Politika

by piskec 27. september 2011 17:20

Ok, tkole: od danes naprej bo vse čisto drugače!

Začel bom pisat o politiki. Ja, o politiki. O politikih, o razmerah v družbi, o mojih pogledih na to sceno in tako naprej. Namen je postati politični komentator prvega ranga v bližnji okolici! Lepo počasi, najprej bližnja, potem daljna okolica, nato Slovenija in na koncu Svet!

Zakaj?

Pravzaprav le zato, ker nikogar ne zanimajo hribi, hribi, hribi. Nihče tega niti ne bere, niti nobenega ne zanima. Kam gremo mi, kje hodimo, v kateri hosti sem trenutno, halo?!, saj res, koga pa to res zanima?

Se vidi po referencah, statistikah, komentarjih in tako naprej. Koga moram v zobe vzet, potem se že kaj najde, kak obisk, kak komentar. Pljuvat čez kak elektro ali telekom ali komunalo ali drsc - itak imam z vsemi težave...

Politika ali pa seks, sem si rekel in se odločil za Politiko. Zdaj je namreč pravi čas, prehodno obdobje, veliko bom lahko napletal, zapletal in obtoževal. Sline se bodo cedile, ljudje se bodo delili na različne strani, se obmetavali, se žalili, si grozili... Uau, to bo prometa! To bo branja!

 

 

 

 

Ah, dejte no. Pa ja niste verjeli?

"Bom jst raj pr hribih ostau!", bi lahko rekel.

Pa če komentirate al pa ne.

Tags:

osebno

Krnsko jezero

by piskec 23. september 2011 19:44

Cel vikend je bil pred nami!

Ampak je bilo najprej treba zjutraj Heleno peljat na Brnik. In v nedeljo bo dež, so rekli.

Kam torej it? 

Najbolj pametno bi bilo it na Pohorje, tam bi lahko lepo dva dni hodili in se imeli fajn. Ampak ne, mi smo bolj pametni! Zadnji čas je še za Julijce, potem bo že sneg! Na Pohorje greš lahko tudi pozimi.

In smo šli raje v Bovec. Čez Kranjsko goro in Predel. Zjutraj se torej zrihtat, potem zajtrk v KG in trgovina s sendviči in vodo, nato pa proti Lepeni!

Seveda smo začeli hodit šele malo čez 12h! Jej, kaj se vleče. Tovornjaki, kolesarji, motoristi, pešci, ovce, koze, ma ni da ni! Bovec je definitivno na drugi strani sveta, de-fi-ni-ti-vno!

Nekdo je bil vesel in se mu je zdelo vse skupaj predolgo!

Priznam, tudi jaz sem upal, da bomo gor mnogo prej kot v dveh urah! Zapodili smo se kar ok, hodili tudi, ampak potem se je počasi začelo... zaostajanje.

Pot je zanimiva, seveda smo ubrali tisto strmejšo, pa še ta se potem cepi v milijončke še bolj naravnost poti. Ki jih potem nekdo skuša usmerjati. Naprimer takole:

čeprav včasi tudi malce nerodno:

Kako branit prehod, če pa je zanj narisana celo markacija? Gor pelje namreč lepa in udobna mulatjera, ki pa je na nekaterih koncih resnično mnogo preveč položna. Seveda greš potem počez...

No, ustavljati smo se potem morali na vsake pol ure. Ojej. Jasno, da smo se vlekli ko čreva, počasi in še bolj počasi. Mene je pa razmetavalo in bi najraje kar tekel gor! Ooooo!

Nekje vmes se najde celo zajla, morda je tam za takrat, ko je sneg? Njene uporabnosti res nismo mogli razumeti.

Potem pa srečamo tam nekje skoraj pod vrhom Sebi in Inota. Ej! Seveda ta dva že s Krna in to po ta dolgi, mi pa še do koče nismo prilezli! Dobra sta, čestitke!

Ljudi je bilo tokrat res polno, še jaz sem poleg omenjenih dveh srečal še bivšega soseda s Krtine s katerim smo zadnjič lezli na Veliki vrh in dve bivši sodelavki. In to jaz, ki ponavadi nikogar ne poznam! Nekje tam na začetku je mimo nas (seveda že dol) šla sigurno cela procesija - vsi tisti, ki so šli gor ob normalnem, zgodnjem času! Cela procesija, sigurno 40-50 ljudi! Huh.

Pravzaprav kar v redu, da smo šli tako pozno, vsaj gor smo hodili več ali manj sami!

Tam nekje tik pod vrhom nam je potem popolnoma padla motivacija. Najstnica je začela kar pihat, Tamauček pa je seveda potegnil z njo. Bolijo noge, brezveze, nima smisla, uaaaa, baaaa. Pravi upor sem imel!

In kako smo se tega rešili? Z načrtom! Ja, z načrtom za zvečer!

Naj povem le to, da je vključeval veeeeeliko kokic in kokakole. In sobo v hotelu. In televizijo do kadar hočeta. 

Ufff, dobra pogajalca sta, moram priznat! No, meni tudi ni bilo hudo tole (kokice, kokakola in hotel in tv) in sem se upiral in upiral in na koncu le pristal... (Če pa čisto potiho priznam, so bile to večinoma moje ideje... psssst, ne mami povedat!)

In od takrat naprej - ne moreš verjet - sta tekla! TEKLA! In to zato, da ne bi zamudili trgovine zvečer... AAAAAAAAAAAA, nobene utrujenosti več, motivacija poganja svet, kaj?!

Seveda smo nato hitro pomerili še sneg, otrokoma se je zdelo ful zanimivo. Še posebej 2009 s 3 tremi in pol metri snega. Si kar nista mogla predstavljati. Leander je potem spraševal, kako pa tam gor hodiš, a padeš kar skoz, na tla?

Potem si pa že pri koči.

in jezeru!

Tukaj smo k sreči nehali noret, je bilo jezero tudi njima presneto lepo in zanimivo!

Še posebej količina ribic!

Ali pa čmrljov! Gužvaaaaa!

Ja, otroci se na vse to zelo super odzivajo! Vse stvari so jim zanimive, le predstavit jim jih moraš tako.

Ali pa jih zmuvaš s kokicami, kokakolo, hotelom in tvjem. Tudi tako gre...

Ker smo prej leteli in zdaj letimo še bolj (se nam mudi v trgovino!), nam je uspelo le še čisto malo pogledat Velika Korita.

Namočit noge (čist malo), fejst zatulit od mrzlote in slikat zeleno Sočo.

Potem ulovimo odprto trgovino v Bovcu - le pol ure pred zaprtjem, torej čisto prav, da se nam je mudilo!

Imamo pa to presneto srečo, da kupimo mercatorjeve kokice. Tisti, ki jih je jedel, že ve, za kaj gre. Mislim, da smo od treh vreč (itak, za vsakega po ena!) pojedli približno tri pesti. Ostalo je šlo stran. 

Sreča smo imeli velike oči in smo imeli še polno drugega s seboj, ampak to je že druga štorija, ki je ne smem izdat. Smo ga pač žural, naj bo to dovolj. Kokic na koncu sploh nismo pogrešal!

Tudi otroci si lahko kdaj privoščijo. Skupaj z očeti seveda! 

Se gremo še kopat?

Zjutraj zaslužen in obilen zajtrk, potem pa je že začelo v bližini treskat in vreme se je na hitro popolnoma sfižilo.

Že malo dežuje, mi pa v avto in v pobeg!

V KG smo se spet ustavili in ob kavi nesrečno zrli v hribe, ki so nam ušli.

Grem stavit, da so se ta čas na Pohorju še dobro sončili! Ker v Krtini je bil še presnet sonček, ko smo pribrzeli domov...

Takle je bil naš vikend, več razvajanja kot hriba. Ni pa noben jokal, da se razumemo...

Pa en lep pozdrav od treh popotnikov! Tako pač je, če mačke ni doma!

Tags:

domači kraji

Elektrika

by piskec 20. september 2011 18:27

Tale Elektro Ljubljana nas malo zafrkava.

Zadnje čase kar naprej zmanjkuje elektrike. Sploh nedelja popoldan - zvečer jim je všeč. Pol ure, dve, štiri, kakor pač nanese.

Nikoli je ne zmanjka med nevihto, vedno ob lepem vremenu. Zakaj? 

Seveda traja kar nekaj časa, da najprej zadevo opaziš, potem se začneš jezit in si šele po dolgem času rečeš, da moraš pa zdaj kaj naredit! 

Magari napisat blog. Ali pa si vsaj zapisat kdaj jo je zmanjkalo, kje, kako. Vodit listo.

In klicat. Klicat, klicat, klicat. To se ponavadi izkaže za najboljše. Nekomu drugemu moraš naredit problem, mogoče bo imel kaj interesa, da ga reši. Pri zmanjkanju imam problem le jaz. In sosedi. To pa nikogar ne briga...

In tako sem danes sklenil, da začnem klicat. Za vsak izpad bom klical vsakih petnajst minut. No, na pol ure, na manj se mi pa res ne da.

Seveda pa najprej malo počakaš - morda pride takoj nazaj, čeprav to ne bi smelo imet zveze, treba je klicat, takoj!

Potem sem zraven še kuhal in iskal cifro in si zapisoval in me je potem vsaj trikrat ven vrglo - ko sem poslal SMS (WTF?), poslušal petkrat glasek in si zdaj vsaj zapisal celo dolgo jaro kačo, z vsemi tistimi "za to in to izbiro pritisnite to in to..."

In nato končno dobil zvezo! Juhuhu!

"Prosm?" je rekel robat glas vzdrževalca na drugi strani.

"Hm, no, ja, dober dan, rd bi prjavu izpad elektrike u Krtini." sem se kar malo zmedel, ker sem pričakoval tu, tu, tu.

"Kjej?"

"Krtina, Domžale", valjda, kje pa?!

"Zdej bjo že mogl met!" ustreli glas na drugi stran.

"Zdej? Neeeee! Dej..." vmes se moja roka sprehodi do stikala v kuhinji in klak - luč se prižge!!!! "...te no mir. Ups."

"Ups, pa res, se opravičujem! Pa jo res mamo!" uspem še izdavit.

"Dobr..." se še sliši (ali nekaj podobnega) glas na oni strani in že je tukaj tu, tu, tu.

Jaz pa vesel, da je elektrika prišla, jeaaaa!

A v naslednjem trenutku se zavem in... se vidim natanko takole.

Hudiča, jezen bi moral bit, ne pa ves vesel, da je prišlo nazaj! Zakaj pa jo je sploh zmanjkal v prvi vrsti?

In potem sem bil jezen še zato, ker sem se počutil kot osel. Ker so me naredili za osla. In zdaj sem jezen na elektro ljubljana še toliko bolj!

O, cifro sem si zapisal. Vsakih petnajst minut. Najbrž že v nedeljo!

A čem še dopise pošiljat, a?

Tags: ,

osebno

Kompotela

by piskec 12. september 2011 21:14

Takih lepih poletnih vikendov pa res ni veliko. Kolikor se spomnim, jih lani naprimer sploh ni bilo.

Tokrat pa skoraj kolikor hočeš! A tudi to je problem, ker te potem vleče ven in ne moreš kar doma ostat. Pa smo spet pri organizacijskih težavah, kje pustit, kaj nardit z otroci? Jih vzet s sabo, ampak potem bo izlet manj zahteven, ali pa letet "na hitro" kam blizu?

Ker sva zadnjič sama letela nekam blizu, sva tokrat otroke vzela kar s seboj. Že tako smo bolj pozno začeli, ker sva se midva potepala po Ljubljani do dveh zjutraj in bolj zgodaj, kot ob osmih, itak nisem hotel vstat. Pa še mogoče malo preveč piva in tako... potem pa vstani ob nenormalno zgodnjih urah... Japajade.

Skratka pozno smo začeli in se visoko pripeljali. Ha! Do Planine Jezerca je šlo, kolikor pač dovoljuje cesta na Krvavec, saj bo to čisto dovolj!

Malo počasi nam je šlo, vsi smo bili nekam sitni, še Tamauček je bil na polno zmatran od prejšnjega dneva.

Jamranja torej tokrat toliko kot že dolgo ne! Pa smo vseeno hitro na Kriški planini

in se že bolj zaženemo v hrib. A nam hitro vzame še tisto malo današnje motivacije - tukaj je treba dol!

Počasi nas kar zmanjkuje, ustavljamo se vsakih deset metrov, vsi smo raje nekam tiho, čim kdo odpre usta... Ah.

A naša sitnoba počasi plahni, lepote pomagajo, tudi Planina Koren

je prav prijetno porihtana. Škoda, da ne zavijemo prek Planine Košutna, a okoli nas še vedno kraljuje sitnoba, le sem in tja jo skušamo odgnati:

počasi, počasi pa nam le gre, bližamo se vrhu in bolj ko smo blizu, manj je hudo. Flori ima še zvit gleženj, ki je sicer (preveč) ne boli, nekaj je virozna in jo boli želodec, Helena ima tudi težave z želodcem, Leandra bolijo noge, ker je imel prejšnji dan pohod in še nogomet, meni pa gredo vsi trije tako presneto na živce, ker se ustavljajo na vsaka dva metra! Na dva metra, res! In mi se vsi skupaj vseeno mučimo v ta presneti klanec!

Saj se še zadihat ne morem, niti vode (ta sitne) zamenjat! Še maček ne more it ven kot bi moral, ni čudno...

Potem pa - kot da bi odrezal! Na vrhu smo!

In ti razgledi...

sedimo, malicamo in se obračamo na vse strani. Spodnja čeljust se nam sploh noče zapret... Res, takega prekrasnega dneva in razgleda nismo pričakoval niti v sanjah!

Ker pa le ni vedno vse lepo, me seveda hitro začne skrbeti povratek, dogovorjeni smo, da gremo čez Ježa na V. Zvoh po grebenu. Ulalaaaaaa, grebene imamo radi, kajne?! Aaaaaa! Otroka pa itak pravita, da sta šla samo zaradi plezanja zraven... Jej, jej.

Še prej pa Vrh Korena, kjer so naše glave nad 2000m, noge pa še ne.

Izkaže se, da je greben prav veselo oster, a mene niti ni tako strah in ne zganjam kake velike panike. Skušam bit kul.

Tudi plezanje nam gre povsem dobro od rok, prav nič nevarnega!

dokler seveda ne pridemo za vogal in Leander izdavi svoj znameniti stavek: "Tok me je strah, da bom kr bruhu!" Meni je povsem jasno, zakaj!

Huh, grozno zgleda, no, na koncu niti ni tako hudo, le previden moraš bit. Me je pa strah za otroke kot strela in plezamo res počasi, si valimo kamne na glavo, a smo presneto previdni!

Tamaučka je kar malo strah, a se hitro zbere in na sredi že sprašuje, če gre lahko še enkrat... Flori pa itak... enkrat se zavem, da sem jaz na vseh štirih, ona pa stoji zraven mene in me čudno gleda. No, takrat spoznam, da mogoče res malo pretiravam. Potem gre lažje.

Vsekakor bi šlo gor lažje. No, pa tudi dol ni hudo, strmina je huda, a je dobro zavarovano. Imeli smo celo to srečo, da so tik pred našim pristopom celotno pot obnovili, jeklenice so popolnoma nove, dobro napete, še dišijo! Ravno ko smo se spustili v grapo, so mojstri odšli! To pa je timing!

Priznam, da mi je na drugi strani malo lažje pri srcu, otroka pa sta vsa navdušena in kar malo razočarana, da je vse skupaj tako kratko...

Še malo poplezavanja po grebenu pa nam vseeno da še nekaj užitkov, tako da smo vsi zadovoljni!

Dobro se vidi, kje smo prej hodili, presneto daleč pod nami zgleda!

Veliki Zvoh je naslednji pred nami in za ovinkom se nam v tistem vročem dnevu prikaže čisto pravo jezero in plaža!

In ja, tisto na sredi je čisto pravi plavalec! Tudi kakšnega nagca lahko zagledaš na plaži... Sicer pa glede na kristalno čistočo

niti ni čudno!

A mi vseeno nismo prav zimski možje in nam je zadeva kar presneto mrzla... za noge in špricanje bo pa dobra!

O, kako paše, voda, sonce, nikamor se nam ne mudi, malica, počitek... Tokrat se res vlečemo, že dolgo ne tako, prav dobro nam de, da se nam danes popolnoma nikamor ne mudi! 

Torej lahko naberemo še kaj regrata?!

Eni bi šli v dolino kar s sedežnico, a bo treba peš!

Pri kapelici pri Domu kar sedimo na zidku in strmimo v dolino. Vidi se Krtina! Spet malica, sploh ne nam ne da navzdol, proti domu. 

Na Kriški imajo še velik žur, mi pa gremo še na kavo v turistično kmetijo 

in se potem prav počasi odvlečemo proti avtu. Zelo počasi.

Klobaso je seveda treba zašpilit, tokrat gremo raje malce bolj narazen, pljuvanje prek rame je lahko nevarno!

In ker se potem še vozimo prek Šenturske gore v Kamnik, pridemo domov res ob prvem mraku! Ha!

Bruto nanese sedem ur in pol za 12km in 1100 višincev. O, ja, res smo si privoščili, o, ja!

Pa je bil dan uspešno rešen in super izpeljan, na koncu pa prav vsi zadovoljni! Kakšno nasprotje tistega razpoloženja, ko smo začeli! 

In tale greben - Jež - je pravzaprav enkraten in prekrasen, ne prehud, a tako lepo razgleden in od blizu našpičen, da ga je pravi užitek prečiti! Zdi se mi, da bomo še šli!

Tags: , ,

domači kraji

Krti na Nanosu

by piskec 9. september 2011 09:50

Od presenečenja je minilo že kar nekaj časa, a toliko pa spet ne.

Če smo bili mi v ogledni turi za prvega maja, smo s Krti odšli gor konec istega meseca. 

Po burji in pred vročino, nekako tako.

Smo pa izlet enako, oziroma podobno zapeljali, tako kot v začetku maja. Začetek v Razdrtem:

po "ta položni" poti do cerkvice Sv. Hieronima in po kratkem postanku proti vrhu!

kjer je kljub upanju vseeno pihalo. Za nas, najbrž pa bi kakšni ajdovci rekli, da samo malo vleče...

Otroci seveda takoj dobijo prijatelje:

jaz pa enega svojega srečam v koči! Tam imamo tudi kosilo, ki je presneto slastno, že dolgo nisem jedel tako dobro! Evo, še danes se spomnim, tri mesece kasneje, da je bilo super! Je že res moralo bit, ne?

Krti naredimo še eno skupinsko:

nato pa jo mimo Brica

en, dva, tri prispemo v Strane. 

Tokrat je šlo res hitro, pravzaprav kar malo prehitro! Prav lahko bi se še podili kje naokrog, šli k Abramu pogledat medveda, ali pa... Ja, ja, otroci so bili z nami, ok, ok...

Še postanek v Hruševju, z razgledom na prehojeno pot, potem pa proti domu!

Tags: , ,

domači kraji

Rastemo

by piskec 8. september 2011 08:35

Eni rastejo hitro.

Hitro, hitro, hitro.

Kot da se jim kam mudi. Med odrasle? Med ta stare? Čemu?!

In ker je bil vroč dan, sta potem izvajala raznorazne vragolije. Močan fant, kajneda?

Ali pa tale filmski udarec?

Nisem si mislil, da so palice za paradižnik primerne za take stvari. Naprimer za jogo.

In vse to sta tamaučka slikala sama, na samosprožilec. Hm?!

Edino te fotke ne, ko sem ga - reveža - z žogo res zadel direktno v... Auč!

Ponesreči jasno! Če bi ciljal, bi najbrž v garažo priletelo, tako natančen sem!

Letimo torej proti devetki!

Tags: , ,

osebno

Menina planina

by piskec 7. september 2011 10:55

Najino prvo prečenje Spodnjih Bohinjskih gora sva si privoščila v času, ko sva vse otroke uspela oddat.

Eni so šli tja, drugi drugam, še Tamauček je šel na gorniški tabor na Menino planino.

Oziroma sva ga morala gor na Menino odpeljat v petek popoldan.

Pravzaprav ni nobenega poznal, a se dobro drži. Malo ga že matra, a na koncu se vedno znajde in vedno mu je všeč. To, da nobenega ne pozna, nima kakega velikega vpliva nanj.

Ovce na Menini čuvajo psi, kdo bi si mislil?! Le najti ga je treba, so vsi enaki... In res je na naju presneto lajal!

Potem sva šla midva domov, spakirat in naslednji dan vstat sred noči. Pa po Grebenu.

Se pa nama je zato v nedeljo potem mudilo, ker sva spet morala bit na Menini do štirih popoldan, da otroka pobereva.

Seveda pa to ne gre tako lahko pri nas. Medtem ko se normalni ljudje usedejo v avto, poslušajo zgodbe in se odpeljejo domov, moramo mi vse to pogledat v živo!

Če je že bil na Menini, nas bo pa tudi malo odpeljal in nam razkazal, kje so vse bili!

In kako je bil ponosen, ko naju je povsem sam odpeljal direkt na Vivodnik! Nič nismo markacij gledal, Tamauček je bil tokrat čisto pravi gorski vodnik!

O, ja ponosa kolikor češ!

Le fotr si spet ni upal na to majavo leseno stojalo... so morale spet ženske dokazovati svoj veliko večji pogum...

Pa še nekaj je rosilo, a nam ni pokvarilo veselja. Veselja ob tem, da se tako dobro počutimo sredi hribov, zunaj v naravi. In da to - zaenkrat še uspešno - predajava še najmlajšemu rodu.

Za tisto navdušenje v otroških očeh bi prehodil Menino podolgem in počez! Pa čeprav po dveh dnevih naporne hoje...

Po cesti v dolino nas je skušal razjezit počasen voznik, ki ne bi nikoli v življenju hitrejšega od sebe naprej spustil. Mu je najbrž pod častjo... Mi pa smo se cjazili z džipom za njim ko kaki kreteni. Vedno je lepo videti človeka, ki mu je mar za ostale. Aaaaaaaaaa!

 Naj se gredo taki solit, kdo bi se zaradi njih sekiral!

 

Tako, da tisti vikend je bil pa res kar poln. In to prav za vse!

Tags: , ,

domači kraji

Kamniška Bistrica

by piskec 6. september 2011 08:30

O Dolini Kamniške Bistrice je bilo že veliko napisanega, kaj veliko, ogromno!

A kljub temu bom še jaz svoje zrno dodal, zakaj pa ne? 

Številu zanimivosti sploh ni konca in tudi jaz, ki hodim že dolga leta v tiste kraje, še skoraj vsakič odkrijem kaj popolnoma novega. Je glede tega Bistrica kaj posebnega, ali so vse gorske doline enake? Počasi ti odkrivajo svoje čare, zelo počasi in, če nisi dovolj pazljiv, ti večine sploh nikoli ne pokažejo!

Kolikokrat sem hodil mimo kakšnih stvari, a jih šele po dolgem času zagledal! Ko gledaš in gledaš, a ne vidiš.

Zato sva nekega deževnega dneva v začetku junija s Heleno rekla, da je pa to preveč! Otrokom je treba tole dolino malo približat, jim jo naredit zanimivo, ne moreva jih vedno le gnat nekam v hrib, tudi v dolini je lahko polno zanimivih stvari!

In res jih je bilo!

Začeli smo v zgornjem delu doline, spodnji del, Koželjeva pot in Predaselj nas sploh še čakata! To bo treba obdelat nekoč posebej! Pri Domu v Kamniški Bistrici smo torej začeli.

Zapodili smo se s parkirišča kar počez, že to je bilo nekaj novega, ko spoznaš, da imaš petdeset metrov zraven gostilne - za katero misliš, da je edina gostilna v tem koncu - drugo gostilno. S prekrasnim razgledom

ki mu kraljuje Skuta. Sploh se je ne morem nagledat!

Malce naprej se nam odkrije Plečnikov dvorec, sredi gozda je že zaraščen, pa najbrž ob zgraditvi ni bilo tako! Razgledov je škoda!

Podamo se naprej, mimo vhoda v Kurjo dolino, o njenem imenu še veliko govorimo! 

Trdnost vsakega lesenega mostička, ki ga najdemo, pa je seveda potrebno preizkusiti! A držiiii?!

Najdemo tudi spominski park, priznam, da sem tule prvič, pa stoji že od 1981! Vsem nam je prostor všeč, dobro je izbran in verjamem, da se spomin na gornike tukaj dobro obnese.

Škoda je le, ker nekdo ne zna zadeve pravilno napisat. Ok, napaka se zgodi, a prava škoda je, da to milijon ljudi opazi, a se to še vedno ne popravi. Pravopisne napake so šlamparija in ne pašejo v takšno prekrasno okolje.

Mehkoba gozdnih tal je tu prav nekaj posebnega, otroka uživata in se čudita, preverimo prav vsako spominsko tablico!

Na koncu Parka je mostiček kar presenečenje, zaradi mokrote in drsenja spet zganjam paniko.

Pa ga na koncu izkoristim za višinsko meditacijo...

Kam naprej? Na Žagano peč pejmo plezat!

Je pa plezat po njej malo težje, poleg tega, da danes vse drsi, še fotr zganja paniko in otroc ne smejo bit višje kot meter... Jaz se le nastavljam.

Pa otroc tudi.

Skratka, okrog se zapodimo, gor pa le ne gremo. Pojdimo raje naprej, na Lepi kamen! Tja, kjer so lovci doma! 

Ja, lovci imajo le zase nekatere najlepše kotičke sveta... Lepo je, enkratno, najbrž od zgoraj tudi lep razgled, a na žalost vse zaprto, zaklenjeno, zamreženo!

Tudi Lepi kamen je lepo nažagan

pa še skozi podhod moraš!

Na travniku pa si lahko cediš sline direktno na Gamsov skret. Daljnogled v roke in ...

Mi smo že prav dobro razposajeni, podimo se naokrog, tekamo gor in dol in počasi že delamo neumnosti. Od tu nekje si še tretji veliki balvan - Sivnico - ogledamo le od daleč. Čisto povsod pa tudi ne moremo zabiti svojega nosu.

Iznajdemo tudi priročne dežnike, če bi slučajno začelo deževat. Po taborniško.

Gremo pogledat še žičnico in imamo srečo - zadeva je v pogonu, na Sedlo tovorijo novo pohištvo! Velikokrat hodim tule mimo, a mi še nikoli ni uspelo videt delujoče žičnice, otroci pa iz prve!

No, zadeva sopiha in se trese in ropota in... ampak kište pa ne dočakamo, bogve koliko časa se vozi gor in dol, za čakanje nimamo ne živcev ne volje.

Galerije so otrokom všeč, splezata prav povsod.

Nekatere skale so popisane, a tega ne opaziš vedno! Kako smo tole opazili, pojma nimam!

A ko smo že nazaj, še nimamo dovolj. Do kam se da pogledat po Sedelščku?

Potikanje po skalah gre otrokoma dobro spod rok in nog, povsem sta navdušena! Na žalost ne pridemo prav daleč, a to ni tako hudo, malo smo se le naplezali. In se spremenili v Zelene Jurije! Na začetku tulita, na koncu pa nočeta zadeve z glave dat!

Za konec si nog sicer ne namočimo, zaradi previsokega vodostaja tudi okrog ne moremo, a vseeno nam je všeč, voda je kot vedno mrzla ko hudir!

Na koncu koncev smo v Dolini kar nekaj časa, dobre štiri ure se potikamo naokrog, a prav nihče ni zmatran. Je bilo preveč za videt, motivacije dovolj za vse.

Pa da ne bi kdo mislil, da smo vse videli, še dobro začeli nismo! Koliko skrivnosti se skriva še v gozdovih, soteskah in strminah, ve le Dolina sama. Zato zase vem, da bom tam okrog vedno hodil z odprtimi očmi, nikoli se ne ve, kaj se ti prikaže! Še dolgo bo trajalo preden bom samo vse lovske koče v Dolini nabral!

Seveda pa v Dolini ni vse lepo in fajn. Turizem je ena tistih stvari, kjer se - kot ponavadi - ljudje ne morejo domenit, kaj bi s to presneto Dolino počeli. Še posebno je to značilno za Kamniško Bistrico, kjer se nihče nič ne zmeni, če pa se že zmenijo, se zmenijo neumnost in to se vleče že celo vrsto let. (Jasno, sem spada seveda tudi Velika Planina.) Povsem jasno je, da upravljalcem delo, ki bi ga morali opravljati, nikakor ne gre.

Bi turiste spustili na Jermanco ali v Kot ali bi jim raje pisali kazni? Bi jim uredili cesto ali bi se na njih jezili, da vse razrijejo? Bi pustili najemnika, ki gre vsem v nos ali bi vzpostavili konkurenco? Bi uredili parkirišča, smetnjake, poti ali bi najraje vse skupaj zaprli in bi bil dostop dovoljen le najbolj posvečenim? So lovci res vedno le tako dobri do narave ali le dobro izkoristijo svojo pozicijo? Po eni strani se jezimo na meščane, ki da ne hodijo nikamor, ko pa kam pridejo, jih pa spet ne maramo, naj gredo nazaj v mesta! Kaj šele tulimo na kolesarje!

Vse to bi bilo treba dobro prevetrit, zorganizirat in uredit in grem stavit, da bi bilo bolje za vse, tako za ljudi, kot tudi za naravo, o kateri tako radi govorimo, po drugi strani pa nas prav briga zanjo!

Te Doline je presneto škoda!

Se pa na srečo da posvetit lepotam, raziskovanju in potikanju naokoli. In mislim, da se bomo tam naokoli potikali še velikokrat!

Tags: ,

domači kraji

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

Z vsemi mojimi vsebinami na tem blogu se lahko prosto razpolaga. Povedati s kje se vzame je lepo, ni pa nujno. Po želji torej in na lastno odgovornost.

WWW.KRTINA.COM

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP