Vsi na kupu

by piskec 28. avgust 2012 21:31

O, že dolgo nismo šli vsi skupaj kam.

A letos smo se potrudili in Heleni je uspelo, da je celo družino le nekako zbobnala skupaj. Res je, da smo morali it proti morju v dveh valovih, s kašnim dnem zamika, a vseeno. Uspelo nam je pa le!

Najprej nas je šlo pet. Da vse skupaj postavimo, rezerviramo plac in podobno. Da postavimo tavelik šotor.

S pogledom na morje, seveda. Nismo bili čisto v prvi vrsti, ampak tudi tole je bilo kar ok.

Potem smo se pa počasi razlezli, vsak dan smo zavzeli malce prostora več. 

Naslednji dan pa sta prišla še dva in postava je bila popolna. In še dodaten šotor. Tako, da smo zavzemali že kar lep del prostora...

Pač nas je kar nekaj.

Kaj smo počeli? Huh, težko reči, vse je šlo tako hitro in kljub temu, da nas je bilo veliko, se je še vedno videlo pomanjkanje časa.

Še taroka smo bore malo igrali...

 (foto Flori)

morali pa smo seveda it pogledat na Kamenjak, kjer so bili vsi nadvse zadovoljni!

Čakali na sončni zahod

se sprehajali po mestecih

se šli turiste

 (foto Flori)

bili navdušeni nad Vodnjanom

skratka, vsi skupaj se fino imeli.  Po dolgem času spet.

Le za podaljšan vikend na žalost, a kaj več že težko uskladimo. 

Hja, čeprav je bilo kar naporno, pa bi bilo lepo, če bi to še kdaj ponovili! Prav luštno je bilo!

Tags:

osebno | po svetu

Osem (8) let

by piskec 22. avgust 2012 09:02

Ne, letos pa nisem pozabil!

To, da (si) nisem voščil na pravi datum, je pripisati preprostemu dejstvu, da nisem imel časa. Bil sem na morju, kar je najbrž dober in opravičljiv razlog. Sicer pa to sploh ni pomembno!

Pomembno je (no, naj bi bilo pomembno), da sem tukajle že osem let, kot kak star inventar... pišem in lepim fotke kot po tekočem traku. Res, da vedno manj, oziroma zadnje čase so mi bolj blizu daljši prispevki z veliko slikami, a v daljših časovnih obdobjih.

Statistike  ne bom delal. Pri teh letih številke niso več pomembne...

Se mi zdi, da število objav nekako sovpada s številom vikendov v mesecu.

Hribi, hribi, hribi.

In zaenkrat prav nič ne zgleda, da bo v nadaljevanju kaj drugače.

Morda v prihodnosti začnem o čem drugem, a planov ne bom delal. Plansko gospodarstvo mi je šlo vedno na živce, še iz najstniških let sem zvest privrženec kaosa in anarhije!

Vse najboljše torej Podkleteno Nebo! Še vedno z veseljem hodim Sem in Tja in Nazaj. Od Sebe in Nazaj proti Sebi, vedno nekje Tam Vmes!

Osem let, kaj? Blogi so torej mrtvi, ali kako to že gre? 

Tags:

blogi | osebno

Begunjščica

by piskec 16. avgust 2012 09:30

Na, pa smo spet pri hribih! 

Saj malo morja bo še, ampak hribov je še vedno več!

Tokrat smo spet šli vsi trije, kar pomeni, da je treba izlet malo priredit, da mene ni preveč strah še za tamaučka. Da ni preveč ali pa premalo, pa še zanimivo mora bit kaj. Gozd ni najboljša izbira. Čeprav ta tudi pri Heleni ni...

Tako sem kar od nekod, z neba, potegnil Begunjščico. Super!, je rekla, in smo šli.

Na Robleku sem bil še s starši dolgo, dolgo časa nazaj. Enkrat celo s taborniki, po mojem nek drug razred, ampak me potem niso spustili na vrh, češ, da sem premajhen! Premajhen! In to takrat, ko sem že prehodil skoraj vse hribe daleč naokoli... Sem bil kar malo užaljen. Najbrž.

Tako, da je bila tale Begunjščica pravzaprav neporavnan račun! Ha!

Začeli smo v Dragi, ker nisem vedel, do kam pelje cesta, smo se ustavili že kar hitro, malce naprej od Doma. Sicer pa vseeno, od spodaj je treba začet, dan je bil ves pred nami, nikamor se ni mudilo in tudi kakšnih neviht ali popoldanskega poslabšanja se ni bilo bati. Torej lepo počasi v sotesko Luknja in naprej proti Prevalu.

Soteska je super in lepo poživi izlet! Par klinov, nekaj mostičkov, trikrat čez vodo, lestvice, huh, zanimivo!

Nikjer nič nevarnega, za tamaučke in tavelike pa silno zanimivo. Sploh, če nisi še nikoli tukajle hodil!

Edina škoda je, da se tako hitro konča. Pri klopci lahko še lepo počiješ

potem pa se zanimivosti končajo, čaka pa te kaka urica dolgočasne hoje po gozdu.

Zanimivo je, kako tempo hoje pade, najmlajši pa začne iskati zadeve po gozdu, storže, palice in podobno. Vse nama leti pod nogami, no, včasih pa naju kak storž tudi zadene...

Ampak, ko se pa skozi gozd prikaže konec gozda... o, takrat pa spet kar poleti. Ker mora bit seveda prvi na planini!

Malce počijemo, se razgledamo, potem pa se zapodimo direktno v hrib. Ampak tokrat res direktno, čisto naravnost gre. In ko misliš, da se bo pot malce položila, je le še bolj strma. Sicer nas nič ne moti, je pač strmo. Kar dobro jo mahamo.

Malce pod vrhom grebena pa se končno le vse skupaj položi, kar dodobra izkoristimo za počitek. Lep dan je, zakaj bi hiteli!

Ta dan je na Begunjščici ogromno ljudi, pri Robleku je namreč planinsko-glasbena prireditev Na Roblek bom odšel. Do Prevala imamo sicer mir, na Prevalu jih je tisoče, do vrha pa je spet relativen mir.

Greben je prekrasen, sicer malce ozek, a me - čudo čudno - ni prav nič strah. Ni odrezano in to je zgleda dovolj.

So pa zato razgledi fantastični!

Do vrha ni čisto blizu, mi pa gremo počasi, občudujemo razglede.

Na vrhu pa 2736 ljudi. Takale slika je pravzaprav uspeh!

Malica, čeprav malce piha, a tistih deset minut si le vzamemo.

Vemo, da bo od zdaj naprej mnogo več ljudi! 

Pot je zanimiva, povprek gre čez vsa travnata pobočja, a mene spet ni nič strah. Pa si ne morem ravno razložit, zakaj. Zato, ker je dobro nadelana? Ker trave niti niso tako strme? Ker...? Kdo ve.

Nekje vmes se nam pod nogami utrga še precej velika skala, k sreči gre za las mimo pohodnice, ki se trudi navzgor. V sekundi, dveh je imela skala polno hitrost in še daleč dol smo ji sledili, dokler se končno ni ustavila! Kako gre to hitro in čisto nič ne moreš! Večina kamnov se ti ustavi takoj ali po par metrih, takole pa smo videli, kako lahko gre, če so pravi pogoji! Takoj dobi brzino in zelo težko se ji izogneš, ker preprosto ne moreš biti dovolj hiter... Ko šus je šlo, ej. Precej strašljivo.

Malce nad Roblekom smo se ustavili, si našli prost vrhec poleg poti, kjer smo lahko v miru spet uživali. Saj muziko pa smo imeli od spodaj...

Tule sva imela s Tamaučkom učno uro hoje čez ruševje. Malce pa se mora fant spoznat, če to sploh gre in kako težko to gre! Seveda je šlo meni malce bolje, ker sem veliko težji in lahko kar dobro lomastim, ampak Tamauček... Za tele pet metrov je rabil precej časa!

Ga je nosilo sem in tja, noge mu je ugrabljalo, na koncu se je skoraj ujel sredi ruševja in le malo je manjkalo, da ga ni postalo strah, saj je na trenutke res zgledalo, kot da ga bo ruševje celega požrlo! A se mu je le uspelo prebiti ven! Juhu! 

Pri Robleku gneča, se nič ne ustavljamo, saj niti ni prostora. 

Od Robleka dol je potem skoraj enako kot na Kriški gori, še Tamauček se obrača in ne more verjet, da se ni kar naenkrat prestavil tja! "Pa saj tukaj sem že hodil!" Zelo, zelo podobno. Potem pa pot skozi gozd, široke poti, kolovozi. Zato jo mahnemo kar počez, za starejšim gospodom, čeprav nimamo pojma, kam gre. Mu kar sledimo, dokler se nekje ne ustavi in nas vpraša: "hm, kam bi morali it pa zdaj?" No, lepa reč! Lahko le skomignem z rameni: "Mi nimamo pojma, smo prvič tukajle. Mi kar vam sledimo in vam čist zaupamo!"

Pa je bil potem kar zadovoljen in je hitro našel pravo pot.  Do Poljške planine, potem gre pa itak veliko, celo preveč, po cesti. 

Čeprav velikokrat opevana pot na Roblek, se mi tokrat ne zapiše prav lepo v spomin. Zapomnim si le cesto in kolovoze. Gozd je res lep tam nekje vmes, a je tak tudi drugod. Zdi se mi, da je mnogo lepših poti. A bom moral it še enkrat po tej poti navzgor, da potem vidim, kaj je res in kaj ne. Včasih se ti pot navzdol zdi popolnoma drugačna kot navzgor. Percepcija časa je povsem odvisna od tega ali hodiš gor ali dol.

Še klobaso zašpilit na koncu - brez pljuvanja ne gre!

Ampak to še ni bil čisto konec! Nekam je treba še noge namočit, to vedno naredimo! In tu Tamauček še dodatno uživa, zelo težko ga sploh odtrgava od vode. Pogajanja so težka in naporna!

O, ja kar cel dan smo hodili, nekih sedem ur. Počasi in z užitkom, brez kake matrarije. Super je, da nam tak izlet nič več ne dela težav in da smo potem tudi doma povsem normalni in pravzaprav nič kaj dosti zmatrani. 

Le jaz sem ponavadi zaspan kot čurimuri.

Dobra ideja še bolje izpeljana, torej!

Tags:

domači kraji | pr norch

Murter

by piskec 9. avgust 2012 19:26

Se zgodi, da gremo sem in tja tudi na morje.

Najbrž gremo večkrat, kot napišem, ker itak pišem le še o hribih. Heh. Pa naj tokrat tudi malo o morju.

Ker je bilo luštno in pravzaprav nekaj drugačnega, kot smo vajeni! Tokrat smo namreč zdržali na enem mestu toliko časa, da nisem verjel, da se to da! Oooopa!

Najprej smo bili par dni v Biogradu, pri prijateljih. Se vozili s čolnom

kar nekaj plavali

eni uživali v večerih takole

drugi pa malo drugače:

Potem smo se pa premaknili za ne prav veliko kilometrov proti jugu. Tam sem dolgo časa nazaj že bil, 30, 35 let nazaj. Se mi zdi, da je bilo popolnoma enako. Nato smo tu bili tudi nekih deset let nazaj, a nam ni bilo takrat prav nič všeč. A tokrat smo dobili tak prostor, da ni bilo pomišljati! Tale bo naš!

Čisto na samem, daleč od vrveža, daleč od vsega, tudi od avta. A ravno to potrebujemo tokrat!

Lastno plažo in mir.

Seveda ni šlo tako gladko, da bi kar naprej samo gledali. Sem in tja se obnašamo kot pravi Slovenci. Torej lezemo v vsak hrib, ki se nam najde na poti.

Iščemo zapuščena smetišča in se pridušamo, kakšni neki so Hrvatje in pri tem veselo pozabljamo na vsa naša odlagališča!

Borimo se s škržati, ki jih je letos ogromno, poleg tega pa so vsaj še trikrat bolj nerodni, kot so to že po naravi. Moramo prav pazit, da nas ne sklatijo!

Malce slabše vreme takoj izrabimo za obisk mesta Šibenika

pojanja po stopnicah

slikanja mesta z vseh koncev

obisk trdnjave

nato pa spet v kamp nahranit našo grlico

Vreme ni ravno kar naprej lepo, enkrat celo dežuje in je tako mraz, da si kuhamo čaj! Na morju!

To, da je ponoči tako deževalo in treskalo, da sem bil buden skoraj celo noč, raje izpustim. Je potem vsaj burja prijela in ni bilo več take vročine. Nam čisto ok, ker smo bili skriti v zalivčku! Ali pa smo iskali druge, še bolj oddaljene in skrite zalivčke! Obisk pač pada z oddaljenostjo od ceste in hiš.

Pravzaprav vseh šest dni, kolikor smo zdržali, nismo delali prav nič. In ja, morda bi lahko to še kdaj pre-trpeli, kaj? 

Takale je težka in naporna in ni za vsakega!

Heleni se tako ali tako dogaja, meni pa se najbrž tudi bo. Prej ali slej, kdaj pa se še ni...

Najhuje od vsega je zdržat brez piva. Pa ne zaradi piva samega, ampak zaradi tega, ker so domačini končno pogruntali, da imajo pivo v hladilniku! In zdaj imajo na hektolitre ledeno mrzlega piva, radlerja in podobnih neumnosti iz piva povsod. Pa seveda nič drugega. 

Še se spomnim časov, ko si moral imet peklensko srečo, da si našel pivo v hladilniku. Pa še potem nisi bil siguren, da bo res mrzlo. Še nedolgo nazaj sem se s tem boril... Evo, zdaj pa spet, z druge strani tokrat.

Ja, trpljenja, ja.

Ko doma pospravljaš, šotor in oprema zgledajo hecno. Nekako ne pašejo v to okolje...

Ma ja, luštno je bilo! Saj smo bili na morju, ne?!

Tags:

dogodki | po svetu

Nekje pod Višem

by piskec 6. avgust 2012 20:23

Potem, ko sva ta prvič razočarana odšla s pod Mangrta, je bila seveda že pozna ura.

Mraz, a sonček. Ne za Mangrt, je bilo treba kar dol, v dolino.

Končno enkrat pogledat tele rudnike. Milijonkrat se mimo vozil, a nikoli bil tam. Malica time!

Tam sva v senčki skovala načrt, da greva pogledat, kako je kaj pod Višem. Greva pogledat kočo Corsi, še bolj pa ostenja Viša in sosednjih vrhov.

Začela nisva na najboljši poti, pot 628 gre pravzaprav po cesti do Viševe planine. Zoprno.

Čeprav čisto povsod sama voda. Voda, voda, voda. Na slikah se ne vidi, a čisto iz povsod je teklo. Slapovi, slapčki, izvirčki, ob cesti, pod cesto, čez cesto... Ufff, vode povsod kolikor češ!

Tista cesta se potem vleče, 10 serpentin, ne moreš jih sekat, na koncu pa še beton fejst direktno v klanec. Oja! Jaz pa našpičen, bi kar letel v hrib!

Potem pa je pride odrešenje z razgledi! Viška planina.

Do koče Corsi jo gor mahneva po nemški smeri. Zgleda lepša. In tudi je!

Pod ostenjem se mi seveda milo stori in Helena mora poslušat kje vse je kaj...

Razgledi so res fantastični, na vse strani, enkrat bo treba tukajle spat!

Cedim sline, čeprav me obliva strah, a vseeno. Nekoč davno sem tule gor že celo bil. Še vedno imam neke slike v glavi, čeprav je takrat lilo kot iz škafa, Mati je ostala v Corsiju, s Fotrom pa sva jo kljub temu mahnila direktno na Viš. Norca. Nora oba ali samo on? Takrat bi mu sledil na konec sveta...

Kje gre že pot?

Italijani imajo že dobre poti, označene pa so bolj slabo. Sreča, da se znajdeva.

Dol greva po malce drugačni poti, še zadnji pogled! Ja, enkrat bo treba kaj več prehodit tukajle!

Pod strelnimi linami jo mahneva proti Passo degli Scalini

a jo za črnimi skalami ubereva direktno navzdol, spet proti Viški planini.

Passo degli Scalini pa ni prav daleč, za njim pa Sella Nevea. Tukajle za nadaljevanje uzrem strme trave in greben, po katerem bi morala iti jutri. Se že začenja kaj kopičiti?

Še en adijo z Viške planine 

nato pa strm beton, deset dolgočasnih serpentin, na koncu pa prav lušten piknik plac ob razbohotenem potoku.

Da ne govorimo o kopanju na samotnih plažah z belim peskom in zeleno modro osvežujočo vodo. Ahhhhhh.

Skoraj je že večer, ko se zapodiva na Sello Neveo, spraševat po hotelih, koliko kaj pride soba. Najceneje je 40€, kar sploh ni slabo. A vseeno na koncu izbereva kočo Brazza za 20€. Predvsem zaradi super pozicije, miru in razgledov. 

Naslednji dan bo namreč mnogo bolj naporen. A tega se jaz še ne zavedam, čeprav najbrž že vse tli.

Takole nekako bi zgledalo na karti, 2:10 gor, 1:30 dol.

Tags: ,

dogodki | domači kraji

Premagan

by piskec 2. avgust 2012 18:39

Popolnoma premagan! Do dna duše in še malo naprej!

Človek je sam sebi najhujši sovražnik. Res, da tega ne spoznaš velikokrat, a ko enkrat spoznaš... spoznaš na polno! Do konca in morda še malo čez.

Začelo se je pravzaprav sanjsko. Hudo romantično sva zvečer nad Pecolom zrla v hribe na eni:

in potem še izpred koče Brazza na hribe na drugi strani:

Koča Brazza je prijetna, spanje je tudi po italijanskih kočah z izkaznico PZS le 10€, čaj tudi ni problem, le pri pivu se ne smeš spozabit. Od 4 do 5€ je vseeno preveč. Sicer pa ga jaz itak ne smem, ha!

Ja, Brazza je bila v nasprotju s kočo na Mangrtskem sedlu topla, prijazna in prav nič vlažna. Vse to sta naredila majhnost in les. Čeprav so bili z nama še štirje starejši gospodje, že dolgo nisem tako udobno in dobro spal. 

Sva se zato zjutraj kar malce preveč obirala. Je bilo treba še dol na Pecol v avto po vse stvari. Sonce pa se je že sprehajalo okrog vrhov.

Sicer je koča blizu, a se dvajset minut kar nabere. Sicer pa nič hudega, cel dan je pred nama, časa več kot dovolj!

In sva se zapodila proti vrhu Špika Hude Police. A to ni bil najin osnovni cilj. Osnovni cilj je bila tokrat pot Ceria Merlone! Že prejšnji dan sva razmišljala o tem, morda bi šla od koče Corsi, a me je že takrat stiskalo in sem raje izbral prvi del, kjer se lahko morda malce bolje in hitreje umaknem, če bi šlo kaj narobe. Še posebno me je matral - še preden sem sploh kam prišel - tisti del počeznega prečenja po policah. Sem že vedel...

Kar pomeni le, da nisem bil čisto neobremenjen, najbrž se je v meni že hudo kuhalo, a si tega nisem hotel priznati. Niti Heleni, kaj šele samemu sebi!

Pot po pobočjih je pravzaprav krasna, resnično. Mulatjera, široka in res dobro speljana. Razgledi fantastični, le buljila sva lahko!

Potem pa se je ves tisti lep dan, vsa tista romantičnost, enkratni razgledi, kozorogi in vse skupaj spremenilo v pravo nočno moro!

Ni dolgo trajalo, ko me je začelo tresti in so se po glavi začele poditi grozotne misli. Strah, pa ne samo strah, temveč STRAH z velikimi črkami je začel svoj uničevalni pohod!

Tokrat je bilo to nekaj povsem drugega, ni bil strahec, ki te malce prime, ne! Bil je STRAH, ki te ohromi, strah, ki povzroča paniko, strah, ki škoduje! Še nikoli kaj takega! Po dobri uri in pol sem se zgrudil na tla in se prvič razjokal.

Kar tam, sredi mulatjere.

Seveda me je bilo sram v dno duše, še prav dobro nisem niti vedel, kaj se sploh dogaja z mano, pa kar takole... Zlezem skupaj? Se splašim kot tista punca zadnjič, ko sem ji pomagal? Ko me zmanjka in se ulijejo solze brez ovir? Ja, do konca in nazaj me je bilo sram, še sreča, da sva bila na poti (zaenkrat še) sama!

Seveda ne bi bil dec, če ne bi silil naprej. Seveda grem naprej! Saj bo šlo! Kje pa, to je samo prehodno! Kmalu bo bolje! In sem šel še kake pol ure, do razpotja.

Ovinek, dva sem nato še zdržal, potem pa me je začelo zvijati še trikrat huje, čeprav sem že prej mislil, da težje pa že ne more bit!

Tole je v knjigi opisano kot udobna mulatjera. Roko na srce, to ravno ni, a prav nekaj neverjetno hudega pa tudi ni!

Korak se zaustavi, trest se začneš nekontrolirano, vse skupaj skoraj odpove. Najhuje pri vsem pa je sama glava, v kateri vse te spremembe odzvanjajo, telo le nekako poriva naprej inercija.

In ko ti skozi možgane prvič zareže misel na to, da te do popolnega miru, kjer ti nihče nič več ne more in bo svet prijazen, miren in tih, in se ti ne bo nikoli več treba zafrkavat s temi travami, loči le en sam samcat korak v stran... je pa čas, da s skrajnimi močmi najdeš v glavi še kako pametno misel!

Pa čeprav je zmožna le ukaza, da se zgrudiš na tla in se spet zjokaš do konca in še malo naprej.

Potem sva oba spoznala, da tako pa le ne gre. Da ne grem naprej. Da ostanem tu. Naprej ne bo šlo, nikakor!

Le upal sem lahko, da bo sploh šlo nazaj! Kdo pa bi lahko natanko vedel ali mi bo sploh uspelo?

Pa se je izkazalo, da mi je že zaradi odločitve, da danes Ceria Merlone odpade, mnogo lažje pri srcu. In da morda lahko pridem vsaj do vrha Špika hude police, če že ne drugega.

Škoda bi bila, če ne bi šel gor, Viš je bil prekrasen v vsej svoji lepoti. In njegove Božje police!

In prepadi in skale in... in... in... no, napada nisem več imel, sem bil pa presneto počasen. A bilo je res prekrasno!

Na vrhu nas je bilo par minut le par, a se je že slutilo, da proti vrhu hodi cela stotnija ljudi. Vrh je namreč nenormalno veliko obiskan! Od ljudi in od živali!

Dol je šlo potem zelo počasi. Bil sem previden in si nisem prav nič zaupal. Pa še ves poklapan, premagan, razturan do popolnosti od znotraj navzven! Kup nesreče, ki mu ni uspelo. Kup nesreče, ki se ne zaveda, kaj ga je sploh zadelo!

Svinjarija je, da se ravno tistega, kar imam tako rad, tako presneto bojim! Da mi ravno hribi delajo take težave, pravzaprav še mnogo večje, kot si jih sploh upam predstavljati!

In človek bi mislil, da se po vseh teh letih življenja že kaj pozna! Japajade, presenečenja se vrstijo po tekočem traku!

Jokica. Bu!

K sreči so nekateri, ki teh strahov ne poznajo!

Tile umetno naseljeni kozorogi okrog Montaža ne poznajo niti strahu pred človekom. Neke tri metre razdalje je za njih povsem dovolj, zdi se, da dobro vedo, česa je zmožen človek.

Družino sva srečala malo pod vrhom. Potem so se motivilili okrog naju še na vrhu in potem še celo pot do doline. In prav nič jih ni bilo strah. Zakaj in kako to, da so izbrali med vso tisto stotnijo ljudi prav naju, pa ne bi vedel.

In takih malih mladičkov tudi še nisem nikoli srečal, saj sta se komaj znala oglašat!

Tako je bilo s časom tudi meni vedno lažje pri srcu, vsaj glede strahu. Seveda pa sta rasla Slaba Vest in Sram. In to hitro rasla! Zelo hitro.

Sam sebe sem torej spet premagal. Le da tokrat v povsem drugo smer, kot je bilo načrtovano. Ne izide se vedno po željah... Gora bo počakala, enkrat se bom spet moral spoprijeti s tem, kar me čaka na teh strminah! Nekaj je na teh strmih travah, ki mi znajo tako na polno zlesti pod kožo, v glavo. Prejšnje življenje ali jasnovidnost?

Konec je bil nato povsem v skladu z mojo naravo, ko je treba smer življenja spreminjati po lastni volji.

V Bovcu sem se prodal za pico, kavo in kokakolo. Zvečer sem že vozil na Mangrtsko sedlo. 

In sebi in mojemu Strahu v opomin in spomin zlezel naslednji dan na Mangrt

Jebat ga.

Tags:

osebno | resnobnosti

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

Z vsemi mojimi vsebinami na tem blogu se lahko prosto razpolaga. Povedati s kje se vzame je lepo, ni pa nujno. Po želji torej in na lastno odgovornost.

WWW.KRTINA.COM

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP