Veliki Draški vrh

by piskec 22. marec 2016 16:04

Lanska jesen je bila res enkratna, sploh november, ta je bil še posebej lep! Začetek meseca je bil sploh tak, kakršno bi moralo biti po mojem večino leta - ravno dovolj toplo, ne premraz, ne pretoplo. Sonćek, jasnina in to je to.

Edina pomanjkljivost je kratek dan.

Po drugi strani je pa to super, ker ti potem ni treba prav zgodaj vstat: "eh, zjutri je še tema, pejmo enkrat ob devetih!".

No, za v Julijce je tudi novembra ob devetih res že malce prepozno. Je bilo vseeno treba malo prej vstat. Pa ne prav preveč zgodaj, ravno prav.

Sicer pa je bila za tale izlet kriva naša Flori. S prijateljico Manco, s katero sta bili že z nami v Mokrici, bi šli radi v hribe, kaj če bi šli kdaj skupaj? Seveda mi je to dalo za mislit, približeval se je ubijalsko lep vikend, vreme stanovitno, toplo, z jasnimi razgledi, skratka, vse, kar bi si človek za v hribe želel.

Ampak kam it? Kam peljat punci, da bomo imeli vsi kaj od tega? Pa ne previsoko, pa ne prenizko, pa ne v hosto, pa ne premalo razgledov, pa ne to, pa ne ono.... aaaaaaarrrrrrgh.

Torej Julijci. Ampak spet: kam?!

Najlažje je nadaljevat tam, kjer si končal. Zadnjič sva končala z Viševnikom, Srenjskim in Studorskim prevalom. Kaj če naredimo korak naprej? Draška vrhova, Tosc, Vodnikova koča, Voje, Ogradi, Stogi, Debeli vrh? Ufff, spet cela kolobocija in toliko vrhov na voljo.

Da skrajšam to dolgo kačo: na koncu je padla odločitev za Veliki Draški vrh oziroma VDV, kot ga vsi imenujejo. Ravno prav visok, ravno prav daleč, ravno prav za hodit in ravno prav nemarkirano. Poleg ravno pravih razgledov in ravno prav ostalih lepot. In če že tolikokrat hodiva po dvorišču Grintovcev, zakaj ne bi šla enkrat na dvorišče Triglava? Z VDVja mora bit direkt na dlani, ni res?

In če bo res tak dan...

O, ja, tak dan se je nakazoval že zjutraj - no, zjutraj, šele krepko po deveti. Ker sva zadnjič parkirala nad Rudnim poljem, smo tokrat potegnili do pod Planine Konjščica, se je treba malo razgledat in prepoznat tudi ceste kam vozijo.

Ura je bila pozna, zato je bilo tudi avtov že kar precej, a vseeno ne preveč. Se mi zdi, da jih je veliko še malo potegnilo...

Prec takoj so se začeli kontrasti, ki nam v začetku niso dali slikati. Močno sonce v kontrastu s temnim gozdom. Viševnik in pokljuški gozdovi v novemberskem soncu. Začeli smo celo z dolgimi rokavi!

Gozdovi, gozdovi. Malo je bilo frišno, smo kar hitro stopali. Ali pa nas je samo vleklo proti soncu?!

Vmes sem seveda igral hudičevega odvetnika in skušal partijo speljati na napačno pot, a se niso in niso pustili! Pa kaj vse sem jim obljubljal, ah!

Potem pa le - Planina Konjščica v katero smo po pravici povedano pošteno zamežikali iz temine gozda in se še kar nekaj časa nismo mogli navadit na slepeče sonce.

O, tole bi bil pa tudi pravi kraj za Žareče macesne, kaj? Bo treba naslednje leto še tule preverit!

Zadnje leto ali celo dve, vse slike shranjujem na google foto. In ta se včasih malo igra, dela kolaže, sestavlja slike in tako naprej. Seveda mi sledi in že vse ve o meni, a mi je pravzaprav vseeno. Sem in tja pa naredi res kako dobro sliko, tokrat naprimer panoramo:

kako jo je sestavil, ni nikomur povsem jasno, ni nam jasno niti to ali fotke sploh pašejo skupaj, a dejstvo je, da to naredi presneto prepričljivo. In zakaj bi jaz temu oporekal?

A še nas čaka dolga pot, gremo mi naprej. Večina že v kratkih rokavih. Začetek novembra, samo da opomnim. 

Pod Ablanco, ki je na karti raje Špik, se pot začne malo bolj vzpenjati, končno!

Skušamo zgledat utrujeni, a kaj, ko smo s hojo šele začeli! Nič utrujeni, nič! 

Pogled nazaj proti Planini Konjščica kaže to presneto lepoto dneva.

Potem smo pa že čez prvi skok, Na jezercu, pred nami pa že Mali Draški vrh. Malca!

Tukaj se nad nas zvrnejo horde ljudi. Bedasto bi bilo razmišljati, da jih v takem dnevu ne bo, zato sem se že doma pripravil na ogromno obljudenost teh krajev. Kombinacija kraja, časa in vremena pač zvabi marsikoga v hribe. In, čeprav mi je ljubše biti v hribih sam, se mi zdi tako tudi prav, saj niso hribi samo zame. Če hočeš, že najdeš kaj samotnega, to nikoli ni bil problem. A danes ni bil tak dan.

Takole se je vila vrsta proti Studorskemu prevalu. Pa nisem niti vseh dobil v objektiv...

Višje kot si, več se odpira. Mali Draški vrh, Srenjski preval in desno Viševnik. Boj med soncem in senco. Hm, tamle nekje vmes jo mahnemo dol?

In že smo na Studorskem prevalu. Manca pa pokaže kam je treba it.

In Tamauček jo užge direkt v drugo smer. Na Ablanco. No, pogledat, kaj je tista mala tablica tamle gor.

Pa je to mnogo lažje narediti z današnjimi fotoaparati, vse približaš in nikamor ti ni treba plezat. Ni pa tako zanimivo, to pa je tudi res!

Začetek je strm, veliko ruševja, malce za poplezat, a nič nevarnega. Se pa VDV že kaže v ozadju, še malo pa bomo gor!

Veliko stojimo. Pa ne zaradi utrujenosti, temveč zaradi razgledov. Strmimo in strmimo, še dobro, da poznam veliko, danes se tudi veliko vidi!

Smo že dovolj visoko, da se ob naši strani razbohoti Tosc. Tudi ta bo kmalu na sporedu, najbrž naslednji, ko zaideva ponovno v te kraje! 

In potem za vogalom, hop!

Ja, kaj pa je tole? Pa nekateri niti ne vedo, se vidi le vrh, nekako ni tak kot pričakovanja.

Pa ga le slikam malo bližje in ga dam pogledat vsem. O, ja, zdaj pa vedo, kaj to je, zdaj pa ni več problema s prepoznavo!

In smo že gor, na Velikem Draškem vrhu, 2240m pravijo. In razgledi so...

...jebemti, enkratni, res! Ni se dovolj navduševat, kar par kletvic mi zleti, povsem nepričakovano, v presenečenju. Ufff, ti presnet november!

Proti domačim, Kamniškim, v ospredju MDV in Viševnik ter polja pokljuških gozdov.

Proti Triglavu, ki je res tako blizu, da bi ga lahko zagrabil in ne več spustil! 

Petsto ljudi je na vrhu, a nam uspe najti svoj prostor. Za poležavat, za gledat, za poslušat, za bit.

Res enkratno. Vse poti po Zg. Krmi se vidijo. Mah, kaj, vse se vidi! Lahko bi strmel in strmel.

In iskal koče. Kredarico naprimer.

Ali pa Planiko, ta je bolj zapuščena.

Večino časa smo takole.

Ali pa takole. Zasanjani v hribe.

Še tamaučka dva prime, da morata tole bolj osebno vzet.

Na koncu, doma, prime še Google, da je treba narest en filmček o tem, treba! (To je animirani gif, bi se moral gibat.)

Ali pa vsaj kakšno sfiltrirano fotko. Mu je kar uspelo, kajne? 

Smo bili gor res kar nekaj časa, a slej ko prej se je treba poslovit. In odit. Navzdol.

Dol smo si izbrali drugo nemarkirano pot, pot, ki se spusti proti MDVju, proti markirani poti, ki gre s Studorskega prevala na MDV. Ne bomo po isti poti hodili še nazaj, ne?

Veliko počivamo, se razgledujemo in čakamo.

Na prevalu med VDV in MDV se zazremo v globino, direktno gre do Krme, zato jaz nekaj časa tulim, potem pa kar grem. Ah, te globočine!

Še zadnji pozdrav VDVju, tule smo prišli dol, nemarkirana, a prav lepa pot. 

Ne nadaljujemo proti MDVju, temveč skrenemo desno dol, kar direkt nazaj v izravnavo med prevaloma, proti Na jezercu. Ablanca je vedno višja.

Čaka nas celo malo melišča, nad katerim se navdušuje Leander. Ta je celo tako navdušen, da se skuša snemati med hojo po melišču. A ga telefon nekaj heca in se snemanje ne sproži. In kaj, mulc, naredi? Teče nazaj gor (po melišču!) in se spusti še enkrat dol.

Eh, to je ta mladost. Sem in tja mu je za zavidat. Saj pridem marsikam, ampak po melišču gor pa ne bi šel, ni šans!

Pot navzdol gre kar hitro in pri Konjščici smo prehitro. Dajmo malo počit, se malo usest, malo počakat. Nekaj motovilimo z macesni in primerjamo Kamniške z Julijskimi.

A dajmo le užit ta presnet dan!

Še pivce v nabito polnem Rudnem polju, kjer tri natakarice še v sanjah ne zmorejo vsega postrežt. Nekateri se znajo pripravit na lepo vreme in gnečo, drugi pač ne.

Vseeno nam pripadejo pivce, sokovi in stopnica. To je pa v tem prekrasnem dnevu povsem dovolj. Vsi imamo sveže spomine na razglede in na vse lepote, ki smo jih ta dan doživeli. Tole ne bo šlo tako hitro stran.

Počasi nam je šlo, v takem dnevu pač ne gre hitet, 2:50h do vrha, na vrhu smo bili kar celih 45minut, vsega skupaj pa na turi slabih šest ur. 

In še bolj podrobna karta nemarkiranih poti z vrha dol na Na jezercih.

Lahko bi še tisočkrat napisal prekrasno ali pa kaj podobnega, pa najbrž nima smisla. Saj sem že ene stokrat.

V jeseni ni poletnih mrčev, ko se nič ne vidi, dnevi so manj polni vlage, zato so razgledi čisti in jasni. In če še ni snega... je to res ena taka kombinacija za... za kaj?

Ja, za it v hribe, madonca, no!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Konec nekega obdobja

by piskec 10. marec 2016 11:48

Ah ta obdobja...

Človek je vedno žalosten, ko se nek čas konča, zaključi. Pa vendar to k sreči pomeni tudi to, da se začenja nekaj novega. Žalostno veseli priokus torej.

Čas moje rdeče-črne kape se je tako definitivno končal. Kar je precej čudno, saj sem se z njo boril vsaj pet, šest let, ko mi je bila že v začetku premajhna. Pa sem kar zdržal in jo podpiral in zavračal nove kape. Na svojo se mimogrede navežeš, še posebej potem, ko si z njo presneto zadovoljen, saj ti greje betico kje v kakšnih zoprnih zimskih razmerah. 

Ja, kar malce mi je žal za njo, res pa je, da mi je bila premajhna in sem se tega naveličal, a vseeno, veliko sva prehodila skupaj. Pa še Rajkotu je bila od nekdaj super všeč, kolikor vem.

Mogoče mi jo uspe podtaknit Tamaučku in se tako njena pot ne bo žalostno končala v kakšnem zakotnem, moljev polnem predalu za nadomestne kape.

Novo kapo je bilo nadvse težko dobit. Z nobeno namreč nisem bil zadovoljen. Stara kapa je imela notranji filc čez celo kapo, danes take ni več najti. Vse so v filcu samo še deloma, kar me malce skrbi, a upamo, da bo.

Torej...

Po novem na moji betici zdaj kraljuje povsem nova kapa! Upam, da me bo grela prav tako kot njena predhodnica in da bova postala tesna prijatelja! To si zdaj - končno! - lahko potisnem čez oči in ušesa, če le hočem!

Ni ga čez ta pravo kapo!

Tags:

osebno

Trstelj

by piskec 8. marec 2016 15:16

Prvonovemberski široko-družinski izlet, ki počasi postaja celo tradicionalen.  Lani smo bili v dolini Glinščice, letos smo se odločili za Trstelj in Veliko Cerje.

Tudi letos nam je nadvse služilo vreme, upam, da bo tako tudi v prihodnjih letih. Drugače bo tale tradicija šla po gobe...

Nabralo se nas je kar petnajst! Nekaj jih je šlo po cesti z vozičkom, drugi pa smo zakorakali proti vrhu Trstelja iz Lipe, kot se pač spodobi.

Meni je uspelo še na hitro škljocnit en selfi, preden so se vsi razkropili naokrog. Z DSRLjem to niti ni tako enostavno, je pa zato faca vedno nekaj posebnega ko ciljaš fokus. Eh.

Zadnjega oktobra smo seveda pričakovali množino rdečega ruja. Nismo bili razočarani, a v začetku nas je pričakalo še vedno le zelenilo!

Nato pa se je počasi začelo. Rdečilo je bilo povsod in fotoaparati so samo še škljocali. 

Do koče smo bilo en, dva, tri, po mojem se še zadihali nismo. Do vrha pa je potem še tistih deset minut. Dan je bil prekrasen, a razgledi niso bili najbolj dobri. Vse je bilo v meglicah, a smo bili vseeno nadvse zadovoljni! Triglav je pač Triglav, tudi, če je malce zamegljen.

Še pogled na drugo stran, morje. Ta dežela je res presneto majhna.

Ruja pa kolikor češ!

Pa še malo več!

Malce je pihalo in nas prestavljajo, a nič hujšega. Tamaučka sem pa vseeno moral sem in tja malo nalomit. Da se ve, kdo je večji in močnejši. Zaenkrat.

Pri koči na Trstelju nas je bilo vsaj petdeset. Vsi mi, pa še ogromna skupina italijanov na biciklih in še nekaj ostalih. Gneča, kot je tam okrog še nisem videl. Je bil pa res lep dan!

Nato pa sva pa celo familijo spravila še nekam. Gledat tisti veliki stolp, ki se ga vidi na obronkih hribovja z avtoceste za Gorico. Ko sem vedno gledal tja gor in se čudil, kaj neki tak stolp počne tam.

No, evo, ko smo že bili blizu in ker grem stavit, da drugi tudi niso vedeli, kaj to je! Na tabli piše precej dvoumno in še najbolj se nam je zdelo, da piše, da so italijani plačali za spomenik, da smo odcepili del ozemlja od njih. V podrobnosti se nismo spuščali, birokratske table so pač birokratske. Večinoma z njih zveš kaj povsem drugega...

Še v začetku smo bili vsi nekako v dvomih. Kaj, hudirja, je to?

A meter po meter nam je bilo bolj jasno!

Veliko Cerje, pomnik braniteljem slovenske zemlje.

Impozantno. Ampak na praznik zaprto. Zakaj neki že? Postavimo spomenik, potem pa nimamo z njim kaj počet. Hecno. Ljudi pa kar nekaj tam naokrog, eni z avti, drugi peš, tretji s kolesi. A vse zaprto. Hja.

Smo pa zato bolj uživali v razgledih in poimenovali vsak hrib, ki smo ga videli. Upam, da celo prav, nato pa

smo le naredili eno skupinsko! Juhej!

Sicer ni povsem Plečnikova kljuka, je pa nekaj podobnega, kajne?

Prav veliko podatkov o Pomniku na spletu ni najti. Vsaj ne enostavno.

Ruj nas je tudi tu še vedno razveseljeval

malo pa smo se igrali tudi s tem lahnim vetričem - burjo.

Ker pa smo opazili še neke table in smerokaze v bližini, ni bilo druge, kot da gremo pogledat še Borojevićev prestol, ki je v okviru Poti miru. Za jamo Pečinko seveda takrat še nismo vedeli.

Borojevićev prestol. Za vse utrujene! 

Pravzaprav spomenik in kažipot! Jah, če si že tam v bližini, se tudi tole vsekakor splača pogledat.

Še malo povandrat po ruju

potem pa naprej na Kras žurat, tako kot vsako leto, ko se družina zbere.

In tako kot vedno, je tudi tokrat dan legel k počitku mnogo prej kot mi. Ki smo morali zapet še vse dolgo tleče napeve v sebi...

Naslednji dan sicer ni več takega navdušenja kot prejšnji večer, a vseeno si dobrote Krasa še vedno zaslužijo globok priklon!

 

Pa na drugo leto! Kam pa takrat?

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Križevnik

by piskec 2. marec 2016 14:47

Ne, ne, z lanskimi macesni še nismo opravili, kje pa!

Najprej je bil ogled, nato je sledil pohod, kot zadnje pa je sledil pa še naravovarstveni pohod.

Priznam, da sem imel tudi sam macesnov pravzaprav že vrh glave. Zato na ta, zadnji, naravovarstveni pohod sploh nisem šel. Sem poslal namestnika - Tamaučka. Temu se ne da več najbolj hodit - najstniška leta! - z nama, a je po izletih, ki jih izpusti, še vedno kar precej žalosten in si nato, ko je prepozno, želi, da bi pa le šel z nama.

Tokrat je bilo to kot naročeno, saj je bil že tretji pohod v isto smer in je lahko le prišel na svoj račun, da le vidi te presnete macesne!

Takrat na začetku, ko se je Helena še ogrevala za vodenje izleta okoli macesnov, je celo razmišljala, da bi ta dva pohoda združila - društvenega in naravovarstvenega. Pa iz tega potem ni bilo nič, kar je pravzaprav kar ok. To nekako ne bi šlo skupaj.

A ker vestno beležim, sploh ker gre o hribih, moram seveda opisati tudi tale izlet Kljub temu, da me ni bilo zraven.

To je bilo celo naslednji dan po Vrhu Korena in res se mi ni dalo nikamor. Še najbolj me je mrzila vožnja, oh, vsa tista vožnja! Gor in dol in spet gor. Potem pa spet nazaj, ojej, kot da greš na drug konec sveta!

So se pa vseeno vsi dobro imeli. Za cilj pa so izbrali Križevnik, za kar mi je bilo malo žal, a še vedno ne vse tiste vožnje. A vsekakor bom enkrat moral tudi jaz v tiste konce. Zdaj bo lažje, ko Helena točno ve kam in kako. 

Mimo planine Polšak so šli počasi, nekaj snega je  ostalo tudi tu,

vsi pohodniki pa so se morali predstaviti, bili so iz različnih PDjev, tudi naša dva.

Ena skupinska na vrhu Križevnika

in ena z Ojstrico v ozadju. Ko slikaš Ojstrico s te strani, ti je bolj jasno njeno ime.

 

No, ni mi pa jasno ime Poljske device, bo treba enkrat raziskat. 

Kar bo pa težko, ker je večinoma takole: 

bo pa zanimivo, to pa vsekakor!

Našli so tudi parkirišče in križ in vse tisto, česar jaz še nisem videl. Evo, pa sem mislil, da že vse vem in da ne morem nič novega videt in se mi ni dalo it. Na, pa imam!

Ja, za tale Križevnik mi je res kar malo žal, a ni hudir, da ne bi tega enkrat v prihodnosti popravil. Ni hudir!

Tags: , , ,

hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP