Železni repertoar

by piskec 30. junij 2016 16:26

To so ti marci. Vsako leto je nekako podobno. Vsaj začetki leta.

Najprej se podiva po Moravških koncih, potem jo pa večkrat mahneva okoli Črnega grabna. Golčaj, Reber, Trojane, Špilk, to so ti kraji, kjer si ravno v začetku pomladi lahko fino raztegneš nožice za začetek leta in se ti ni treba ukvarjati s snegom v višjih legah.

Začneva v Blagovici, pod avtocesto in kmalu je tista strmina na Golčaj, kjer vedno raste še polno teloha. Včasih ravno začenja, včasih v razcvetu, včasih ga pa že pobira. Vsako leto malce drugače.

Pod Golčajem raste že cela soseska, pravi Betlehem. Mora pa človek priznat, da se je nekdo dobro potrudil tudi z obliko kamnov. Kaj pa sploh rabiš figurice?!

Do Golčaja ravno dobro zakuhaš in kakšnega mraza ni več.

Treba pa je malo povadit, ker na Špilku je treba priredit mehak pristanek v nulo! Če bi imel dvajset kil manj, bi bilo tole malce lažje, hm...

Detalji, detalji. Helena jih vidi, jaz pa samo šibam naprej! Kje so Trojane, kje so kremšnite?!

Tisti del pot od Borij do Dolin je res eden lepših. Srce nama igra.

Stolp na Rebri mi je že blizu in na njem se lahko že celo hecam. Uau, neverjetno.

Na takšnega pa le ne bi splezal. V nobenem primeru. Me prav zanima ali bo naslednje leto še stal.

Še cel breg zvončkov okrog Trojan, pa slastne kremšnite, da se ti kar ne da več naprej...

Od Lipovca greva po stari, markirani poti. Večinoma je zvožena od drvarjev, zato je povsod samo blato. Na grebenu pa vse nekaj posekano, povoženo, še celo nekaj snega. Starih markacij že tako ni, tule pa sploh ne več. Se pa vseeno znajdeva, tokrat pa le bova našla znamenje, kajne, da bova?

Naletiva še na jezero, tisti dan je res veliko vode.

Pa nikoli ne veš: se je kdo igral, je kdo to naštimal, ali je to le plod naključij? Sicer je pa vseeno, dobro zgleda v vsakem primeru.

Znamenje - znamejne - Na Kočni, 873m, seveda najdeva. Končno ga lahko pokažem tudi Heleni, da mi bo le verjela, ne pa mislila, da sem bil kje v gostilni in potem nakladam o znamenjih (ko sva ga zadnjič tako za malo zgrešila).

Špilk je le še za vogalom, mehak pristanek pa tudi tokrat kar dobro uspe. Tako je to, če pa ljudje postavljajo mejne kamne na vrhove hribov. Kaj pa naj drugega človek na njih počne, kot vadi mehak pristanek?

Ker je zunaj kar hladno in nekaj piha, imava malico tokrat kar znotraj bivaka. Da ga vsaj enkrat sprobava. En listek prispevava še sama:

"Iskala sva stare markacije. Nekaj sva jih našla, nekaj tudi ne. Prišla pa sva le. Blagovica-Golčaj-Trojane-Špilk-Blagovica. 12.3.2016 Helena & Aleš"

Bomo videli, koliko časa se obdrži.

Takole faco pa naredim, ko se pojam preko brezpotij, da bom sekal in prišparal pot, pa je potem Helena po poti naokrog toliko hitrejša, da me lahko celo slika. Niso vse bližnjice bliž(n)je al kako že?

Je res, tole je en tak železnorepertoarni izlet in mogoče se res ponavlja in ponavlja. Ampak nekatere stvari so dobre ravno v ponovitvah. Vsako posamezno leto je tako ali tako popolnoma drugačno, midva starejša, izkušnja pa tako vedno povsem nekaj drugega. Zato se ni za bat in zato tudi že vnaprej vem - če bo šlo, se bova tudi drugo leto tukaj naokrog potikala.

En tak čas, marca najbrž.

 

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Goalball

by piskec 29. junij 2016 11:30

V začetku marca me je Viki vprašal ali bi jih, fante - ekipo goalballa, s katerimi igramo tudi tedenski nogomet -, peljal v Budimpešto? Denarja sicer ni, bo pa kombi, malica, spanje in dobra družba.

Hm, kaj? Kako? Ja... no... čaki, seveda, ja, kako da ne! No, bi bilo lepo, da najprej doma vprašam. K sreči je bil vikend frej in glej ga - smo že šibali za Budimpešto!

In to ne kar tako, v navadnem avtu, saj nas je bilo kar osem. Kombija sem dobil in to ne kar enega, ampak olimpijskega! Opa!

V začetku me je bilo malo strah, odgovornost je vseeno kar velika, a konec koncev je tole vseeno kombi, ne pa tovornjak. Bo že šlo, ne? Počasi, pa bo, kar je s tako zverino sicer lažje reči kot narediti, saj lahko leti!

V petek popoldan smo krenili, zvečer smo bili že v Budimpešti, pred šolo, kjer smo bili nastanjeni. Brez problema našli, fantje so bili tu že večkrat, kar sicer ne bi veliko pomagalo (glede na to, da so slepi in slabovidni). smo imeli pa s seboj Klemna, ki pa je fante sem že večkrat pripeljal. Zato navigacija ni bila problematična. 

Zjutraj pa hitro zajtrk in na drugo stran mesta. Za prvič smo sledili avtu, ki je šel v isto smer, za nazaj se bomo pa že še znašli, kajne? No, za nazaj in naokrog je potem skrbel HERE maps. In to zelo solidno, moram priznat!

Potem pa ni bilo prav nič več časa. Ogrevanje, tekme, malica, tekme. Ej, kar naprej se je nekaj dogajalo in sploh nisem mogel nikamor. Pravzaprav sem imel namen kam it, da ne bom samo tam v telovadnici, a je vse skupaj tako hitro minevalo, da na koncu sploh ni  bilo nobenega časa. Pa sem in tja, pa fantom to iskat, pa ključe imet, pa odpirat to, pa malca, pa gledat tekmo, pa...

Ja, goalballa še sploh nikoli nisem videl, kaj šele v živo! Dobri so fantje, da se sploh kaj znajdejo... in da dajejo gole in da...ah, nam, ki dobro vidimo, je to najbrž povsem nerazumljivo.

Fantje so se dobro borili, ni jim pa tokrat najbolje šlo. Tako ali tako pa so bile to priprave in uigravanje nove ekipe. Na tekmovanjih so precej boljši! Bravo fantje!

Šola je bila... no, kako bi rekel... precej socialistična. Ampak se ni nihče sekiral, za spat je bilo, večerjo in zajtrk smo imeli, to pa je to!

Da pa ne bi kdo mislil, da so slepi in slabovidni fantje kaj drugačni od ostalih vrstnikov. Ko prideš dol iz sobe, se točno vidi, kje lovi wifi!

Smo hoteli zvečer malo ven, vsaj mi trije, malo starejši, a smo bili precej na obrobju, nekje, kjer smo šli lahko na pivo edino na bencinsko črpalko. Naslednji dan smo si le zvečer vzeli malo časa, da smo šli vsaj v trgovino, saj za kaj drugega sploh ni bilo časa. In smo zavili - no, kam? E, v Spar. Nekaj stvari pa je le bilo madžarskih...

Goalball je precej zanimiva igra, predvsem pa se mi zdi presneto težka. Orientacija v prostoru mora biti popolna, poleg tega pa moraš super dobro in super tiho komunicirat s sotekmovalci, da veš kje so in kdo kaj brani.

So se fantje v tistih tekmah kar dobro namatrali, Matej je staknil še poškodbo prsta, ki mu je na hitro zatekel ko nor. Kakšnih večjih šutov potem ni mogel več dajati.

Še skupna slika z Madžari, ki so imeli malo daljšo klop, kar se je izkazalo za kar dobro prednost.

To so bile pa naše vrečke za malico. V stilu nekih drugih časov. A vseeno so lepo poskrbeli za vse, tudi zame. S pohanim sirom seveda, kaj pa drugega. Za zadnji dan smo dobili celo dvojno malico, se pravi po štiri sendviče. Rezina kruha, pohan sir ali pohano pišče vmes in nato spet debela rezina kruha. Zraven si moral spit vsaj liter vode, da si zadevo sploh spravil po grlu. 

Je pa zaleglo, to pa je! Lačen ni bil nihče.

Domov smo prišli v nedeljo zvečer, po skoraj celem tisočaku kilometrov. 

Pravzaprav od same Budimpešte nisem imel veliko. Bilo pa je vseeno super fajn. Fantje so od hudiča in prav dobro smo se imeli tale vikend!

Pa saj tudi kombi ni tooooliko večji od jukca, ane?

Pa še kdaj, z veseljem, če bo le vikend prost!

 

Tags: ,

po svetu

Osemnajst

by piskec 21. junij 2016 17:10

Je rekla, da bo šla v hribe. Zjutraj.

Seveda, zjutraj, ni problema Flori, sem si rekel. Kako najstnice vstajajo, lahko dobro vidim vsak vikend in lahko strnem v: ne vstajajo.

Ampak, ko sem se jaz ta dan prikobalil do telefona, me je tam že čakal mms. Že kar nekaj ur star mms.

Od 5:12h. Dvanajst minut čez peto. Zjutraj.

Sta bili z Manco že na vrhu!

V začetku junija je bilo to eno redkih juter, ko se je kaj videlo in ko sta lahko opazovali celo sončni vzhod. Enkratno!

Jaz še kave nisem dobro popil, je bila že doma.

Vse tako kaže, da čisto vsa vzgoja pa le ni šla v nič, sam svoji mami nisem privoščil takih veselj.

Cele KSA pred seboj za osemnajst torej. Ni slabo, sploh ni slabo! 

Tags:

domači kraji | hribi | osebno

Do Ikee in še malo naokrog

by piskec 1. junij 2016 17:10

Nič nimam za obleeeeeeečt! 

Saj vsi vemo, kako to gre, kajne? Vendar pa sem bil tokrat v tej vlogi jaz sam. Neverjetno!

Ja, res je, tudi meni kdaj zmanjka in takrat je res nuja. Ker ni ravno nekega zaledja cunj tam zadaj v omari. V trenirki pa vseeno še ne hodim naokrog, če nisem ravno s hribov.

Kakor je v navadi, sva s Heleno to zelo na hitro spremenila v izlet. Pejmo v Italijo, tam je še vedno bolj poceni. Gremo v tiste trgovine pri Ikei, pa še Ikeo gremo pogledat. Samo malo, čisto malo. Samo eno malo mizico, stolček, _____ vstavi poljubno. Samo nekaj malega!

Oujea, Ikea pa nekaj malega, ja. K sreči imamo mali avto in kaj res večjega itak ne gre notri. Ha!

Tako smo vzeli en petek konec februarja dopust in se prav počasi odpeljali v Vileš. 

Skoraj nikogar, super!

Tisto, kar sem jaz potreboval, je šlo hitro. Zelo hitro. Pa še tega sem si nakupil za par let - vsaj jaz tako mislim, zakaj pa Helena ni bila tega mnenja, pa ne bi vedel. Kakorkoli se ne spoznam na cene oblek, pa se mi je vseeno spet zdelo, da sem dobro skozi prišel. Tudi, če nisem - občutek je pomemben, ne? Pa vseeno mislim, da sem, ha!

Potem smo pa le navalili na Ikeo. Priznam, da je tudi meni všeč. če ne drugega, so tam včasih kakšne prčkarije, ki navdušijo tako telo kot duha. Če ne drugače pa po načinu pakiranja, v tem so kakšni izdelki prave mojstrovine. Tokrat smo se posvetili tudi posodi in... ojej, je tega!

Sem skušal od začetka nekaj slikat, da bo lažje, pa se je izkazalo, da je še vedno najbolje imet tisti svinčnik in listek. Mnogo lažje kot pa telefon in fotoaparat in ... eh, pa ti novi pristopi, brez veze.

No, prav veliko res nismo nakupili (se še vedno tolažim), avto smo pa vseeno dodobra napolnili. Drugače se ne bi splačalo, anede? Brez veze hodit v take velike nakupovalne centre, če nič ne kupiš...

Na koncu smo šli še kar tam v menzi na kosilo in smo bili prav zadovoljni. Cene ok, porcije ok, izbira dobra, gneče pa nobene. Kot da ne bi bili v Italiji.

A domov se nam še ni šlo. Saj dan je res kratek konec februarja, ampak nekaj ga pa vseeno še ostane. Gremo malo naokrog. Če smo že zadnjič pravzaprav kiksnili pravo plažo in pristali na Devinski, se pa tokrat nisem dal zmest in smo prišli tja, kamor smo hoteli, na Sesljansko plažo. 

Hja, konec februarja je tole hecno, ampak vseeno. Kar sem bil zadnjič tule, je kar nekaj sprememb, pol hriba so skopali za naselje, nekaj podrtij pa še vedno vztraja. Je pa plaža zato lepše urejena.

Ker je bilo vse tako mirno in tiho in zapuščeno, smo se kar počasi sprehajali.

No, galebi že niso bili nič tihi in mirni. Ostalo pa.

Svetloba je bila prav zanimiva, saj je sonce počasi zahajalo, zgoraj pa je bilo oblačno. Vse je dobilo prav hecne, malce nestvarne barve. Seveda so se te barve telefonu fučkale.

Brez metanja žabic ni šlo. Temu se pa na plaži ne da izognit. Pa ni vedno le Tamauček kriv tega, včasih je tudi tastar.

"Pa še na Rilkejevo pot pejmo pogledat, če smo že kle", sem se končno le spomnil! Nekaj sem enkrat slišal, da je zaprta, a nič ni zgledalo zaprto. Nas je pa že malo preganjala tema, počasi se je že mračilo.

Pa sva s Tamaučkom kar pohitela in pot pretekla, vsaj kolikor se je dalo. Saj sva se kar naprej ustavljala. Je treba slikat.

Prišla sva do opazovalnih bunkerjev prve svetovne vojne. Dobre luknje!

Malo sva se razgledala naokoli, se pridušala, da tule pa ne bi bilo za skakat, sploh pa ne midva...

Je pa polno opisnih tabel naokrog in človek se lahko dobro pozanima o flori, favni, utrdbah in sami pokrajini. Zanimivo.

Naprej potem nisva šla, potko do Devinskega gradu smo si prišparali za naslednjič. Tako ali tako bo treba še enkrat prit na lepše razglede, ne pa na februarske...

Še en objem in nas izlet(ek) se je končal in že gremo nazaj proti domu... 

Da lahko rečemo, da nismo šli samo po cunje in pohištvo. Da smo tudi kaj videli, kaj počeli.

Tags: , , , ,

po svetu

Moravški konci

by piskec 1. junij 2016 17:08

Ko se začne zima zelo počasi poslavljat in je v hribih še sneg, naju začne vlečt v domače griče.

Jih je kar nekaj naokrog in vsako leto je lepo pogledat ali je kaj novega. Včasih nama uspe večkrat preko leta, večinoma pa le v začetku pomladi. Ko sneg skopni se namreč količina poti, ki bi jih rada še prehodila, skokovito poveča. 

Ti naši kraji so pa tudi v dežju oziroma skoraj v dežju čisto ok.

Pa še zanimalo naju je, kaj se dogaja z Moravškim domom, greva malo povprašat. Skoraj že začetek pomladi, 20.2.

Čez Murovico seveda.

In čez tiste lepe konce pod Cicljem, kjer že tolče ven značilna pomladno nežna zelena.

Včasih se nama je daleč zdelo, zdaj pa je Cicelj že skoraj za vogalom. 

Pravzaprav je ravno toliko daleč, da se nasmeški že dobro poznajo! 

Na grebenu Ciclja naju pričaka celo še sneg in par metrov morava skoraj gazit. No, ja, gazit, ja.

Vreme ni ravno najbolje, razgledi so še slabši, a skalo nad Veliko vasjo vseeno najdem. Bo prav prišla naslednjič, ko bo tule krasno vreme! Helena je navdušena, tile konci, tolikokrat prehojeni, pa se vseeno še kaj luštnega najde!

Čez Miklavža in mimo Katarije čez Grmače se spet zaženeva v hrib. Pa ja ne bova tacala po asfaltu! Greva pogledat, ali zadeneva Gorišco in Jevniško skrivnost direktno?!

Malo po kolovozu, nato pa kar direktno v hrib - točno na tarčo. Se vidi, da smo tukajle že velikokrat tacali...

V Moravškem domu trenutni lastnik odšteva zadnje dneve. Se seli drugam, Dom pa dobiva novega oskrbnika. Večinoma razglabljamo, kako bi bilo, če bi bilo tule spodaj kako večje mesto, ne pa Moravče. Jah, verjamem, težka je oskrbniška in po parih letih je treba vse skupaj obrnit, se odselit, zamenjat. Večinoma je to dobro, tako za oskrbnika kot tudi za posamezen dom. Vsekakor se mi zdi pohodniška veliko lažja kot pa oskrbniška...

Nazaj greva spet po cesti, malo za treniranje potrpljenja.

Ah, česa vsega ne opaziš, ko ti je dolgčas! Še posebne oznake. Najprej vrezane, nato pa še značke. Da jih bo tisti, ki jih je pač naredil, le opazil. Vse kaže, da je bilo njemu še mnogo bolj dolgčas, kot pa nama. In da je tiste kilometre vsakič znova označeval in komaj čakal, kdaj bo nečesa že konec.

Jo je pa Helena tako šibala, da sem več ali manj sopihal za njo in jo potem vsaj sem in tja slikal - da se je vsaj malo ustavila. Sem lisica, kajne!

Evo, to so pa res ti domači kraji. Čisto blizu, luštno kar za skakat, ne prekratko in ne preveč naporno. Ravno prav za poslavljanje od zime! Moravški konci, jep.

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Mokrica 2016

by piskec 1. junij 2016 17:02

Kolikokrat smo že bili v Mokrici? V eni ali drugi postavi? Hja, kar velikokrat, ne gre mi šteti. Pa vendar je vedno nekaj drugega, nekaj drugačnega.

Velika planina v vsej svoji drugačnosti. Odvisna od letnega časa, vremena, razpoloženja. Še nikoli nisem pomislil: "uf, čist tko je k zadnč". Preprosto se ne da.

Zato sem in sva vedno vesela, ko spet pride čas za Mokrico! Juhuhuuuuu!

Tokrat je bila v začetku februarja pustna sobota, v ponedeljek pa še praznik! Podaljšana Mokrica torej! Še bolj juhuuuuu!

Kaj pa bomo počel tri dni gor, se bomo dolgočasili? O, ja, seveda, dolgočasili pa ja... Kot vedno je šlo vse skupaj mimo kot bi mignil. Je pa res, da je tokrat še vreme malce pripomoglo.

Tokrat celo nisva šla prva. Helena je imela obveznosti, zato sva krenila šele proti večeru. Vreme je bilo ok, a se je vedelo, da se bo čez vikend sfižilo in v ponedeljek zna snežit. Kaj če naju zasneži - moje večno zimsko vprašanje?! Pa tokrat nisem toliko vil rok, vzela sva Toyoto, vrgla v prtljažnik verige (za 17 palcev Juka jih namreč nimava) in se odpeljala do Konfina, kjer sva parkirala direktno v sneg! Sem bil kar malce presenečen nad seboj, običajno bi težil, da greva raje kar od čisto spodaj, tam naju ne bi zasnežilo... tu pa toliko snega, kaj bo, o, kaj bo?!

K sreči sem in tja prevaga pamet in ne strahovi in na pot sva se podala v pravem času, ravno toliko, da sva ujela natanko enak prizor kot zadnjič, ko smo šli iz Krtine na Veliko planino. Isti plac, isto sonce zadaj na Rogatcu in Lepenatki. Edino face so različne, nekaj pa je treba tudi spremenit, ne morejo bit vse slike enake.

Pa spet igre zahajajočega sonca in oblakov.

Na sliki seveda drugače kot v naravi. Tako pa kar stojim in stojim in občudujem. Kaj pa ti preostane drugega?

Spotoma pozdraviva še na Domžalcu, Miha Pavšek je imel ravno predavanje o plazovih v okviru zimskega izpopolnjevanja Kamniškega PD. Sploh ne dejavu temveč popolnoma enako kot lani! 

Tako se kar naenkrat poznaš z mnogimi in čas hitro mine. A morava še naprej, Mokrica čaka!

Ko pa končno le prideva do Mokrice, pa... O, ja, luštno je, če je že kdo prej gor. Vse pripravljeno, in predvsem: toplo! Ja, res, vedno bi bilo treba koga poslat naprej!

Petek hitro mine, dolg in naporen teden je za nami.

Ampak zjutraj, o, zjutraj pa je spet veselja! Lep dan se bo naredil, lep!

In spet iščem - s fotoaparatom seveda - bivake na sončni strani hribov. Enega, Kemperletovega, še najdem, tistega pod Skuto pa nikakor ne. Je pod snegom ali se ga s tule sploh ne vidi? Moram enkrat slikati v nasprotno smer.

Kam pa gremo tokrat? Že toliko smo prehodili tule naokrog, da je bolj malo še ostalo - vsaj tako mislimo. A vem, da temu ni tako, Planina je res Velika in vedno bo še kaj ostalo. Včasih greš par metrov mimo kake zanimive stvari, pa je ne vidiš... Zato smo se tokrat podali kar malce počez, na prvi kucelj, ki smo ga opazili: "lej, tam gor pa še nismo bli!"

Sem in tja počez je bilo prav luštno. Na vrhovih je presneto pihalo, v zavetrjih pa je bilo prav prijetno, sonce je že kar dobro prijemalo.

No, pa pejmo pogledat še k kolegom na Bukovec. Imajo kaj spravljenega? O, ja, za izčrpane pohodnike pa se bo kaj našlo!

A ker mi nismo bili ravno izčrpani, smo tokrat le preverili vsebino in omarico očistili snega (ne dihta najbolje!) pokušino pa si pridržali za naslednjič! 

Je bil Jarški precej blizu. In se je dalo celo zunaj sedet. Kljub temu, da z mrzlim pivom pa ni šlo ravno najbolje skupaj. Toliko toplo pa spet ni bilo...

Ponovno smo šli pozdravit v Domžalcu, potem pa smo ugotovili, da se je pustno rajanje po planini že dodobra razplamtelo! Nekaterim je že precej dogajalo!

Popoldan so se nam pridružili še ostali. Dva košarkarja sta se z najstniško lenobo in namazanim jezikom uspela potegnit še s sedežnico do vrha, čeprav je bilo dogovorjeno, da gresta vsaj od gondole peš. Nista niti hotela priznati, a ju je izdala smer v kateri sta prišla do Mokrice. Pa smo jima pogledali skozi prste, tekme U15 znajo biti naporne.

Tako smo vse otroke pustili v koči nabijat tablice, mi pa spet naokoli. V drugo smer. Gremo iskat izgubljene koče in posebne znake. Še vedno je pihalo, se vidi.

Pa smo najprej našli eni kočo, ki je res dobro skrita, nato pa še tisto drugo, ki sem jo že dolgo iskal, a nikoli nisem našel pravega časa. Tisti skrivnostni znak FS. Ampak nam tudi po ogledu koče ni bilo nič bolj jasno. FS. Ok, fs in kaj zdaj?

Pa sem potem čez par dni, doma, po spletu le našel - fakulteta za strojništvo, presneto! Ja, zdaj, po bitki je seveda lahko biti general. A nam tudi tisti zobnik pri koči takrat ni dal rešitve. Ejejej. No, koča pa ni ena izmed velikoplaninskih koč. Je zgrajena v drugem obdobju ali povsem posebej? Kaj več informacij na spletu nisem našel.

Prostor pa lep, enkraten!

Potem smo iskali še tisti skrivnosti znak s soljo in vodo, a ga tokrat ni bilo več. Sem pa našel še klamfe na drevesu, kar pomeni, da sem si super dobro zapomnil kje točno je bil! Oujea, še ne pešam dokončno!

Kamniško sedlo - Jermanova vrata, se takole skriva pred Mrzlo goro in če ne pogledaš dobro, ali pa je mrčasto, sedlo lahko popolnoma izgine. Koča na Sedlu pa tik za vogalom, desno.

Mi pa vsi veseli v zadnjih sončnih žarkih!

Načrtovanje in pol - ob sončnem zahodu moraš bit pred gostilno. 

In smo bili. Ha!

Soboto smo potem tudi preživeli dokaj v redu. No, v dobri družbi je vedno super! V Mokrici pa sploh!

V nedeljo zjutraj pa sva šla s Heleno naproti Jerneju, ki je prišel gor z gondolo - da se slućajno ne bi izgubil. No, bolj zato, da sva malo raztegnila noge.

A nedelja ni bila več lepa, se je že vlekla megla. Tako smo se v minuti z Jernejom zgrešili. Midva pogledat notri v postajni prostor, on pa ravno takrat po klančini ven. No, bolj zgrešit se pa res ne bi mogli!

K sreči sva hitro spoznala, da je gondola že prišla in da je Jernej že šel naprej, zato sva pohitela in se spotoma drla ko nora. A že tako se zvok hitro izgubi, v megli pa se zdi, da še mnogo hitreje... Pa naju je vseeno slišal in k sreči smo se le dobili že malce za Šimnovcem. Tako pa je, če pustiš telefon v koči - saj sva skupaj, kaj pa rabiva? Oja.

Seveda pa nam megla prav nič ne more. Gremo mi malo naokrog, do Kisovca pa že nekako pridemo, kajne?

Saj sva bila pripravljena, da obrneva, če bo prehudo, če se palice ali poti ne bodo več videlo. Po Planini se vseeno ni za šaliti. Po slikah sodeč je bilo precej hudo, a v resnici ni bilo tako. Je bila fajn megla, a tako huda spet ne.

Dol do Kisovca se nam je še drevo postavilo povprek, a je snega hitro zmanjkovalo. 

Nazaj grede je bilo bolj luštno, vsaj malce klanca.

Po fotki takole kar grozno strmo zgleda, ne? Vse je v perspektivi!

Smo pa imeli kar nekaj pavz, a otroci so jo dobro šibali in prav nihče se ni pritoževal. Ne za pot, ne za vreme.

No, v nedeljo potem nismo prav veliko več hodili naokrog. Le bolj malo, a se tudi slikat ni dalo. Megla, megla, megla.

V ponedeljek, na praznik, je bilo potem vreme še mnogo slabše. Celo deževalo je. Zmrznjen dež, led, sneg - vse skupaj ena sama žalost in brozga. Nam ni ostalo drugega, kot da počasi pospravimo, spokamo in odrinemo proti avtom.

Večina proti gondoli, mi trije pa proti Jelševem konfinu.

No, ampak zgodba je se tu šele dobro začela. Takih razmer pa nisva ne jaz ne Helena še nikoli doživela! Prvo je bil veter orkanski in tam v sedelcu pred Domžalcem nas je prav premetavalo. Jaz sem se moral kar dobro upirat in pri miru stat, da me ni pometlo, Tamaučka pa je kar metalo sem in tja! Tako smo za tisti klanček za tri minute hoda potrebovali vsaj petnajst minut! Neverjetno.

Pa to še ni vse! 

Poleg tega je dež pobral ves sneg, ostal pa je le še led. Led! Cela Planina se je spremenila v ledeno ploskev na kateri je bilo pet centimetrov vode in brozge. Oujejajaaaaa! Kakšni užitki!

In ko si ravno naštimal nogo, da ne boš stopil ravno direktno na led, te je pa veter premaknil in stopil si - jasno! - direktno na led. Vsi smo si dodobra naravnali hrbte.

Škoda le, da se ni dalo slikat, je vseeno dež preveč šel. Le z zaklona Domžalca smo lahko naredili eno fotko, da bo ostal lep spomin na ta prekrasen dan. Bljakiiiiiiii.

Itak smo bili povsem premočeni, smo prišli samo povedat, da smo živi in zdravi, se malo odcedit, potem pa smo morali naprej. Čeprav se nam v tole nazaj prav nič ni dalo!

K sreči je bilo tako "le" tja do Gojške, potem se je umiril veter in tudi led je izginil. Med potjo me je seveda še presneto skrbelo, kako bomo z avtom prišli še do Raka, kaj če bo sneg, led? No, vsaj verige so bile v avtu...

A glej, pri Konfinu o snegu, v katerega sva parkirala v petek, ni bilo več ne duha ne sluha. Poledenelo le vsakih par metrov kak kos, a do kamnoloma je bila cesta že ok. Huhhhhhh, se je slišal odpadli kamen.

Jep, pa je Planina pokazala še en njen obraz. Kakor ji v določenem trenutku pač paše. 

In ravno to je tudi en od razlogov, zakaj sem rad tam gor! O, ja še bomo šli, še!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Krakovski gozd

by piskec 1. junij 2016 16:57

Vedno, ko sva se vozila proti Krškem, sva se pogovarjala o tem, da bi si pa enkrat res lahko malo bolje ogledala tale Krakovski gozd. Skrivnosten, poplavljen, samoten.

Res je, včasih presneto dolgo razmišljava, ampak prej ali slej pride vse na vrsto. Tudi Krakovski gozd je prišel. 

Kaj pa če... bi Helena še kako skupino peljala sem, kaj? Naprimer vse svoje iz varstva gorske narave? Hm, hm, zakaj pa ne? Bo pa treba it prej pogledat in vse naštudirat!

Helena je tako po vezah in sošolcih našla Aljo in Tonija, da sta naju konec januarja le popeljala naokrog! Za tisti pravi izlet, če bo izbran, pa je prosila še Dušana, ki je tudi načelno potrdil udeležbo. Super.

Začeli smo seveda v Kostanjevici, pri Resslovem vijaku! Ta je prav priročno postavljen ob gostilni Žolnir.

Ok, Helena je za tole že vedela, jaz pa nisem imel pojma. Evo, še Resslova pot. Poleg vijaka je Ressel še dodobra premeril cel gozd, ki že nekaj časa velja za pragozd, zato je tudi pot poimenovana po njem.

Znakca ni težko zgrešit. Je pa Alja dobro vedela v kaj se spušča, zato je veselo obula škornje, tisti, nespametni, pa grejo v poplavljen gozd v supergah. Pametno.

Prav hudih strmin tu ne bomo našli, najvišja vzpetina je 3m višja od ostalih delov, tako da... No, najdeš pa marsikaj drugega, še bolj zanimivega!

Ni bilo čisto vse zamrznjeno, vendar pa je bila zemlja še trda in se je dalo kar dobro hodit. Tudi poplavljeno ni bilo prav veliko in blata ni bilo skoraj nič. Na žalost smo bili pa malo prezgodnji za zvončke, komaj kaj je šele začenjalo zelenet.

Tak gozd se obdeluje in vzdržuje predvsem pozimi, polet je več ali manj neprevozno, poleg tega je naokoli tudi toliko komarjev, da raje ves les pustiš na miru. Sicer je pa itak večina cerkvenega, kakor sem razumel.

Šli smo še čisto do roba pravega pragozda, tja, kjer je tudi vse gospodarjenje prepovedano. Seveda to nekaterim ne prepreči, da ne bi sem in tja uplenili kakega velikega hrasta. Tudi te je treba pazit...

Prečni in sem in tja kanali so dobra Resslova pogruntavščina. Tako se v tistem, kjer je vse popolnoma enako, vsaj kolikor toliko znajdeš. V takih gozdovih se izgubiš hitreje, kot si lahko misliš. Sama drevesa, nekaj vode... nobene oporne točke.

K sreči Gozd ni prav velik. Velikosti naše dežele primeren pač.

Je pa zanimiv, še posebej, če ti poznavalka kot je Alja, pove toliko zanimivih stvari o njem, o živalstvu, o favni. Več kot poučno!

Na koncu, pri izhodu, sem zagledal še nekaj znanega: če ni tole meritev temperature? 

In je bila. Ampak malo globlje -  v globini 40m so meritve.

A tudi tu ne gre vse tako, kot bi morali it. Ko so dali gor večje sončne celice, jih je nekdo preprosto sunil. Spodaj na listu sicer piše, da je lahko lopova samo sram, a sam nekako dvomim o tem. Po mojem ga nič ni sram in če bi lahko, bi najbrž odnesel še kaj. Še dobro, da je sonda 40m pod zemljo.

Po cesti smo se potem - lenobe - odpeljali kar z avtom. Takšna je bila naša pot. Ista kot na karti, kaj? 

Sva bila kar podobnega mnenja, da bo tole kar super izlet za večjo skupino. Tri, štiri ure mimogrede, sploh s predavanji, razlagami in tako naprej. Pa vožnja, pa kosilo, pa je dovolj za eno nedeljo. O, ja, bomo tole naredili.

Ampak midva pa še nisva imela dovolj. Sva nažicala še Tonija, da naju je odpeljal pod Gorjance. Nekaj hriba pa vseeno potrebujeva! 

Pri spomeniku nad Javorovico se je Toni poslovil

midva pa sva jo mahnila po travnikih v hrib.

Vreme je grozilo in grozilo, naredilo pa ni pravzaprav nič. 

Sva se spominjala jugovzhodnega trekinga tu naokrog in pohodov na Gorjance, na Trdinov vrh. Lahko bi pa šla vse do tja? Ali pa po E7, ki je seveda v mojih kartah spet narobe vrisana. Ampak tamle... po tistem grebenu gre pa Laška pot, kajne? O, ja, vse nama je bilo znano!

K veselju je pripomoglo še grozeče vreme, ki pa je sproduciralo le eno lepo mavrico. Eh, lepa je bila predvsem v naravi, doma na sliki se je že vse skupaj sfižilo...

Pa prekrasni travniki, še vsi požgani od zime, a odprto, mehko in lepo!

Gor na vrhu grebenčka, ko že misliš, da tule pa res ni nihče nikoli sploh hodil - evo čebule sredi pepela. Pravo kosilo je bilo tole!

S pravim posladkom! Sicer na drevesu, a vseeno!

Sva gledala in gledala naokoli ali naju kdo gleda in se veseli, ko si razbijava glavo, kaj neki je tole, a nisva prav nikogar opazila.

Še malce gor, na vrh Pirčevega hriba, potem pa kar počez dol. Spet po nekih poteh, ki so vrisane, a že dolgo ne držijo več.

Je pa povsod kakšna zanimivost in če le ni treba preveč pod noge gledat, hitro kaj opaziš!

Ja, pot je bila. Ampak kakšna! Bivša! K sreči smo bili konec januarja, tukajle se junija ne prebiješ več. Že tako naju je šibalo od nog do glave, oba sva bila pretepena. So se pa črte še dobro videle in ker poti ni bilo več, sva lahko vsaj dobro sledila pravi smeri.

Sicer pa se nisva prav nič sekirala, dol bova že nekako prišla, kajne? In sva res. Pa še spomenik sva tokrat le opazila.

Narisala eno fajno klobaso, kjer se vidi, kako sva jo vmes hotela odjadrat spet nazaj - ja, težko je najt pot, ki sicer ima oznake, ni pa čisto nič shojena.

Še na karti, da se bom še kdaj spomnil kdaj in kje in kako.

In to je bilo to. Krakovski gozd bo torej še en izlet, za večjo skupino, nekje marca, mogoče takrat naletimo na več rastja.

Pa tudi po Gorjancih bi se lahko večkrat podila. So prav super!

Tags: ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS