Ženski nogomet

by piskec 29. september 2007 19:05

Ženski nogomet.

Jutri v Krtini. Ob 10h.

Priprave so končane. Začnemo spet ob 7h zjutraj.

Cel vaški praznik. Cel dan dela.

Jep, naporno bo!

Tags:

Kako do plina?

by piskec 28. september 2007 08:07

Ko gre vse narobe, ga ponavadi še sam biksneš. Tako, da je celota lepo zaokrožena.

Zato sem, sebi v opomin, sestavil navodila, kako se v takih situacijah obnašaš.

  • Ko prideš domov iz službe, so vsi lačni, zato se spraviš takoj, skoraj v paniki, kuhat kosilo.
  • Čeprav že od včeraj veš, da plina ni, si to pozabil. Ko hočeš torej zavret vodo, obupano viješ roke in govoriš pred otroci neprimerne besede.
  • Ker so VSI presneto lačni, mučeniško spraviš plinsko bombo izpod korita in se spokaš v avto.
  • V avtu imaš končno mir, zunaj pa dežuje, torej se lepo odpelješ do prve bencinske. Naša je na Viru.
  • Na mobilca ne odgovarjaš. Pha, nimaš časa ukvarjat se z nepomembnimi zadevami.
  • Na bencinski kupiš plin, sebi pa čokoladko. Ker si bil priden in si rešil družino.
  • Šele zdaj pokličeš ženo nazaj. Ponosen, ker si že vse opravil.
  • Ko te vprašajo, kje hodiš toliko časa, se začni razburjat, da je to težko in da opravilo ni primerno za vsakogar! To lahko počnejo samo izkušeni!
  • Stavek: "sem te hotela prej samo spomnit, da plin že celo leto prodajajo v Krtini. Si pozabil?" gladko preslišiš.
  • Popraskaš se po glavi, če ti slučajno rastejo oslovska ušesa, a se vseeno z dvignjeno glavo odpelješ proti domu.
  • Doma se pretvoriš v "low profile". Še maček te ne opazi. Hitro zmontiraš bombo in še hitreje skuhaš. V tišini.
  • Če boš dobro skuhal, ti bo vse oproščeno.

Pa res ne bi bilo treba, da v časih, ko gre vse že tako ali tako narobe, še zrno dodajaš zaradi lastne pozabljivosti in neumnosti! Res ne...

Tags:

osebno

Kostanj

by piskec 27. september 2007 19:46

Ja, čas je že! Za prvi kostanj.

Zunaj je tema in dežuje. Ravno prav za peko kostanja. Ko se stiskaš pod marelo, si svetiš z lučko, dim ti sili v oči, deževne kaplje pa ti padajo za vrat.

Super.

Potem si pa privoščiš pečen kostanj in spiješ dobro količino kuhanega vina.

In si samo še za spat.

Tags:

Izganjanje hudiča

by piskec 26. september 2007 18:12

Celo uro sem šel danes prej iz službe. Sem se počutil ko driska. Siten na kvadrat.

Pridem domov, pa najprej vse rože pometane po tleh. Veter jih je malo pometel, sem se torej najprej moral z njimi ukvarjat. Potem stopim v hišo in me takoj napade maček. Preden mu ne daš jest, ni načina, da bi karkoli drugega naredil. Še lulat ne moreš. No, fino, evo, zdaj pa ena mala kavica. Jok! Ni mleka. Sem že tulil po celi bajti, še dobro, da nikogar ni bilo doma. Še maček je nehal jest in se je skril nekam za kavč...

In ko se poknem na kavč, da bom vsaj petnajst minut počil, driiiiing, telefon. Uuuuuuuuuuuu... Na hitro sem ga odrajtal in seveda zaspal. Zbudil se v grozi pet do štirih, da sem moral letet kot sneta sekira po tamaučka v vrtec. Pojma nimam, a sva kaj pozabila, je bilo danes vse na njem, jaz sem bil še preveč zmeden.

Tako me je že fejst prijemalo, da bi komu kaj hudega naredil.

In čeprav se mi ni dalo ven, najraje bi se levil na kavču, sem se zbrcal v rit in se odpravil izganjat hudiča.

7.049m, 46:55, 170/92%, 729kCal, 6:39/km. Ker sem začel jezen, sem seveda hitro planil in sem se tudi hitro zmatral. In potem je bila vse skupaj ena velika muka.

Sicer pa je čisto prav. Sitnobo in jezo je bilo treba spraviti ven, jih izgnat. Upam, da se mi je posrečilo, zdajle sem še malo preveč zmatran, da bi natančno vedel...

Vsaj jamram ne več!

Tags:

pr norch

Jamranje

by piskec 26. september 2007 10:46

Enkrat, davno nazaj, je Roza na neki predstavi prav v znanstvenem stilu razložil, da jam'r ni enako jarem.

S tem se načeloma strinjam, vendar pa me sem in tja začne glodati črv dvoma.

Tako, kot danes. Ko mi postane jamranje res en velik jarem, ki se ga ne morem znebit. In jamram gor in dol in levo in desno.

Vse jamranje seveda spremlja velika količina neopravljenega dela in včasih se mi zdi, da je prav to tudi glavni vzrok. Več kot je dela, bolj jamram. In potem toliko jamram, da imam - jasno! - še manj časa, delo se seveda nič ne zmanjša, kvečjemu le poveča. Seveda to povleče za seboj še malce več jamranja.

Ko bi šel ven, na okno, balkon, in se zadrl: "Pejte vsi skp lepo u ku*ac!"

In tako sam sebe preganjam sem in tja. Že vnaprej vem, da brez izhoda, brez rešitve. Pa si ne morem nič. Najraje bi jo stisnil domov, pod odeje, spat, se skrit, izginit.

Mogoče je pa krivo le to je*eno vreme. Pa mir.

 

 

Tags:

osebno

Lep večer

by piskec 25. september 2007 19:17

Ko se spusti mrak, mir in tišina. Ko ni več preveč vroče in ko ni že preveč mraz.

Vsaj pri nas se vse tako lepo umiri, malo preden pride luna.

Ko pa pade noč, navalijo nočni tiči, takrat čar izgine.

Tags:

Blogerji gremo tečt

by piskec 25. september 2007 12:29

Ma ja, zakaj pa ne?

Kolikor je opaziti, se je tek po blogih kar razmahnil. Poleg tega se približuje Ljubljanski Maraton, za katerega je pametno vsaj malo potrenirati!

Ponedeljek, 1.10., 17:30, Gradiško jezero.

En krog je dolg 4,2km. Lahko pa jih odtečemo x. Kakor kdo želi.

Čas naj ne bi bil važen, bolj važno bo, da tečemo skupaj. Ideje, ki padajo med tekom, so ponavadi zanimive.

Zaenkrat smo najavljeni trije, štirje. Sami blogerji seveda, kar pa ne pomeni, da drugi niso vabljeni. Kdor pač utegne. Načeloma se lahko pridruži tudi kdo z biciklom.

Do Gradiškega jezera se pride po AC do izhoda Lukovica (0,70€ iz LJ), levo, čez most in spet takoj levo. Od tu naprej pa so čisto lepe oznake. Od izvoza do jezera je 1,7km. Iz Lj je približno 20 minut do tja.

Prideš?

Tags:

pr norch

Sploh ni tako hudo

by piskec 24. september 2007 18:39

Jaz se pa kar vnaprej nekaj razburjam.

Ma ja, danes so čisto drugi časi. Mojstri pridejo, naredijo svoje, in ko prideš iz službe, je vse pici pici.

Še luknjo ti pokrijejo, da ti otroci not ne padejo. A pustijo ravno toliko luknje, da se pa maček lahko igra. Neverjetno, prav na vse mislijo.

Zakaj domov nikoli ne dobim takih mojstrov? Enkrat sem moral enega še enkrat poslat v trgovino, ker je cevi skupaj dal in jih ni mogel dat narazen, drugič pa sem šel raje spat, drugače bi sam delal... Jih nisem mogel več gledat, sem preveč živčen.

Ampak, da ne bom hvalil dneva pred nočjo, raje počakam še na to, kako bodo omarico noter seštemal. Morda pa hiša razpade, nikoli ne veš...

Se bom potem veselil. Če bajta seveda ne bo razpadla.

Tags:

hiša

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP