Do Čemšeniške planine!

by piskec 17. februar 2015 14:11

Naš šesti (po/pred)novoletni pohod!

Lani na Zasavsko, letos pa Čemšeniška planina. Zadnja od možnih izletov na tak način, peš od doma, iz Krtine!

Cel krog smo že naredili, Črnivec, Velika planina, Krvavec, Menina, Zasavska sveta gora, Čemšeniška. Hribov, ki bi jih s hojo dosegli v enem dnevu iz Krtine je počasi zmanjkalo. Pa vseeno, si bomo pa kaj drugega spomnili, ni res?!

Ali pa začnemo krog spet znova! Ha! 

Take izlete je malce težje načrtovat. Nikoli ne veš čisto dobro, kdo vse se bo prijavil in kako bo cela skupina dihala. Vedno se najdejo eni, ki jih zebe in jim gre vse strahotno prepočasi, pa drugi, ki hodijo počasi in jih gre vse mnogo prehitro, pa spet tretji, ki iščejo gostilne in četrti, ki kdo ve kaj počnejo. Različni smo, kar je seveda dobro, a skupino je malce težje držat skupaj. Še posebej, če je to daljši izlet, ne tri, štiri ure, temveč kar cel dan, 10, 11 ur. Razlike med pohodniki se počasi izoblikujejo, proti koncu pa se opažajo vedno hitreje. Velikokrat se zgodi, da se skupina prav na koncu razdeli, ko ta hitri že vidijo konec, ta počasni pa skoraj že obupajo.

Vsekakor je luštno, a tudi naporno. S čimer pa seveda ni nič narobe, le pot moraš dovolj dobro poznat.

Za tole Čemšeniško nisva čisto natanko vedela, koliko časa naj računava, da bomo potrebovali. Tako strašansko daleč se zdi od Krtine... čeprav po kilometrih niti ni tako zelo oddaljena. Pa vseeno je treba vračunat še višince, pa gostilne vmes, pa kakšna pot je, pa sneg, pa vreme, pa... vsega vraga torej.

Zato smo letos krenili pol ure prej, 10.1.2015 ob 6:30. Krtina, trgovina! Vsi zadovoljni, vsi pripravljeni!

Meni je šel seveda najbolj na živce prvi del. Sama ravnina, ob avtocesti, nič zanimivega, je pa zjutraj še kar fino drselo in v temi in prvem mraku smo se vsi kar dobro lovili.

A pri Gradiškem jezeru je bilo že svetlo in končno se je nakazovalo nekaj klanca!

Ob sončnem vzhodu nam takoj postane vroče! Ali pa je to zaradi klanca, kaj?

No, in ko bo tale sonček šel na drugi strani dol, bomo mi ravno nekje okrog cilja, kajne? No... kaj takega ne govoriš na glas, ni ravno najbolje za moralo.

Malce pod Limbarsko pa že malce več snega, a nič hujšega.

Prvi čaj in prvi večji postanek si privoščimo na Limbarski. Nekaj vetra, a vseeno je nekaj sončka! Vsaj za občutek.

Po karti to takole zgleda - Krtina 6:36 - Limbarska 9:35, 11,6km, 631vm+, 182vm-

Potem gre pa kar hitro, pot mimo Golčaja in proti Trojanam je - če odštejem del ceste - res prekrasna!

Naša četica pa jo kar strumno maha.

Še zadnji postanek pred Trojanami,

potem pa malo klanca, nekaj krajšanja ovinka preko hoste za gušt in še malo ceste. Pa so krofi že tu!

Limbarska 10:06 - Trojane 12:52, 11km, 526vm+, 731vm-

O, ja, krofe smo si kar dobro privoščili. Jaz sem seveda *moral* planit na kremšnito, ni druge! Tudi krof bi, ampak bi prej kremšnito, tako pač je.

Juhej, juhej, je bilo kar težko ponovno začet... Dve udeleženki sta se tu poslovili od nas, mi pa naprej, Čemšeniška prihajamo!

Se mi zdi, da smo se potem začeli malce večkrat ustavljati, časovno smo bili povsem v okviru in nikamor se nam ni mudilo. Lepo po poti, ki smo jo zadnjič raziskali.

Prvine so se spet prikazale kar naenkrat. Se mi je zdelo, da se s Trojan še ogreli nismo...

Potem se je pa začelo nekaj snega, veter in megla. Sonček je rekel adijo, pihalo je pa vedno bolj. A k sreči sneg še ni bil pomrznjen, dereze niso bile potrebne.

In kdaj mi pridemo do Doma na Čemšeniški? Kdaj, a?

Natanko tako, kot je bilo načrtovano! Ob sončnem zahodu! Slabih deset ur hoda torej.

Eni so pač mojstri načrtovanja, to jim je treba priznat! Juhej in dobrodošli!

Ja, veliko pomeni, da skupino varno in pravočasno pripelješ na cilj. Saj sva imela polno lučk s seboj, a nikoli ne veš, kaj se vse zakomplicira. Tako pa se ni in tiste pol ure prej zjutraj se je izkazalo za dobro potezo. 

Ravno prav torej!

Trojane 13:55 - Čemšeniška 16:19, 6,81km, 651vm+, 83vm-

Seveda skupina ni šla prav hitro spat. Kje pa! Vsi zadovoljni po dolgem izletu smo dobro jedli, dobro igrali lažnivca, 

žurali in se dobro imeli. Kljub temu, da v sobah ni bilo zakurjeno, ni nikogar zeblo! Le ponoči nas je parkrat budil mehur ali pa zavijanje vetra okoli hiše, ki se je odločil, da bo vse skupaj odnesel. Pa k sreči ni...

Zjutraj dober in močan zajtrk in smo že dobri za v tokrat megleno jutro!

Je treba še dol prit, kajne?!

To jutro so dereze prišle nadvse prav! Je bilo vse pomrznjeno in brez derez je bilo zoprno.

Mimo Prvin in Šentgodarta še eno zrcalno skupinsko

pa smo nazaj na Trojanah. Juhu, spet kremšniteeeeeeeee! Ja, ja, in krofi, seveda.

Na Trojanah pa smo že tako blizu, da nas pridejo pobrat domači. Par avtov pa se razvozimo!

Krtina - Čemšeniška 29,4km in 1800vm, 9:43h. Vse skupaj pa 36,17km, 1881vm+, 1635vm-. Prekrasno pravzaprav!

Par dni po izletu se nama vedno zdi, da te izlete naredimo tako, kar nekako mimogrede. Kljub razdaljam, celodnevni hoji, skupini. Kar gre, ljudje kar gredo, hodijo in nihče se ne pritožuje, več ali manj so celo navdušeni. Kar je - vsaj meni - vedno tako nenavadno, drugače ljudje večinoma niso pripravljeni na take izzive. A če jih predstaviš v pravi obliki... ni ovir.

Torej gre. Tudi malce dlje.

Me pa zdaj, ko je tole varno za nami, resnično strašansko matra firbec kam neki gremo naslednje leto! A?

Tags: ,

domači kraji | hribi

Počez in povprek

by piskec 9. februar 2015 16:15

Ker smo imeli v januarju planiran izlet na Čemšeniško, smo morali seveda it prej pogledat. Direktno s Trojan še nismo šli, zato smo šli pogledat enkrat sredi decembra lani.

Vreme je bilo bolj klavrno, snega pa še ni bilo na vidiku. Nekaj je tudi pihalo.

2:45h? Ups.

A ob trobenticah je šlo hitro.

Kaj pa vem, vsem trem se je zdelo mimogrede. Kar naenkrat Prvine in smešni traktorčki.

Potem si pa že gor. Dvakrat vdihneš.

Samo bajto moraš najt.

Je bilo pa zanimivo, nikjer nikogar, notri pa vse polno! Opsa.

Nazaj grede je Tamauček neki težil, pa ga je bilo treba ukrotit s strokovnim prijemom. Ne počnite tega sami doma!

In zato je Oči dobil na koncu kremšnito. Trojansko. Natanko tako, kot mora kremšnita bit. Tko.

Ampak v decembru se je potem vreme dodobra izboljšalo. Pa spet malce poslabšalo, pa spet izboljšalo.

Sam sem jo enkrat mahnil še na Kriško planino, sem združil izlet z obiskom na Golniku. Ko pa že tam parkiraš, tako zraven markacije, ki kar vabi navzgor, kaj pa lahko narediš?

Sem jo mahnil kar hitro, kljub strmini, ki je tam kar precejšnja. In od Gozda naprej rinil čisto v levo, da le ne bi vse poti dal skozi še enkrat ob povratku. Tako, da sem prišel ven nekje na grebenski poti in sem imel od izleta malce več. 

Gor je bila spet koča povsem polna. Gneča!

Sem si pa izmed vseh tistih prelepih sončnih dni izbral dan, ki ni bil prav nič sončen. No, lep je pa bil, to je pa itak vsak!

A po sredini decembra se je vreme le še izboljševalo in sonček sva nato končno našla tudi skupaj!

In kot sva nekoč že poležavala na Kamniškem vrhu, nama je bilo letos namenjeno nekaj povsem podobnega! Decembra je Kamniški vrh res enkraten! 

Vse kaže, da svojo južno stran nasloni direktno na sonce... in potem je to to.

Tokrat sva šla spet čez Korošaške slapove. Enkratno!

Ponovno se nama ni nikamor mudilo, še strmina se nama ni zdela prav huda, ker sva kar naprej počivala, se smejala sončku in uživala ta pomladni prvi zimski dan.

Saj si en, dva, tri pri znamejnu. Skorajda v kratkih rokavih.

Na grebenu sva potem pila čajčka, se grela in ležala v mehkem resju.

A ker mora biti svet uravnotežen, mimo pribrzi tip, ki v treh sekundah iz občutka strahov privleče vso lastno grozo na plan: da ne bova prebudila klopov... paraliza... groza... smrt... konec sveta... V treh sekundah je iz sebe zlil ves gnev, vse strahove, ves bes.

Sem spet kar nekaj minut držal spodnjo čeljust tam nekje spodaj, preden mi je dokončno zavrelo. Bi ga stisnil po tistem pobočju naravnost v globino, presnetega škrata!

Človek si težko predstavlja večji razkorak, večjo razliko med lepotami samega dneva, celotne narave na eni strani ter strahovi majhnega človeka na drugi strani. Ne moreš si je, preprosto si je v takem trenutku ne moreš predstavljat.

In... se sprašujem... je*emti, kakšno pa je sploh potem življenje, če ne moreš na tak preklemansko lep dan ležat v resju? Se ukvarjat z naravo, živet z naravo, bit del narave? 

Presneti škrat! Nama je skoraj dan uničil, a se nisva dala. Dan je bil prelep in dol sva hodila skoraj dve debeli uri. Čisto v levo, pa potem čisto v desno in spet kolikor se je le dalo v levo... 

Seize the day, pravijo. Užij dan. Pa sva to naredila, ne? 

Malce pred novim letom pa je le zapadel sneg in v praznikih po novem letu nismo dobro vedeli, kam in kako. Še neke obveznosti smo imeli in tako smo se 3.1. le odločili za sankanje! Pejmo se sankat na Valvazorja!

Ne ravno nočno sankanje, recimo raje temu popoldansko!

Vmes je bilo treba kar dobro poprijet, fantu se nekaj ni dalo, je bil pa za to fotr bolj priden, no, nastopaški.

Do Valvazorja res ni prav daleč, mimogrede smo gor, čajček, potem pa se je treba pripravit!

Nihče od nas treh se ni tule še spuščal s sankami, zato nismo imeli pojma, kaj nas čaka. Zato smo se raje prej poslikali.

Pa še noben od nas treh ni prav velik sankač.

Skratka. Nekateri bi rekli, da nikamor ne gre, jaz sem pa itak skoz tulil, da gre prehitro, prehitro, prehitro.

In tudi res je šlo! Imamo dokaz!

Poznalo se je, da je bilo čez dan kar dobro v plus in je bila cesta kar preveč razmočena. Čim si bil pretežak (jaz) si seveda ril po makadamu. Pa še to mi je šlo prehitro in vse me je že bolelo od zaviranja. Ko pa sem tak dober sankač!

Zato sem nekje v zadnji tretjini prepustil sanke Tamaučku, jih je bolje uporabil.

Ravno ob temi smo bili dol. Luštno je bilo, res luštno! 

Smo imeli pa srečo, naslednji dan je bilo krepko pod ničlo in ves tisti žmoht je dodobra pomrznil in nekdo se je ravno naslednji dan poškodoval pri spustu z Valvazorja! Če si predstavljam, da je tista cesta pomrznjena... ufff, to pa bi res letelo. V jarek najbrž.

No, ravno ta, naslednji dan, ko je bil fino minus, pa sva morala doma dat Heleni mir in sva s Tamaučkom odpikala na Veliko planino. Od Raka, da ne bo fantu preveč za hodit.

Sonček, malce piha, v senci pa še vse pomrznjeno. En avto se zapodi, a mu ne uspe, tamle nekje začne vrtet in lepo počasi oddrsa navzdol.

V hosti vse pomrznjeno. Midva seveda imava dereze, jih je pa kar nekaj, ki jih nimajo. Kako bo tem uspelo, se sprašujeva in upava, da bo do takrat, ko bodo šli dol, razmere boljše. Gor še gre, dol je pa že malce težje, če je vse pomrznjeno.

Pa tudi ta dan gre vse hitro in mimogrede.

V Domžalcu pozdraviva, spijeva čajčka in se odpraviva. A tam nekje na Gojški Tamaučka premami sneg: "pejt Oči, greva kle dol!"

"Dej nehi, a ne vidš, da tuki ne pridš nikamor. Pa še prestrmo je!" Nevarno, nevarno, nevarno mi gre po glavi. Pa malo gledam levo, pa malo gledam desno in si mislim: "madonca, tis pa res že star!" In se zaženem ko mlad teliček direktno navzdol!

Malo sva iskala, malo trepetala pred strminami

malo gazila. a večino uživala. Jasno.

Evo, pa poznava novo pot. Direktno gor.

Na Ravneh je sneg na vrhu pomrznjen in se obnaša skoraj kot steklo. Vsak korak se sliši, kot da bi razbil veliko vazo. Uau, kaj lepšega! Kosi, ki se razletijo, so kot mala stekelca in povsem jasno postane, da Tamaučka še dolgo ne bom spravil s čistine.

Preden ni razbil za par kredenc steklovine, ni hotel nehat! 

Na koncu sva potacala in razbila vse! Juhej!

Ja, lepo je v teh naših krajih. V vseh letnih časih. Pozimi najdeš pomlad, poleti zimo, vse se menja, izmenjava in vse je prav. Megla, dež, sonce, veter, sneg, saj ni važno, ne?

Otroci to dobro vedo.

Mi pa včasih radi pozabimo in nas mora kdo spomnit. 

Tags:

domači kraji | hribi

Za prvi letošnji dan

by piskec 9. februar 2015 15:52

Zdaj je pa to že tradicija! 

Da prvi dan v letu rinemo v kak hrib.

Lani smo bili na Blegošu, predlani na Nanosu, letos pa je bilo vse skupaj malce težje, ker smo imeli novoletno proslavljanje pri nas. Hm, kako torej na prvega januarja celo skupino prepričat, da gremo kam?

Najtežje je bilo zbrat kam. Nekam blizu, vsaj malo za hodit. Zasavska? O, ja!

Za novoleto smo tokrat imeli vsaj sneg! Juhuuuu! 

Seveda sem šel sam v nizkih čevljih, brez gamaš. Pametno. Sem bil vsaj moker kot se spodobi!

Na Zasavsko seveda ni težko prit, je pa res, da ti vroče postane kar hitro! 

Še malo prepričevanja in motivacije otrok;

pa smo že - vsi utrujeni - gor!

Malce popit, pojest še ostanke od noči in eno gasilsko!

Dol je potem še bolj letelo. Pa snega je bilo res kar nekaj. So uživali tudi tisti malo manj mlajši.

Novo leto se tako res povsem drugače začne. Nekako bolj sveže bi rekel.

Tags:

hribi

Tek Sv. Barbare 2014

by piskec 9. februar 2015 15:37

Ne, ne, nisem pozabil na Barbaro, a šele zdajle sem prišel do lanskega decembra. Počasi lovim vpise in sem vedno bolj ažuren! 

Ja, seveda.

2013 smo bili seveda tudi. In prej tudi še velikokrat. Torej tudi letos. No, lani.

Tokrat je bil prvi Rado.

Drugo mesto je pripadlo Urški.

Tretje Rajkotu.

Četrto, zadnje pa tokrat meni. A ni bilo zanimivo, ker nismo bili povsem zadnji... so se pa vseeno načakali. 

Rezultati? Ne bi preveč govoril, lahko bi pa rekel, da je bil najhitrejši tisti, ki ima išijas.  

Takle mamo torej.

Zmagovalci, al kako?

Tags:

pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP