Nove poti na Veliko planino

by piskec 27. junij 2014 11:38

Vedno, ko pomisliš, da o nečem veliko veš - pomisli še enkrat! Spusti se lepo na realna tla in si priznaj, da večinoma ni tako.

Vsakič, ko postanem pameten in si mislim, da o Veliki planini kaj vem... si kaj naštimam, da se lahko spustim na realna tla. Si je treba vsake toliko časa osvežit spomin in si nastavit ogledalo.

Čisto po naključju sem opazil, da imajo kamničani pohod iz Žage na Veliko planino. S Heleno se sploh nisem pogovoril, v velikem navdušenju sem naju kar prijavil. Tudi na to, da pravzaprav nimava časa, nisem pomislil.

A k sreči se je dobro izšlo. Doma sva morala biti šele ob 13h, torej bova imela čas za odkrivanje novih poti, juhuhu!

Ni nas bilo prav veliko, skupinico pa je vodil Bojan Pollak. Sem že vedel, da se bom spet kaj naučil in veliko izvedel!

Koliko let sem si želel tule probat, pa nikoli nisem našel časa, volje ali pa me je bilo le strah. Kdo ve? Čeprav povsem po nepotrebnem, pot je namreč izdatno (sicer neuradno) markirana!

Je pa seveda v spodnjem koncu veliko podrto in je potrebno kar nekaj plezarije

Bojan pa nam kar sproti malo očisti pot!

 

Na grebenu se nato vsa podrtija unese, a vse postane kar fino strmo.

Srečamo še čisto pravi izvir

ter enkratne roglje s prekrasnim razgledom!

 

Časovno smo sicer zaradi prebijanja kar počasni, a ker je pot zanimiva in čisto nekaj novega, vse mine super hitro in kot bi mignil smo na robu Pirčeve planine!

Tam pa se skriva še kak cukrček, kamor nisva šla še nikoli pogledat! Klopca z enkratnim razgledom naprimer!

O, tole bo treba večkrat obiskat!

Napotimo se preko meni neznanih poti do Sapne steze, vmes pa nas direktno zadane Skuta. Ah, ko bi fotoaparat znal pokazati vsaj del tistega, kar vidijo oči!

Po robu nadaljujemo proti Curli

nato pa se nama že začenja muditi. Še do Doma morava it pogledat

narest kako razglednico, ko je ravno tak prekrasen dan

pogledat, koliko je kaj še snega na Grintovcu? Ne, ne bo še za gor, še malo bo treba počakat...

slikat naše so-popotnike, ki so nadaljevali prek Poljanskega roba na Gradišče.

Dol sva se vrnila prek Podkrajnika, nad Jurčkom pa bi morala zaviti malce prej v desno.

In kakor kažejo starejše satelitske slike - bi prav lahko tamle zgoraj zavila desno in prišla na cesto v desnem spodnjem kotu.

A ker narava ni nikoli takšna, kot si jo predstavljam, jo midva mahneva takole:

Povsem napačno torej. Moja napaka, priznam. En kolovoz prepozno zavijeva desno, nato naju nese levo, levo. Tam pa potem že krave na paši, kmetije in jaz nočem skakat počez čez pastirje in bežati pred biki. Helena se seveda jezi name, ker bo treba po cesti, a nama ta vzame le skromnih sedem (7) minut.

Bom drugič prej zavil! 

Seveda pa vemo, da ima vsaka stvar svojo dobro in slabo plat - če ne bi zavila narobe, se tudi z jagodami ne bi tako nesramno basala!

Evo nove poti v vsem svojem sijaju. Kljub temu, da je precej strma, mislim, da bova tule večkrat šla! Sicer ni najbolj primerna za navzdol, a v kombinaciji s potjo prek Podkrajnika je tole enkratno!

Tags: , , ,

domači kraji

Tudi popoldan se da

by piskec 23. junij 2014 11:05

Vedno pravim, da se v hribe hodi zjutraj.

Ne samo, da pravim tako, tudi težim kar naprej s tem. Kot da popoldan ni več dneva, kot da... Mah, kdo ve, zakaj.

Pa vse to ravno jaz, ki komaj zjutraj vstajam, ko samo o tem razmišljam, kako bi jo stisnil nazaj spat in da noben hrib ni vreden spanja. Jah, ravno jaz.

Zakaj pa ne bi šel popoldan, po službi, a?

Sva torej šla zadnjič s Heleno kar lepo popoldan proti Menini. Nekaj sva morala opraviti, neka markacijska posla, pa sva šla lahko šele popoldan. Zakaj pa ne? 

Malce višje sva se le zapeljala, a ne previsoko, orodje v nahrbtnike in greva. Potem sva delala kar dobri dve uri, preden sem vse orodje polomil in nisva več mogla nadaljevat. Vedno vse polomim, tak močan fant!

Sicer se je dan že prevesil krepko v popoldan, a bil je lep sončen dan. Pejva midva na vrh, sva si rekla! Najprej okoli Vivodnika do Doma, da nama ga ne zaprejo, sva bila že kar pozna.

No, konec maja so dolgi dnevi, za temo se ni tako hitro za bat.

Je pa zanimivo, da so krave že ravno prispele. Po mojem celo malce prezgodaj, saj kakšne trave še niti ni...

Kdaj smo bili nazadnje tule, a?

Prav luštno je bilo, popoldanski sonček je prav fino grel, nama pa se je kar smejalo!

Madonca, če bi imela spalke s seboj, bi kar tam gor ostala do naslednjega jutra!

Stolpu se tudi tokrat ni bilo mogoče izogniti, ni šans! A strah je bil tokrat le še polovičen!

Je bila pa Helena še mnogo bolj razigrana!

Ona si več upa! Mogoče si bom tudi jaz kdaj tole upal. Ali pa ne...

No, *oba* sva bila razigrana in se nama je smejalo in smejalo. Hribi vsekakor dobrodejno vplivajo na naju. In na takšne slike:

Nove ceste pa malo manj dobrodejno vplivajo na naravo, a domačini pravijo, da je tale povezovalna res manjkala.

Dol sva prišla še dolgo pred temo. Čisto lahko bi si vzela kdaj po službi čas in jo kam mahnila, ne pa da vedno čakamo vikende.

Na izhodišču sva imela še dober pogovor z domačinom o okolju, dogajanju, stanju poti in podobno. Vsekakor je super kdaj kaj izvedet iz prve roke!

Ker pa sem polomil orodje, sva morala priti še naslednji dan. A tokrat sva se čisto do mesta odpeljala z avtom, je bilo kar nekaj več orodja potrebnega. 

Sva pa s pravim orodjem uspela zadevo sanirat in uredit. Tako, da je bil velik žulj na moji ubogi pisarniški ročici povsem zaslužen!

Tale pot z Golic na Menino nama je super všeč. Še bova šla, o, ja!

 

 

Tags: ,

domači kraji

Zlatorogov ponos

by piskec 20. junij 2014 10:39

Tudi letos ima Zlatorogova parada ponosa srečanje pri Domžalskem domu na Veliki planini. 

Je torej tudi letos treba urediti poti in ponovno namestiti tiste zelene table. Imamo namreč navado, da jih po končani prireditvi snamemo. Že tako je polno vseh tabel, naj bodo gor le takrat, ko jih potrebuješ.

Saj je samo postavljanje prav zanimiva zadeva. Sploh, če si v res dobri družbi!

 

Seveda smo se dober del peljali

a smo kljub temu dober del tudi prehodili! In si veliko stvari tudi ogledali

preverili, kako se drži pot čez Pasjo peč 

in kje bo vse potrebna popravila.

Ja, ne bo tako malo, tole pomeni kar nekaj dela!

Tudi do Doma smo prišli

malico je vseeno treba imet. Je pa čisto res, da hitreje jem, kot pa slikam!

Sredi gozda sem našel še eno nemarnost, ki jo bo treba popravit s pravim orodjem

na koncu pa smo se oglasili še pri kolegu s kamniškega konca. Sodelovanje med PD Kamnik in PD Domžale je vsaj v naših okvirih prav zgledno!

Takole pa se ti gode, če imaš markaciste za kolege!

Dan je bil presneto zanimiv, poln zanimivih stvari in pogovorov, debat in razmišljanj. Vedno mi je žal, da sem se tega lotil dosti prepozno, povsem drugače je poslušati ljudi, ki se že dolga leta ukvarjajo s hribi, živijo z njimi in za njih. Veliko moram nadoknaditi, najbrž celo preveč. A vseeno mi je v čast in veselje se družiti s takimi ljudmi. Še vedno me veseli, če se lahko česa novega naučim. In če imaš dobre učitelje... je vse lažje, kajne?!

Nekaj pa smo le prehodili, odkrili tudi nekaj zame povsem novih potk in stvari! Da slučajno ne bom kdaj mislil, da poznam Veliko planino, ha!

Tags: , ,

domači kraji

2. TBSP

by piskec 16. junij 2014 15:42

Ker je bilo tradicionalno že prvo TBSP, je seveda drugo TBSP še bolj tradicionalno, kajne?

Sicer se še danes ne moremo natančno dogovorit ali je TBSP ali TSBP a to je še najmanj važno. Morda bo parkrat TBSP, parkrat pa potem drugače: TSBP.

Tradicionalno bratsko sestrsko popotovanje. Tokrat drugič.

Epski pohod čez (skoraj) celo Slovenijo oz. južna pobočja Begunjščice in Stola so odnesla boleča kolena in slaba napoved. Predvsem boleča kolena in starost nekaterih udeležencev. Ha.

Na koncu smo si bili enotni, da potrebujemo dom za ostarele do katerega nas pripelje gondola.

O, tudi to smo našli, seveda: Golte!

No, ni ravno dom za ostarele, je pa gondola, planota, cesta, koča, hotel, vse torej, kar normalni TBSP potrebuje.

Gremo na Golte torej, Mozirska koča bo naša! Sredi tedna sicer, ker je prvi prost vikend šele marca naslednje leto, a to je še bolje. Ni gneče!

Začeli smo pa na Trojanah. Z obilnim zajtrkom. Meni vsekakor ni bilo več potrebno jest do večera...

Potem pa se zapodimo direktno na Golte. Seveda se ne pripeljemo z gondolo, avto je boljša izbira! Zjutraj kar dobro piha!

Priprave pa so natančne in tudi uspešne!

Po Golteh sem se nekoč že preganjal, zato mi je okolica znana. Nekam bomo že prišli, ni hudir!

Vsaj do kapelice, naprimer.

Potem pa smo se že zažrli direktno v hrib. Do Boskovca se bomo morali kar potruditi!

Na vrhu pa nekaj manjka?! Stolp se je podrl? Še dobro, da zadnjič nisem plezal nanj... sem vedel, da je bolj tako, tako.

Ker je to popotovanje, ne moremo govoriti o prehojenem času. Čas je pri našem tbsp prav postranski element, ki ne vpliva na samo popotovanje.

Ampak vseeno sem in tja le pogledamo kam čmo in kam gremo.

Tja do Smrekovca je preveč dol in sam gozd. Najmanj tri ure sem in tja. Nima smisla. Gremo mi raje tjale gor v gozd.

Še slikam zadnji znani odcep. Kdo ve, če ga bomo potrebovali. Podajamo se na nekartirano območje!

A če mravlje uspejo naredit tako avtocesto... ja, huda zima bo!!!

Gozd je prekrasen, mi pa kar nekje počez. Zakaj pa ne? Naj nas vodi sonce...

Klopc je povsod dovolj, ni problema kakšno najti! Malcaaaaa!

Kaj tamle dol piše? Galebova pot?

Ah, ja, seveda, galebi, golobi.

In potem za vogalom... Ker stolpa ni bilo na Boskovcu, je pa tale kar prav prišel. Spet nisem nič rekel in kar splezal gor. In pri tem tulil grde besede, ker me je bilo tako strah. Ampak šel sem pa le.

Sestri pa seveda tudi, njima ni problem. Sta hoteli, da počakam gor in da bosta gor prišli, da se bomo slikal. Ha! Sem samo tulil in pobegnil dol. Dejte no, ne vsega v enem dnevu!

Hej, Ledenico celo najdemo! In se nevarno nagibamo, težko je to slikat, težko!

Vse tri pa celo težje. Še dobro, da smo pri vsem tem nagibanju tudi po slikanju še vsi prisotni!

Potem pa se gremo le zmenit v Mozirsko kočo kako in kaj z večerjo, spanjem in podobnimi stvarmi!

Malce smo že razigrani, skupinske kar padajo

a do Hotela bomo pa že še šli, za večerjo je še prezgodaj, vreme je ok, pejmo, pejmo!

V celem hotelu smo sami. Mi pa receptorka. In knjižnica! In zanimivi kavči, s katerih ne moreš vstat.

Vedno bolj smo, hm, nekako razigrani, zato nam plezanje ne gre ravno najbolje, smo se pa le potrudili!

Čaka nas še alpski vrt,

ki nas vse po vrsti preseneti!

Je pa tudi res, da smo tam ravno ob sončnem zahodu, ki ponuja prekrasne efekte!

Malo še merimo v daljave

razmišljamo ali čmo it do tegale roglja ali ne...

ker smo še živi, je jasno, da nismo šli tja dol plezat.

A nikoli ne veš, skraben izbor lahko poskrbi, da nekatere stvari vidiš v povsem drugi luči!

V koči smo potem žurali skupaj z gostoljubno in super oskrbnico do poznih ur. Cel dan smeha in režanja je bil presneto naporen. Se je zato zvečer že kar poznalo!

A ni hudir, razigrani pa smo bili!

Je pa zato naslednji dan prinesel malce manj razigranosti. Pa še deževalo je, nismo več imeli kam.

Priznam, da sem pripeljal domov in potem več ali manj prespal še ostanek dneva.

Drugo leto pa seveda spet! Hvala sestri, bilo je več kot enkratno! Uffa, tako dobro pa že dolgo nisem žural! Juheeeeej!

Nismo ravno naredili kakšnega maratona, a za klepetanje, režanje in popotovanje povsem dovolj!

Tags: , , , ,

domači kraji

Dobrča

by piskec 12. junij 2014 15:12

Pojma nimam kako in zakaj, ampak še nikoli nisem bil na Dobrči.

Ja, res.

Kot da bi bil to hrib nekje daleč, daleč. Nedostopen. Neprehoden. Nepomemben.

No, pa ni nič od tega. Morda pa le zato, ker je tu spredaj, vsem na očem in ima boljše bratrance. Ko greš v tisti konec, greš pač vedno kam drugam? Kdo bi vedel.

Ampak enkrat je treba tudi tukaj gor prit. In sredi maja je bil en tak super vikend. Ravno pravi za Dobrčo bi lahko rekel.

Parkirali smo še pred cerkvijo, pri nedelujoči gostilni Pod Dobrčo in se zapodili navzgor.

Prve pol ure je še Tamauček nergal, nekaj se mu ni šlo, vroče je bilo in soparno, a malce pihalo. Prava kombinacija.

Pa smo iskali klopce.

Nekdo pa se je igral s fotoaparatom in nekaj naredil z barvami. Nekaj takega - ko zelena prežre cel ekran:

Seveda tega ne opaziš, dokler ne prideš domov. Zato pa - uživajmo v popolnem zelenilu!

Kmalu smo že pri jadralnih padalcih

tu domače PD ne daje dol zelenih Zlatorogovih tabel.

Potem se pot vzpenja skozi gozd v okljukih, ki jih pravzaprav ne razumem. Ni čudno, da ljudje zdrajsajo direktne poti. Je pa gozd spet enkraten, zgodnje pomladanski!

Na križišču se seveda usmerimo protivrhu!

Bolj ko se bližamo vrhu, bolj je vse podrto in razrito. Saj ne veš, kaj je huje, vetrolom ali potem vse te razrite nove poti.

Na sam vrh se komaj privlečemo... eni se sicer delajo norca, ampak... jim bomo že pokazal!

Nekateri počivajo

drugi pa iščejo - in celo najdejo! - sneg! Ravno fino za kepat.

Še obvezno skupinsko

in se že v megli prebijamo in si mahamo do koče!

Kolikor smo prej srečali le par ljudi, je tukaj pri koči pravi bum! Vse polno!

Najbrž zaradi štrukljev. Kar potem, mi mojstri, zafrknemo, ker se nam kao ne da čakat pol ure, a nato vseeno toliko časa prčkamo po rukzakih, da bi bili tisti štruklji že zdavnaj skuhani. In tako pač pametnjakoviči ostanejo brez najboljših štrukljev v tem delu alp. (Da so na Dobrči najboljši štruklji si nisem jaz izmislil - to je preverljivo dejstvo! Dovolj je vtipkati "štruklji Dobrča" v gugl in nato le počez preleteti napisane stvari.)

Torej bo treba še kdaj. Upam, da se ne bo prej oskrbnik zamenjal.

Navzdol jo mahnemo na Hudi graben, ne bomo po isti poti hodil, ne? Ne vem kaj se je potem dogajalo, a Helena do dol ni naredila nobene slike več. Ali smo bili tako hitri, ali pa je bil razlog bolj banalen - se ji ni dalo. 

Le na koncu, ko sva zašpilila klobaso - ja, to je *treba* narest! - se je zgodila še ena fotka. Sicer pa ... pri teh zelenih in plavih barvah tokratnih slik ni prav nič hudega, da jih ni več.

Takole pa je šla naša pot:

Nekateri izleti tako hitro minejo, skoraj mimogrede. Mogoče smo Dobrčo malo zapostavili, a vse tako kaže, da bo treba it še kdaj. Če ne drugega, na štruklje!

Tags: , ,

domači kraji

Planina Košutna

by piskec 9. junij 2014 15:49

Dolina Korošice mi je nadvse pri srcu, to sem najbrž že večkrat zapisal. Mirna, sama, prijetna, kaj pa vem... 

6.5. sem šel pogledat, kako kaj s snegom tam gori proti Kompoteli. Najbrž ga še ni povsem pobralo, kaj?

Kadar imam čas, se zapodim po dolini kar od začetka, parkiram nasproti gondole in se napotim po tisti dolgi makadamski cesti. Po vseh pravilih bi mi moralo biti strašansko dolgčas in kakor se poznam, bi moral že po desetih minutah klet, kaj je to za ena frdamana cesta.

Pa se nič od tega ne zgodi. Pravzaprav v tej dolinici uživam. Tudi v hoji po cesti. Tako pač je, ne bom se preveč spraševal...

Lepo je, res. Še posebej potem, ko stopiš iz gozda.

Pa seveda vedno pogled navzdol, na Kamniški vrh.

Sem pa zadel ravno pravi čas. Ves Žafran na Veliki planini sem letos zamudil oz. bil gori prekmalu, sem pa zato tukajle dobil nazaj!

Še bolj pa sem zadel čas, ker je bil na Pl. Koren ravno oskrbnik. Gostoljuben oskrbnik! Sva prav lepo pokramljala in moram priznat, da ima neke super dobre arcnije! Njami, se kar nisem dal spodit...

No, skoraj. Sicer pa sem sem vedel, da bom prišel še nazaj!

Naprej se mi ni dalo, ker je bil sneg ena sama vdirajoča mokrota in sem zato pogledoval na desno. Pl. Koštuna? Kako pa je kaj tam, a?

Tisto plezalno mesto bom pa že zmogel, kaj?

Seveda sem ga zmogel, nič hujšega ni, je pa treba bit previden. 

Je pa zato planina pravi cukrček!

S prekrasnim razgledom, prekrasnim! Za naprej je bilo tudi tukaj še preveč snega, zato sem samo še pozvonil - sem kje sploh že višje videl zvonček? 

in se mimo gostoljubnega oskrbnika, katerega sem seveda spet nažical za predobro travco, že kar malce veselo odpravil v dolino.

In spet cesta ni bila prav nič dolgočasna. Prej nasprotno. Sicer pa si kar naenkrat spet v dolini, kaj bi se sekiral. Je pa zato most čez Bistrico precej zanimiv in kar malce strašljiv... Take stvari pa si raje ogledujem z varne razdalje. Če ne bi vedel za žled, bi najbrž iskal kak avto dol pri Ribji peči. Uff.

Pa še karta. Pri tej projekciji je seveda največ same ceste. Ki pa me prav nič ne moti, ampak to sem pa že povedal, kajne?!

Mogoče se kdaj opogumim in grem iskat Medvedjo jamo in se sploh pojat po tisti "ta visokih" neoznačenih stezah. Mogoče.

Tags: , , ,

domači kraji

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP