Energija

by piskec 31. januar 2008 11:50

Včeraj sem dobil poračun za elektriko. Super, spet bo vse malo dražje.

Naša povprečna poraba je v letu 2007 narasla za 7% v primerjavi z letom 2006. 10% smo povečali nižjo tarifo, za 4% pa višjo. Tako zdaj porabimo že 584kWh na mesec.

Kljub temu, da kar naprej hodim po bajti gor in dol in ugašam luči za vsemi našimi nemarnimi porabniki energije. Kar naprej! Še posebno kopalnica je na udaru. Po mojem se tam luč sploh nikoli ne bi ugasnila, če je ne bi jaz kar naprej - kar naprej! - ugašal.

Sicer pa tudi jaz nisem ne vem kako priden in šparoven... Pa mašino tja, pa mašino sem, pa novo zraven, pa testirat to, pa testirat drugo. Ah.

Naokrog pa govorimo, da smo ekološko ozaveščeni. Da ločujemo smeti. Da pospravljamo za sabo. Da recikliramo. Da... Pri tem pa porabimo daleč preveč energije in s tem vse skupaj izničimo.

Ko bom velik, bom imel sončne celice. A prav?

Tags:

hiša

Programiranje

by piskec 30. januar 2008 10:02

Vem, da tegale bloga ne berejo ravno programerji, a mogoče mi pa rata, pa bo kdo slučajno vedel kakšno pametno povedat.

Jaz sebe nimam ravno za programerja, čeprav nekaj malega znam. A delam - kakor vse stvari - bolj po svoje, najbrž bi se kak pravi programer za glavo držal, a meni to ne seže ravno do srca. Lahko bi rekel, da je to en tak hobi, veselje, ko nekaj narediš s svojimi rokami. Ja, lahko bi še naprej delal omare, ampak... Kucanje na tipkovnico mi je pač bližje. Po naravi sem len, najlepše je sedeti v komot stolu z ekranom pred sabo. Če pa potem tisto, kar naredim, še dela, je pa mera sploh polna.

Gre seveda za Helium. Nekaj pa me matrajo kamere in to take, dinamične. S samimi slikami kamer večinoma ni problemov, ponavadi so zadeve take, da imajo organizacije to lepo narejeno. Zadnja slika je naprimer webcam.jpg in to je to. S tako sliko ni nobenih težav in jo lahko čisto lepo prikažem v okencu.

Potem pa so tu tisti, ki zadeve naredijo čisto po svoje. Dinamično, zapleteno, neučinkovito. Ne vem zakaj, a sigurno imajo svoje razloge za to. Včasih se sprašujem, da mogoče ravno zaradi mene in meni podobnih sajtov. Kdo bi vedel?

Eden od takih problematičnih je naprimer tale. Slikice so. Vse zgleda ok, vendar samo na prvi pogled. Posamezne slikice se namreč ne da prikazati v oknu pod img tagom. Zakaj ne, mi je čista uganka, ampak se je preprosto ne da.

Zato se moram zateči k iframe tagu, ampak to mi ni preveč všeč. Še posebej ne, ker ima sajt povsod naštimano nekakšno živo sliko in vedno šiba pol minute slikice gor in dol. V strani je javascript, ki to dela in se ga ne morem znebit. In tako vedno, ko prikažeš slikico, vse skupaj traja pol minute. Čeprav slikica že izgine, ko se odmakneš od nje, se zadeva še vedno izvaja. Zanimivo.

Sem raziskoval, kako bi se tega rešil, ampak mi ni kapnilo nič pametnega na misel. So pa kamere z avstrijskih avtocest, ki se mi zdijo zanimive.

Ideja? Kdorkoli?

Tags:

helium

Elektronska pošta

by piskec 29. januar 2008 11:58

Enkrat sem se že o tem razburjal. Ampak ni čisto nič pomagalo. Še vedno se namreč razburjam.

Kar naprej, pravzaprav.

Evo, zadnje čase sem spet napisal kar nekaj emailov, kjer sem ljudi nekaj spraševal. Nič kaj težkega, nič zapletenega. Vprašanja, na katera bi dal lahko vsak odgovor.

Ampak ne. Ne. Odgovarja se pač ne. Sploh ne po elektronski pošti. Koga briga. Saj se vedno lahko izmažeš, da pošte sploh nisi dobil.

Ma ja, čisto se razkurim. Čakam teden, dva, pa pošljem še enkrat. In eto, pošiljal bom celo življenje, če bo treba, hudirja! Razmišljam, da bi jih pošiljal na vsake pet minut, mogoče se me bo kdo potem naveličal in tudi kaj odgovoril.

Pa, jebela cesta, saj tale email ni tukaj od včeraj, da ne bi vedeli, kako se z njim ravna! Da ne bi vedeli, da bi bilo pa mogoče lepo kaj odgovorit.

Ma res, že pri pisanju tega sem se spet razkuril... in najbolje, da kar končam in grem spet prepošiljat vsa tista pisma. Grrrrrrrr.

Tags:

osebno

Limbarska Gora

by piskec 28. januar 2008 10:35

Ko Limbarsko pogledaš iz Krtine, se ti zdi, da je sto kilometrov stran.

Saj se je na sliki skoraj ne vidi, ni res?

Ampak, če si vztrajen in če imaš s seboj dobro družbo, prideš lahko do tja direktno od domačih vrat.

Do vrha smo potrebovali slabe tri ure, potem pa še urico do Moravč, tam pa smo imeli dovolj in nas je pobral avtobus in nas odpeljal nazaj v Krtino. Celotna pot je torej nanesla:

3:49:10, 15.79km, povprečni obrati 130, max pa 163, 14:30/km v povprečju. 1134kCal, 796m višinske gor in 726m dol.

Sploh ni slabo za otvoritev sezone. Se pa pozna, da nič ne tečem, še danes sem polomljen in vse mi nekaj zateguje. Še posebno dol je bila muka, me je kar hitro matralo koleno. Se bo treba aktivirat, kaj? Skrajni čas!

Pa smo bili hitrejši, kakor piše na smerokazih! In to celo v nasprotno smer - v hrib.

Na vrhu pa krofi, kot se pač za januarski pohod s Krti spodobi!

Če fino pomislim, bi moral takole pot preteči v najmanj dveh urah, da bi lahko razmišljal o kakem teku trojk... Arghhh.

Jaz pa takole, počasi in razbolelo naslednji dan. Ojejej. So pa vsaj obrati bili čisto normalni in nič kaj visoki.

Ni kaj, izlet je bil super! Več slik pa v galeriji!

Tags:

domači kraji

Frustrirano prekrasen dan

by piskec 28. januar 2008 05:14

Čeprav še sam ne vem. Morda je bila sobota prekrasno zafrustriran dan ali pa zafrustrirano prekrasen dan? Kdo bi vedel?

Jasno mi je le to, da je bil dan tako lep, da sem ga večino prespal. Ostali del pa prečepel v kleti s knjigo v rokah. Kadar me tamaučki niso morili.

Lahko je drugim soliti pamet, pri sebi pa si ponavadi bos. In medtem, ko se njim obzorja že jasnijo, si ti v globokem sra*ju.

Pa so me vabili ven, na sončka. Pa se nisem dal. Nekaj je bil omenjen je bil celo tek, ampak jaz sem imel toliko težav sam s seboj, da sem kar pihal. In je šel en lep dan po gobe, tek pa tudi.

Ja, lenoba je gonilo napredka. Se strinjam. Edino lenoba me lahko požene v službo v ponedeljek ob 00:45. Druge sile, kateri bi se uklonil, še ni bilo... Tako pa je lenoba kriva, da vse odlašam do zadnjega, celo malo čez, da dobim odlog, a tudi v drugo ne gre čisto nič bolje. Dokler voda v grlu ni že previsoko. Dokler ne grgram.

Sicer pa sploh ne vem, zakaj jamram. Ura je 6:15 in jaz tole pišem. Kar pomeni, da sem naredil tisto, kar bi moral že davno. Kar pomeni, da je bila nočna čisto uspešna. In če bodo še ostali zadovoljni, se bodo morda tudi meni razjasnila obzorja.

Ostala bo le še zaspanost. Kake tri dni, potem bo pa vse ok.

Tags:

Hišo za avto?

by piskec 25. januar 2008 12:24

Če bi dal našo staro hišo za avto, najbrž ne bi bilo dovolj. Še kakšnega otroka bi moral primakniti, potem bi si pa lahko privoščil, tistega, največjega!

Ja, veliki so! Nekateri ogromni. Ampak jaz imam raje malo manjše, luštkane. Pa tudi takih je bilo kar nekaj. Za vse okuse. Tisti veliki so preglomazni, Evropa pa premajhna. Si kar predstavljam, kako priletiš s tisto kišto v kakšno italijansko mestece. Se ne izvlečeš ven cel mesec...

Ker sva kar naprej iskala tamaučka v katerem avtu se skriva, sem bolj malo slikal. Pa še to slabo. Hm, vedno isti izgovori, kaj? Kot vedno, ima boljše slike Helena. Ona slika, jaz dokumentiram.

Tamauček je bil nekaj časa čisto navdušen. Potem je bil čisto navdušen, ko je odkril cevi iz katerih piha. Potem je bil pa navdušen, da bomo kmalu šli. Za njega bi pa res lahko rekel: prišel, videl, odšel. En, dva, tri.

Jaz priznam, da so mi bili kombiji še najbolj všeč. Vendar pa lahko stanejo še malo več kot kakšen avtodom. Na vseh domovih je bil lep napis na debelo osnovna cena. Ta se ti ponavadi niti ni zdela tako visoka. Ampak, ko si videl ceno razstavljenega modela (napisano na manjše), me je pa ponavadi vrglo malo v depresijo. Čisto enostavno je namreč še enkrat višja. In če potem kombi stane 60k...

Na koncu sva se odločila, da še nisva dovolj velika. Da morda bi bil še najbolj primeren Caddy Max. Ah.

Iz prve roke lahko tudi potrdiva, da je bil Chef res priden in deloven. Ne poseda samo ob lanternah in razmišlja o svojem obstoju.

Ah, potem smo se pa odpravili proti domu in se tako zatopili v pogovor, da smo... sva...

... pozabila ta drug avto pred službo...

Mojstra in pol!

Kar je povzročilo enmljon težav, ampak to je pa že druga zgodba.

 

Tags:

Avtodomi

by piskec 24. januar 2008 13:33

Ma, Nergač me je napalil. Kaj čem.

No, oba je napalil. In se greva kar danes naslajat in firbce past.

Enkrat sem že preživel en mesec v avtodomu in priznam, da mi je bilo všeč. Huh, kje so tisti časi... Ko smo najeli avtodom kar v Borovljah, Avstrija, drugje jih še niso dajali v najem. Sicer je bil majhen, nas pa pet, ampak vseeno je bilo kul. En stari, majhni Peugeot, ki se je na koncu še pokvaril.

Jej, jej, edina stvar je šla, ki je v Britaniji niso mogli takoj zamenjat. Volanska letev oz. nekaj takega. Saj so imeli vse rezervne dele, le, da so bili za na drugo stran... Potem smo morali pet dni čakati v Gretna Green-u, da je šlo naročilo v Francijo in nazaj. Jasno so bili vsi pub-i naši, saj drugega skoraj nisi mogel počet. Celo Kilkenny sem se naučil pravilno izgovarjat.

In, ker je v vsakem slabem tudi nekaj dobrega, smo tam spoznali enkratno škotsko družino, ki sem jo poštopal, ko se je avtodom s prosto vrtečim volanom ustavil sredi ceste. Potem sem bil še ene trikrat gor, na Škotskem, oni pa trikrat dol. Na žalost smo potem, po dolgih letih, izgubili stike. No, za njimi mi je pa resnično žal. Ena od redkih stvari, za katere mi je žal. In za katero se kar naprej prepričujem, da bo treba nekaj naredit glede tega... Pa še do danes nisem. Lenoba lena.

Ja, z avtodomom se vedno kaj dogaja, ne? Ko smo potovali z drugimi avtodomi, ki so bili vsi še enkrat večji od našega, a sta ven stopila le dva. Mi pa smo kapljali en za drugim. So vsi samo buljili, kam neki so se balkanci stlačili...

Čeprav mi še danes ni jasno, kako sem zmutil, da nam ni bilo treba prav nič plačati. Saj toliko denarja itak nismo imeli. Vse, kar še vem, je, da sem kar naprej visel na telefonu. Od centrale lastnika avtodomov v Nemčiji, prek izposojevalca v Avstriji, do mehanika na Škotskem. Na koncu mi jih je uspelo tako skupaj spravit, da so se med sabo vse zmenili.

In takrat je bilo tudi prvič in zadnjič (upam!), ko sem pozabil denar doma. Še danes si ne predstavljam, kako nisem skočil iz kože. Po avtodom je bilo treba it čez Ljubelj v Borovlje. Ok. Pa ga pripeljat v Lj. Naložit. Super. Potem pa smo krenili, jasno čez Ljubelj - je treba šparat. In - kako posrečeno - natanko pri Borovoljah pogrešim denar. Ojejejejej. Nazaj! Seveda smo potem stali najmanj eno uro na Ljubelju, ker smo bili sumljivi, se kar naprej fijakamo čez mejo... Mi pa na minuto natančno naštiman trajekt čez Rokavski preliv. Kaj smo potem leteli! Celih 100km/h!

Danes bi se mi utrgalo, toliko stvari je šlo takrat narobe. V mladih letih to nekako bolj stoično prenašaš. Po domače: briga te. Na koncu se ti pa še fino zdi...

Ja, gledat gremo, kište velike!

Tags:

Leta

by piskec 23. januar 2008 13:56

Mater, še danes sem ves zmatran...

Kar naprej me grabi zaspanost in ves sem nekaj zarjavel... Včeraj sem igral košarko... ma, bolje, ko je sploh ne bi. Sicer pa sem imel namen, da je sploh ne bi igral, a potem nisem mogel le gledat. In sem se šel štulit zraven. Zadel sem itak katastrofalno, le zmatral sem se.

En vikend ga žuram in kaj... bom imel še tri tedne posledice?

Nič kaj pametnega ne morem narediti, če sem zaspan. Večinoma potem samo o tem razmišljam. Kje, kdaj in kako bom položil glavo na blazino. Čimprej.

Pa sem vedno mislil, da bo z leti prišla tudi potreba po manj spanja.

Japajade. Še več ga mora bit, se mi zdi...

 

Tags:

osebno

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP