T-2 še enkrat

by piskec 24. maj 2017 12:30

Pred kratkim sem zaradi proplusa že zmanjšal TV paket.

Pa se mi ni zdelo dovolj, nikakor mi ni šlo v račun, da še vedno gledam te bedarije. In sem čakal.

In še malo čakal.

Dokler doma niso bili pripravljeni. Sicer pa niso imeli prav veliko izbire, ko pa sem kar naprej robantil in težil, da bom ukinil TV. 

"Pa jo daj že enkrat!", so bili na koncu soglasni.

Ha!

Seveda spet nisem mogel brez moralnih naukov. Saj vem, da se ne bodo prijeli in da nikogar ne brigajo, pa vendar...

"Rad bi še enkrat izpostavil, da paket menjam izključno zaradi tega, ker je T-2 brez pogajanj takoj "podlegel" izkoriščanju Proplusa. Ker nimam druge izbire in ker se z načinom prelaganja stroškov na končnega uporabnika ne strinjam, se iz tega razloga raje odpovem Televiziji. Razumem, da je T-2 tu ubral pač lažjo pot in ugodil Proplusu, vendar pa upam, da če več končnih uporabnikov naredi enako, kakor jaz, da bo T-2 na koncu le moral dobro premisliti svoj odnos s Proplusom in mu morda ne bo ugodil v prav vseh pogledih. Naprimer - če bi bili programi Proplus v svojem plačljivem paketu, ne bi imel prav nič proti, tako pa..."

Pa je šla TV!

Kar sicer ni prav velik udarec za T-2, saj je posamezen paket - recimo le internet - kar dosti dražji, kot kakšni drugi, kombinirani paketi. In tako sem ostal v dvojčku internet+mobil, kar pa bo treba spet prevetrit čez nekaj časa, sploh zato, ker se je vmes ravno pojavil hofer. Pa bo šla še mobilna telefonija, najbrž.

Skratka, doma vozi zdaj TV sistem Kodi, še posebej ta mladi so navdušeni. Gre za drugačen način gledanja televizije, kjer moraš vnaprej vedet, kaj boš gledal in kjer ni dovolj, da se usedeš na kavč in vzameš v roke daljinca... Nič več bluzenja tja v tri dni torej.

Mogoče bom pa celo raje dal 7€ Netflixu.

Vse samo zato, ker hoče nekdo nekaj narest na silo. Ok, pa naj.

 

Tags: , ,

hiša | splošno | tehnika

Nova kuhinja!

by piskec 23. maj 2017 15:00

V našo staro hišo je treba vsako leto nekaj vložit. Da se nam ne podre na glavo in pa tudi zato, da čez par ne ostane toliko za narest, da ne bi bilo več možno vsega uredit.

Vsako leto nekaj.

Lani je bila na vrsti kuhinja. Smo jo podedovali že z nakupom in že takrat je bila, no, hm, stara. Po še dodatnih štirinajstih letih pa sploh.

Pa po štirih otrocih. Vsa čast Marlesu, da je zdržal!

Ker pa je človek rad navajen, je bilo to težko izpeljat in iz leta v leto sva odlašala in cincala. Dokler nama res ni šla že toliko na živce, da ni bilo druge kot - novo bo treba!

Pravzaprav nisva nič komplicirala, nekaj podobnega, brez prestavljanja, razbijanja, otokov, nekih norih novosti. Po starem, a novo. Že zdaj je bilo dovolj funkcionalno, sam pa se vedno sprašujem ali so tiste fancy nove kuhinje vredne truda in denarja. Pravzaprav sva v kuhinji raje manj kot (pre)več.

Niti ploščic ne bova menjala, na kaljeno steklo bova zaradi oderuških cen tudi kar lepo pozabila. Le upava pa lahko, da ploščice ne zgrmijo dol.

Helena je zavila v Momax, no, mogoče je tudi še kam drugam, a na koncu je izbrala Momax. Jaz se v to nisem petljal, nimam ne veselja, ne smisla za razporeditev, barve, itd., tako je morala vse to sama uredit. Kar ji je seveda uspelo, najbrž še hitreje, kot če bi se še jaz vpletal, težil in bil pameten za vsako stvar.

Pa že s tem, da se nisem vpletal, sem seveda se. Vsaj, kar se denarja tiče, sem bil ves pameten. Kot pač vedno. Si rad potem lastim zasluge, ko je izbrala res dobro.

Ko je bila nova kuhinja enkrat naročena, sva pa končno le slikala našo ta staro. Problem je nastal takoj, ko sva videla fotke, tista, malce modra svetloba je bila tako super, da nama je bilo takoj žal, da kuhinja gre. Aaaaah, a se da naročilo kako preklicati?

A vseeno, ko malo bolje pogledaš sliko, vidiš, da se niti ena omarica ne zapira več ok, da so predali že vsi povijačeni do skrajnih mer, da je vsak pant iz ene druge štorije, da... skratka, ni šans, da bi tole ostalo še naprej pri nas, kar naj gre! Se pa vidi, kaj dela dobra svetloba na fotki, presneti marketing!

Take kuhinje seveda ne moreš prodat, 30 let uporabe naredi svoje, že to, da jo boš podaril, mi nekako ni šlo. Ampak saj, kdo jo bo pa vzel? Kdo ve, koliko časa bo trajalo?!

No, trajalo je zelo, zelo, zelo malo. Oglas sem dal na Bolho in po približno dveh urah sem ga moral že umaknit, toliko ljudi je klicalo. Seveda sem se prvič pustil opetnajstiti in napol jokajoči ženski moral obljubiti, da ji kuhinjo prišparam do naslednjega dne. No, jasno je, kaj se je zgodilo - ženska je izparela in kuhinja je ni več zanimala... Saj sem bil pripravljen na kaj takega, zato nič hudega, naslednjič je bil oglas gor le še pol ure, človek, ki se je zavezal, da jo vzel, pa je tudi res prišel čez par ur! Neverjetno. In to za... hm, za kaj že? Za par kosov starega lesa? Za različne pante? Za polomljeno iverko? A vse kaže, da se to nekomu splača, nisem preveč spraševal, sem bil vesel, da zadeva gre in da bo komu še kaj služilo.

Je pa bila po "prvi oddaji" seveda doma panika. Kuhinjo je bilo treba še razstavit, pokazalo pa se je tudi vse, kar je bilo trideset let skrito za omaricami. O, ja, lepote! Samo strmiš in se čudiš. V poštev je prišlo težko topništvo, čistilo za traktorje in podobna najhujša čistila...

In je šla. Ostala je le omarica za v klet in pomivalni stroj. V banji pa že ne bom pomival.

V naslednjih dneh smo potem poskušali vse pripravit. Recimo elektriko, a seveda po moje - s čim manj razbijanja.

Pa parket nam je sosed malo zbrusil in parkrat prelakiral. Itak se je ves lak sproti zgubljal, delavec pa je kar norel, ko je naslednji dan prišel in laka nikjer... vse gre v špranje. Popravljat ga pa nismo hoteli, nima smisla. To je stara bajta, naj bo tudi parket star.

Helena je kar nekaj časa izbirala barve, takole pa so potem sem in tja nastajali testni vzorci.

Ja, pomivalni stroj je bilo pa nujno čimprej priklopit nazaj.

MacGyver sistem. Brez duct tape-a pač ne gre.

Pa sva vmes, po kakem mesecu, pogruntala, da tista elektrika od začetka ne bo ravno najbolje šla skupaj z vsem ostalim. Da bi bilo bolje malo več razbit in jo speljat še kam. Pa sem imel moje šparanje z razbijanjem - še enkrat je bilo treba!

Za zanamce smo pustili letnico. Če jih bo slučajno zanimalo.

Barve izbrane, nekje po mesecu dni.

Dvobarvno seveda. Kar je še precej malo barv, vsaj glede na to, kakšno je bilo prej.

No, potem je bilo pa že vse pripravljeno. In smo čakali.

In kuhali zunaj, na prostem. K sreči nam je bilo poletje naklonjeno in padavin je bilo malo. Meni pa je prirasel k srcu električni lonec, ki sem ga uporabljal za vse. Za vse. Tudi za na taborjenje. Helena ga konec poletja ni mogla več videt...

Potem pa, pravzaprav točno takrat, ko bi počasi postajala nestrpna, ravno v roku petih tednov, dveh mesecev, telefonski klic - prihajamo!

In res, navsezgodaj sta se prikazala dva mladeniča s kuhinjo vred. In v pol ure je bil ustvarjalni kaos.

Je pa bilo hecno, Helena je ostala doma, da bo nadzorovala dela, da bo pomagala, a fanta je skoraj nista opazila, sploh je nista hotela poslušat, na karkoli je dejala, sta odgovorila, da sta onadva prav zato tu, da bo vse ok in da naj nič ne skrbi. Seveda je zdržala le kake pol ure, potem pa ji je odneslo pokrov in do konca montaže je skoraj ni bilo več na spregled. 

Sta pa mene poslušala, kar pa seveda ni isto, jaz jima nisem imel prav veliko za povedat.

A kakorkoli se je zdelo, da bo popolna polomija, se je na koncu izkazalo, da sta res velika mojstra in da sta se znala super dobro spoprijet z vsako težavo stare bajte - in teh težav ni malo. Učinkovito, hitro in povsem zadovoljivo sta rešila v tistem dnevu vse, kar se je rešit dalo in opla, ob štirih popoldan je bilo že vse fertik!

Brez napačnih omaric. Brez panelov v kaki drugi barvi. Brez pozabljenih vijakov. Brez napak v izdelavi, no, razen ene male, a sta jo fanta spet po svoje rešila kar tam, mimogrede. So ekipe, ki preprosto znajo in to je dobro vedeti, večkrat se sliši o ravno nasprotnem, a ta dva sta morala imet že neskončno ur izkušenj za seboj...

Montažo vgradnih zadev so nam podarili, tako, da je bilo treba zadeve le še priklopit.

No, z vsemi tistimi priklopi elektrike, plina, vode in delanja luknje v korito, se je pa domači mojster ukvarjal malo dlje. Ni bil do štirih fertik, mogoče prej v štirih dneh...

A kmalu se je vse uredilo in tudi voda iz korita ni več puščala! Ha!

Dva meseca torej. Glede na to, da smo se s kopalnico v enem od prejšnjih let nenadejano ukvarjali kar tri mesece, je bilo tole super hitro! In ravno prav, ker je zunaj postajalo že hladno in ni bilo več prijetno kuhati zunaj...

Na koncu lahko rečeva, da je nova kuhinja čisto nekaj drugega. Nekaj čisto drugega!

Brez fensi šmensi zadev, brez nepotrebnih dodatkov, ki so kot jama brez dna, brez lepotnih nadomestil, ki ne pomenijo nič. Zelo zadovoljna, zelo!

Tags: , , ,

hiša

Pejmo plezat V. - Mala Mojstrovka

by piskec 9. maj 2017 15:30

Končno smo spet vsi skupaj za plezanje!

Najprej samo s Flori na V. Babo, nato z Leandrom na Stol, zdaj pa smo se znašli spet vsi štirje na Vršiču! 

Spet ne prav zgodaj, če bi hoteli konec avgusta v steni več miru, bi morala biti ob tej sliki še trda tema.

Pa ne gre, jaz nikakor ne morem prej vstat...

Tako pa nam je na poti do sedla že sonce žgalo telesa. A smo vedeli, da ne bo dolgo hudo, severne stene so še kar nekaj časa v senci.

Luštna je tale plezalna pot, dostop je namreč presneto kratek. Do Prevala vratca imaš slabih 20 minut, potem pa že lahko občuduješ steno, po kateri boš šel. Ali pa gledaš v tla in se miriš, da pa tole itak ni nič hudega. 

Ali pa - kakor je v navadi pri nas - delaš malo tega, malo onega. Si navdušen in te je strah. Kakor je po mojem tudi prav, malce strahu te dela pozornega, previdnega. In v steni je polno objektivnih nevarnosti. Sploh konec avgusta, ob vsej tisti gneči!

To seveda počnem jaz, otroka počneta nekaj povsem drugega in sta večinoma navdušena! Juhuhu, gremo plezat! A ti otroc res nimajo nobenga strahu, al kaj?! 

Sam sem tule sicer že hodil, a vedno je vmes kakih deset, petnajst, dvajset let in spomin obledi. Veš le to, da si nekoč tule čez prišel in da ni bilo tako hudo, saj si še vedno živ, a kaj več ne. Kot da bi šel na novo!

 

Še ovce so se nam čudile, za nami so hodile, v steno pa le niso hotele. No, tudi prehitet se nas niso upale, takrat so raje pod pot zavile.

Pod steno je bilo spet veselo, sicer (še) ni bilo gneče, a ljudje se tako radi opremljajo direktno pod steno. Pri tem, da celo vedo, da pot poteka direktno nad njihovimi glavami. In da včasih kaj leti dol. Pa ne samo včasih...

Ja, tudi Mojstrovka je luštna, takoj direktno gor. Najprej po taki izraziti rampi, kjer je Tamauček še pilil svoje igralske sposobnosti

nato pa vedno bolj direktno navzgor!

Pravzaprav mi je slabo postalo šele takrat, ko sem slike gledal. Tole namreč zgleda nadvse hudo, sploh tistile ljudje sredi stene, kaj neki tam počnejo?! A smo res tudi mi šli tam?

V sami steni pa niti ni bilo tako hudo. Ali pa sem samo pozabil. Ali pa samo nisem imel časa mislit na prepade.

Smo se moral slikat. 

Pot je res kar dobro izpostavljena, a tudi dobro varovana. Vem, da sem se prvič, ko sem bil še majhen, pritoževal, da je bil mojster Hanza precej visok človek in je pot nadelal po svoje, jaz sem takrat komaj dosegel varovala. A tokrat ni bilo nič takega, najbrž je eno, da sem zrasel in da sem tam nekje kot mojster Hanza, drugo pa je, da se je pot v vseh teh letih še dodobra spremenila, se bolje in več nadelala in zavarovala.

No, nekateri pa itak... kakor smo v Stolu zadnjič videli, da se avstrijci znajo zavarovat in da jim ni težko opreme s seboj vlačit, je bila tule drugačna slika. Bližina Vršiča pač naredi svoje in na poti najdeš neverjetno veliko pogumnežev, ki opravijo s potjo z levo roko in desno nogo. Brez samovaroval in brez čelade. V gručah po tri do pet, večinoma družine. Spredaj šef, ki zna v hribe hodit, zadaj pa - malo starejši - otroci. Da jim pokaže, kako se to dela. In ne nekaj počasi, zanesljivo, če se le da hitro, čim hitreje!

In ne, niso Čehi, niti Poljaki, vsi ti so danes mnogo bolje opremljeni. Najmanj opremljeni in najhitrejši, najbolj - lahko bi rekel celo objestni - so naših gora listi. Kaj pa bo Mojstrovka, gor in dol si v urci, dveh in to je to! Čudo je, da ni več nesreč, čudo.

Ta huda stena se potem hitro konča in kmalu preideš v poplezavanje.

Od tam pa ni več daleč do vrha. Do polno zasedenega vrha.

Je kar težko najt kakšen pameten prostor, kjer bi lahko malo uživali v razgledih.

In kjer bi jaz spet lahko kaj iskal, na primer kočo na Doliču.

Ali pa bi preštel ljudi na Prisanku.

Ali pa pogledal, če Aljažev stolp še stoji na Triglavu. Ali pa gledal ali je na Škrlatici križ ali ne. K sreči vse slike ne uspejo.

In čeprav smo se obirali, dan je bil prekrasen, brez možnosti neviht in se nam ni nikamor mudilo, pa je slej ko prej nastopil čas, da se spustimo proti Vršiču.

Ojej, prejoj! 

Kot vedno pravijo, ko si gor, si šele na pol poti! In tu, na Mali Mojstrovki, to še posebej velja! Večina težav se tule pravzaprav šele začne!

Kot prvo je pot tako slabo označena, da je kar hudo. Saj tudi po Hanzovi poti ni bilo nič bolje, a tam pač s poti ne moreš zavit, te klini in zajle peljejo. Tule, po meliščih in drsalnicah pa je to nekaj povsem drugega. In če markacije niso vidne, dobiš pač tisto, kar naredi taka količina ljudi - en milijon poti. Vse je nekako shojeno, a nič ni dobro uhojeno. Vse drsi, vse frči. Še najbolje se je prebijat direktno po robu.

Ljudje pa - kot pač ljudje, ki jih pre-blizu pripelje prelaz, v supergah, šlapah, v vsem, v čemer se da hodit in tudi v vsem, v čemer se ne da hodit. In to čez vratca, ki so pravi primer zanemarjanja poti. Če bi bil markacist v društvu, ki skrbi za tole, bi me bilo precej sram. Tako bedne poti pa že dolgo ne... 

Sploh glede na klientelo. Pa ne vem, kako to gre, najbrž si odgovorni mislijo: kaj pa hodijo v hribe, če ne zmorejo, kajne? Superge resda niso za v hribe, a bližina Vršiča je preveč mamljiva in namesto, da bi se markacisti potrudili in pot naredili varno in zanesljivo, je tole pač tako, kot je. Najbrž en milijon izgovorov in nič odgovorov.

Dokler res ne bo kake nesreče, takrat bomo pa spet vsi pametni in ne-odgovorni. Juhej.

In tako smo se dričali po tisti drsalnici, padali in se lovili in naravnavali hrbtenice in komaj čakali, kdaj se bo začelo melišče. Tole je namreč tudi eno boljših!

Dva avstrijca sta začela prezgodaj in sta šla v melišče previsoko. Ojej, seveda je šlo še trikrat bolj počasi, ženska se je vmes kar naprej ustavljala in kar ni mogla več naprej. Kompletna drsalnica. Nista pa opazila oziroma se sploh nista zavedala, da sta direktno v vpadnici melišča, nad njima pa je šla pot. In kar naenkrat se nam je - seveda ponesreči, saj drugače sploh ni šlo - izpod nog utrgal kamen in odletel direktno proti njima!

Jaz sem tulil kot nor, onadva pa nič. Tista skala ni šla dlje kot pet metrov mimo tipa v višini njegove glave, padla ene deset metrov za njim na tla in naredila cel rafal manjših razbitin. Ona dva pa nič! Jaz sem se gor tresel, bil čisto presunjen, ona dva pa nič. Še vedno sta "počivala". Stala sredi melišča. Brez čelad, jasno. 

Res, včasih je ljudi težko razumet. Eh.

Ker pa smo zjutraj parkirali malce pod prelazom, na gorenjski strani, si jaz zjutraj melišča nisem dobro ogledal. Če bi si ga, bi namreč vedel: po melišču dol je šlo že super in hitro in uživali smo kot vedno, ampak... kar naenkrat je bilo vse ožje in ožje in ožje in na koncu je ostal le še jezik... Kaj, kako pa to, kam pa je melišče izginilo, hudirja?!

In se je bilo treba prebijat čez ruševje. K sreči nismo bili edini in se je že fino videlo, kje so se prebijali ostali. Težjim (meni) je bilo dosti lažje kot ostalim, lažjim. 

Ajejej, kakšen kiks. Ko bi moral zavit skozi majhen prehod tamle gor na desni, sem pametno zavil levo in se znašel v ozkem jeziku. No, ruševje nam je dalo še malce veselja in smole, melišča pa je k sreči še nekaj ostalo.

Pri koči smo nato komaj dobili prostor taka gneča je bila. A nam je bilo popolnoma vseeno, žeja je naredila svoje, čeprav je pivo po 3€. Ko bi vsaj kaj od tega zneska šlo v markiranje in nadelavo poti...

Izleta pa poleti ne gre zaključiti brez namakanja nog, preprosto ne gre!

Vsa ta naša plezanja so imela nek cilj. Ki pa ga je na žalost v letu 2016 potem odneslo slabo vreme. Najprej ni bilo časa, da bi se spet vsi štirje zbrali, kar naprej nekdo nekaj ima, nato pa je postalo kar naenkrat mrzlo, v gorah je padel sneg in bilo je že pod ničlo. V žledu pa ne gremo plezat po skalah, se ni za hecat. In tako bo cilj počakal.

Ture so bile torej priprave, nekakšno testiranje, kako se vsi skupaj obnesemo. In obnesli smo se dobro, zato sem precej ponosen na vse nas. Dobro nam je šlo, v stenah smo se pametno obnašali, prevelika navdušenja in preveč hrabrosti smo sproti lahko krotili, strah in skrbi pa imeli na povodcu. Zaupanje smo pridobili, vase in v druge. 

Tako, kot je treba.

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Ko planina zadoni

by piskec 8. maj 2017 15:08

Tokrat smo za skok na Veliko planino uporabili dogodek, o katerem sprva nismo vedeli, kaj bi si mislili o njem.

Prežeti smo namreč z mislijo, da mora biti v naravi mir, sploh Velika planina se včasih zdi, da je kot nekak rezervat, park. 

Ampak, če pogledaš malo bolje, seveda ni noben park. Turizem, smučarija, pastirstvo, avtomobili, kolesarji, ljudje - kje pa bo tu mir? Morda le kdaj ob zelo slabem vremenu... 

O Veliki planini se že dolgo krešejo mnenja in zdi se, da je vedno v nekem krču, ne ve se ali bi se posvetila miru ali bi se predala turizmu, vedno ostaja nekje napol, vmes. Eni se zavzemajo za nekaj, drugi za nekaj povsem drugega. Že njena razdeljenost na različne planine, na različne pašne skupnosti, na različna naselja, kaže na njeno življenje v nasprotne smeri. In v takem loncu se težko kaj dobrega skuha, rado pa vre. Od nekdaj.

Kakorkoli, čez Rigelj že dolgo nismo šli! Okljukasta, a miru polna pot.

Še čez tiste strme trave mi je šlo čisto ok. Če sem enkrat tule že dol prišel, pa res ni na mestu, da me je še navzgor strah, ne? Morda pa se stanje mojega strahu izboljšuje, kaj?

Razgledi niso bili najboljši, konec avgusta pač.

Tudi tokrat smo dobro načrtovali, na dogodek bomo prišli ravno prav!

A vseeno ni bilo tako enostavno. Vmes so se namreč postavili Gradišekovi in nas malce premotili in čeprav ni bilo nobenega prostora, smo le dočakali naše žgance in kislo mleko. In encijan seveda.

Smo si bili enotni, da tole lepo pojemo, zraven pa poslušamo, kako planina doni in kako bodo rogisti zašpilali.

A ni bilo nič od tega. Planina je namreč velika in čeprav so se rogisti postavili na tri različne konce, se jih do pastirskega naselja sploh ni slišalo! Bi jih moralo biti kaj več, da bi planina donela. Ali pa bi morali imeti kake super hude instrumente.

Kar so jih sicer imeli - vse je bilo namreč lastne izdelave, eni so imeli le lesene, drugi le železne!

Mi trije pa smo se povsod tako obirali, da smo jih na koncu komaj ujeli!

Je pa bilo ljudi kar nekaj, cela planina jih je bila polna, pa ne samo zaradi dogodka, in tudi pri Domžalskem domu je bilo veselo!

Heleni se pa potem ni dalo prav več veliko hodit, se je raje odločila, da gre preizkusit gondolo. Midva z Lojzetom pa sva imela še nekaj resnega dela - pri smerni tablici sva namestila še tablico za kolesarje. Ki je - kakor sem opisal prejšnjič - nedolgo zatem itak izginila.

Prav tale smerna tablica je ena najbolj zanimivih, morda celo začaranih tablic, na Veliki planini. Velikokrat se namreč zgodi, da je ljudje ne vidijo in jo mahnejo kar naravnost naprej po cesti/kolovozu. Ta se potem res konča nad prepadi in že parkrat se je zgodilo, da je GRS reševala izgubljene pohodnike.

Kako se ljudje lahko tu izgubijo, mi ni povsem jasno, na drugi strani poti je še stara tablica in polno markacij, a smo namestili še drog z novo tablico, ko so se pred leti tule izgubili neki Nizozemci. Pa tudi to ni dovolj. Glavno vprašanje tu je: kaj pa bilo dovolj? Ok, saj razumem, se zaklepetaš in kar naenkrat ni več poti, se je že večkrat zgodilo, ohoho, tudi meni. A kako urediti odcep, ko pot zavije z neke druge dobro uhojene poti/ceste, da bi preprečili, da ljudje tega ne opazijo? Nisem povsem siguren, da se to sploh da.

Izobraževanje, seznanjanje, informiranje, priprava. Težko, v teh časih mobilnikov in navigacij najbrž še težje. Še dobre karte te včasih odpeljejo v povsem napačne smeri, kaj šele navigacija sredi planin. 

Ja, še dosti dela bo.

Pod Dolskim grabnom sva zavila direktno proti Kraljevem hribu, jaz sem šel prvič tule mimo, vedno jo pičim direktno dol do gondole.

Vmes si ogledava še jelko

mostičke, upava, da ne dobiva kake paintball zadeve v ta zadnjo

in sva že na Kraljevem hribu! 

Heleno morava kar iskat, jo na koncu najdeva spečo v senčki! Pa se je pritoževala, da sva bila prehitra, da ni mogla prav veliko dremat! Se je pa potem točeno tako lepo prileglo, da bi bilo dobro tale Kraljev hrib še večkrat obiskat.

Smo pa na planini srečali in slikali še Petra, tistega, ki nam je pred leti tako lepo naredil čisto ta prave trniče!

Na Veliki planini torej ni prav veliko donelo, bil je čisto lep in miren dogodek. A konec avgusta pač ni pričakovati, da bo mir, ljudje so radi gor, kjer je poleti vsaj malce bolj znosno! In tako je tudi prav, saj hočemo, da so ljudje bolj aktivni, kajne?

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP