ali pa je bedno označen. Na koncu sva se razkurila, popokala kufre v roke - na koleščka - in šla ven, na zrak, v mesto!

Direktno pred Centre Georges Pompidou.

Danes seveda ne izstopa več tako, kot je pred tridesetimi leti, je pa lep, obnovljen in barvast. Všečno.

Potem sva jo zavila proti Sieni, do Hotel de Ville

Od tu naprej je potem vse ravno in v eni sami smeri! Slika je preprosto premajhna, zato si lahko to ogledaš tukajle.

Naslednje palače so Louvre

seveda nisva pozabila na piramido. Tokrat je bilo celo zelo, zelo malo ljudi. Nekoč davno sem videl tako dolgo jaro kačo obiskovalcev, ki se je zvila vsaj trikrat čez vse tisto presneto ogromno dvorišče, da še danes ne vem, kdaj so ljudje sploh prišli noter... Čez tri tedne?

Vstopnina preseneti, proti italijanom je skoraj zastonj. 10€, študentje EC imajo do 26 leta zastonj, zastonj pa je tudi v nedeljo. No, pa tudi 10€ za tako pomembno stvar niti ni veliko.

S kuferčki lepo nadaljujeva po osi Pariza, mimo slavoloka zmage Carrousel in skozi park Tuileries, kjer so ogromne množice ljudi, do Place de la Concorde.

Egipčanski obelisk je ogromen, res. In cel plac tudi! V ozadju je Madeleine.

No, potem se pa počasi že začnejo Champs Elysees in ob njih Petit Palais in Grad Palais in milijone trgovin. Ljudi je še več. S kufri ne moreva ravno povsod, sicer pa kakih želja po trgovinah nimava.

Kar naenkrat je že pred nama - Slavolok zmage na Place Charles de Gaulle:

Uau, celo os sva prehodila, lepo peš, s kufri v rokah! Za trening, al kaj?

Je bila pa že pozna ura, bo treba še hotel najti! In sva se spustila v podzemlje, lepo na Ligne 1 do La Defense in nato na T2 tramvaj do Suresnes-a, kjer sva imela hotel.

Hotel je bil enkratna kombinacija, Italijani v Franciji. Ojej. Samo ene pol ure je bilo treba čakat, da so nama našli rezervacijo.

Še v trgovino po pivo in banane in to je to! Sva bila kar precej zmatrana, pivo je super sedlo!

Zjutraj pa potem na predavanja, seminar, trening, skratka učenje. Tja do četrte ure popoldan... Potem pa le na čisto kratko v hotel, lulat in gremo naprej! Časa je malo, ga je treba izkoristit!

Za drugi dan pa sva si izbrala bicikle. Pravzaprav isto kot pri nas doma BicikeLJ (tudi na geoStiku!) - se mi zdi, da je celo ista firma - le, da je v Parizu zadeva malce večja. V Lj je 31 postaj, v Parizu 1800. Malce razlike pa je, kajne?

Plačava 1.7€ po biciklu za najem, pustim 300€ kavcije za dva bicikla in hopsneva na kolo! Vse s kartico, še dobro.

Toliko prekrškov, kot sva jih naredila midva v tistem dnevu... ja, meni so všeč te države, kjer velja osebna odgovornost, kjer te nihče ne buzerira zaradi neumnosti. Kjer imajo policaji dosti pomembnejše delo, kot prežati na bicikliste in na to, kdo gre kje čez cesto. Zahod ima lepo urejeno, da ima prednost vedno šibkejši. In zato je tam veselje vozit z biciklom, v enem samem popoldnevu si lahko privoščiš, da si pešec, biciklist, avto ali pa tovornjak ali bus. Vse naenkrat tudi gre. 

Le na motorinčke moraš pazit, so hitri ko strela in še preden se zaveš, ti švigne čez cesto. 

Od Suresnesa, kjer sva bila nastanjena, je do Eiffla precej zoprno prit z metrojem, zato je to botrovalo kolesom. Tako sva prečila Bois de Bologne in kaj kmalu sva že bila na Trocadero-u. Vse na pamet, brez karte, huh še dobro, da se nisva zgubila.

Palais de Chaillot je meni posebej pri srcu

še bolj pa Esplanade du Trocadero, tista znamenita ploščad, kjer se le malokdo izgone vzdihu občudovanja, ko zagleda Eifflov stolp:

Železnina tam kraljuje in nedvomno kaže, kdo je gospodar.

In končno, po petih obiskih Pariza v tridesetih letih, mi je celo uspelo videti, da topovi špricajo! Yeeeeeeaaaaa!

Spodaj pod stolpom je bila seveda gneča, kako urico bi bilo sigurno za čakat. Ampak noben od naju ni ravno prijatelj višine, pa sva šla raje malce naokrog:

dokler nisva zagledala postaje z bicikli in se vprašala - koliko časa pa še imava?

Oh, do Ile de la Cite pa že še prideva! 

Po levi strani Siene mimo neštetih kavarnic in milijona ljudi, mimo Pont Neuf-a:

sva že pri katedrali Notre-Dame! Seveda je bila že zaprta, le od zunaj si jo lahko ogledava.

Potem se pa nama že malce mudi domov, ob 21h nama zaprejo trgovino in ni hudir, da bi ostala brez piva! To pa ne gre! Alo, gonit!

Ker pa sva šparovna gorenjca, seveda nisva biciklu dala, da bi nama kaj zaračunal. Za pol ure je pa zastonj, zato sva na pol ure menjala bicikle. Kar dobro nama je uspelo, kajne:

Naslednji dan smo končali s predavanji šele ob petih in tako postane dan kratek. A letiva na tramvaj in potem na metro in do Anversa. 

Je treba splezati na Montmartre in si ogledati baziliko Sacre Coeur!

Če ne drugega, je lep razgled na Pariz in na pomanjkanje stolpnic:

Malce sprehoda čez Montmartre, še slikajo? Še...

Mimo Moulin Rouge-a, pogledat koliko stane (100€ na predstavo, 200€ z večerjo)

potem pa kar malo dol in desno in sva že pri Operi

galerijah Lafayette, ki so prekrasne, le trgovin je preveč... Prehodiva še dobršen del bulevarja Haussmann, nato pa imava le dovolj in se spokava na metro.

Ker morava na La Defense prestopati, je povsem prav, da si ogledava še to, malo bolj moderno, zadevo!

O, tudi tole zna impresionirati!

Tako sva obdelala celotno os Pariza. Zvečer še kako pivce in spat.

Naslednji dan pa na žalost ni bil več živahen. Treba je bilo it v šoping in jaz sem se zapodil v 4 temps na La Defensu, v eno največjih trgovskih centrov... Ojej.

Priznam, da v hotel po dobrih dveh urah nisem prinesel prav nič. Nič. Ker nič takega ni več. Nič, česar ne bi imeli tudi v naši deželi. Nič pariškega, nič suvenirjev. Bolj kot ne poklapan sem se privlekel v hotel.

Še naslednji dan je bil dolg, predavanja, učenje, na koncu pa še precej zoprn izpit. Ob štirih smo bili potem frej in spet sva padla na finto Left luggage. Tokrat je bil plan boljši - Gare du Nord, kjer to imajo, a kaj, ko presnete prtljage ne moreš in ne moreš najti. Po uri iskanja sva se spet zapodila ven kar s kufri, hotela priti do Pigalla, kjer je na tone suvenirjev, a sva odkrila le indijsko četrt. Vse je bilo indijsko, vse! Naj domov prinesem sari?!

Šla sva celo v napačno smer in od vseh ton suvenirjev so nama ostali le še indijci. Zato sva se kar lepo pobrala nazaj na postajo, se odpeljala na letališče, nakupila (drage) suvenirje kar tam, sedla spet na avion in se ob pol devetih zvečer znašla v Zagrebu. Še dve urci vožnje do doma in...

...kakšna kratka noč je to bila! Naslednji dan pa navsezgodaj že... na treking! Juhej!

A kakorkoli sta se sfižila zadnja dva dneva, kaj več tako ali tako nisva mogla naredit od petih popoldan naprej. Pravzaprav se je moj načrt dobro obnesel in sva že v prejšnjih treh dneh videla kar nekaj. In to vse brez kakršnekoli karte, madonca, kot da bi bil ta prav parižan, ali kaj?

Drugič, Helena, greš pa ti z mano!

Tags:

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP