Srečno 2015

by piskec 31. december 2014 11:00

Letos je bilo prav dobro leto!

Hm... to sem napisal že lani. Tega pa ne morem še enkrat... Čaki:

Letos je bilo prav super leto! Evo, to je bolje!

In kakor vem, bo tudi 2015 natanko tako: super. Ker super ali ne super ni odvisno od realnega stanja, ampak je predvsem odvisno od lastnega sprejemanja, dojemanja. V vseh stvareh lahko vidiš nekaj dobrega, če si pač človek za to.

In jaz zgleda sem, ker sem vedno super zadovoljen. Juhuhu!

Letos se je nabralo za 159 fotografij našega vsakdana ter 61 zapisov na blogu. Manj kot lani, a to ni tekmovanje, še vedno sem super zadovoljen. Plodno vsekakor.

Spremembe? O, ja, seveda so bile. Morda ne tako velike, kot prejšnja leta, so pa seveda bile. Morda pa se počasi umirjamo, kaj? 

Ja, seveda, prav za bat se je.

Nekatere želje so pocukrane, nekatere sentimentalne, nekatere originalne, nekatere za dol past od smeha, jaz pa sem v tem bolj skromen. Želja ima prednost pred obliko.

Srečno torej!

Tebi, Njemu, Vam in Vsem. Iz Srca.

Tags: ,

osebno

Kdo pa dela?

by piskec 23. december 2014 13:09

Tamauček me je našel. 

Rad pregleduje google Street view. In, evo, takole, mimogrede...

Se nisem mogel skrit. Ne gre. Sem se hotel izgovarjat pa ni šans. Že Jukov ni tako veliko, sploh v Krtini ne, porisan z geoStikom je pa samo en. Je*a.

Zdaj pa vsi mislijo, da kar naprej visim v bifeju.

Pa najbrž tudi vseh tistih, ki mislijo, da je tole slika v realnem času, ni tako malo. Še večja je*a.

Mi je kar žal, ker googlovca nisem videl. Najbrž sem bil noter.

Ja, takle mamo. Služba pa malca pa to.

Tags: ,

hiša | splošno

geoStik nova verzija

by piskec 23. december 2014 12:29

geoStik je napredoval na novo verzijo!

Tokrat je največja sprememba v tem, da je zdaj primeren tudi za mobilne telefone in tablice. Responsive torej.

Menuji so na voljo pri vseh velikostih, odpirajo se od strani, kot je v navadi pri manjših ekranih. Nekatere stvari so spremenjene in obnovljene, predvsem zaradi preglednosti tudi na manjših ekranih.

Podoba je šla iz modre/oranžne v črno/belo, minimalistično.

Spletna stran se zna pozicionirati glede na vašo GPS pozicijo, če to seveda dovolite.

Še vedno pa je na voljo ogromno podatkov, tako v realnem času kot tudi arhivskih. Trenutno - December 2014 - so v geoStiku na voljo naslednji podatki:

PROMET

  • števci prometa - 577
  • prometna opozorila, zastoji, nesreče, delo na cesti, zaprte ceste
  • cestni prelazi - 33
  • parkirišča v LJ - 16
  • BicikeLJ - 33
  • Odvoz vozil - LJ pajek
  • google Traffic sloj

VREME

  • vremenske postaje, temperature, podatki - 189
  • trenutno vreme - 10
  • vremenske napovedi - 6
  • vremenske karte - 35
  • stanje voda, vodostaj, pretok, temperatura - 90
  • hitrost burje - 5
  • požarna ogroženost - 16
  • google weather sloj

KAMERE

  • spletne kamere - 623
  • ASFINAG, avstrijske ceste - 457
  • WhatsUp, v živo - 42

OSTALO

  • intervencije, SPIN
  • dogodki z mojekarte.si
  • sevanje v okolju - 71
  • potresi, Slovenija in svet
  • planinske koče - 119
  • opisi nekaterih poti - 182
  • uporabniki geoStika - 111
  • dan in noč sloj
  • povezave na pregled letal in ladij

geoStik ponuja kar nekaj napredih rešitev, ki uporabniku olajšajo pregled in interakcijo z dogodki:

  • dodajanje dogodkov med priljubljene 
  • naročanje na obvestila, vremenska napoved, odvoz vozil
  • pregled dogodkov v okolici (1,2,5,10,25km)
  • povezave do vseh dogodkov
  • pozicijo uporabnika
  • pozicijo posamezne točke na zemljevidu
  • pregled zadnjih objavljenih dogodkov
  • ocenjevanje dogodkov in pregled najbolj ocenjenih
  • grafi vremenskih postaj in izmerjenih vrednosti
  • grafi stanja voda

 

Preverite, preizkusite. Zna priti prav!

Tags: , , , ,

geostik | Simbiont

Benetke

by piskec 19. december 2014 18:03

Že od nekdaj je treba oktobra vedno nekam, ni res? 

Pa smo šli tudi letos, vendar malo drugače. Tokrat le za en dan, v malo razširjeni postavi.

Direkt v Benetke, tam pa res že doooolgo nismo bili. In tokratni oktober, natančneje 29.10. je bil res čisto pravi za to. Za Benetke. Ja, res!

Se spomnim, kako je bilo to včasih super komplicirano z avtom tja prit in kaj smo vse delali, da smo se izognili plačilu parkirnin in gneči. Še najcenejši je bil bus, skoraj zastonj, parkiranje pa povsem zastonj, ponavadi v kakšnem blatu.

Zdaj smo malo starejši in 21€ za cel dan parkiranja se nam ne zdi več tako ogromno, kot je bilo to v mladih letih, ko si zbiral za bencin in ni bilo šans, da bi dal sploh kako liro za parking...

Seveda dlje kot parkiraš, manj plačaš. Sicer je pa vse na spletu, vsi parkingi, vse cene. Se je treba sploh vprašat, kam smo šli mi parkirat? Gibanje nikomur ne škodi, ha!

Prav veliko vožnje do Benetk iz Krtine sicer ni, se pa - vsaj meni - vleče. Preden kam prideš... ufff. Zato smo naš pohod začeli šele malce pred poldnevom. Ja, res je, prav zgodaj pa tudi nismo vstajali. Dnevu primerno.

Nekaj planov sem že doma delal, kam in kako in kaj videt, a sem se na koncu odločil, da se bomo šli povsem običajen obisk. Takorekoč začetno spoznavanje. To bo še najlaže za vse, tudi za tiste, ki sploh še niso bili v Benetkah. Pa še meni ne bo treba prav veliko vodit. Le znakom bom sledil.

Saj je običajna pot kar dobro speljana in je kar nekaj za videt.

Še v kako malo uličico jih zapeljem, pa bo. Pa kakšen osamljen mostiček...

no, tega res ne bo zmanjkalo.

Naslednjič si pa lahko ogledamo še vse kaj drugega. 

Konec oktobra smo bili. Točneje 29.10. Zato smo domov prinesli veliko slik rož. Je bila skoraj pomlad!

Še golobi so se hladili bolj na strehah, kot pod nogami.

Mi se pa, kot čisto pravi turisti, sploh nismo dali moti. Povsod nas je bilo dovolj.

Gledali smo, kako kitajci spodkopavajo domačo industrijo stekla

kje so kakšne male uličice

kako se držat skupaj in ne koga izgubit 

in že smo bili pri Rialtu.

Pa malo gledat tisoče gondol

katerim je posel seveda po italijansko do konca birokratsko upravljan

razen v prometu, kjer se zdi, da vlada popoln kaos. Tako na ulicah kot v kanalih.

Kakšnega velikega vpitja sicer ni, se pa vse pretaka levo desno in še počez. Zunanjemu opazovalcu ni jasno, kako se vse skupaj ne potopi... Še k sreči, da niso vse gondole v pogonu.

Tržnica pri Rialtu postreže z dobrimi barvami, s čim več pa niti ne. Daleč od kakšne živosti Rima. Škoda.

Beneške maske oktobra le v trgovinah. Kakšne radosti barv!

Mi pa še kakšen kanal gor in dol

in smo že na Markovem trgu.

Čakamo, da se ura zamenja in pogledamo vstran ravno v pravem trenutku. Ah, je že 1 0.

Še stolp

most vzdihljajev

in Doževa palača.

Tole vse je prav super. Pa še prekrasen dan imamo!

Pa pojdimo iskat še kaj bolj nenavadnega.

Naprimer, kako zgleda slepa ulica. Za tiste brez čolna... Ovinek, stopnice in voda. Bo treba kar nazaj!

Čez kanal Grande v spodnjem delu, kjer je tudi enega prometa! Po italijansko, vsak po svoje.

Do bazilike se je vredno sprehodit in čisto do konca, do carinskega punkta. Če ne drugega je lep razgled na San Giorgio Maggiore. In v kontrast cerkvenim stolpom še roza ladjica. 

Počasi smo bili že utrujeni in počasi nam je zmanjkovalo časa. Kmalu bo tema.

Dolgo sem se upiral ladjici, se prepiral, ustrahoval, bil užaljen in prizadet, jokal, a na koncu sem moral le popustit. Ladjice - navaden avtobus - so namreč strašansko, pa ne samo strašansko, ampak prekleto - drage. 7€ plačaš za eno uro vožnje. Ena ura pa je seveda nič, mimogrede mine. Jasno, prebivalci imajo kartico in plačajo četrtinko cene, za turiste pa je precej zasoljeno. Hodi peš ali pa plačaj!

Pa smo se vseeno morali vsaj malce zapeljat. Glej, glej, tukajle pa ne zgledam več tako prizadet zaradi cene, a?

Dajmo se še malo turistično nagibat prek čolna v lovljenju slik

in ulovit ravno tisto pravo svetlobo! Juhuhu!

Ja, res, štirje fotoaparati so domov prinesli eno goro slik. Tudi zelo dobrih slik.

Z ladjice smo šli potem na Rialtu dol, da smo še malo pogledali naokrog in se potem spet vkrcali na progo številka ena. No, če boste kdaj potovali z busom po Benetkah, ne vzet enke. Ne vzet enke! To je ravno tako kot pri nas vlak, ki ustavi pri vsaki hruški. Za tisto polovico kanala Grande smo potrebovali več kot pol ure. Vsaka dva valova pa postaja... Aaaaaa.

In ko smo prišli do našega avta - ravno pravi čas za Venice Skyline:

Kaj bi torej lahko rekel o Benetkah po tolikih letih, ko nisem bil tu? Mislim, da sem bil nazadnje leta 1999/2000 ali nekaj takega, torej kar nekaj časa. Torej:

Predvsem nas je presenetilo dejstvo, da je vse presneto poceni. Oz. težko je reči poceni, vendar razlik med nami in Benetkami ni več. Italijo smo ujeli in jo v nekaterih cenah tudi prehiteli. Morda je jesti v restavracijah tule res dražje, ampak kava v normalnih lokalih in fast food in trgovine - to je vse primerljivo, če ne celo ceneje. Res pa je, da izzivaš srečo, če greš kavo pit na Trg Sv. Marka, to je popolnoma jasno. O, ja, razponi pa znajo bit veliko večji kot pri nas. Ja, to nas je kar presnetilo, mi pa vse nosili s seboj, kot pravi jugosi, sendviče, vodo, skret papir...

Smrdelo ni nič. Umazano ni bilo nič. Pravzaprav je bilo vse super urejeno. No, razen promet je zgledal strašansko neurejen, ampak to je pač po italijansko, ko si noter v prometu, se da mnogo bolje znajt kot pri nas.

Turistov kolikor hočeš ali pa nočeš. Vse rase enakopravno zastopane. Jezikov kolikor se jih lahko le spomniš pa še kakih sedem povrhu. A le malo se moraš spoznat in hitro lahko zaideš v predele, kjer turistov sploh ne srečaš.

Prekrasno vreme. Za to sicer nimajo zaslug Benetke, ampak pomaga.

Vse skupaj ni tako majhno. En dan ni nič. Cel teden? Mogoče ravno dovolj.

A sem povedal, da je transport nesramno drag? Ne? Še gondola je "samo" 80€. Kar se mi zdi malo v primerjavi s 7€ za bus. Za presnet bus.

Če gledaš premik ure, se bo le ta zgodil natanko takrat, ko pogledaš vstran. 

Javnih stranišč je kar nekaj, na glavnem otoku nekih 11. Zelo dobro (ZELO DOBRO) je prej vedet, kje so, drugače letaš ko brezglava kura gor in dol po kanalih in le malo ti lahko zmanjka, da ne opraviš direkt v kanal. Kar bi sicer bilo čisto ok, če ne bi bilo čisto na vsaki vodi nekaj gondol. Ne verjamem, da bi bili gondoljeri srečni. Zato je res dobro vedet, kje so stranišča. Aja, za stranišča rabiš drobiž. 1€. Lahko pa si kupiš tudi kartico. Hej, kartico za WC! Uau.

Kdor je čuk, je pač čuk. Če sta pa dva, sta pa dva čuka.

Ampak punce niso nič kaj boljš.

Po vseh zapisih in vseh fotkah sodeč, so nam bile Benetke precej všeč. Pravzaprav je bilo super!

Le 17,5km in 7:30h hoje. Ampak tole ni bil hrib, to je bilo mesto, nas pa pet. Drugič pa po kakih drugih poteh, kanalih in mostičkih! 

Se vidimo, Benetke!

Tags:

po svetu

Ključi za avto

by piskec 18. december 2014 10:04

Bistvo tokratnega zapisa ni v Toyoti, čeprav bi se lahko spraševali, zakaj neki ravno njeni ključi sploh razpadejo? Ne, ni bistvo v starih, razpadlih in pokvarjenih ključih, ampak je bistvo v novih.

O novih ključih za avto bo tokrat govora. Do njih namreč ni tako enostavno, sploh pa ne poceni, priti!

Kot da ne bi bilo zoprno že takrat, ko ključ razpade! Plastika se zlomi, vse se natrga, postane ostro, nazobčano. Ti pa še kar vztrajaš, saj bo, saj bo... Pa ni. Jasno, da ni, vedno slabše je. Seveda razpadeta oba ključa istočasno. Vsaj dosledni so pri Toyoti, to jim je pa treba priznat.

Tako imaš po dolgem ritualu razpadanja in sprenevedanja, ključ končno v dveh delih. Eno dolgo palčko, pri kateri si polomiš nohte in prste, če ti slučajno že z njo rata vžgat avto in drug del, kjer je elektronika.

Seveda sta oba dela vedno v različnih žepih. Za vžgat avto pa rabiš oba. In ene tri, štiri roke, ampak to ni tako pomembno.

Rihtat take zadeve je precej zoprno, vsaj meni. Ker se pri teh avtih in serviserjih vedno kaj zakomplicira. Vedno moraš hoditi od enega do drugega in prositi, da ti kdo kaj pogleda, pove. Ker se ne spoznaš, si vedno v podrejenem položaju. Ali pa so po drugi strani vsi strašansko prijazni do neba in naprej, s ceno pa potem tudi prideš do neba in še naprej, nebes. Ne moreš dobro skoz prit, ni šans. 

Ampak enkrat je bilo treba nehat odlašat in se začet zanimat, kako do novega ključa. 

Začeli smo seveda pri uradnem zastopniku. 30-40€ so nam rekli. Za en ključ. Prosim? Ha? Tale bo težka, si pa raje prste lomim!

Pa poglejmo, če to kdo prodaja. Na bolhi naprimer. O, ja, seveda se najdejo! Pa koliko jih je! Približno 10€ in poštnina. Torej smo na nekih 30€ za dva ključa. Hm...

Tu takoj vskoči moja gorenjska narava: "če pa so na bolhi, so pa sigurno tut na ebayu?!"

Seveda so!

Nekaj raziskovanja in za skupno 11€ sem s poštnino vred naročil dva lepa kosa. Neobdelana, jasno.

Dokler nista prišla - kakšnih deset dni -, sem se res malo tresel, saj nisem imel pojma ali sem prav naročil ali ne. Šele po nakupu sem se spustil v dolžine in širine ključev, kar ni bilo najbolj pametno. A k sreči sem imel srečo. In ključa sta bila čisto prava!

Juhej!

Zdaj pa samo še k čisto navadnemu ključarju, da ureže ključ, sam bom zamenjal elektroniko in to bo to!

Pa sem šel res k čisto navadnemu ključarju, tukajle v Domžale. Dva ključa naredit, malo pobrusit, tri minute in pol dela, skupaj s plačilom.

Rad pozabljam, a ovire, težave in neumnosti te zadanejo največkrat takrat, ko jih ne pričakuješ. Ko si že na koncu, ko že misliš, da si vse spravil pod streho in da si kolikor toliko dobro skozi prišel. Da pa je bilo tokrat res vse ok.

Jok, brate. Japajade. 

Dva ključa, rašpljanje in to, tri minute in pol dela, skupaj s plačilom: 16€. Šestnajst evrov.

Seveda sem plačal, takrat nisem niti trenil z očesom, zaverovan vase in v to, da je šlo vse ok, da imam ključe in da sem dobro skozi prišel. Na žalost se nikoli pri računih ne poglobim v njih in karkoli razmislim o njih - ali je zadeva upravičena ali ne.

Sem pa potem na poti domov - prepozno - precej razmišljal o tem računu. 16€? Šestnajst presnetih evrov za tri minute in pol dela, skupaj s plačilom? Saj še presneta naprava za rašpljanje teh ključev manj stane, zaboga!

Šestnajst evrov, jebemti.

Dobro plačilo na uro je tole, super dobro. Klinc pa računalništvo, kam sem jaz to šel, brez veze... se lahko matram s kakim PCjem cel dan pa mi nihče ne bo dal dvajset evrov. Ah.

En tak velik občutek krivice me še danes drži. In tista zoprnija pri "teh" zadevah bo še močnejša kot prej in naslednjič bo še težje kaj zrihtat. Bogve, kdaj bom dal popravit klimo na Juku? Najbrž nikoli, se bom raje skuhal poleti...

Še dobro, da sem ključe vsaj na ebayu našel. Če bi se šel ekonomijo te dežele, bi me že zdavnaj obrali do kosti. Že vidim, da bo treba naslednjič tudi ključe brusit kam drugam.

Neverjetni smo, neverjetni.

Tags:

avto

Trupejevo poldne

by piskec 16. december 2014 18:36

Letošnje poletje je bilo tako kislo, jesen pa na žalost nič manj. 

A je potem jesen vseeno uspela sproducirat nekaj tako božansko lepih vikendov, da ji je bilo večinoma odpuščeno. K sreči, ker smo se res celo leto pritoževali in pritoževali, kar je bilo - skupaj s pritoževanjem nad stanjem v tej deželi - že nadvse grozno in trpeče. Če je človek kar naprej siten, iz tega že ne more kaj prida zrasti...

En tak božansko lep vikend, nedelja, se je prikradla nekje konec oktobra. Še Marko se nam je pridružil - le še to se zmenimo, kam gremo, pa bo!

Kako je prišlo do Trupejevega poldna (poldneva?) niti ne vem natančno, vem pa, da sva oba s Heleno podobno mislila. Najbrž je kdo pred kratkim o tem govoril, ali pa kaj podobnega, bilo bi čudno - ali pa sploh ne! - da bi mislila na isti hrib.

Kakor toliko dni v letošnjem letu, je bilo tudi tokrat treba zaupat vremenarjem. Da bo lepo vreme in da bo zgoraj spucano. V dolini temu ni bilo ravno za verjet, je bilo vse v megli, na Srednjem vrhu, na izhodišču, pa se je že nakazovalo, da bo morda pa res lepo!

Karavanke smo izbrali tudi zaradi tega, da bo malo ljudi, poti niso markirane, slabo označene in slabo obiskane, nobene koče, nič. Torej ne bi smelo biti prav veliko ljudi, kajne? Samo mir in tišina bo, sva si mislila vnaprej.

Ja, seveda. Mir in tišina, ja. S tem mirom in tišino sva se letos že parkrat nasmolila.

Dve veliki skupini sta se našli direkt pred nami. Eno planinsko društvo in ena internet skupina. Kar nekaj ljudi, ki smo jih spustili naprej v meglo. Kar je bila potem skoraj napaka, saj sami nismo vedeli kod in kam. Malo je sicer označeno, nekaj tabel, a brez markacij. 

Kdo bi vedel, zakaj? Taki lepi konci, vse prepleteno s potmi, a nič markiranega. Hecno.

Megla res ni dolgo vztrajala, k sreči! Smo kar stali in brleli tam nad travnikom. Zacoprani že v začetku. 

Še Tamauček je bil ves navlečen. V trenutku.

Kdo pa ne bil bil vznesen pri takem pogledu, kajne?

Višje, ko smo bili, več veličin se nam je kazalo, Mojstrovke, Jalovec, Mangrt... še na Viš in Montaž sem čakal,

a se razgledi za nekaj časa skrijejo, ker gre pot nekaj časa po ozki dolinici strmo navzgor.

Mimo spomenika iz leta 1777, kar nas je prav presenetilo, večina spomenikov pri nas je iz druge svetovne vojne... 

V spomin na može, ki jih je zasul plaz za novo leto, ko so šli po steljo više gor v stane - Hudi hlevi.

Z vsakim metrom je več snega, v dolinici je ves pomrznjen, a ga ni prav veliko. Le toliko, da v začetku še panično razmišljam, zakaj neki nisem vzel dereeeeeeez?! Pa smo že pri lovski koči.

Kontrasti so fotoaparatu precej nagajali, na eni strani tema, na drugi ostra svetloba. Nekje pretemno, drugje presvetlo.

Na koncu doline Železnice, po kateri je baje res nekoč vozila železnica, pa nam malce zmanjka. Kam pa zdaj, levo, desno gor, dol? Povsod poti, nikjer nič ne piše?

Najbrž je najbolje, da gremo kar navzgor, kajne?! Gor, gor, do razgledov!

In res, čisto prav smo prišli, Trupej že pada ostro in direktno v sosednjo deželo! Prav po karavanško odrezano!

Eno skupinsko je seveda treba narest! Da se vidi, kak presneto lep razgled smo imel!

Še Škrlatica in Razor sta se videla, a je bilo treba res dobro pogledat, saj sta se na vsak način hotela skrit za hribi v okolici Oltarja in Špika, le mala končka sta kukala izza.

Veliko smo gledali naokrog in ker ni bilo skoraj nič snega (mi je odleglo) in ker je že vnaprej zgledal tak lep greben, ni bilo druge, kot da gremo naprej proti Vošci. Sicer zgleda kar daleč, a saj imamo nekaj kondicije.

V takem lepem dnevu ne moreš kar dol zavit. Podaljšat ga moraš, kolikor se ga le da! Ker smo navdušeni! Da kar skačemo!

Sam se spomnim, kako sem v sedemdesetih skakal po stokrat čez mejne kamne, da sem se lahko potem v šoli hvalil, kolikokrat sem bil v Avstriji ali Italiji. No, danes zaradi tega nisi več nevemkakšen frajer.

Blekova planina (vedno me je spominjala na strip Kapitan Blek!) je zgledala, kot da jo je nekdo zapustil pred petimi minutami. Še kadilo se je s pogorišča,a  nikjer nikogar... Čudno.

Tu naletimo na pohodnike od spodaj, so ubrali isto, a ravno obratno smer kot mi! Helena pa med njimi najde celo sošolko z enega od usposabljanj za VGN! Pa tudi Marko pozna enega od njih.

Povsod najdeš kakšne znance, sploh na tak lep dan! Kako pa ne bi šel v takem v hribe?!

Tamauček si pa mejne kamne razlaga po svoje. 

Sploh ima toliko veselja, da kar sam pohajkuje naprej in medtem, ko mi počivamo pred zadnjim vzponom do Vošce, že leze naprej v hrib in vse razišče. Takile lepi dnevi blagodejno vplivajo tudi na take male mulce torej...

Tamle zadaj je tista mala špička Trupejevo poldne. Pa se nam sploh ni zdelo daleč...

Z Vošce pa bo treba dol, nazaj na Srednji vrh. Naprej bi prej ali slej prišli do Korenskega sedla, tule mora biti pravi raj za kolesarje.

Na zadnjem travniku nad gozdom pa se spet kar usedemo in ne gremo več nikamor. Uživamo, se grejemo, občudujemo Prisank in sploh nočemo še dol. Ne, ne gremo!

Mimo Jureža, kateremu najprej zavidamo pozicijo med gorami in presneto lep razgled 

nato pa se le zavemo težav življenja v hribih. Povsod se je treba borit, nikomur ni prizanešeno.

Še mimo hecne stavbe, za katero nimamo pojma, kaj naj bi bila, pa potem doma poizvem, da je to bivša kasarna. Seveda, včasih je tule mrgolelo graničarjev, še se spomnim, kako so nas ustavljali, ko sem s starši hodil naokrog pred dolgimi leti. Vsi s prepustnicami, seveda.

Na koncu nas je čakalo še malo dodatne zavisti, saj ima Dom na Glavi tako presneto pozicijo... Ha... se ti kar milo naredi!

S tem zaključimo našo pot, ki se je tokom dneva kar dobro podaljšala in se razširila v prekrasno grebensko in krožno pot. Če bi dobro načrtovali, ne bi mogli tako dobro naredit, kot smo!

Seveda veliko naredi vreme, ogromno. Pa razgledi. Pa lepi hribi. Pa dobra družba. Pa... ah!

Res je, kot si velikokrat pravim: "za en sam pogled". Že to bi bilo dovolj. Že to JE dovolj. Vse naprej je samo še dodatek k neznanski hvaležnosti, da ti je dano kaj takega sploh doživet.

Eni se pojijo in si polnijo baterije na take in drugačne načine, na vse mogoče načine, nekaterim pa je dovolj točno to.

In ja, ni treba veliko, par lepih dni, pa je kislemu poletju odpuščeno. Je bilo povrnjeno. Z obrestmi.

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Vitovlje

by piskec 5. december 2014 11:49

Letos pa res ni bilo nič kaj veliko od kostanja. Mi ga sploh nismo šli nabirat, ni imelo niti smisla.

Zato smo se zorganizirali in šli s PD Domžale na praznik kostanja v Vitovlje. Mal hodit pa velik na kostanj. V tem vrstnem redu.

Pred leti sva se že potikala tukaj in nama je bilo tokrat prav naročeno za nekaj takega, družinskega, malce spoznavnega, sprehajajočega. Za skupine torej.

No, nekaj smo le hodili, sva jih spravila čisto na vrh. Pa mimo cerkvice, napoleona, lovske koče, jadralnih padalcev, skale, jezera... no, vse smo videli. Ha!

Dnevi konec oktobra so že krajši in začeli smo še v tisti zgodnji jutranji svetlobi.

Krožna vitoveljska pot je ravno v začetku najstrmejša, mimo kapelic že dobro sopihamo. No, razen ta mladih...

Do cerkvice pa smo že čisto premočeni. 

Pozicija Sv. Marije je res enkratna, prekrasen razgled na vipavsko dolino nas kar zadržuje in zadržuje!

A do tjale gor bo treba še prit!

Otroc nimajo težav, vmes počnejo še tisoč stvari. Malo jih pa moram zabavat, da jim ni dolgčas.

Mimo lovske koče, kamor sicer ne bi smeli, a imajo tako lepo razgledišče in ravno pravi kraj za počivanje, do odskočne deske za polet v dolino.

K sreči ni nihče skočil, smo pa naredili eno gasilsko!

Potem smo šli pogledat še gozdarske koče, se malo sprehodili po asfaltu in jo mahnili navzdol proti Sekulaku. Pa nas je vmes par stvari zmotilo.

Najprej ena potka tja v levo, ki je bila bolj shojena, kot pa markacija. Sem moral na hitro it pogledat, kdo ve, kaj se tam skriva?! In ja... evo, pa sem jo našel!

Takrat, 2009, sva se spraševala, kaj je to za ena kolibica, evo mene zdaj tu. Do nje pa vodi ena taka lepa potka, ravno prava za kak trail tek, se nogice kar same zapodijo... Ali je bil pa tak lep dan, saj ne veš, a mene je kar neslo in sem skakal tam naokrog...

Pa še skok do Sekulaka, super razgledišče!

da preverimo ali spodaj že kaj pripravljajo za nas. Se kostanj že peče, a?

En del po Napoleonovi poti iščemo sledove kočij in kolesnice

 

in spet v strmini do edinega naravnega jezera v Vipavski dolini. Ni ravno za kako kopanje, jezero pa je le. In to brez zlatih ribic... le kam neki so šle, zadnjič jih je bilo še vse polno?!

Še pogled od spodaj na Sv. Marijo, res ima super pozicijo!

Potem smo se pa razkropili po prireditvenem prostoru, se končno najedli kostanja in poskusili dobro vipavsko kapljico. No, priznam, mogoče je bilo kaj več kot kapljica. Ajde... recimo dve.

Dan je bil fantastičen, sploh za konec oktobra. Sonce, nič burje, oblačit se je pa začelo šele, ko smo bili že dol. 

En tak sproščujoč izlet se pa tudi prileže, kajne?!

Tags: , ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP