Blegoš

by piskec 28. februar 2011 08:17

Ker gremo s Krti v naslednjem mesecu na Blegoš, je bilo treba narest ogledno turo.

Je treba pogledat do kam sploh pride avtobus, kje bomo hodili, kje zavili in kje sestopili. Kje jedli, kje kaj popili in če bo vse skupaj dovolj dobro za skupino. Kar nekaj stvari je treba pregledat.

Ker imamo ob izletu avtobus, si seveda lahko privoščimo različni poti za gor in dol, kar s pridom izkoriščamo. Je pa to malo težje urediti pri ogledni turi, ker je pač treba vedno nazaj do avta prit. Zato je treba včasih nekaj poti tudi spustit in se zanest na opise, markacije in na to, da bo vse ok.

Plan sva delala že doma, nekako sva razmišljala o Čabračah in Leskovici, nekje gor, drugje dol. Na karti je seveda še nekako šlo, a ko sva se pripeljala tja med tiste grape... ja, seveda. Če bi naredila tako krožno turo, bi se morala na koncu še presneto prebijat do avta nazaj. Tele grape so preprosto prestrme, ni šans, da bi jo kje počez usekal.

Pa še dalo se nama ni.

In mraz je bil.

Zato sva šla najprej pogledat na Čabrače, pa Sv. Jedrt, pa tja do Likarja, kjer je bilo pa že kar nekaj snega in sem že na ves glas momljal, da tu pa nočem vozit. In ko sva videla, koliko bova morala na koncu hodit še v hrib... sva raje spremenila plan. In šla v Leskovico.

Parkirala pred veliko cerkvijo, se spraševala ali do tule sploh pride avtobus,

in šele potem ugotovila, da je lepo parkirišče pravzaprav za cerkvijo. Hja.

Je bil pa tak presnet mraz, da je bilo prav nesramno!

In če si pogledamo od bližje, vidimo, da je bil res presnet mraz!

Obema se je zanohtalo v parih minutah, še preden sva nataknila rokavice. Buuuu!

Ampak to naju je še bolj opogumilo in zapodila sva se proti najinemu današnjemu cilju, ki se je kazal v daljavi.

Najprej čisto navadna cesta. Kakih dvajset minut. Lepa, zasnežena, ledena.

Potem pa končno le malce bolj v hrib. Vse v ledu, tudi pot ledena kot strela, je bilo kar malo nerodno hodit. Je pa bilo lepo, to pa je treba priznat!

Midva pa lepo počasi, brez kakega naprezanja, čop, čop, čop in kar naenkrat sva že na Jelencih, pri Zavetišču gorske straže. Odprejo ob 11h.

Heleno seveda kar naprej priganjam, se je nekaj razvadila v Španiji, ampak potem me takole pogleda in dam spet nekaj časa mir.

Enkrat se potem še ustaviva, da se z malo toplega čaja odtajava, poslikava še par križišč in sva že pri koči na Blegošu.

Kar tako. Mimogrede. Oba začudena: "a sva sploh že dobro začela?". Res, kar nekam hitro nama je bilo, pa čeprav sva do koče hodila lepo po predpisih 1:30h. Meni se je zdelo, da se še ogrel nisem, pa smo bili že tam.

Je bil pa sonček gor, kar je odtehtalo ves tisti mraz prej.

No, ampak do vrha je pa vseeno še pol ure, vmes pa je tudi luštno strmo in sneženo in vse razrito od smuč in tistih, ki gredo dol. Sva bila pa pametnjakoviča in sva kar hodila gor in malo drsela dol in hodila spet gor in tako ponavljala nekje do sredine, do prekrasnih razgledov.

Potem sva pa raje dala derezice gor. Je bilo naprej hodit povsem nekaj drugega! Zakaj neki jih nisva dala že prej gor???

Še par korakov in sva že na vrhu! Na Blegošu, ki me vedno spominja na eno tako veliko plešo! In celo sama sva na vrhu!

Malo je pihalo, a proti tistemu lani ni bilo za primerjat. V začetku sem seveda zamolčal, da sem se pol noči premetaval v strahovih, da ne bo vse skupaj tako kot lani... da bova spet končala kje v poledenelih strmih pobočjih! Potem sem pa podzavestno še cepin pozabil doma... Eh.

Je tukaj naokrog v teh časih vedno enako vreme?

Razgledi so res fantastični, škoda le, da ni bilo ravno najbolj primerno vreme, visoka oblačnost je prekrivala najvišje vrhove. Dol se nama ni mudilo preveč, hoje sva imela premalo, pa sva si rekla, da greva še malo naokoli, vsaj bunkerje pogledat!

Greva potem še vsaj mali krogec okoli pleše naredit, če sva že tukaj, bova videla, kje bomo hodili naslednji mesec in bova točno vedela za odcepe!

Izkazalo se je, da nimam pojma o Rupnikovi liniji, še v povsem napačen čas sem jo postavil. Ojej.

Ampak bunkerjev pa kolikor češ!

Šla sva torej okrog pleše do koče nazaj, se tam malo ustavila, preverila cene in čaj, hrane pa ne, ker naju je doma čakal ričet. Koča je velika, zame celo malo prevelika, zadeva potem izgubi tisti občutek toplote in neke pripadnosti gorskemu svetu. Televizija in radio pa tudi seveda ne pripomoreta k vzdušju. Bolj kot v planinski koči sem se počutil kje v dolini, v kaki gostilni. Ali pa mi gre na živce le to, da so po tleh ploščice, ali pa to, da je peč premajhna, kdo bi vedel...

Pot do dol je bila le še formalnost. Z derezicami je šlo kar naravnost in brez problemov.

Ker sva šla precej počasi, sva do vrha rabila slabi dve uri, vsega skupaj pa slabe štiri ure. Za 10.86km in 900 višincev. Pravzaprav presneto lušten izlet, pričakoval sem popolnoma nekaj drugega... In kako sva oba zjutraj jamrala in skoraj nikamor ne odšla...

Tags:

domači kraji | pr norch

Rašica

by piskec 24. februar 2011 10:11

Rašica je pa ja en tak majhen kucelj, pravzaprav čist brez veze.

Je nimam prav v nič lepem spominu iz šolskih dni, kolikor se spomnim, smo kar naprej hodili gor, vsako leto skoraj. Vedno se je vleklo kot kakšna čreva - kje pa je v osnovni šoli super v hrib hodit! Vedno so nas terali in vedno je bilo bednooooo.

Potem je bil pa zadnjič Score Treking in sem po dolgih letih spet tam okrog lazil. In vse je bilo povsem drugače, kot se spominjam... Čudno, kaj? Pa še megla in bezlanje za točkami in hitenje za časom, ni bilo nobenega časa, da bi si karkoli dodobra ogledal. Bo treba še enkrat bolj počasi tam naokrog, sem si rekel.

In smo to potem zadnjič izpeljali. Da ne bi bilo preveč lahko - Rašica je vseeno le kucelj! - smo začeli čimdlje - v Mengšu. Pametno.

Ja... saj v začetku je bilo vse super. Mengeška koča je takoj za vogalom in grebenska pot je res super, hosta odlična, hribčki kar naprej, gor in dol, gor in dol. Ker se prej seveda nisem prav dosti pripravljal - Rašica je pa ja en mali kucelj! - sem otrokoma natvezil, da bomo gor v uri, mogoče - res le mogoče! - največ v uri in pol!

Problem je nastal, ko je tista prva ura šla mimo. Rašice - tega malega kuclja - pa še od nikoder! Saj ne, da tamaučka ne bi mogla hodit, a če se jima reče ena ura, potem pričakujeta kočo v eni uri. Vse, kar je več, je potem treba motivirat dodatno... In smo.

Najprej smo se samo slikali.

Potem smo razbijali led in preizkušali karate veščine.

Iskali povsem nove table.

Pot je na novo označena in ima vsaj milijon markacij, torej nismo mogli odkrivati markacij in šteti točk - jih je bilo čisto preveč. Smo pa zato iskali nenavadne markacije.

Ali pa še bolj zanimive!

Malo smo pa tudi viseli.

tekali, padali v blato, raziskovali brezpotja, iskali medveda, prebirali sledove, gledali rožice in se skratka zabavali na tisoče načinov. Saj nam drugega ni preostalo, tistega majhnega kuclja - presnete Rašice - nikakor ni hotelo biti na spregled. Seveda smo bili za to tudi sami krivi, saj smo se res vlekli kot da bi šli po vseh štirih.

A po dveh urah in pol smo ga le ugledali - stolp!

Vse težave so bile v trenutku pozabljene, navdušenost pa velika! Dokler je ni zamenjal strah...

Flori se je še najbolje držala, pravzaprav je ni bilo prav nič strah. Jaz sem se seveda držal za ogrodje kot klop, Leandra pa je bilo tudi precej strah. Res... tole ogrodje ni najbolj prijetno!

Do tal pa je daaaaaleč - čeprav v številki niti ne tako hudo - 17 metrov.

Je pa tole seveda super za vadit in za od-vadit se strahu pred višino. Ko sva šla dol, je bilo že mnogo bolje in nasmeška sta že bila na najinih obrazih. Se pa vidi, da se za roke še vedno krčevito drživa...

Flori sem pa težko spravil s stolpa, bi kar uživala tam gor! Eh, tudi mene ni bilo popolnoma nič strah višine v njenih letih. Čemu in zakaj me je pa zdaj?! Grrrr.

No, potem smo pa le šli na zaslužene preste in čaj v kočo.

Pot nazaj nam je vzela le dve uri, ker smo se izogibali grebenu in nismo več hodili gor in dol. In ker smo vedeli, kaj nas čaka, tudi nobenega jamranja ni bilo več, dve uri pa sta ob podobni zabavi kot prej, minili kot bi mignil.

Še ene preste smo si privoščili na Mengeški koči - kjer niso posute z dragulji po 1,2€, ampak so samo zlate po 1€ -, nabrali še rožice za tiste, ki so v službi

pa smo že bili doma.

Hm, računal sem na kako uro, dve, na koncu pa se je nabralo hoje po Rašiškem malem kuclju za štiri ure in pol. A važno je le to, da smo bili vsi trije navdušeni in ponosni! Yessss!

Tags:

domači kraji | pr norch

geoStik Statistika Januar 2011

by piskec 17. februar 2011 11:53

Prejšnji mesec.

Januar 2011

Potresi:

  • 51-krat (-6) se je streslo,
  • petkrat se je streslo 7.1.,
  • najmočnejši potres 7.1. ob 14:25, magnituda 2,3!

Vremenski podatki:

  • zajetih podatkov: 171.260 (+9741) za 50 (+2) vremenskih postaj,
  • najvišja temp - Orešje pri Ptuju, 14.1. 15:08, 16,3 stopinje (+1,4st),
  • najnižja temp - Topol, 25.1. 5:36, -15,7 stopinje (+6,8st),
  • Burja je najmočneje pihala 28.1. 20:29 139km/h v Podnanos1 (+10km/h),
  • zajetih stanj vremena: 3.660 (+84),
  • največkrat je bilo "oblačno" - 1047-krat, "jasno" - 497-krat, "dežuje" in "rahlo dežuje" 145-krat, "sneži" in "rahlo sneži" 161-krat.

Vremenske napovedi ZEVS:

  • izdanih napovedi v mesecu: 2.408 (-1),
  • ZEVS napoveduje od: 5.1.2006, uspešno napovedano že za 1.854 dni!,
  • največkrat v tem mesecu napovedal: nimbus - 1100, pihe - 582, Walter76 - 315.
  • vseh napovedi: 119.374,
  • največja napovedana temperatura: 6 stopinj,
  • najnižja: -12 stopinj,
  • naročenih na VN po e-pošti: 35 (+0),
  • poslanih e-pošt: 996.

Promet:

  • zastoj je bil sporočen 304-krat (-117),
  • nesreča 125-krat (-78),
  • delo na cesti 285-krat (-8),
  • intervencij 945 (-110), največkrat "Požari in eksplozije" - 400-krat.

Vozila:

  • prvič registrirana - 6.613, +44,64%,
  • vsa registrirana - 1.069.363, +0,09%,
  • vozniška dovoljenja - 1.285.851, +0,35%,
  • največ prvič reg. - Renault: 1121, +128,31%, Volkswagen: 581, +72,29%, Citroen - 474/365, +29,86%,
  • tipi vozil - Renault Megane: 394, +175,52%, Renault Clio: 392, +201,54%, Volkswagen Golf: 268, +116,13%,
  • V Ljubljani največ - 1.544, +20,16% novo registriranih osebnih avtomobilov, v Mozirju najmanj - 20, +5,26%.

Odvoz vozil - ljubljanski pajek:

  • 571 odvozov, +14,66%,
  • največ odvozov je bilo dne 27.1. - 31,
  • največkrat odpeljani Renault Clio: 48-krat (+11), Fiat Punto: 31 (+11), Opel Astra: 23-krat (+5),
  • največkrat odpeljani z POSTOJNSKA: 48-krat (+30), MIRJE: 35-krat (+19), BEETHOVNOVA: 33-krat (-9),
  • odpeljane registracije: LJ: 411, KR: 33, KP: 24, CE: 19, GO: 18, NM: 16, MB: 12, MS: 9, KK: 7...


Tags:

geostik

Score Treking

by piskec 15. februar 2011 11:11

Ja, seveda, taktika in hitrost skupaj!

Kot nalašč zame, kaj? Japajade.

Česa drugega kot polom in kup nespametnih odločitev tudi ni bilo za pričakovati, čeprav človek rad živi v oblakih in pričakuje stvari, ki se ne morejo zgodit.

Pa sem lepo rekel, da bom dal mir in prepustil navigacijo Markotu! Pa sem zdržal? Kje pa, od zadaj nekje, medtem ko sem težko dihal in komaj videl na karto, sem bil še vedno brihten kot največji stezosledec v teh krajih! Če bi ga le poslušal in se ne bi petljal z mojimi pripombami, bi bila mnogo boljša! Če bi pa zraven poslušala še punce, bi bila pa že skoraj preveč uspešna! No, pa jih nisva. Sva raje poslušala mene in delala napake.

Sicer je po bitki res lahko bit general, vendar pa analiza odigrane tekme ponavadi pokaže na nespametne in nerazumne odločitve, ki se pravzaprav ne bi smele zgoditi. Zakaj nisem tam hotel desno dol? Zakaj nisva tamle zavila levo? Kakorkoli že, pravzaprav ne bi mogla falit, odločitev na terenu pa je bila popolnoma napačna... Zakaj?

Ok, saj razumem, se zgodi... v tem je bistvo in v tem je čar. Pa vendar se mi zdi, da se mi to kar prevečkrat dogaja, da ta presneta površnost - pa pejva kar levo! - že kar malce prevladuje. Saj ni bistvo v tem, da ne zavijem niti centimetra s poti, a delanje popolnih neumnosti pa tudi ni!

Vse se spremeni v vprašanje: zakaj znam doma brati karto, na terenu pa sem tako presneto površen in ne upoštevam polovice narisanega?!

Hudiča, mogoče mi pa manjkajo le očala???

Proga je bila super, zame seveda mnogo predolga, v štiri ure in šestnajst minut (šestnajst minut preveč!) sem uspel stlačit le določeno število KTjev, šest pa sem jih moral spustit. Že tako sva bila mnogo pre-pozna.

Lahko bi se zavedal svoje počasnosti in malo taktiziral, saj bi s polovico proge lahko povsem dobro opravil in pri tem nabral še kako dodatno točko. Tako pa sem moral rinit gor na Rašico, da sem potem še krepko zamudil na cilj... Eh, poleg tega, da sem najpočasnejši, me še taktika malo je*e.

Največja napaka je bila seveda iskanje 3A. A dol nisem mogel po tisti grapi? Ne... na koncu sem se držal še tako presneto levo... Grrr.

Druga napaka, čeprav ob olajševalnih okoliščinah nepoznavanja terena, dežju in kar gosti megli, pa je sama Rašica:

Vse sva si ogledala: Dom, Stolp in Vrh Staneta Kosca, preden sva naciljala pravilni vrh Rašice. Kar malce preveč naokrog. Čeprav... v tisti megli in pri nepoznavanju terena in milijonu vrisanih in nevrisanih kolovozov... bi se najbrž še bolj izgubila, če bi tamle levo zavila.

Ni čudno, da je na koncu časa zmanjkalo in sva naredila 16 minut pribitka. Na rezultatih nama tega še niso odšteli, pa sem - seveda - pošteno pisal organizatorju naj nama popravijo, torej še odštejejo točke. Še najbolje bi bilo, da bi poslušala punce in bi Rašico pustila na miru in bi s sedme KT zavila lepo na 9-ko. Ah, ne! Brez hribov nam živeti ni, kajne?!

In ko bom enkrat nehal bentit nad samim seboj, bom pa mogoče pogledal še na druge - lepše - strani tega trekinga. Ki je bil na vsak način super! Hoste, kolikor sem hotel, brezpotij in kar naenkrat izgubljajočih se poti dovolj in še več, skakanja in obešanja kot opica čez potoke kar nekaj, gaženja po močvirju preveč, lepljenja blata na superge pa veliko preveč! Skratka, več kot zadovoljen, toliko umazan in blaten že dolgo nisem bil! In užival sem v vsaki minuti!

Ja, kljub temu, da so me spet več kot prve pol ure goleni bolele ko norca in da sem potem celo pot sopihal in sopihal in lovil Markota. Prav dobro sem se namatral in se zato čisto dobro počutim, ker nisem prav nič zabušaval in sem dajal vse od sebe. Ni ravno hitro, a kaj čmo. Le o navigaciji bi moral bit tiho in držat zaprta usta in bi bilo vse ok. Ah...

Pravzaprav, zdaj ko gledam nazaj: bil je mraz, kar naprej je nekaj rosilo, vmes celo dobro padalo, megla, blato, enkrat sem celo pogrnil - ko sem preskočil dvajset cm veliko deblo, sem nogo dvignil le za 18cm in sem imel srečo, da se nisem polomil - skratka, vse skupaj je delovalo morbidno, grozno, bljaki. Ampak jaz sem se - tudi tokrat - imel super. In mislim, da sem tudi pri vseh drugih videval le nasmeške. Ah, sami norci...

Zgleda je hosta povsem dovolj zame, pa sem ves vesel.

Edina slika, ki sem jo naredil - telefon je raje ostal skrit pred dežjem v nahrbtniku - je bila na koncu. Škoda.

Ampak tokrat res ni bilo časa. Sem le hodil, nekaj malega se matral s tekom, šel lulat dvakrat, si trikrat zavezal superge, scuzal le liter tekočine in to je to.

Sicer pa ne vem, kaj neki se pritožujem! Užival in zabaval sem se, kaj pa čem z rezultatom? Bo naslednjič na trekingu boljše, kajne!

Tags:

domači kraji | pr norch

Mala planina

by piskec 12. februar 2011 11:22

Najprej je bil kar malo užaljen: Mala planina! Pfej, samo Mala? "Jest hočm na Velko", je govoril.

Končno sva se namreč odločila, da pa zdaj pa mogoče je že čas, da tele naše izlete malo tudi podaljšamo in jih povzdignemo za en korak.

In smo šli s Tamaučkom na Malo planino. Od spodaj. Čisto od spodaj, ne od lovskega ali še malo višje, ne, ampak lepo od Calcita. Pa da vidimo, koliko je res pripravljenosti v njegovih nožicah! 1200 višincev in pričakovanih vsaj pet ur hoje bo že še naredilo svoje...

Že od začetka mu je šlo super od nog. Do Primoža je bilo namreč na poti toliko ljudi, da si moral kar slalom vozit. In seveda sva - da bi se ognila vsem tem ljudem - s Tamaučkom vedno hitreje hodila. Helena pa naju je morala lovit...

Po Primožu se je k sreči ljudstvo malo razredčilo, a ne preveč, še vedno jih je bilo na tisoče. Smo si pa lahko vsaj sem in tja privoščili postanek, kaj za pit, vitergin in podobno.

Nič dosti ga ni motilo, šibal je naprej, motivacijskih prijemov sploh ne potrebujeva več. In spet je na koncu pred Sušavami, v tisti strmini, potegnil naprej, da sem ga komaj dohajal. Ufffa, je to ene energije!

In ko jo zmanjka, jo lepo nadoknadiš s sendvičem in si čez pet minut kot nov, kaj?

Ja, tamali že, te imajo res pet minut popolnoma dovolj, pa so spet kot novi!

No, kar hodim na Planino, toliko ljudi na kupu še nisem videl! Neverjetno, kaj naredi praznik in obet lepega vremena!

Šli smo po ta zgornji poti, seveda, čez Pasjo peč je bilo še malo ledeno. Sem že tako navajen zgornje poti, da mi ni prav nič hudo, pa še razgled je vedno enkraten!

Potem malo dol in še zadnji strm klanec, ki ga obdelamo kar po zimski poti in smo že na Planini!

Tole je bilo pa res hitro in brez kakšnih težav, jamranj ali česa drugega. No, sicer pa sva to tudi pričakovala.

Tokrat smo zavili k Domžalskemu domu, sicer sem bil malo skeptičen, a moram priznat, da me je njihova jota dobro presenetila. Ni bila namreč le dobra, bila je prav fantastična! Tista prava jota, ki jo tako redko še dobim... več ali manj so le blede vodene sence kvazi jot. Tokrat pa ne! Sem se navduševal toliko časa, da sem bil še sam sebi sumljiv. Ponavadi se nad hrano namreč ne navdušujem, pojem vse, kar mi dajo in večinoma dajem prednost kvantiteti.

Pa še Tamauček je dobil špagete, je vsaj nekaj jedel...

Še skok na bližnji hribček, pogledat razgled:

bit pameten in vsem razložit vse:

potem smo jo pa že mahnili proti dolini. To bo tudi preizkušnja, gor je kar nekako lažje prit, dol se pa vleče in vleče in noge veliko bolj trpijo.

Pa smo vmes našli še malo zabave, se šli malo vojne, a kaj čmo ta stari, če imajo tamaučki tako dobra skrivališča!

In en, dva, tri smo bili že na Primožu in med množicami (čeprav gor na Planini ni bilo množic prav nič manj!) nazaj! Celo cerkev je bila odprta.

Je pa bil fant spodaj že kar dobro zmatran, pridobil si je tudi žulj in skakanje prek korenin mu ni dalo nobenega veselja več. Le zvrnil se je kolikor je bil dolg in širok... in si tokrat k sreči nič naredil. Čeprav je užgal res dobro. Jep, previdnosti ni nikoli preveč.

13km, 4:55h, 1200vm. 2:34 do Domžalskega in 2:20 dol. Glede na to, kako dobro mu je šlo, bomo še šli, pa tudi izleti bodo lahko postajali malce daljši!

 

Tags:

domači kraji | pr norch

Zasavska sveta gora

by piskec 10. februar 2011 14:48

Nekaj manjšega je bilo treba tokrat izbrat, da pa ne bi šli nikamor pa tudi ni bilo za mislit. Ampak po prejšnjem dnevu se mi res ni dalo ne vem kako hodit.

Smo našli eno salomonsko rešitev, ki je bila kratka, a sladka, pa še blizu je bila - Zasavska sveta gora.

Enkrat sva bila že gor, ampak z avtom, pihalo je ko strela, tamaučka - ki takrat še niti hodil ni - sva pustila kar v avtu, in to je bilo vse. Zato je bil ta lep dan prav dober za popravljanje krivic.

Gremo do Vidrge, potem bomo pa že videli, smo rekli. In smo res. Videli.

Pri ta prvem kažipotu smo se ustavili in zavili v hrib.

Nobene markacije, ampak nas ni motilo. Čeprav je res, da me je od začetka strmina precej motila, vsaj dokler se niso otrdele mišice vsaj malo raztegnile... In sem malo sopihal in veliko nergal.

Pot je bila le bleda senca neke poti, a je šla še najbolj v hrib, zato smo jo tudi izbrali, ker velja - če imaš na voljo dve poti, eno strmo in eno položno - katero boš izbral? Ja, strmo, ne?!

Potem pa potka zavije malce v levo, se končno izvije grapi in postane ena prav lepa, kaj lepa!, prav prekrasna pot!

Z "znamejnem", kakor bi rekli pri nas doma...

Tisto strmino smo nato premagali dokaj hitro, lepo v okljukih in po res lepi potki. Kako to, da v začetku pa sploh nič ne kaže na to, da sploh je pot, niti ni markirana? Kot da jo nekdo ljubosumno skriva pred napadi prevelikega števila ljudi...

Par ovinkov torej in si gor!

Gor pa... ja, česa vsega nimajo! To si je treba vsekakor ogledat...

Zgradbe, zgradbice,

križev pot, kipci,

kapelice in kapelčice,

če dobro pogledaš, se lahko znajdeš celo na morju,

ali pa najdeš enega od milijona predstavnikov človeške vrste, ki je bila ta dan gor in se sončila,

A kakorkoli že, kič gor ali dol, zadeva je zanimiva, to je treba priznat. In treba je priznat tudi to, da ima prekrasne razglede! Prekrasne!

Na zahod proti Limbarski,

na sever proti Kamniškim,

na jug, kjer prevladujejo meglice,

na severo-vzhod proti Čemšeniški planini,

Hodiš okrog in okrog cerkvice po pokopališču in samo buljiš v daljino...

Otroka sta seveda raje raziskovala snežene poljane in kar naprej nam je nekaj letalo okoli glave.

Zavili smo še na sosednji hrib, nekaj se je skrivalo v gozdu!

Izakazalo se je, da gre za staro pogorišče Tomazinove koče.

Dol smo šli seveda po drugi poti, po markirani. Tam najdeš zanimive stvari, madonca!

Nagaziš pa tudi na mino, ko te imajo na koncu vsi dovolj in te en prime, drug pa te omavža!

Kucelj mi dol ni povzročal problemov. Hvala. Luštno smo se imeli, sicer pa... a se kdaj nimamo, če rinemo v hrib?

Gor po črtkani - ki sem jo vseeno našel potem doma na zemljevidu -, dol pa po markirani.

Tags:

domači kraji | pr norch

Šentiljska pot - drugič

by piskec 9. februar 2011 11:44

Čisto spontano je prišlo tole. Čisto nepričakovano. Z neba je padlo.

In me je držalo in držalo in sem moral it.

Ne me spraševat, zakaj, odgovora ne vem. Zakaj neki bi hodil cel dan in še nekaj jutra in noči, da bi naredil 55 km, se matral, se boril? Ali pa ravno zaradi tega?

Odgovorov je mogoče celo več kot vprašanj.

S Šentiljsko se je treba spopast in se borit. Dolga je. In tudi, če je počasna, kakor je bila tokrat naša - porabili smo slabih 14ur! - je to še vedno ogromno hoje. Saj človek ne ve, ali je bolje stopit hitreje in trpet deset ur ali se počasi borit 14 ur?! No, za 12:32 in 13:48 že vem, zdaj moram samo še 10:00 probat...

Začeli smo v trdi temi, tokrat v Šentilju:

prispeli na Beli vrh ravno, ko se je danilo:

a to je bil šele začetek. Ko bo šel cel dan mimo in bomo hodili še malce ponoči... evo, takrat bomo pa na cilju!

Kilometri gredo počasi, najbolje je, da sploh ne gledaš na uro.

Vreme je bilo sicer enkratno, a je nihalo od desetih stopinj pa do ledišča ob Muri, kjer se je našel še dober led. No, pa tudi kje drugje smo našli še dobro zamrznjena jezera.

Bili so odseki, ki sem jih od prvič dobro poznal, vmes sem si nekatere celo zelo dobro zapomnil, bili pa so tudi odseki, za katere bi prisegel, da jih še nikoli nisem prehodil! Ena kmetija je bila povsem na drugem koncu, kot sem si predstavljal... želežniške proge prvič sploh ni bilo in tako naprej.

Jelene sem si zapomnil.

Potem so nas že ta hitri dohiteli in seveda odbrzeli tudi naprej...

mi pa smo le nekje na poti našli ogledalo, da se slikamo vsi:

vmes, prej in potem pa je bilo še veliko hoje. In hoje. In hoje.

Potem pa je bil kar naenkrat že večer.

Nato pa je Rajko zanalašč podaljšal progo še za dobrih pet kilometrov, dodal še par klancev, ker smo imeli hoje premalo in ker bi čudno zgledalo, da pridemo podnevi nazaj v Šentilj.

Tako smo se lahko slikali na začetku ali pa koncu natanko tako kot ob začetku. Ali koncu? Hm... Začetek/konec po štirinajstih urah dobi nek drug pomen...

Vseeno pa nasmeški povedo svoje, kajne?!

Vesel sem. In zadovoljen. In ponosen. In malo prevzeten. In ravno toliko pohlepen, da hočem it še tretjič (da dobim en dan apartmaja!). Kar so morda povsem dovolj zadovoljivi odgovori na prvotno zastavljeno vprašanje: zakaj rinem na takšne poti?

Tokrat sem seveda celo pot mnogo bolje zdržal kot prvič. Prav nobenih težav, največja težava so kamenčki v supergah! Ufff, ti pa so mi šli na živce, vsakih pet minut stresat kamne ven pa tudi ne gre, zato pač hodiš z njimi... In je zoprno, res! Si bo treba omislit tiste kratke, male gamaše! Enkrat na sredi sem si s kremo namazal še en podplat, nekaj je nakazoval, da me bo začel pečt. Pa se je potem raje umiril. Za pit sem imel dovolj, od treh litrov mi je ostalo čisto malo. Na poti sem zelo malo pojedel, a mi ni delalo nobenih težav. Težave sem imel potem doma, ker sem bil lačen kot volk... Zgleda imam za cel dan miganja dve frutabeli povsem dovolj! Zaloge so velike in jih ne bom porabil kar tako! Salomonke so šle z mano že drugič. Malo so že znucane v vseh teh letih, a jih ne daaaaaaam! Sem se vse preveč navadil nanje!

Tole pa so podatki. Impresivno.

Hvala Jasni, Poloni, Marjanu in Rajku za dobro družbo, čisto mogoče, da jo še kdaj mahnemo čez tiste hribčke in doline!

Z Rajkom pa prav poseben pozdrav namenjava tistemu, ki ga je tako nesramno bolela noga prav do sobote, v nedeljo pa je že ves zdrav tekal naokrog, hkrati pa nas je dražil med hojo z SMS sporočili v stilu: "Glej, kakšen lep dan se je naredil! Grem malo na sprehod!"

Naslednjič greš z nama!

Tags:

domači kraji | pr norch

Krim

by piskec 4. februar 2011 10:54

Vedno sem bil tako blizu Krima, a sem bil do sedaj gor vsega skupaj le dvakrat.

Pa še to obakrat z avtom. Heh...

Zato je bilo treba temu naredit konec! Tako pač ne gre naprej, zadevo si imel celo življenje pred nosom, vsaj zdaj pojdi gor, ko ga nimaš več tako blizu! Seveda je pomagalo tudi to, da se je Helena odločila, da gre gor. Sem jo že prej velikokrat napeljeval, pa nisem prav daleč prišel. Na koncu jo je prepričalo iskanje trikotnih markacij! Je pa tudi jasno, da se toliko gozda in nič razgleda nikoli dobro ne konča. No, saj smo se imeli čisto super, a ne verjamem, da bomo šli v tem stoletju še kdaj gor...

Ženske so pač odločne.

Jaz sem bil od prejšnjega dne malce lesen, a je bilo po prvem klančku že vse ok. Sva s Tamaučkom potem več ali manj čakala Heleno, ki sta jo ubijala megla in gozd. In tablice. In sam Krim.

Bilo pa je fino, ker se nam zjutraj ni nič mudilo in nam ni bilo treba začet ob petih ampak smo lahko poležavali in se naslikali na parkirišču v Strahomeru šele okoli desetih! Na Krim greš lahko tudi popoldne, ja?

Že na začetku nas je zadelo breme odločitev, pravzaprav skoraj takoj - levo ali desno?

Hvala bogu smo se odločili za desno, čez Strmec, je bilo vsaj strmo! Potem pa smo hodili in hodili, pokrajina najprej čisto brez snega, pa potem malo snega, pa vedno več in več.

Tam nekje vmes, kar naenkrat pravzaprav, so postala bela še vsa drevesa in sploh vse. Zgleda je prejšnje dni kar fino pihalo...

In tiste tablice so res zoprne, saj je fino, da je lepo označeno, ampak nekje tam vmes so nasejane na pet, deset minut. Seveda ne morejo biti čisto natančne in potem se ti zdi, da si malo zelo hiter in malo zelo počasen...

Tamauček je skakal sem in tja, čisto nič zmatral ali nestrpen ali utrujen ali... ta tudi motivacije ne potrebuje več, tokrat bi jo bolj potrebovala Helena... Pa je kar lepo šlo, še zadnji klanček od ceste sva s Tamaučkom odletela navzgor in se skoraj res zaletela v kočo. Sem se je moral skoraj dotaknit, da jo je potem zgoraj sploh zagledal, tako lepo se je vključila v vso belino...

V polni koči(!) smo si privoščili pri že poznanih oskrbnikih še malico, kaj, bili smo čisto dovolj pridni! Na, pa nisem videl prejšnjega oskrbnika in Titovih slik, škoda! Pa toliko sem že slišal o njem, se mi je vedno zdelo, kot da ga že dolgo poznam... Ravno toliko zgodb sem slišal o njem kot o oskrbnici na Limbarski. To so še stari primeri, ki počasi izginjajo in odnašajo s seboj nek določen duh časa. Zdaj je večina že skoraj pretirano prijazna, kar je sicer lepo, a je več ali manj prazno, kot človek ne zanimaš prav nikogar več, si le še številka in denarnica.

No, no, saj ni tako hudo, ne mi čisto vsega verjet. Malo drame mora bit.

Dol smo jo mahnili potem po drugi poti, jasno, zakaj neki bi hodili po isti. Ta se je potem vlekla in vlekla, smo pa prišli na poseko, katero sem gledal dolga leta. Evo, zdaj natančno vem kakšna je, kako dolga in kolikokrat jo pot prečka! Vem tudi, kje uhaja elektrika, prasketa kot noro! Tamauček je bil prepričan, da dežuje!

Za piko na i smo našli še trikotnike - še sreča! Kdo ve, kolikokrat in po katerih vseh poteh bi morali še rinit na Krim, če jih ne bi našli!

Takole nekako smo na koncu zašpili klobaso:

9,7km, 3:20h, 800vm. Gor smo rabili točno dve uri, dol pa eno dvajset. In čeprav se zdi prva pot bolj strma, je druga celo malce krajša! Kako to vpliva na strmino, pa naj vsak razmisli sam. Neki ne štima.

Evo ti Krima! Končno!

Tags:

domači kraji | pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP