Korita Mostnice

by piskec 29. maj 2012 20:41

Čeprav sem imel tisti vikend pravzaprav še največje težave, nisem zdržal.

Preprosto nisem zdržal.

Po štirih bi šel, če bi bilo treba. No, skoraj mi je to tudi uspelo - da bi šel po štirih, namreč. Po štirih urah hoje oziroma bolje rečeno hudega šepanja, mi je noga res skoraj že odpadla. Še malo, pa bi se res vlekel po rokah... 

Eni pa res ne poznajo meje... končno jih položi na kavč, kar so si vedno želeli, ampak ne! Ne! Je treba rinit ven, ven, v hribe! Magari šepat.

Za znoret.

Skratka, mati so se potikali na Blegošu, midva s Tamaučkom pa sva jo v prekrasnem dnevu mahnila s Krti v Voje, pregledat korita Mostnice. Če so še tam. Če je vse ok. Če... no, šla sva pač, kaj!

Avtobus nas je poknil dol na parkirišču, kjer vrli Bohinjci seveda računajo.  Vse. Parkirišče, cesto, pot, vse, kar se da in poleg tega še vse, česar se ne da. Po pravici povedano mi gre to plačevanje strašansko na živce. Beda, beda in še enkrat beda. Ampak to je pač domet tega našega turizma, če je treba hotele zapirat, je seveda treba plačevat kje drugje. Svoje obiske Bohinja sem prav zaradi teh reči zmanjšal na minimum in v blagajno Bohinja prispevam po lastni zavesti čim manj morem. Vse to zaradi bedastih parkirnin, cestnin, mostnin in ostalih bednih turističnih pogruntavščin.

Oh, a sem mal zašel, kaj? Ampak me res pogreje, če se v letu 2012 delamo, da smo iz 1970-ih... Buuu.

V petih minutah so mi vsi že pobegnili. Nikjer nikogar.

Ampak res. Mi smo začeli nekje ob 9h, kar niti ni tako zgodaj, a dobri dve uri nisem srečal niti enega! Niti enega!

Sem pa imel fotiča s sabo in sem slikal vsak kamen, skalo in tudi kak Most, če se je le pojavil pred menoj!

Korita gor

Korita dol

tja do hišice

kjer vrli Bohinjci spet nekaj hočejo od nič hudega slutečih turistov. Tokrat 2,5€! Da bodo zrihtal tole pot, da ne bo propadla, da bo vse ok, da bo lepo, da bo pometeno, da bo...

Ah, dej, spet bom ven padel...

Fant v hišici sicer še ni resno pobiral (še ni bilo občinskega odloka), ampak sem mu dal tista 2,5€. Da ne bodo mogli rečt, da jim uboga potka propada in da nimajo dovolj sredstev za ureditev in da so bogi in da... Ah, grrrrrrr.

Sicer narava hitro poskrbi, da se človek malo pomiri in neha mislit na ljudi, ki so zadolžili tako lepo pokrajino. Da nehaš zlobno razmišljat ali si jo sploh zaslužijo... 

Slonček v naravni velikosti je res podoben slončku. Čist zares.

Potka je seveda slabo označena, verjamem, za 2,5€ je težko kar naredit. Če bi dvignili na 12€ bi pa morda že lahko kaj bilo, ne?

Kot vedno, ko dela markacije tisti, ki ve, kje gre pot, jih manjka tam, kjer so razpotja, jih je pa veliko tam, kjer je ena sama samcata pot naravnost.

Mene to sicer ne moti, a tokrat sem bil res počasen in je bil vsak korak muka. Da bi še zašel kam, oh, ja!

Pa sem bil kar hitro pri Domu v Vojah. No, relativno hitro.

Odpre se prekrasen razgled na hribe, a Krtov nikjer. Aha, pri tistem zadnjem domu so torej!

Tale makadam se je potem vlekel, čeprav je "samo" 25 minut. Mislim, da sem rabil skoraj celo uro. Noga je že dobro bolela in po cesti je bilo še bolj zoprno hodit.

Pa še ustavljal sem se kar naprej. Ker je spet povsod šumelo! A se tokrat nisem dal in sem tokrat dokumentiral šumenje. Spet jih je bilo na stotine!

Dolina Voje je prekrasna, a meni se je tokrat vlekla in še sonce me je direktno žgalo!

Namesto, da bi zavil na planinsko pot sem šel raje kar po cesti. Da sigurno pridem.

In sem prišel. Sicer kar nekaj za njimi, a pojedli pa le še niso!

Tamauček je šel prej s Krti gor, dol sva šla pa malo pred njimi, tokrat skupaj. Da ne bom spet bremza in me bodo morali spet kje čakat.

Sva spet obredla vse mostičke. Ko so pa tako luštni!

Tamauček se je seveda držal, kaj pa je zanj štiri ure hoda! Heh, še zadihal se ni... ko pa tako rad pohajkuje po hribih...

Vmes še veliko šepanja in pogovarjanja, a potem smo pa bili že skoraj nazaj v dolini!

Za približno 10km sem rabil dobre 4 ure. No, po treh dneh protina je to kar rekord!

Hm, a dolina Voje JE ali Voje SO? Jaz se ne morem odločit, najbrž se pozna tudi v tekstu. Kaj čmo.

Pa še ALBUM!

Kakorkoli vzameš, ja, tole je bila čisto dobra ideja. Pa protin in bolečine gor ali dol. Briga me, tak lep dan pač ne sme iti kar takole mimo!

 

Tags: , ,

domači kraji

Napad protina

by piskec 23. maj 2012 19:05

Lepo pozdravljeni, moje ime je Aleš in imam putiko!

No, pa mi je malo lažje... 

Priznam, da me je kar malo sram. Putika je po mišljenju večine pač bolezen tistih drugih, tistih, ki si preveč privoščijo, bolezen premožnejših, bolezen kraljev! In ti naj kar trpijo, saj imajo tako ali tako preveč! 

Pa temu ni čisto tako. Trpijo tudi drugi. Ostali. Boljši, slabši in enaki nam.

In tako, kot je napovedano: "moški med 40. in 50. letom" sem jo tokrat fasal tudi jaz! Prvi akutni napad protina. 

Za zjokat.

Zadnja dva meseca sem namreč na dieti, ne jem prav veliko mesa, sploh ne mastnega, ne pijem prav veliko piva, nisem (pre)debel, športno sem pripravljen, kot pravzaprav še nikoli in ta hudič me gre usekat ravno zdaj?! V mojih najlepših letih? Ko sem - končno - res nekaj naredil iz sebe na tem področju?

Čisto vsako drugo moje življenjsko obdobje bi bilo boljše in bolj primerno za to je*eno putiko, vsako drugo, ne pa ravno zdaj! Kdaj drugič, ko nisem počel nič s športom povezanega, ko sem bil res (pre)debel, ko sem pil veliko piva, ko sem...

Hudirja, prav prekleto užaljen sem! Res!

In le malo manjka, da se poknem na kavč, stisnem čik v roko, pir v drugo in briga me za vse skupaj. Od tega športa so samo presnete težave, sem vedel! Ma, jebela cesta, no!

Ravno, ko misliš, da ti gre prav dobro, ko začneš delat dobre plane, tresk, s kolom čez hrbet... No, po palcu, če smo natančni.

Ok, bom nehal jamrat, zdaj mi je že malo lažje pri srcu, hvala.

Putika je zanimiva bolezen. Bolezen, s katero se ukvarjajo že tisoč let, a se zdi, kot da nihče na naredi prav veliko glede tega. Še vedno me spreletava občutek kot, da je nekako vsem tistim, ki putiko imajo, čisto prav. Ker so krivi. Ker smo debeli, ker se ne gibamo, ker nismo lepi, ker pijemo preveč, ker, ker, ker.

O putiki ljudje ne govorijo radi. Tudi jaz ne bi, a vsakič, ko med kdo vpraša, kaj mi je in hočem ravno odgovorit, da imam zvit gleženj, se od nikjer naenkrat pojavi naš Tamauček in prav z nasmeškom zavpije: "putika!". Ne, v teh časih ga niti ujet ne morem, to dobro ve!

Enkrat v 60. letih je bila proti putiki predpisana dieta. Šele po 40. letih se je nekdo spravil in zadevo malo prevetril. In ugotovil in dokazal, da pol trditev iz 60. let sploh ne drži več. In da dieta niti ni tako nujna. In da... skratka, nihče se dozdaj ni prav veliko potrudil za tole, vsaj tako se zdi. Vsi ti še vedno opalijo dieto, ker si pač svinja debela, ki se ne giba in spije preveč pira. In to je to.

Se mi pa zdi, da nihče nima niti najmanjšega pojma, kako do tega pride. Ok, to že vejo, da je to zastajanje sečne kisline, ampak zakaj do tega pride? Pride, pa se pojavlja, pa zgine, ali pa tudi ne, ali pa tudi kako drugače. Kakor ji pač paše.

Par zdravil, ki obstajajo, so samo za hude primere z milijonom stranskih učinkov, ki rešijo težavo, a povzročijo tisoče drugih. Super.

Mogoče sem pa samo alergičen na pivo postal!

K zdravniku me torej prav nič ne vleče. Kaj pa bo uradna medicina rekla? Dieta, gibanje, nič alkohola. In ko bom rekel, da to že delam, bo rekla: "premalo!" in bom pečen. Me prav zanima, drug teden grem.

K homeopatinji tudi ne bi šel prav veselo govorit o putiki. Ta bi mi takoj prepovedala meso in pivo. Do konca življenja, česar pa tale trenutek ne morem ravno obljubit, se razumemo, ne? Drugače pa isto, dieta, gibanje, prehrana, prehrana, prehrana.

Pa ravno zdaj, ko res pazim na to presneto prehrano. V življenju nisem še toliko pazil. Najbrž je prav v tem finta... 

No, zadevo bom od čisto blizu spremljal (še preblizu) in zapisoval sproti.

Kronologija je torej takšnale:

Zbudilo me je v četrtek sredi noči, palec desne noge je otekel in bolel tako, da nisem mogel spat še dve noči. Še rjuha je bila pretežka, vsaka nogavica preozka in pregroba. Jaz pa sem razmišljal, kaj hudiča sem si zlomil...

In sem šel zadevo slikat na rentgen. Ampak nič zlomljenega. Zdravnica me je pogledala in rekla: "no, za putiko ravno niste..." in je iskala poškodbe, a jih ni našla. Kaj pa, če je vse res?, me je prešinilo. 

V petek sem bil tako žalosten, da bom spičil vikend v nič, da sem skoraj jokal.

V soboto me je prst že malo manj bolel, za hodit pa seveda še vedno ni bilo. Zato sem dobil še napad trme in brihtavosti. In šel kupit pir in čevape. V trgovini je bilo na tak lep dan toliko ljudi, da sem se spet skoraj zjokal... A so vsi bolani? A nihče nikamor ne gre, na tak lep dan?! 

Spekel čevape, spil par pirčkov, naj gre ta putika v tri krasne! Jedel vse, kar mi je prišlo pod prste, kar povprek! Kaj pa čem z dieto, če me ravno med dieto užge!

V nedeljo zjutraj greva s Tamaučkom lepo s Krti na izlet. Prehodit dolino Voje. No, palec malo manj boli, začne me bolet peta. Spijem še dva pira, briga me za to putiko! In dobro šepam dobre štiri ure. Pametno ko hudič, ampak drugače ne bi zdržal, najbrž bi se mi odpulilo. Da bi cel tak lep vikend preležal? O, ja, seveda. Po dveh bi se vlekel, samo, da bi šel ven. No, na koncu sem skoraj res se. Vlekel.

Boli. Vsi tisti, ki so to doživeli, natančno vedo, kako boli. Ostali pa še vedno mislijo, da je zobar hud...

Potem končno neham s pirom, mesom in podobnim. Nej gre putika stran od mene najprej!

Danes je sreda. Ponoči bo en teden, palec lahko že dobro prepogibam, se ga dotikam, skoraj je že ok. Ampak peta pa še vedno boli in še vedno zelo težko hodim.

Me pa kar naprej spreletavajo občutki, da me boli mezinček na roki, ostali prsti na nogah, desno zapestje in še ostali sklepi. Beda. Kaj, če me bodo res začeli?

Naslednji ponedeljek grem k zdravniku. Mater jih bom slišal.

Tukajle bom pisal kar naprej, ko bo kaj novega!

 

Tags:

osebno

24 ur hoje k Sv. Primožu 2012

by piskec 15. maj 2012 20:52

 

Pa saj sem kar trmast.

Na tole povsem domačo prireditev sem šel tokrat že petič. 2008, 2009, 2010, 2011, 2012.

Kot kak star inventar sem, nihče me ne pozna, a vsak me je že kdaj videl, a se ne spomni, kam bi me dal. Seveda, ko pa kar naprej - počasi - hodim gor in dol, sem in tja spijem kako pivo, ostal čas pa borim bitko s samim seboj.

Tako kot se borijo vsi ostali.

Seveda, tudi tokrat je preizkušnja v polnem pokazala kaj zna in kako zna z nami, tekmovalci, pometat. Štiriindvajset ur je veliko ur. Zelo veliko! In ne, ne začneš zjutraj, ves spočit, začneš ob petih popoldan, v petek, s celim tednom službe vred na plečih. Vstal si najbrž že 10-12 ur prej, vmes bil v službi, potem panika s hrano, panika z vremenom, panika, kaj boš vse vzel, panika v trgovini in končno si ob 17h na startu!

Uau. Že zmatran od vsega, komaj čakaš, da se bo začelo in boš imel mir.

Potem pa se začne.

Ena najdaljših preizkušenj pri nas, kjer nihče nima prav nič časa. Vsem nam se mudi. Kar naprej. Ob 18h, ob 2h, ob 6h, ob 12h, ob 16h, mudi se nam kar naprej. Kot da bo teh 24 ur zmanjkalo zdaj, zdaj. 

Pa jih noče zmanjkat, čeprav si včasih tako zelo želiš. Da bi bila ura kar naenkrat pet, da bi se teleportiral, prežarčil, prebluzil, odklopil. Včasih gre, večkrat na žalost ne.

 foto Markuš 

Prav vsak korak moraš doživet. In teh korakov v teh 24-ih urah ni prav malo.

Začelo se je z vsakokratno štorijo, ta presneta vaga mi noče in noče pokazat manj kil! To morajo imet nekaj pokvarjeno, ne morem met že pet let isto kilažo, no!

 

Tokrat sem dobil cifro 60 - se vidi, da sem prišel skoraj v zadnjem trenutku... Vseh skupaj nas je bilo letos kar 87.

Potem pa smo se zapodili proti Primožu. Ta prvič.

Oh, kako si ti prvi vzponi lepi! Še malo gneče na začetku, veliko klepetanja, noge lahke, telo poskočno. Vse gre kot namazano!

Ker sem prvo leto fino nasankal ravno v prvih treh vzponih, si tega ne privoščim več, zelo se moram nazaj držat, a to je edin način, preizkušnja je še dolga, včasih mnogo daljša, kot si jo kdo predstavlja.
 

 foto: Damjan Hančič

In potem premišljuješ koga vsega od tistih prvih, ki priletijo mimo tebe dol že nekje na pol poti, zjutraj ne boš več videl. Za nekatere veš, da so žilavi, nekaterih ne poznaš, a preizkušnja je resnično huda. Toliko priložnosti, da te zaboli koleno, odpove kolk, načne gleženj, špikne v mišici, celo preveč priložnosti! Nikoli ne moreš reči, kako in kaj. Lani mi je šlo super 5 krat. V sedmo sem komaj prišel dol. Kar naenkrat, z neba, brez opozorila.

Potem je pa tu še glava. Ojej, s to je pa največ problemov. Vsaj z mojo... Letos sem imel malo sreče in veliko nesebične pomoči!

V četrtem vzponu je prišel naš predsednik ŠD Krti in me spremil gor. On je šel malo pogledat kolege, jaz sem naredil še peti vzpon, potem sva pa šla skupaj še dol. Pa je bila ura že polnoč...

Se pa ukvarjaš z vsem ostalim, naprimer z mišmi. Teh je letos na milijone! Vse samo šumi, se premika, skače! Kar naprej in povsod! Na koncu sem uspel eno miško čisto lepo pobožat, toliko jih je, da se komaj kaj bojijo! Neverjetno, še nikoli jih nisem toliko srečal!

Vmes je bil celo en mladi muc, ki je seveda užival na polno. Nosil miši, skakal z enega konca ceste na drugega, jih preganjal in bil nadvse zadovoljen. Pa še tako rad se je pustil božat, le jaz sem se že počasi težko sklanjal...

Potem pa se začne tista prava noč, ko nikjer ni več nikogar. Ko si daš slušalke na glavo in ne sprejemaš več sveta. Ko samo še mrmraš ali bolj zarenčiš kak "zdravo" in greš naprej v samoto. Ko zaradi glasne muzike niti ne veš, kako naglas moraš reči "živijo!", ko najbrž zatuliš ali pa rečeš preveč potiho. K sreči se razumemo, vsi imamo enake težave. Včasih srečaš koga, a se šele čez nekaj časa zaveš, kdo je to bil, eh, takrat sta oba že daleč narazen. 

Ti pa rintaš gor in dol. In čakaš odrešitve.

Ki je tokrat res celo prišla! V obliki Helene, ki je vstala sredi noči in mi pomagala v najhujšem delu preizkušnje - v prebujanju dneva!

 foto Markuš 

Težko je bilo naciljat njen prihod, malo sem moral počakat in sem dremnil v avtu. Šele potem, po uri, sem ugotovil, da sem spal neke pol ure, takrat sem bil prepričan, da sem samo zaprl oči in je bila že tam! Da sem spal? Kje pa!

Potem sva skupaj gledala luno in doživela prebujanje dneva! Enkratno, kako se je čisto nežno posvetlilo na vzhodu in kako so potem po nekem določenem času kar naenkrat začeli žvrgolet ptiči! Kot da bi kdo prižgal stikalo, je kar naenkrat vse oživelo! Uau, iz čiste tišine v popoln džumbus v parih minutah!

Letos je bilo na vrhu kar več ljudi. Spomnim se prejšnjih let, ko sem sem in tja pil pivo povsem sam, le Peter in jaz, nikjer nikogar. Malce več podporne ekipe, še dobro, malce več življenja.

Helena je šla z mano trikrat gor in dol, za kar sem ji več kot hvaležen! Pomoč v pravem trenutku. Potem se naredi poln dan, več ljudi začne hodit, tudi sam se bolj prebudiš in postaneš bolj socialen.

 foto TRIF 

Privoščiš si kako pivo, noge spet malce bolje stečejo, sklepi se bolje naoljijo, ni več taka muka.

In kmalu spet postane pasje vroče...

 foto TRIF 

Ampak takrat si že na varnem, če se ti je uspelo prebit čez noč in zakorakat v polno jutro. Če si tam in hodiš, boš hodil tudi do 17h. Počasi, a bo nekako šlo! 

Letos sem imel s sabo celo iGotUja, našega kanarčka, končno naprava, ki zna delat več kot Garmin, tisti crkne že(!) po desetih, enajstih urah... Kam smo prišli, kaj? Ko rečeš ŽE po desetih urah... Eh.

Skratka, sestavil sem celo tabelo, kako in kaj mi je šlo!

Vzpon GOR DOL zamuda
1            0:40      0:33      0:01
2 0:42 0:31 0:05
3 0:49 0:28 0:05
4 0:45 0:37 0:08
5 0:44 0:29 0:30
6 0:46 0:40 0:12
7 0:49 0:43 0:15
8 0:53 0:39 0:42
9 0:48 0:36 0:20
10 0:50 0:41 0:10
11 0:47 0:36 0:26
12 0:48 0:36 0:27
13 0:51 0:35 0:36
14 1:10   0:33

Počasi se krogi časovno podaljšujejo, čeprav večinoma ostajajo zelo podobni, skoraj vse v desetih minutah. Edino zadnji je izven, ampak tam se mi RES ni mudilo in sem se trudil, da ne bi bil preveč moker, da se mi ne bi bilotreba spet preoblačit.

Dol gre tudi kar naprej približno enako, tempo je večinoma enakomeren. Le zamuda se podaljšuje, kar naprej kaj jest, preoblečt nogavice, zamnjat majico, pivo, ploščica, blablabla. Vedno nekaj, da ja malce razbiješ monotonost.

Pri dvanajstem vzponu spijem pivo, plan jih je narediti trinajst, jaz pa sem na 12-em že ob 12h. Uspelo bo, juhuhu! Vzamem si čas in počaaaaasi v trinajsto. Na vrhu spet pivo, ura je dve, tole spijem pa skliznem, sem si rekel.

Ampak so me Polona in ostali TFjevci na hitro zmuvali: enga boš pa ja še šou!

Za kar sem jim zdaj hvaležen. Hvala!

Takrat pa jim nisem ravno bil. Za dol sem namreč izbral edini primeren čas - ko se je razbesnela nevihta. Vsega skupaj je deževalo pol ure, pa še to ne povsod, a ravno toliko, da sem bil premočen do kože. Najbrž sem to naredil povsem zanalašč.

Sem se pa spodaj vsaj dobro preoblekel, si nabasal rukzak in se podal še v zadnji, štirinajsti vzpon!

Štirinajsti, uau. Še sam nisem mogel verjet, zato sem hodil gor kar debelo uro. No, pa tudi mudilo se mi ni prav nič, časa je bilo več kot preveč.

Koliko je to km? Uradno je dolžine 7km, višincev pa 400. Ampak pri dolžini moraš it res povsem naokoli, da jih narediš 7, jih je prej manj, rekel bi 6.8km, a višincev je - večkrat zmerjeno - 425. Torej bi lahko rekel takole:

24h, 95km, 5950 višincev.

 foto Loni 

Podelitev je enkratna, tako kot vedno. Najbrž ravno to doda tisto domačo noto vsej prireditvi, ko smo vsi skupaj, vsi zbrani, vsi enotni v koncu trpljenja.

Vsak ima svojo zgodbo, vsak svojo bolečino, vsak svojo radost na koncu in to se preklemano čuti na končni prireditvi. A to je nemogoče opisat, to je treba se prej matrat in na koncu doživet.

Po odojku, ki sledi razglasitvi, se vidijo korenine te prireditve - stava prijateljev, je pa to malo težko prežvečit, jaz raje planem po pohanem pšancu. En kos pšanca, eno pivo, pa sem direkt za v posteljo.

A je treba prit še dol.

Zanimivo je, kako dopoldan/popoldan naraste število avtov na poti, pa še vedno višje so. Včasih je težko verjet, da so vse te avte drugi pripeljali gor...  

Jaz sem bil zaradi štirinajstice malce evforičen in sem dol kar nekaj tekal. Na koncu sem letal še čez klance, sebi sem dopovedoval, da sem še čisto ok in da je škoda, ker se je vse že zaključilo. Jaz bi še!

Ja, evforija je zelo podobna alkoholni omami, res je.

Čisto na koncu res nisem bil, letos sem presenetljivo dobro zdržal. Počasen sem še vedno, a tu najbrž ne bo sprememb. Sicer pa sem čisto zadovoljen, tole je velika preizkušnja in vsakdo, ki zdrži, je lahko zadovoljen. Pa tudi tisti, ki ne zdržijo - take izkušnje ne dobiš kar tako, mimogrede!

Spodaj sem se še slikal - sem hotel pokazat, kako sem še čisto ok:

Potem se usedel v avto in nato grozno trpel dobre pol ure do doma...

Kako se je meni spalo! Hrana, pivo, 36 ur brez spanja, utrujen... Zmatranost me je zadela direktno! Sem se potem vlekel proti domu, se ustavljal, da ne bi naredil kake neumnosti in počasi, počasi le prišel.

Čez dve uri sem spal ko ubit dvanajst ur.

In se zbudil več kot zadovoljen! V nedeljo sem hodil naokrog z medaljo in vsak jo je moral vsaj na pol ure opaziti in jo pohvaliti! 

Štirinajstkrat, hej! Dobro sem zastavil za naslednje leto, kaj?!

Zdaj bom počasi nehal, čeprav bi pisal in pisal in še pisal. 24 ur je dolga doba. Eden od razlogov, zakaj se tega udeležujem, je tudi ta, da zna človek po taki preizkušnji bolj ceniti čas. Vsi se kar naprej pritožujemo kako nam manjka časa in kako bi radi, da ima dan 28 ur.

Pa bi to res? 

Če polno izkoristiš celotnih 24 ur, mi verjemite, da so dooooooolge, presneto dolge! Vtisi, doživetja, strahovi, bolečina, trpljenje, radost, družba, prijatelji in kolegi, pomoč, lepe in spodbudne besede, smeh, pogovor... neverjetno, česa vsega ne spraviš v 24 ur!

Hvala seveda Heleni ter vsem sotrpinom na poti. Velikokrat smo se srečali, si velikokrat kaj rekli, se samo spogledali, dvignili prst ali zabrundali, a se spodbudili. Pomagalo je, res, zato najlepša hvala! Sicer pa vem, da se naslednje leto spet srečamo!

Še nekaj vtisov ostalih:

Tekaški forum in doživetja

Kamničan in rezultati

Andrej glavni fotograf

Polona fotke

Foto Trif

Markuš fotke

Če pogledam zdaj nazaj, se spomnim le še dobrih stvari. Ha! Hvala materi naravi za tako sestavo naše betice...

 

 

Tags:

Štirinajstkrat!

by piskec 13. maj 2012 10:09

Danes sem kar malo evforičen.

Letos sem se končno odločil, da tokrat NE grem hodit 24 ur gor in dol k Sv. Primožu. Saj sem bil že štirikrat, kaj je treba kar naprej v iste klance rint? In smo se lepo prijavili na Zasavski treking - huh, malo manj naporno pa bo že, sem si mislil.

A kaj, hudiča, ko so mi pa treking odpovedali?!

In kaj potem še ostane človeku? Prost vikend za poležavanje?

Eh, pred dolgima dvema dnevoma, v petek popoldne (kdaj je to že bilo!) sem se tako znašel na startu pri Calcitu pod Sv. Primožem.

Brez plana (kot vedno) ampak tokrat res, vse skupaj me je pošteno presenetilo in zato sem sklepal, da bom šel parkrat gor in dol, potem pa jo skliznem v zavetju noči kar lepo domov. Kdo bo pa opazil?!

Pa se mi tudi ta brezvezni plan ni izšel...

Drugi plan pa je bil takšenle - da ostali hodijo, jaz pa lepo počivam ob pivu:

Ta plan sem sprobal (kot se vidi zgoraj), a se tudi ta ni izšel, šment!

Pa je prišel Franci, pa je vstala luna

pa je prišla Helena in me spodbujala cele tri kroge v najbolj zoprnem času prebujanja dneva, ko res hočeš it domov

pa je bilo sem in tja kako pivo

in dobro oskrbovanje

in polno dobre družbe, nobenega miru torej, niti skliznit nisem mogel, zato pa se je na koncu števec vzponov ustavil pri zame neverjetnih 14!

14!

Ne da sem zadovoljen, evforičen sem in sem danes, kljub temu, da se malo sklonjen premikam, za deset centimetrov višji!

Najmanj torej 24h, 98km in 5600 višincev, koliko pa v resnici, pa bo ura pokazala, ko bom vse podatke uspel skupaj spravt. Takrat bom pa še vse skupaj napisal kaj več. 

Tags: ,

domači kraji | pr norch

Ta prvi pri petdeset

by piskec 8. maj 2012 19:09

Fanta sem spoznal davnega leta 2006!

Na sliki od takrat zgleda še tako zelo mlad! Res je, da tudi drugi zgledamo še super mladi, ampak pustimo to zdaj stat...

Skratka, tale fant tamle v sredini, je kar naenkrat pri petdesetih. Pri Abrahamu. 50! A?

Ne moreš verjet! A to vsem tako leti, ali samo njemu, a?

In ker ima taisti fant, ki je tokrat že pri petdesetih (ne moreš verjet!), še vedno ideje - kot jih je pač imel tudi takrat, ko smo se na zgornji sliki zbrali - in ker z njimi rad mori druge, še najraje prijatelje, ki so dovolj bebasti, da nasedejo na vsako finto, se mu vsake toliko časa posreči kak prav velik met.

Naprimer tokrat, za petdesetletnico, ko je Radota, mene in Žigo (z družinami seveda) povabil na rojstni dan.

Super, kajne!, porečemo! Juhu, rojstni dan, piknik, čevapčiči, hrana, pijača, poležavanje, nekaj v tem stilu!

Japajade.

Kako se je začelo? 

NA POLNO! Trije tekači in kolesar!

Izpred porodnišnice v MB

kjer se vsakemu življenjska pot začne. Pred petdesetimi se je tule (no, malce stran, tale porodnišnica je nova) začela ena od teh zgodb! Seveda smo šli pogledat.

Da so nas postavili pred zid in nas postreli pofotografirali.

Nato pa sta nas Rajko in njegova življenjska zgodba začela voditi po krajih, ki so na straneh te zgodbe ostali zapisani, najprej Maribor

Tam smo priskočili na pomoč tudi pri porivanju avta, večinoma pa si ogledovali kraje in... in... tekli, kaj pa drugega!

Zgodba nas je potem vodila izven MB, naprej med Slovenske Gorice. Zdaj že lahko rečem, da jih kar dobro poznam, več ali manj sem jih že kar veliko prehodil, zdaj pa še pretekel... Ojej.

Okoli Kungote smo delali ovinke - da ne bi bili prehitro na cilju:

in nekje pa polovici poti imeli dobro postojanko.

O, kako se je pa to prileglo! 

Najbrž ne bi lagall, če bi rekel, da smo vsi razmišljali o tem, da bi kar tam ostali, ne?

Tudi Tamauček. Končno drevo za plezat!

A smo zbrali voljo in se z razbolelimi okončinami podali naprej! Težko je začet, potem je pa že ok!

Do Svečine, kjer ne zgledamo več tako spočiti...

A neumnosti nam gredo še vedno po glavi, eni se guncajo

drugi pa štorklje občudujejo

zato gre vse precej bolj hitro, motivacija pravzaprav raste. Pri tistih klancih, ki nas čakajo, seveda hodimo, nekaterim gre super dobro, Rajkota pa začne boleti koleno. Eeee, ni več rosno mlad, sem vedel!

Potem smo kar naenkrat v Šentilju, kar se mi zdi zeeeelo čudno, saj po Šentiljski vedno potrebujemo vsaj še tri ure do Šentilja, pa ga že pravzaprav vidimo čisto od blizu! Nekaj čudnega se tule dogaja!

A Slovenija tokrat ni dovolj velika za vse nas, je treba čez, v Avstrijo! Pravzaprav je zanimivo teči čez mejni prehod, sploh čez takega velikega, kot je bil nekdaj Šentilj.

Do Sladkega vrha nas čaka še 8km ravnine, kar mi ne gre več najbolje. Vročina in asfalt sta le preveč zame. Vlečem se.

Medtem nas zemeljska podporna ekipa čaka in se fijaka z brodom gor in dol...

A na koncu nas le dočakajo, toliko se pa tudi nismo vlekli!

Juhej, uspelo nam je! Uspelo MU je!

Uspelo mu je napopat še par ljudi, da so takole pretekli celih 52km! In na koncu so bili celo nadvse zadovoljni, ej! A se vidijo te srečni obrazi, kaj?!

Malo nas sonce moti, ampak res vam povem - vsi štirje smo bili zadovoljni in srečni, kot že dolgo ne!

Kako mu to uspe, temule fantu, ki že srečuje Abrahama?!

Smo dobili še Zahvalo, tako družinsko!

Moram priznat, da mi takale Zahvala mnogo več pomeni kot kakršnakoli druga diploma, ki bi jo dobil na kakem teku...

Že leta 2007 me je zmuval. In še vedno mu uspeva, po vseh teh letih, čeprav ga že vsaj toliko poznam...

Ampak, priznam, tehle 50 je bilo povsem nekaj drugega! Niso bili krogi, ni bilo tekmovanje, ni bilo...  Tokrat smo jih naredili skupaj. Celih 50, celo življenjsko zgodbo in to je tisto, kar šteje.

Pravzaprav sem ponosen na to, da sem lahko del te zgodbe in da sem imel možnost jo podoživeti! Hvala, Rajko!

Me pa seveda malo skrbi, kaj bo pri 60... oziroma kaj bo, ko bo naslednji izmed nas 50... AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!

Pišuka, še na karti kar dolgo zgleda! Še z avtom smo rabili do MB kar dolgo časa, ej!

Hvala vsem soudeležencem za tole, Rajko, Rado, Žiga, hvala! Za oskrbovanje, za družbo, za motivacijo, za pomoč, za... vse!

In ena velika hvala še vsej zemeljski ekipi, ki je za nas skrbela tako lepo, da nam ni bilo treba na prav nič misliti! Brez njih bi v tisti presneti vročini gagnili kar nekje vmes!

52,26km, 8:31h, 540vm, bruto seveda. Asfalt. Napačen rukzak naredi mehurje v 25km. Superge za 25€ zdržijo bolje kot vse ostale petkrat dražje. Nobenega žulja. Če je vročina, potrebuješ izotonik, drugače te napadajo krči! Vse ostalo super!

Jaz mislim, da ga bomo še kdaj takole biksnili, kajne?

Tags:

domači kraji | osebno | pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

Z vsemi mojimi vsebinami na tem blogu se lahko prosto razpolaga. Povedati s kje se vzame je lepo, ni pa nujno. Po želji torej in na lastno odgovornost.

WWW.KRTINA.COM

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP