Še ena o papirjih

by piskec 26. april 2013 07:54

Spremembe nam ne gredo. Večino časa poslušam, kako kaj ne gre in česa vsega se ne da.

Ne spremeniti, ne na novo postaviti, ne popraviti. Tako pač je. In tako bo pač ostalo.

Najraje bi imeli vse tako, kot so imele že naše babice. Čim manj sprememb, čim manj za mislit.

Sem in tja se res čudim kako neki je človeštvo sploh prišlo do sem. Če seveda to sploh je kak uspeh, to je še vprašanje. Ampak že to, da smo nekam - vsaj v določenem smislu - napredovali, je meni kar neverjetno glede na to, kako se upiramo vsaki spremembi in kako upravljamo s stvarmi.

Jaz take stvari vidim skozi najrazličnejše primere, pravzaprav obrobne primere, ki pa vsaj meni veliko pomenijo. Kažejo na neko pripravljenost, na drugačno zasnovo, na spremembo načina in nek nov pristop.

Od nekdaj je veljalo in v nekaterih bančnih krogih še vedno velja, da brez tistega papirčka, ki prileze iz POS terminala v trgovini pa res ne gre. Celo brez dveh kopij ne gre. Ena je zate, ena za trgovino.

In potem imaš v denarnici bore malo denarja, čeprav je čisto polna. Računov.

Seveda, zraven je tudi znameniti slip - veste, brez njega pa res ne gre, se ne da!

Obstaja pa manjše število trgovcev, ki se tega preprosto ne držijo. Dobiš le en papirček.

Kar naenkrat slip ni več potreben. Niti v dveh kopijah ne! Skorajda krivoverstvo.

Da ne bomo mislili - znajo tudi domači, pravzaprav že kar dolgo časa.

Nekateri najbrž niti ne opazijo, niti jih ne zanima, gre mimo njih, ker pač tako je bilo, je in bo.

Zmaga seveda domači trgovec, ki se najbrž utaplja v birokraciji - ta ima celo za povsem lastne kartice še vedno slip. V dveh kopijah seveda. In potem po tistih avtomatskih blagajnah zaposleni pobirajo listke z velikimi vrečami in jih nosijo bogve kam, najbrž v božanska nedrja arhivov, kjer se spet nekdo ukvarja z njimi, jih razvršča in zlaga. Na blagajnah pa jih lepo zlagajo skupaj, spenjajo in jih sortirajo, kljub temu, da je vse elektronsko in vse v računalniku.

Se samo meni to zdi predvsem smešno?

Že tako same institucije računa ne razumem najbolje. V zadnjih petih letih nisem enega niti pogledal, vse je šlo direkt v koš. Ne maram, da država prenaša njen del dela na moja ramena.

Lahko pa gledamo na to tudi tako, da v teh primerih obstaja še vedno določena mera možnosti za izboljšave in ni še vse izčrpano do konca.

Tags:

osebno

Formaraton 2013

by piskec 21. april 2013 11:58

Moj peti Formaraton!

Niti ni slabo, kajne? Da toliko časa zdržim pri eni prireditvi.

Pa niti ne vem zakaj. Tudi Helena me sprašuje zakaj neki se tega udeležujem? Po pravici povedano nimam niti najmanjšega pojma. Lahko bi ponudil več odgovorov, a najbrž ne bi bil noben povsem resničen ali verodostojen. Zadeva je - kot vedno - kompleksna in najbrž ima kaj opraviti z borbo s samim seboj, z egom in s temi notranjimi rečmi torej.

Lahko pa tudi rečem, da je enkraten trening na začetku pomladi, ki me pripravi na Primoža in na ostale izzive, ki bi jih v letu rad opravil. Ker sem popolna lenoba, je edini način pač prisila s tem, da se nekam prijavim in potem skušam preživet.

Se borit. Sam s seboj, seveda. 

No, osem Krtov se nas je tokrat borilo!

Tekel sem 7:52h, v zadnji krog nisem hotel it, je treba kaj prišparat za naslednje leto, vedno manj je prostega prostora za moj +1 rezultat, vedno manj.

Ker sem vestno beležil bruto/neto čas v startno/ciljnem prostoru, sem lahko nameril vsega skupaj le slabe pol ure počitkov! Neverjetno, ves ostali čas sem se pojal po progi.

Po mojem sem eden najpočasnejših (ne)tekačev tega sveta. Večina bi še hodila hitreje... Ojej. 

Pa kaj bi se sekiral, letos sem imel šest krogov dobrega pomočnika, ki mi je pomagal razbijati monotonost.

V njegovo obrambo, da je naredil enega manj, kot lani, naj povem, da je dopoldan še veselo tekmoval v košarki, zabil tri koše in se pojal po velikem igrišču kar dve tekmi. Torej mu lahko za pretečenih šest krogov (dvanajst kilometrov) kar lepo čestitam!

Skupaj sva jih pa spet naredila enako kot lani: 35 krogov!

Skrajno vesel sem bil tudi Helene na koncu, navijanje in lep sprejem je zlata vredno! Hvala!

Krti smo bili letos super dobri, le za 20 krogov smo zgrešili 3. mesto! Po mojem je bila to ena redkih šans, ko bi lahko ujeli stopničke! V vsakem primeru vsem čestitke! 385 kilometrov je presneto dober rezultat za osem težkih amaterjev!

To KRTI!!!

Torej. 

Do sedaj sem se v tem prispevku prav zavestno trudil napisat nekaj povsem drugega kot prejšnja leta.

Vendar pa je resnica veliko bolj preprosta, pravzaprav povsem banalna! V bistvu bi lahko vse, res vse!, povzel, enako napisal, kot lani!

Dva pripravljalna teka, brez vedenja, koliko krogov sem naredil lani, brez bolečin, miren tek, tekaške superge, enaka količina hrane in pijače, ogromna torba oblek, ki jih spet nisem potreboval, +1 rezultat ter seveda oguljena stegna! 

Vse popolnoma enako.

Madonca se nekaterim vrti življenje, kar verjet ne moreš!

Malo me res bega tole. Kako je lahko skoraj vse popolnoma isto?

8h, 56km, >1000 višincev, 29krogov, +1 krog torej. Spet. Lahko sem vesel ali pa žalosten, dejstvo je, da počasi, res zelo zelo zelo počasi, le gre naprej.

Če povzamem: bila je ena velika matrarija in bilo je super. Vse naenkrat in vse posebej. Formaraton v svoji osnovni obliki. Točno to, kar od njega pričakuješ. Nič več in nič manj. Daleč stran moraš it od sebe, da lahko prideš spet nazaj.

Rado in Rajko, pogrešal sem vaju, toliko da vesta! 

Še moja tabelica, ki počasi raste:

km20092010201120122013
10 1:28 1:10 1:20 1:08 1:10
22 3:12 2:41 2:55 2:40 2:40
42 / 5:19 5:47 5:30 5:33
50 / 6:27 6:50 6:39 6:48

Moje Formaratone 2009, 2010, 2011, 2012 in 2013 je omogočilo podjetje Forma F+ in spadajo pod tek dobrodelne narave! Rezultati za letos tukaj. Lanskoletne želje sem se držal, +1!

Tags:

pr norch

Papirji, papirji

by piskec 18. april 2013 11:29

Vse je še vedno prirejeno papirju.

Bolj, ko se ga skušamo znebit, več ga je okoli nas.

Te dni sem se boril z Mobitelom, ki mu je Telekom poleg lastništva dodal še eno mnogo lepšo stvar - birokracijo. Se samo meni zdi ali so kar naenkrat vsi postopki težki, bolj komplicirani, namenjeni le Telekomu in v nobenem primeru ne stranki, uporabniku?

Saj, mogoče sem čuden, ampak te birokratske stvari mi gredo res na živce. V tem stoletju se še vedno borimo z mlini izpred tridesetih let, z miselnostjo okorelih aparatov in vsega tega, kar pač paše zraven? V 21-em stoletju?

Sem bil na Telekomovem centru, kjer so me obdelovali kakšnih 15-20 minut. Seveda se je nabrala vrsta. Vrsta že precej jeznih uporabnikov. Čudno, ne?

Pa je punca tipkala, se borila, pa spet tipkala, pa spet to pa spet ono... ja, kakih 20 minut je morala reva tipkat. Čeprav je že vse imela notri. Pa je bilo treba ukinit in na novo odpret, vse na novo pretipkat. Ker... taka so pravila! 

Vmes sem moral vzeti v roke ePero in vsaj trikrat podpisat. Trikrat?! Kako trikrat, če je pa zadeva elektronska? Ja, za vsak papir enkrat! No, pa smo tam.

Vsi postopki in pravila so še vedno za papir. Kot da še vedno delamo s papirji, postopki ostajajo popolnoma isti, le kakšen korak vmes nadomesti kaka e-napravica, email ali kaj podobno priročnega. Ampak bistvo ostaja še vedno enako.

In ni ga junaka, ki bi to enkrat spremenil v celoti.

Telekom se je tokrat celo zadovoljil s petimi papirji v e-obliki, jaz pa sem moral teh 5 papirjev odnesti domov. Čemu? Se zdi to samo meni povsem odveč? Brezveze? Kaj, hudirja, pa rabim te papirje? Doma jih nekam vtaknem in nikoli več ne najdem...

In za vsako bebasto spremembo moraš spet čakat na ta presneti TC in spet dobiš kup papirja, ki ga ne potrebuješ. Kot da Telekom prav želi, da se mu oglašamo kar naprej tam in da je kar naprej gneča in gneča in slaba volja!

Za prenos in spremembo številke (ki je bila tako ali tako enkrat že moja) sem se moral na Telekomu zglasiti trikrat. TRIKRAT!

Ta del sveta deluje le še na inerciji. Vse ostalo smo že uspeli pokvariti. Zato je kakršnokoli upanje v lepši jutri bolj slana šala.

Tags:

osebno

Škofjeloški Treking 2013

by piskec 10. april 2013 20:11

Če smo šli že tolikokrat, pa pejmo še letos, smo si rekli!

Vzameva s seboj še Tamaučka in gremo! Ampak zato nismo šli ravno na Ultro, za prvič si bomo vzeli kar lepo Pohodniško. Da ne bo treba Tamaučku naju preveč čakat...

Pa smo šli, vsi zadovoljni!

Začelo se je super, bilo nas je ogromno, samo na pohodniški čez 120! 

K sreči smo imeli dopoldan lepo vreme, čeprav mrzlo, a še kar nekaj razgledov:

Čeprav tole je potem nevarno, ker gledaš hrib tako presneto daleč, potem pa pogledaš karto... hm, glej, glej, tamle gor bomo pa mi kmalu! Še dobro, da ti tisti bližnji ne verjamejo: "A dej no, to je pa ja predaleč!"

Jaz pa si mislim svoje... in vem, da ni nikoli dobro kazat v daljave kje vse boš še moral hodit. Ampak včasih ne zdržiš pa moraš koga podražit, kajne?!

Seveda je bil sneg. Kaj bi pa bilo drugega v tej dooolgi zimi? 

Približujemo se vrhu Hrastnika, naša pozicija je kar ok, počasi se prebijamo naprej.

Prve tekme so vedno malce manj orientacijsko zahtevne, tokrat sta bila le dva odseka, kjer je bilo treba vsaj nekaj malega pazit.

Prvi je bil s Hrastnika dol direkt v dolino, a še to ni bilo prav zahtevno

Se je poznalo, da je bil sneg in veliko ljudi. Če že nisi le sledil dobro uhojeni poti, si pa sledil ljudem, ki jih tokrat ni zmanjkalo, vsaj na pohodniški ne, vedno je bil nekdo pred tabo vsaj toliko, da si ga še videl. Kar potem precej olajša navigacijo.

Nerad priznam, a karto sem pogledal vsega skupaj le parkrat. Tisti posebne odcepe, ki jih tokrat ni bilo veliko, si itak zapomnim, ostalo pa smo sledili zgaženemu... Eh.

Potem je imel naš tamali neke prebavne težave in kar parkrat smo se morali ustavit, da je zadevo rešil. Seveda smo morali vse spustiti naprej. No, po enih treh grmovjih je revež z zadevo končno opravil. Sem se zavedel, da imam sam natanko iste težave, zato pa pred takimi tekmami/pohodi sploh nikoli ne jem. Sem drugače več ali manj v grmovju!

Pa je šlo tako kar nekaj mest mimo nas.

Ta prvi spust je bil tudi najhujši, tam sem se jaz usedel na ta zadnjo, ne pa Tamauček... Tole je slika tik preden sem se zvrnil! Nekdo pač mora hlače umazat v familiji! 

Potem je bila tu kmalu še ena KT, na sončku pa že kar toplo!

Nato pa smo se zagrizli v hrib proti "tamalemu" Blegošu. Izkazalo se je, da ima prav tako kapo, kot ta velik Blegoš, le da v manjšem merilu seveda. Do tja smo kar nekaj tekmovalcev prehiteli, smo šibali kot nori!

Sledil je dober direkten vzpon na Sv. Mohor, to je bila tista druga odločitev kje in kako.

Mi smo jo vzeli kar precej direktno, direkt na cesto, malo po cesti, nato pa spet direkt v klanec. Še GPS tule ni mogel pokazati tistega strmega klanca in je kar nekaj zaplezal preveč v desno.

Travnik je bil, poti ni bilo, kaj pa nam je drugega preostalo? Pejmo naravnost gor, sem si rekel in smo šli. Za nami pa še vsi ostali, ki so nas videli!

Sem imel kar malce slabo vest, za nami jih je namreč šlo kar ene dvajset, vsi v ta presneti klanec. Seveda s(m)o vsi sopihali ko nori.

Ampak mi smo se na vrhu klanca ustavili in imeli čisto pravo malico. Počasi se je začelo oblačit in tule je bil še zadnji sonček ta dan. Pa smo rekli, da se nam nikamor ne mudi in smo se lepo še posončili, pomalicali in spet spustili vse naprej.

No, tekmovalnost ni ravno naša velika vrlina.

Res pa je tudi, da smo morali paziti na Heleno, ki ji je bil to letos prvi tak pohod, prej je bila še nekaj bolna, torej je bila kar precej zmatrana, midva pa sva jo seveda kar naprej priganjala. Ja, smo morali malo počit!

Sv. Mohor je bil potem blizu, že ves zasnežen

tukaj smo že začeli srečevat prve ultraše.

Nato smo malo bolj stopili in spet začeli prehitevat po dolgem in počez. Prav napadali smo! 

Še na Planico smo morali pogledat - ko pa so bili ravno skoki ta dan

potem je bil pa kar naenkrat konec!

Res, kar tako naenkrat se je zgodil konec, prav presenečeni smo bili. Še tekli smo v cilj, kot ta pravi trekerji!

V gostilni je bila gneča in dali so nas sedet v neko sobo daleč od dogajanja. Tako smo bili bolj odrezani od vsega, jaz pa sem pravzaprav pogrešal utrip ultre - ko nikogar nikjer več ni, le še par zaspanih organizatorjev in vedno eni te isti zamudniki!

Ja, veliko smo tokrat hodili v gneči, tokrat res nismo bili niti za trenutek sami. Kako drugače kot na ultrah, ko v celem dnevu ne srečaš enega tekmovalca. Je pa bilo seveda tole mnogo bolj zanimivo Tamaučku, ta pa še potrebuje malce tekmovalnosti, če je že starša nimata prav nič.

Kakorkoli že, imeli smo se več kot fino! Ponovno smo odkrivali nekatere kotičke, ki jih tukaj okrog še ne poznamo, pa čeprav smo že kar nekajkrat hodili po okoliških grapah. In to je v bistvu to!

Takole pa je zgledala naša pentlja:

ali pa na linku, interaktivna.

Heleno sva mogoče malce preveč namatrala, midva pa sva tehle dvajset km prenesla kot malo malco. Priznam, da me je Tamauček lepo presenetil, spet niti enkrat ni pojamral ali kaj zaostal ali sploh kaj bil utrujen. Neverjeten je, kondicije ima kot hočeš in še malo prek!

Za 20,4km in 1180 višincev, smo porabili 4:48h. Za nas več kot super, še rezultat je enkraten!

Zato pa en lep krtinsko trekerski pozdrav s Škofjeloškega trekinga 2013!

Tole je slikano pet minut po cilju, ko smo se šli preobleč - nismo videti prav zmatrani, ne?

Tags:

domači kraji | pr norch

Andaluzija VII.

by piskec 3. april 2013 20:29

Ker je bil to naš zadnji dan, se nismo zbudili ravno najbolj zgodaj.

Smo se pa vsaj uspeli zmenit v hotelu za prtljago in parkirišče. To pa je odtehtalo kar nekaj skrbi.

Tako, da smo lahko najprej šli le na zajtrk, končno na churrose, da probamo kaj je to! O, zdaj jih znamo delat tudi doma! Malo so težki, ampak včasih tole pride zelo prav!

Potem pa malo po mestu. Kar tako, za nosom. Kar je dalo precej zanimivo sliko pohajkovanja:

Seveda še zdaleč nismo videli vsega, nekaj pa le, naprimer Torre del Oro

sprehajali smo se ob reki Guadalquivir in se še vedno naslajali nad pomarančami na drevesih

našli Sv. Leandra in njegovo sliko iz 17. stoletja

ter se seveda zadržali tudi v Seviljski katedrali, ja, presneto je velika!

Je pa tudi veliko ljudi in mislim, da je edina katedrala, za katero sem do zdaj moral plačat vstopnino. A za Kolumba?

Seveda je bil stolp zraven katedrale nekoč minaret, to je Giralda!

Jasno, da smo plezal gor! Eni s(m)o celo tekli!

Jasno, Tamauček se ni dal... madonca, ne morem ga več prehitet na take kratke proge...

Razgled je bil seveda fantastičen, cela Sevilja pred nami

Sem pa kar malce s strahom pogledoval sem gor 

da se ne bi kaj začelo vrtet. Kaj narediš potem? Letiš dol ko nor? Ker tole pa mora nabijat...

Še en krogec naokrog

potem pa smo že morali iti proti letališču. Najprej vrnit avto, od katerega smo se kar težko poslovili, dobro nam je služil!

Mogoče pa je dosegel, da ne bom več tako črtil presnetega renoja...

Kilometre sem pozabil slikat, niti zapomnil si jih nisem. Neverjetno. In to jaz, ki je zbral ostalo neverjetno količino povsem nepotrebnih podatkov! Kilometrov pa ne. Mislim, da jih je bilo približno 1100, nič več. Ravno toliko, da smo natankali še za dvajset evrov. Kar je bilo skoraj malo premalo, so se mi kar dobro hlače tresle ali bomo prišli nazaj ali ne. Že v hotelu je svetila lučka, k sreči smo do letališča prišli brez kakšne gneče ali ovinka. Kaj bi pa bilo, če bi ga nam zmanjkalo, a?! Ah, pustimo to. včasih pa imamo lahko tudi srečo - naprimer, da so nam vrnili za tisti sneg od začetka...

Letališče spet... moja nočna mora...

Srečali še Belugo, res je "zanimiva"!

Potem pa nas je spet trgovsko razpoloženi rajaner odpeljal proti sončnemu zahodu do Bologne.

Nas in celo četico več kot razigranih špancev, ki so šli na fantovščino v Bologno...Teror čez cel avion je bil to, še mikrofon so dobili v roke... Da bi spal? Počival? Ha! 

Le v tla sem lahko gledal. In čakal.

In razmišljal o tem, kako fino smo se imeli! Kako malo to sicer zgleda na celotni Španiji

pa tudi na sami Andaluziji ne zgleda prav veliko. Pet, šest dni res ni skoraj nič. (Tamle malce manjka prvi večer vožnje, od E do S.)

Pa smo že od teh petih dneh prinesli toliko vtisov, da smo bili kar precej utrujeni. Bi morali vsakih pet dni narediti en premor, počitek, potem pa naprej?

Čakala nas je še vožnja do Ljubljane, tokrat ponoči, a brez težav, gneče ali česa nenavadnega. Čudno, tudi snega ni bilo... Je bil pa presnet mraz, ko smo se ustavili doma, v Krtini. 

Torej, luštno je doma, naokrog je pa še lepše. Radi se potepamo in še se bomo!

Tags:

po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP