Srečno 2016

by piskec 31. december 2015 11:35

Spet dobro leto? Seveda, tudi 2015 je bilo enkratno leto! 

Ni stvar v sami realnosti, bistvo sam vidim v tem, kako to realnost sprejemaš. In ker mi gre to kar dobro od rok, so mi vsa leta super, enkratna, dobra in sploh in oh.

Upam, da bo tako ostalo tudi vnaprej in da ne bom podlegel bolj temačni percepciji realnosti. Vsak ima svoje demone, borba pa je težka, naporna ter predvsem stalna. Zaenkrat še zmagujem.

Letos se je nabralo za 121 slik našega vsakdana, malo manj predvsem zato, ker je sistem prenehal delovati Heleni, spisal pa sem 58 zapisov na temle blogu. Ni prav veliko, a sem vseeno zadovoljen, zapisi so namreč vedno daljši.

Želja je veliko, a lepo bi bilo v tem biti skromen. Želja ima še vedno prednost pred obliko, formo.

Srečno torej!

Tebi, Njemu, Vam in Vsem. Iz Srca.

Tags:

osebno

Korada

by piskec 24. december 2015 14:02

Čez Komar sva se torej spravila, prenočila - malo v šotoru, malo v avtu - v Bovcu, v soboto pa je bil že čas, da se odpraviva po našega Tamaučka.

Ker smo bili zmenjeni šele opoldan, sva morala porabiti še nekaj časa. Greva malo v Kobarid, tam pa res še nikoli nisem šel na kavo! Enostavno rečeno, a malo manj enostavno za naredit. Vse je kazalo, da so imeli čisto vsi ljudje iz okolici prav enako željo kot jaz! In so šli vsi na kavo. In v pekarno. 

Pri cerkvi Sv. Andreja in kostnici nisva še nikoli bila, tako, da kljub temu, da kostnice niso prav dobre zame, je prav, da sva šla tole pogledat.

Markantno, veliko, impozantno, a hkrati, kot vedno, zame presneto žalostno. Sem raje gledal v daljave Soške doline.

Čas je šel tako kar hitro in kmalu sva bila spet na tabornem prostoru. Skupaj s starši smo pospravili šotore in jih malo očistili, le stežka pa smo te dvanajstletnike prepričali, da bi se pred vsemi ostalimi kaj več pogovarjali z nami. V tem obdobju smo starši med njihovimi vrstniki precej moteč element. 

Namen smo imeli še nekaj kopanja, kar smo hoteli narediti nekje ob cesti proti mejnemu prehodu Robič, v okolici kampa je bilo namreč mnogo preveč ljudi, ni kamp eden najboljših brezveze! Smo pomislili, da bi šli k mostu, kar je bila seveda še mnogo boljšaaaa ideja. Ufff.

Tako smo kar naenkrat padli v Italijo in komaj našli majčken košček zemlje, kjer smo se lahko ustavili, da smo lahko vsaj noge namočili. Na to, da bi kdo kaj slikal, se še spomnili nismo...

Ko smo potem malo zaokrožili po Furlaniji, pa je Tamauček že fino spal. Le kaj neki so delali na taboru, kaj? Spali sigurno niso... Pa sva ga pustila in malo krožila po vasicah.

Sva že bila kdaj na Castelmonteju? Nisva. Torej?

Kar dva hriba sta tam, zato sva otroka pustila v avtu spat (kako neodgovorno!) in se šla malo potepat. S pogledi, sicer ne najboljšimi, na Matajur.

Ampak tisti hribček Castelmonteja je imel polno nekih stvari, od markiranih poti,

klopc, piknik placov, urejenih potk, bunkerjev, križev.

Vse sva pretaknila, vse pretacala, Tamauček pa je še vedno spal.

Zato sva se namenila še v dolino Idrijce, ki je no... nekako odročna. Ker je bil ravno 15.8., družinski praznik, so bili prebivalci onkraj meje skoraj pri vsaki hiši kot v filmih: vsi zunaj na kosilu ob dolgih mizah hrane. Na naši strani meje ni bilo nikjer nikogar. Opustelo.

Mejo sva malo nad Idrijco komaj našla, obmejni prehod Britof. 

Veliko zanimivih stvari povsod. Kaj bi šele bilo, če bi bila pripravljena?

Tako raziskovanje nama je pri srcu. Najprej greš, malce za nosom, veliko po intuiciji, kdo ve, na kaj boš naletel! Naprimer na Sv. Kancijana.

In na polno zanimivih točk, za katere sploh nisi vedel.

Ali pa na Marijino Celje, prav ogromno cerkev na vrhu grebena nekje nad Kanalom. 

V daljavah so nevihte nosile dež, soparno je bilo za znoret in prav nič čudno ni bilo, da ni bilo nikjer nikogar. Vse zapuščeno, opustelo. Le mi in ogromna cerkev.

Table so potem priročna zadeva, sploh za take, kot smo mi, ki nismo imeli pojma, kje smo in kaj je kje.

Smo pa našli Goljevico, odkoder so - po vsej verjetnosti - Goljevščki. No, našli smo tablo, kraja pa le nismo šli pogledat. Na tem koncu nimamo znanih sorodnikov.

Koliko je še takih zanimivih krajev, kjer se še nismo peljali, a? Najbrž kar preveč, še tole je le en manjši del. Bomo pa vsaj vedeli za naslednjič kje in kako je kaj.

Potem pa smo le prispeli na Korado in ker je bilo še kolikor toliko zgodaj, smo šli še malo raziskovat naokoli. Le kaj neki je to, na vrhu Korade? 

Smo gledali in razmišljali in tuhtali... ampak nismo bili dovolj pametni. Šele oskrbnik Korade nam je razjasnil obzorja - potresomerilec.

S to razlago smo bili kar nekaj časa zadovoljni - vsaj do zdaj, ko tole pišem. Zdaj pa sem šel malo raziskat naokrog in najdem tole. Kar je presneto podobno projektu, ki stoji na Koradi. Gre torej za točko kombinirane geodetske mreže 0-tega reda.

Malce drugače, a vseeno še vedno podobno starim betonskim geodetskim kamnom, ki jih najdemo po različnih vrhovih. Nekaj takega torej:

Šli smo še malo naokoli, našli cerkvico Sv. Gemderca - huh, kakšno ime! -,

in nekako upali, da pridemo tja do Sv. Jakoba, ki pa se nam je čudežno oddaljeval, namesto da bi se nam približeval! Še dlje v daljavi in levo pa Marijino Celje.

Zato smo poplesali na manjšem grebenu skupaj z lastovkami ob njihovi večerji (res jih je bilo na stotine!)

nato pa že skoraj zmatrani odšli nazaj proti Koradi!

Še faco ali dve naredimo

preden nas pojejo vse grozne mušice, ki jih je na milijone, pikajo pa tako, da smo v pol ure vsi zabuhli. Koča na Koradi je torej edina rešitev, kjer kljub vročini in sparini super spimo!

Za ta dan je za nami kar lep kos do sedaj več ali manj neznanih poti!

Naslednje jutro nismo najbolj zgodnji, počasi nas odnese v Brda. Najprej do stolpa, jasno. Tu s Tamaučkom trenirava najine strahove pred višino, a nama gre kar dobro. Iz minute v minuto bolje! Upava se celo spustit in se slikat, jeaaaj!

Potem po Brdih malo pokrižarimo, a brez kakšnega cilja.

Dobrovo, Neblo, a nas potem odnese v nasprotno smer, gremo proti Gorici, Trstu. Nekomu se lušta po morju.

Kavo pijemo na ne ravno najlepšem kraju, a hej, senci pri tej vročini ni za gledat v zobe.

Hočemo pod Sabotinom v Gorico, pa nas prometna nesreča kolesarja preusmeri nazaj, iskat druge prehode proti Gorici. Ki jih seveda najdemo. Prej ali slej.

Potem pa proti morju, proti obali. Tam se spet vozimo kar za nosom, jaz sem že malce pozabil kako je tukajle naokrog, zato si ogledamo Vilaggio del Pescatore in milijone jadrnic, a zaradi sparine se nam ne da niti iz avta. Ker gremo po vrsti, je naslednji Devin in kljub temu, da nima ravno najlepše plaže, to dveh morjeljubcev sploh ne moti in ker po sreči najdemo celo parkirni prostor. prav na hitro ugodita želji po skakanju v morje. 

Mene pa ob vseh telesih italijanov in čehov(!), ki se gnetejo na kvadratnem metru, hitro mine vsakršna želja po morju. Vse polno in to kljub temu, da za ovinkom že razsaja nevihta. Najbrž bi imel v Sesljanu dosti več prostora, a bo moral počakat na drugič.

Ravno se kolikor toliko posušimo, preoblečemo in sedemo v avto, ko padejo prve debele dežne kaplje.

Ko bi vedeli, da bo dež letos še precej redka dobrina, bi se pustili še malce namakati. Tako pa smo jo ucvrli domov. Če ne drugega, bo treba oprat cunj za cel tabor in še malce čez!

Dobro sva se torej pripravila na tale, malo podaljšan vikend. En tak komarjasto lep izlet, nato pa še majhno, a sladko popotovanje za nosom, kamor nas odnese. 

In nas je odnašalo. Sem in tja. Ravno toliko, da je bilo super. Pa saj drugače tudi ni moglo bit, kajne?!

Tags: ,

domači kraji | hribi

Kakovost zraka

by piskec 24. december 2015 10:52

geoStik ima popolnoma nov sklop: Kakovost Zraka!

V meniju lahko izbiram med urnimi in dnevnimi vrednostmi.

Ob dotiku iStika za Kakovost zraka se pojavijo koncentracije v odvisnosti od izbire v meniju - za hiter pregled:

Ob kliku na iStik pa se prikažejo vsi podatki, ki so na voljo o tem merilnem mestu:

Mejne vrednosti so hudir in sploh niso enostavne. Zato je potrebno rdeče/oranžne barve sprejemati z dobršno mero razumevanja. Vse je odvisno od časovnih intervalov, podatkov, ki so na voljo, večina pa gre itak na celoletne vrednosti in kolikokrat v enem letu je lahko presežene vrednost.

Ni zdaj, da bi se morali skrivati, če je slučajno kaj rdeče. Kar je v teh dnevih z meglo pri delcih PM10 seveda kar skoraj vsak dan.

Več pa seveda na ARSO, ki je izvor podatkov in za vso to mrežo meritev tako lepo skrbi, zelo pohvalno! Onesnaževanje ima čez še EIMV na www.okolje.info, a njihovi podatki so malce težje za dobit. V prihodnosti torej.

Evo, tako, še en sklop podatkov, o katerem sem razmišljal že par let in ga naredil šele zdajle. Hmmm, še dobro, da ne gre vse tako hitro...

Tags:

geostik

Čez Komar!

by piskec 14. december 2015 13:33

Res je, za naslednji obisk teh krajev sva se dosti bolje pripravila in vzela za petek celo dopust. Ha! Ne bodo naju kar takole...

Sicer sva res cel teden razmišljala kam, kje in kako naj greva, a sva se na koncu le uspela dogovorit: že v petek zjutraj greva, en dan za izlet, nato prespiva nekje, greva po Tamaučka in potem naprej po neznanih koncih Korade, nekje prespat in šele nato domov. Naj bo vikend torej spet poln!

In tako sva bila v avtu že v petek, 14.8. nekje ob treh zjutraj. Midva in liter kave, da bova le zdržala vso to vožnjo do Zadnjice. Čez Vršič seveda. Eh, to je res super pot za navsezgodaj...

V Zadnjici spremenjen prometni režim, zdaj moraš res parkirat že daleč v začetku, a hej, saj gremo v hribe, ni finta v tem, da se čimdlje pripelješ. Je pa res, da je Zadnjica kar naenkrat presneto dolga dolina, do zatrepa je zdaj vsaj kaka urica hoje. Ravno za ogrevanje ob prvem svitu!

Ravno tako se je spodaj pri parkirišču že navsezgodaj ogreval mali italijan, ki je večkrat šprintal sto metrov v eno smer in nato še nazaj. Bil pa je prijazen in smo rekli par besed. Čez nekaj minut je mimo naju oddrvel v nizkem letu. Vse je kazalo, da je bil že dobro ogret...

Enkrat davno sva tule z Markotom z desne prilomastila navzdol, zdaj pa bo treba kar direktno naravnost, čez steno! Ojej.

Odcep sploh ni označen ali pa midva nisva nič videla, le neke stare, obledele markacije: zatrep Zadnjice, na desno proti Komarju, od zgoraj dol z Doliča, levo dolina Zadnjice.

Tokrat me niso pestili kaki veliki strahovi, pravzaprav sem bil precej navdušen in vznemirjen v dobrem, pozitivnem smislu. Kako olajšujoče v primerjavi s strahovi! Le še da pogruntam kako vedno priti do tega, pa sem na konju!

Morda pa so pomagali že prav v začetku fantastični razgledi! Nekaj sigurno je na prebujajočem se Jalovcu, kajne?

Takoj v začetku se svet postavi pokonci in do kapelice italijanskih carinikov si hitro.

Tam sva si nadela železje, si malo oddahnila, se spraševala, zakaj gredo vsi po poti naokoli, mimo naju pa nihče in jo nato ubrala direktno navzgor. 

Pot je stara lovska, kar pomeni, da ubira naravne prehode, kar ji daje precej slikovitosti in vzema napornost. Saj gre res precej navpično navzgor, a brez kakih velikih naporov.

Skozi grapo, ki je najbrž najbolj slikovita scena in če ne bi že prej doma gledal slik, bi se spodaj presneto čudil, kje so tole speljali skozi?!

Pa je z nekaj železja to kar enostavno.

In ker ni nekje visoko nad prepadom, še mene ni bilo strah.

Čeprav izpostavljenosti ni za zanemarjat. A dokler je zajla, bo kar ok, bi rekel jaz.

Se pa držim ko klop. Jasno. In ne gledam dol. No, ja, samo sem in tja.

Res enkratno speljano in obema kar nekoliko prekratko! Le kakšno urico in pol si med stenami v popolni samoti.

Potem si pa že ven in goram je potrebno povedat, da si v njihov! Se jim zahvalit za to, da so, da smo.

Zgornja fotka je seveda naštimana, pri meni gre to bolj počasi, nekako takole:

Nad nama pa v daljavi že Dolič. No, še kar nekaj je do tja...

Nekaj domačih prebivalcev sva v zgodnjem jutru le srečala preden so navalile trume ljudi. A le enega sva lahko slikala, drugi so se nama poskrili še preden potegnem fotoaparat iz žepa. Bo treba vadit kakšne revolveraške spretnosti.

In tako se Komar hitro, prehitro konča. 

Še par korakov in sva že na običajni mulatjeri do Doliča. Na poti čez Komar nisva srečala nikogar, na običajni poti pa bi jih nato lahko štela skoraj v desetinah.

Ta mulatjera je prav posebna mulatjera, ki bi jo moral vsak doživet. Inženirstvo v vsej svoji lepoti, kar meni vedno zazveni v stilu: zato, ker lahko!

Pa še s takšnimi razgledi!

Še sam google ni mogel ostati ravnodušen in je moral poseči v proces dogajanja - takole je on predstavil zadevo:

Mu je kar uspelo, kajne?

Še par serpentin do Doliča, koča že kaže svojo streho,

ko mimo naju navzdol prileti mali italijan z začetka. Čeprav se mu mudi, naju spozna in se ustavi, da spet malo pokramljamo. Človek, tekač, jemlje svojo pot resno. Ima čelado in celo samovarovalni komplet še vedno na sebi. Sicer mu v supergah kar naprej drsi na meliščni mulatjeri, a ga to niti malo ne moti, da ne bi tega še malce izkoriščal za hitrost. Dve uri in petindvajset je letel od spodaj na Luknjo in čez Plemenice na Triglav. 

No, midva še na Doliču nisva, ko je že mimo naju gor in dol s Triglava. Bi se kar vprašal ali je z nama kaj narobe... Seveda ni mogel iz svoje kože, čez serpentine mulatjere se mu ni dalo in je lepo zavil levo na Komar. Dol!

Midva pa sva le počasi zlezla do Doliča, si privoščila pivo, ki je bilo na žalost vseh žalosti toplo! in jo zato razočarano ucvrla do prelaza Dolič. Sem že pozabil ali se s tam kaj vidi ali ne, ali je kak razgled ali ne.

Razgleda nisva slikala, v prvi vrsti zaradi tega, ker ga ni. Si bom poskusil zapomnit za naslednjič, da mi ne bo treba spet gledat ali je razgled ali ga ni.

Čeprav ob koči, kjer imajo samo toplo pivo (najbrž zato, ker se jim ga ne da nosit iz kleti), pa tudi ni za sedet. Avgusta je bilo še v hribih čez trideset stopinj in hladno pivo bi se res prileglo. Najbrž bi spil vsaj še enega. Topli hotelskozdraviliškofinančni godlji pa težko rečeš pivo.

Pa sva šla dol.

Občudovat čudo tehnike in štet serpentine.

In odkrivat kar naprej neke nove stvari, sploh v videnju novih spoznanj. Stara koča na Doliču (kolikokrat je novo že napol podrl plaz, bo najbrž kmalu nova tudi stara), pretovorne žičnice, kasarne alpinov, pomožne hiške itd. Kar naprej je nekaj za gledat... Naprimer sam nisem mogel pogruntat, čemu je tole betonirano direktno v grapo... Hm?

Drzna speljanost - od kje jim ideje?

In spet google ni mogel zdržat, iz parih slik je na koncu sestavil panoramo. Ko jo gledaš, sumiš, da je nekaj narobe z njo, nekaj ne štima, a do zdaj še nisem uspel pogruntat kaj ne štima. Dober je tale google, dober!

Še dobro, da ni vzel moje velike navdušenosti nad prepadi in slikovitostjo same poti!

Res je, da je pot veličastna in super in oh in sploh. Ampak po urah hoje jo imaš počasi dovolj. Štetje serpentin sem že zdavnaj pozabil, zato sem moral lepo doma po karti kar parkrat štet.

Vsega skupaj je od Zadnjice do Doliča natanko 67 serpentin, sedeminšestdeset! Uau.

Zato sva bila kar vesela, ko sva bila spet blizu doline, kjer pa naju je pričakala še mnogo hujša vročina, tako, da sva bila kar malo frustrirana. Po eni strani čimprej dol s teh serpentin, po drugi strani pa čim kasneje v dolino. Kako torej?!

Še k sreči, da je bilo v Koritih vsaj nekaj vode in da ni že vsa izparela v tej vročini! Letos so tile potoki res pravo odrešenje!

Za konec pa... ja, še enkrat tista jutranja urica v nasprotno smer. Priznam, da je bilo zjutraj nekaj lažje in da je bilo okoli dveh popoldan tole pešačenje kar malce odveč. Saj bi se pritoževal nad presnetim parkiriščem čisto spodaj, a se ne bom. Mi je všeč taka dolina brez avtomobilov. Všeč! 

Takle pa zgleda na karti Komar. Ali je kaj komarjast?

Naprej je šel ostanek dneva zelo počasi. Najprej na Trento na hladno pivo, potem pa naprej razmišljat.

Sva toliko razmišljala, da sva imela v kampu v Bovcu kar hitro postavljen šotor, čisto ok in ne prav drago. Pa še pivo je bilo blizu. Le da je bilo do še kakšnega nato kar težko priti. Edini sosed v Bovcu, ki je bil v petek zvečer odprt, je bil nabito poln, prodajalke pa na robu solz: "čisto vsak dan je tako!" 

Seveda, cel kamp je bil v trgovini, kupovali pa s(m)o vsi isto: pivo, vino, alkohol in slanutke.

Da bi postavil šotorček s temi stvarmi na parkirišče in prodajal, bi denar kar sam na kup letel. Da bi odprl še eno trgovino, bi denar kar sam na kup letel. A to seveda ne gre v Bovcu. Tam se raje kaj zapre, ker na kup ne leti dovolj denarja. Hecno, turisti pa zgubljamo čas v vrsti v edini trgovini. Kot v starih časih, juhuhu!

Je bilo pa potem tako lepo sedet pred šotorom, pijuckat pivo in gledat Svinjak, da si hitro pozabil na zgode teh krajev.

Ob prvem mraku sva šla že spat, s tem, da sva vedela, da ponoči pride nevihta.

Ko je padla prva kaplja dežja, okoli dveh ponoči, sva oba skočila pokonci in še preden je padlo naslednjih deset kapelj, sva imela že spakiran šotor v prtljažniku, midva pa sva že spala na sedežih v avtu. Ne da bi kogarkoli v kampu zmotila, zbudila. Še midva se skoraj nisva. Zbudila.

Kakšna hitrost je bila to, sva se zavedela šele zjutraj, ko naju je ponoči malo premetavalo, a k sreči nič hujšega. Ko sva si dodobra pomela jutranje zaspane očke, je bil svet natanko takšen, kot sva ga pustila včeraj, sončen in vroč! 

Zdaj pa po Tamaučka do Nadiže in naprej v nove kraje!

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Perzeidi

by piskec 7. december 2015 14:48

Perzeidi so nas letos obiskali v dneh okoli 12. avgusta.

Vroča poletna noč, utrinki, samotni travnik... romantike poln koš!

Seveda sva se s Heleno takoj strinjala, da greva. Tamle gor, na tisti travnik, že veva kateri! Tam *sigurno* ne bo nikogar! Sama bova s prekrasnim razgledom na dolino, kamniške, na vse skratka!

Cel dan sva se tako veselila tega nadvse romantičnega večera polnega utrinkov in skoraj že uresničenih želja! Še fotoaparat pripravim, da bo še na tone dobrih slik, končno enkrat!

Nisva čakala prav dolgo, že malo pred deseto je bilo že kar dovolj temno, da sva šla.

O, travnik je bil samoten, lepo pokošen, razgledi pa - čeprav v temi - enkratni! Dekco ven in ležat in čakat. In špilat romantiko, seveda.

Ni trajalo dve minuti, ko so je v daljavi zaslišal avto. Čez par deset sekund so se zaprla vrata in le še pol dodatne minute je trajalo, da najin travnik ni bil več le najin... Še dobro, da naju niso pohodili.

Eh...

In ker je večina romantike šla s hihtanjem dvojice kakih deset metrov daleč (ki zgleda z ne-samoto nista imela težav), sem potegnil fotoaparat iz torbe, se deset minut trudil s postavljanjem stojala, vse skupaj obrnil v pravo smer, nato pa ugotovil, da daljinec ne dela. Pa ti slikaj utrinke z roke. 

Eh...

Sicer pa... še preden sem postavil stojalo, je bil najin travnik, najin romantično ravnopravšnji samotni hrib, povsem poln. Vsaj deset parov se nas je stiskalo na tistem presnetem kuclju. Pa ravno tega sva morala zbrat?!

Eh...

Ampak utrinki! Zaradi utrinkov sva prišla! Bodo pa vsaj ti krasni! In vse te želje, ki si jih bova zaželela! Juhejjjj! In tako sva ležala na dekci, poslušala vse najine sosede, eni so imeli cel jogi, drugi malco, tretji pivo, četrti... no, saj nočem vedeti... In sva še malo ležala in zaradi vroče noči uživala ob hladu, ki se je vlekel direktno nad tlemi. In še malo...

Ampak utrinki. No... nekaj je bilo, ne moreva reči, da jih ni bilo. Trije, štirje, mogoče je bil en tak, dober, vse ostalo pa...

Eh...

Res je, nisem prav potrpežljiv in kmalu sva spokala, saj druge možnosti sploh nisva imela. Zelo sva morala pazit, da tokrat midva nisva koga pohodila. Svetit naokrog po ljudeh pa tudi nisi mogel, kdo ve, kaj vse bi lahko še videla!

Tako nama je od letošnjih Perzeidov ostalo vso romantično razpoloženje, par črnih in stresenih slik, trije/štirje videni utrinki in en klop.

Ne nujno v tem vrstnem redu.

Eh...

 

Tags:

dogodki | osebno

Table

by piskec 3. december 2015 13:45

Vsako leto jih naprej postavljamo ob akciji Gremo v hribe, potem jih pa treba kak mesec kasneje še pospraviti.

Večina društev tega ne dela, jih pusti gor, pri nas pa smo mnenja, da take table nimajo kaj iskati po hribih med letom. Pa čeprav to pomeni več dela.

Mal skočit na Velko pa res ne bi smel bit problem, kajne?!

Letos sem manjkal ob postavitvi, zato sem moral sodelovati vsaj pri pospravljanju. Še k sreči, da imam na blogu sliko pravilnega vrstnega reda pospravljanja (tisti spodnji krak od Raka mimo Jurčka na Kisovec je za takrat ko bom velik).

Ker sledi pospravljanje sredi poletja, tokrat je bilo to 11.8., je treba začet zgodaj. Še malce v temi.

Najprej sem se čudil vsem novotarijam na poti do Sv. Primoža - cesto so čisto na novo naredili, jaz pa že dolgo nisem bil tu. Me je kar malo presenetilo.

K Domžalcu tudi tokrat nisem zavil, je bilo še prezgodaj. Je pa zato Marko v Jarškem že pokonci! Malo vode nadomestit, se je že od jutra čutilo, da bo presneto vroč dan...

Eno tablo sem na poti do vrha spustil, ker je nisem našel, nikjer je ni bilo, vsaj tam ne, kjer bi morala bit, to je nekje na ovinku gonske poti malo pred Peski.

Sem šel parkrat gor in dol pa je nisem našel. Je postala nekomu suvenir?

Nato mimo Domžalca in Jarškega čez Gojško in Sončno gričo dol do Raka, kjer sem na ovinku, preden prideš na cesto spet pogrešil eno tablo. Kaj pa je zdaj to? Tehle suvenirjev se bo pa nabralo... Še par let, pa ne bo nobene table več!

Nazaj od Raka do Ravni je še šlo, po cesti do Kisovca pa je postala prava muka. Tudi sonce je začelo žgat, še k sreči, da sem si z malinami vsaj malo krajšal čas.

Tam nekje ob devetih sem bil na Kisovcu že tako presneto žejen, da sem morda spil v zanosu jutranjega pohoda kako pivo preveč. Večina pa še vstala ni. Hm.

V zanosu - ali pa je bilo zaradi piva? - sem gor pozabil tudi majico in trak. K sreči so mi vse prišparali do naslednjič...

Je pa bila pot navzdol zato - a spet zaradi piva?! - bolj luštna in vesela, čeprav se je vlekla, kot že dolgo ne. Itak pa je bilo tako vroče, da je do dol izpuhtela vsa tekočina iz mene, kot da tistega piva gor sploh bilo ni. Na, pa sem bil spet žejen kot prej!

A sem raje počakal do doma, kjer sem si v senci terase lahko spet privoščil enega, nato pa počasi table preštel in naštel -2.

Tole je vedno lep izlet, ampak zakaj je vedno tako vroče? Aja, avgust. Hm.

Tags: ,

domači kraji | hribi | markacisti

Nadiža

by piskec 2. december 2015 11:43

Planinsko društvo Domžale ima vsako poletje planinski tabor za mlade, ki se ga naš Tamauček rade volje udeleži.

Za starše je to super, saj imajo končno en teden mir. Če ti le uspe še vse ostale otroke nekam razdat...

Seveda pa ni vse tako lepo in enostavno. Na tabor jih je treba namreč pripeljat. Pa odpeljat s tabora tudi. Kar pomeni, da sta dva vikenda sredi poletja kar naenkrat le še pogojna. Ne več cela, samo še napol sta. Sploh, ker so časi prihoda/odhoda vedno nekje opoldanski.

Če hočeš kaj od teh vikendov imet, moraš en velik kup časa porabit za organizacijo.

Pa ravno, ko sva mislila, da dlje od predlanske Logarske in lanske Lepene že ne morejo več it, so se letos spomnili, da je pa Nadiža res super. Ah, najbrž dlje res ne bi mogli it.

A kaj se more, Nedelja, devetega avgusta, vročina, mi pa do Nadiže. Tamaučka sva tako oddala enkrat dopoldan, midva pa sva šla najprej malo raziskovat. Za v kake hribe sploh ni bilo, ne ob 10-11h, že mnogo prepozno, vročina naredi svoje.

Pogledat kamp - super urejen, a človek na človeku, saj ne moreš niti stoje spat... Nato pa pogledat okolico, Napoleonov most.

Stavek "bi se šla kopat?" je zamrl, še preden se je dokončno izustil.

Kje pa bi se kopala? En na drugem?!

Lepote kraja nekako zbledijo ob poplavi ljudi. Morda bi bil za tule primeren kak povsem drug čas.

Pogledat sva šla še na Robidišče, ampak status približno enak: gneča, gneča, gneča.

Je pa greben Muzcev ena tistih stvari, ki bi jo rad enkrat prehodil. Od Kobarida pa čisto do konca! Le kdaj?

Ob 13h sva imela potem z ZEVSom delovni sestanek na Ravni pri Ligu. Smo uredili spominsko postajo Jožeta Goljevščka za ZEVS.

Ko smo prišli vsi tja, sem Heleni rekel: "evo, ena urca, pa greva!"

No, trajalo je približno šest ur, zadeve nikoli ne gredo tako, kot bi si človek želel, kajne, da ne?! Heleni se lahko le zahvalim za potrpežljivost.

A vremensko postajo smo zrihtali in od takrat prav super deluje

Tako prav veliko časa ni več ostalo. Mimo Korade, kjer še nikoli nisva bila, v Brda in tam nekje na pico, a sva k sreči prej pogledala, koliko imava denarja pri sebi, tako, da sva si na koncu delila pico in pivo. Do zadnjega centa je šlo, da nama ni bilo treba žulit vode.

Dan se je potem dokončno zaključil ob prebiranju začimb

midva pa sva bila odločena, da se za naslednjič, ko prideva po Tamaučka na tabor, malo bolje pripraviva in da vse tole naokrog precej bolj raziščemo.

In tako je tudi - seveda - bilo. Ampak o tem drugič.

Tags: , ,

domači kraji

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP