Drugo mesečno Srečanje ZEVS

by piskec 31. maj 2013 13:43

Že drugo redno mesečno srečanje vremenskega društva ZEVS!

Tokrat smo imeli kar delavnico. Delavnico o slikanju strel! In to kar pod pod odprtim nebom, jasno!

Na strateški lokaciji, ki zelo velikokrat pride prav, vsaj v primeru neviht. Ki se zelo rade pripodijo čez Mengeško polje.

Delavnico je vodil prav zavzeto in profesionalno Dejan, ki nas je pravzaprav uspel kar nekaj naučit. 

Dobro opremljeni in tudi mi povsem zavzeti! Kar nekaj opreme na kupu!

Vsaj mislim, da mu nas je uspelo kaj naučit, ker strele tokrat ni bilo nobene, smo vadili na drugih zadevah.

Najprej smo seveda čakali na mrak, na temo, zato sem takihle slik prinesel domov kak milijon...

Potem smo se pa že malo igrali. Avti od spredaj, avti od zadaj, 

lučke take in drugačne

na koncu pa nam je celo kar dobro uspelo! Juhuhu!

Ni kaj, dobri smo!

Vesel in hvaležen sem, da poznam ljudi, ki jim deljenje znanja ni problem in težava in to radi počnejo!

Tags:

ZEVS

Rakov Škocjan

by piskec 26. maj 2013 10:46

Po Rakovem Škocjanu smo se seveda že večkrat podili, nazadnje pri naši Poti na Morje.

Tokrat pa smo zaradi organiziranja izleta za Krte in PD Domžale še vseeno šli vse skupaj preverit. Tako kot vedno! Da ne bo potem kakšnih neznank ali neprijetnih presenečenj. Je treba pogledat ali avtobus pride povsod tja, treba je pogledat koliko je kaj strmo, koliko časa se bo porabilo, če je ponudba super in vse te stvari, ki pač pašejo zraven.

Eni organizacijo jemljemo resno! 

Zato smo se pred Slivnico zapodili še v 

si najprej ogledali Veliki naravno most, a ga zaradi količine vode pravzaprav ne vidiš dobro od spodaj. Ne moreš se prebit dovolj daleč. Mogoče s kanujem?

Vse luknjasto, vse zeleno, bolj malo se vidi tukajle okrog! 

V bližini je še cerkvica Sv. Kancijana, oz. bolj njene ruševine

Potem se mimo gozdarske koče - ooooo, se je vsem štirim izvilo iz prsi. To je to! Jim presneto zavidam, gozdarjem!

Mimo hotela, ki se odpre ob 10h - se to samo meni zdi čudno - da se hotel, ki ima notri goste, odpre šele ob 10h? 

Tu smo že srečevali polno nekih tekmovalcev, vsi s kartami in psmi. Je kak treking tukajle naokrog pa da midva niti ne veva? Ampak, kako to, da imajo vsi pse s seboj? Prav vsi? Pa vse tako uštimano, kot da je to prav nekaj za pse?

Doma sem seveda pogledal in glej ga zlomka - Srečko organizira Dogtreking! Priznam, da še nisem slišal. Rezultati pa taki, da... huh. Lepi konci, ni kaj!

Še malo raziskujemo in smo že pri Malem naravnem mostu.

Seveda gremo pogledat tudi dol, v luknjo.

Vse drsi, a ni nevarno, kaplja pa od povsod. Otroka sta seveda navdušena in se napijeta kapelj do konca...

Vode je ravno do vrha, ravno še pridemo do notranje jame, od koder je pogled na Mali naravni most še boljši!

Malo še raziskovanja, še pogledat ali avtobus pride povsod ali ne, pa je bilo treba že it do Cerknice, se zapodit na Slivnico!

Na žalost je na koncu prišlo tako, da smo zaradi vremena morali izlet odpovedat. Kdaj bo, če sploh bo, pa niti ne vemo. Datumov zmanjkuje, junij je poln, julija pa nihče več noče hodit okrog, vsi samo še na morje.

Zato mi je prav všeč, da smo šli prej pogledat. Smo imeli mi sami čisto super (pred)izlet!

Zatem direkt na Slivnico, na kosilo v Cerknico, peljat Nono na Primorsko in ker smo že tam - skočimo še v Štanjel.

Pa je bila glava že polna in dan že tako dolg, da nismo kazali kakega velikega navdušenja več za raziskovanje. Bo treba še enkrat drugič prit in bolj raziskat! Odkar sem bil zadnjič tu, se je kar nekaj spremenilo.

Doma sem imel počasi že vsega dost. Jest pa spat, kar dobro izrabljen dan je bil tole!

Tags:

domači kraji

Slivnica

by piskec 24. maj 2013 11:42

Dolga leta nazaj smo za dedkov rojstni dan vedno šli na Slivnico.

To se je dogajalo kar dolgo časa, ko pa se je dedek poslovil, smo zadevo več ali manj opustili. Zato je bil morda zdaj ravno pravi trenutek, da vse skupaj malo obudimo in da gor peljemo še Nono.

Mi seveda vedno zdržimo par stvari, zato smo že zgodaj vstali in se zapodili v Rakov Škocjan, tja doli nas namreč vodi naslednji izlet s Krti in PD Domžale. 

Od dogovorjenem času pa smo seveda bili na začetku naše poti. Vsi zbrani!

Helena je dobila nalogo, da Nono odpelje po cesti na vrh, ostali pa smo se zapodili v hrib.

Fantje so jo ucvrli naprej, mi pa smo zadaj seveda bolj klepetali, zato jo šlo bolj počasi, a smo bili vseeno na vrhu prej kot v uri in pol. Kar nekam kratko se mi je zdelo.

Predvsem pa se mi je zdelo vrhno pobočje mnogo bolj poraščeno kot pred leti. Vedno manj paše, košnje, kaj?

Malo smo šli naokrog čez vrh, se razgledovali na Cerkniško jezero

in čakali na Nono in Heleno, ki sta se malo zataknili še v dolini.

Sta tudi onidve raziskovali in naredili en cel krog okoli jezera.

Pa pri tem malo pozabili na čas, tako da smo ju morali še kar nekaj časa čakati!

Je pa bilo treba še razlagat in razlagat in kazat. Kot, da se spoznam... 

Evo treh generacij na kupu - precej redko se nas dobi skupaj:

Ko so sorodniki na kupu je povsem jasno, da kar naprej vsi slikajo en drugega. Res je, tokrat so nam šle skupinske in generacijske kar dobro od rok:

Za pot navzdol sva s Heleno obrnila zadolžitve in sem tako jaz odpeljal Nono v dolino, Vmes sva čisto naključno opazila še kačasto smreko - izjemno redko vrsto smreke, naravnega mutanta.

Helena pa se je z otrokoma spustila direktno na jug, v Martinjak. Je treba še druge poti pogledat, kakšne so! So odkrili spomenik, za katerega smo šele doma pogruntali, da je v obliki zmaja

nato pa so se po silno strmem in blatnem pobočju oddričali v dolino.

Prav neverjetno, da nihče ni prinesel blatne riti. Če bi šel jaz po tistile poti, bi jo sigurno!

Na koncu pa še lep pozdrav govedi s škotskega višavja v slovenskih nižinah

in že smo nazaj v Cerknici!

Počakamo še na vse ostale, ki so potrebovali malce več, nato pa skočimo še na kosilo. None ne smemo preveč matrati, do sedaj se je super dobro držala!

Čarovnic nismo videli.

Smo bili pa mi tam gor. To je še bolje.

Tags:

domači kraji

24 ur hoje k Sv. Primožu 2013

by piskec 22. maj 2013 19:34

Letos sem tole hodil že šesto leto.

Šesto leto! Malo reči zdržim toliko časa, ampak tole sem si rekel, da pa moram!

Pa je malo manjkalo, da me letos ne bi bilo.

Že vremenska napoved deset dni prej je bila taka - sama žalost, da je ubila ves entuziazem. Ok, saj vreme načeloma ni problem, ampak 24 ur počasne hoje... saj sem malo mazohista, ampak toliko pa spet ne. Ker je bila napovedana prava povodenj pravzaprav ni imelo nobenega smisla.

In tako si nisem pripravil nobenega plana. Čisto nobenega, nič. Spet po pameti, torej: kolikokrat bo šlo, bo pač šlo, potem pa domov.

Kar z drugimi besedami pomeni, da sem si že vnaprej rezerviral izhod, pobeg, ko bom imel vsega dovolj. Najbrž nekje okrog polnoči, kolikor sebe poznam.

Seveda tega nisem mislil ne na glas ne potiho. Se pa dovolj poznam, da vem, kdaj imam rezervacijo in da vem, kdaj mislim stisnit rep med noge.

In ko je ob petih popoldan presneta tehtnica pred Calcitom pokazala spet presnetih sto kil... je vse skupaj padlo v vodo. Pa prav nič dežja ni bilo, vsaj do polnoči ne. Tale slika je od lani, ista ko letos, ista kot pred šestimi leti. Ah...

Z Markotom sva prvo zastavila kar na hitro, a je potem hitro pobegnil naprej. Sem vseeno prepočasen. 

Tako sem torej sam dokaj hitro (zame hitro, seveda) hodil gor in dol.

Petkrat.

In potem ni šlo več niti gor, niti dol. Gor sem bil zasopihan, dol me je nekaj dajalo koleno. Seveda, počival nisem dovolj, jedel premalo, pil najbrž tudi. A naredil sem vse, da sem imel malo čez enajsto uro zvečer vsega dovolj. In sem imel.

Spil šnopček, počakal na Markota, da sva šla skupaj dol, se usedel v avto in šel domov lepo spat. Dost mam"

Naslednji dan sem le zmogel toliko poguma, da sem šel vsaj še na podelitev, tako, da sem skupaj nabral ubogih šest vzponov.

Precej neuspešno torej. Še za trening bolj slabo.

A že zgleda, da mora bit tako. Eno leto bolje, drugo leto slabše. Včasih gre, včasih ne. Velikokrat pa zmaga lenoba. Če te ta prime že pri petem vzponu... težko da prideš do petnajstega. O, če bi prišla pri desetem, to bi bilo povsem nekaj drugega!

Dobro vem, da brez plana ne gre, brez plana pomeni le to, da se vdaš takoj, ko imaš dovolj. Nobene motivacije. Nobene volje. Nobenega veselja.

Kako me preseneti naslednje leto?

Tags:

pr norch

Pekel

by piskec 15. maj 2013 12:28

Tokrat pa družinski pozdravi direkt iz Pekla!

No, ni tako hudo, le v sotesko Pekel pri Borovnici smo se zadnjič - enkrat med prazniki - odpravili.

Vreme je bilo kislo, ampak v soteski polni vode se to ne bo poznalo, kajne?

Pa smo šli, še ta največjega smo pregovorili, da gre z nami, neverjetno! Je mama presneto vesela, ko spravi sineta iz zatohle Ljubljane, čeprav ji to uspe manjkrat, kot bi želela. 

Kdaj sem šel čez cel Pekel, čez vse slapove? Spet dvajset let? Uf, bi bilo treba take stvari večkrat ponavljat, tukaj JE lepo. Pa še v pomladnih mesecih ni skoraj nikogar, poleti je večja gneča, ko se vsi hladijo.

Mostički

in pet slapov. Do tretjega vse super označeno, potem pa bolj ubogo. Kot da je zmanjkalo volje, denarja ali kdo ve, česa. Najbrž ni zanimanja še za tista zadnja dva, sta že mogoče predaleč in je tista ura več že preveč za nedeljske sprehajalce.

Ampak to ne opravičuje slabih označb.

Je pa zgledno zavarovano. To pa je.

Čeprav sem sem in tja seveda malce tulil in veliko opozarjal. Ne morem iz svoje kože...

Je bilo pač spolzko, no...

Spet mostički.

Vmes še čas za malico. Kjer si samo najmlajši in najstarejši upajo v vodo. Ko ne veš, kdo je bolj čukast.

Sem in tja prava divjina.

In slapovi, slapovi.

Pa spet mostički. Kakšen tudi z luknjami.

A kdo bi se sekiral? Prav luštno smo se imeli!

Zaključili smo tako, kot smo na naši Poti na morje začeli. Torej čisto do vrha, nato pa okrog čez Pristavo dol.

Ravno smo prišli dol, ko je začelo malo bolj deževat. Pa nas ni motilo, smo se imeli več kot dobro!

Tags:

domači kraji | pr norch

1. TBSP

by piskec 5. maj 2013 20:08

Prvo tradicionalno bratsko-sestrsko popotovanje!

V dobrem dnevu in pol smo se toliko narežali, da so vse besede popolnoma odveč. 

Kronološko razporejeno, brez vmesnih in večernih postojank, torej otrokom primerno. Vse slike (C) by AK. Itak.

Takšna pa je bila naša pot: http://www.pespoti.si/dnevnik_poglej_pot.php?id=1720

Drugo leto moramo spet!

Tags:

domači kraji | osebno

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP