Ostrež

by piskec 18. junij 2015 15:56

V Zasavju je vse strmo. Vse gozd, ampak strmo k pr norcih.

Da to veš, je najbolj sprobat.

Zato sva šla midva konec aprila, točneje 26.4. malo pogledat te zasavske strmine. A je to res, ali je to samo en mit. Preverit torej.

Višje v gorah še sneg, mi je prav škoda, da zamudim to prebujanje pomladi, zato sem v teh časih raje kje pod gozdno mejo.

Odločila sva se za Ostrež, ki je nekje nad Renkami. Tja čez naju bo enkrat vodila pot, ko bova končno speljala najin Napad na Dolenjsko - od doma do Krškega. Če bova. Ko bova!

Na drugo stran naše doline, čez do Save, sva se prekobalila nad Moravčami, čez Grmače direkt v Ribče. Ta je kar lepa pa še okrog ni treba vozit. Ampak v Renkah se je že zakompliciralo - tiste gostilne sploh ni več in tudi parkirišče, kjer sva hotela parkirat, je ograjeno, zaprto. Da ne bi kdo slučajno parkiral in kaj uničil, ali kaj?

Ni bilo druge, kot da greva naprej po cesti, dokler bo pač šlo. In šlo je do nekega malega parkirišč(k)a. Nimam pojma, kaj narediš, če je avtov več kot štiri. Hm? 

In ker vedno rada hodiva po drugih poteh nazaj, sem bil kar malo razočaran - do sem je potem spet težko prit in če greš že enkrat v dolino, se ne boš po cesti vračal nazaj gor... Ni problem v začetku parkirat malo nižje, v začetku te dodatne poti ne opaziš, na koncu pa je vsak meter, sploh asfalta, kar malo preveč. Zato sem že vedel, da bova najbrž morala po isti poti nazaj. 

Ja, strmine, ne. Res je: so! O, ja, so, so! In to kar dobre!

Ti kar kmalu pade na pamet, da bi začel tulit tiste motivacijske: "a kle okrog nimajo nč bl strmga al kaj?"...

A še preden te kaj takega zagrabi, si že na prvi izravnavi. Ravne - za ime tega ti tudi na karto ni treba pogledat, se že na daleč vidi.

Pojma nimava kje in kaj je Ostrež in napačno ocenjujeva vsak hrib, ki ga vidiva: "lej, tja gor greva!" No, na nobenega od tistih, ki sva jih videla, nisva šla, šla sva na čisto enega tretjega, na tistega, ki se ga - seveda - ni videlo.

Sva pa videla detla, ali je bil veliki ali mali pa ne veva, najbrž posebna zasavska vrsta. Bil pa je čisto lep detel, ki se ni prav veliko bal.

Malce nad hišami par ljudi dela in ko prideva mimo, nama ponudijo domačega jegra, kar tako, mimogrede, iz gostoljubnosti. Malo popijemo, malo poklepetamo, sva pa seveda začudena, redko se to zgodi, zelo redko, časi niso več taki... Večinoma naju podijo ali pa vsaj mrko gledajo...

Malce gozda, malce travnikov

in razpotje!

Končno spet malo strmine, juhej! Jep, tule naprej je spet kar fino, a spet ne prav daleč. Kmalu sva že na vršnem grebenu.

In potem takoj na vrhu. Ostro oko opazi cerkvico tik pod vrhom.

Zaradi razgleda ostaneva kar na vrhu, malce piha, a ni hujšega. Malca time.

Cerkvica je prislonjena tik pod vrh, par metrov nižje, precej zanimiva postavitev. Kot, da je nekomu zmanjkalo moči...

Bi pa prav lahko pojedla tule, ob cerkvici, imajo vse lepo zrihtano!

S tem, da bo treba po isti poti v dolino, sva se že sprijaznila, a kak manjši krog pa lahko narediva, kajne? In sva jo mahnila kar naprej čez Ostrež, na drugo stran.

Mimo kapelice in vode

do prve hiše, nato pa po prekrasni prečnici nazaj do razpotja. Dobra finta, če se hočeš izognit strminam samega vrha - naprimer, ko jo rintaš z Zasavske proti Kumu... No, naprimer.

Prekrasna prečnica.

Takole nekako je zgledal tale izlet z vsaj eno majceno pentljo.

Moram pa spet pokazat vse te nepravilnosti naših kart. Od tega smo potem včasih odvisni, presneto...

Tole spodaj - rdeča je kao markirana pot, modra pa je prehojena, torej tam, kjer res poteka. Če na začetku ne bi gledal naokrog, bi lahko kar naprej po cesti španciral...

Zgornji krog pa ni nič boljši glede natančnosti - bljaki:

Kaj bi lahko rekel na koncu? Pravzaprav naju je tale Ostrež prijetno presenetil. Sicer se rada dava presenetit, sva temu naklonjena, a vseeno. Malce zasavskih strmin, malce gostoljubnosti, nekaj kulture, nekaj prekrasnih poti in nekaj razgledov s povsem drugih strani (ko Čemšeniške planine skoraj ne spoznaš, ker ni v kontekstu drugih hribov).

Luštno!

Naju je pa na koncu malce presunil most v Renkah. Zadeva je namreč napol podrta in zaprta. Pravzaprav naju je tako presenetilo, da mostu niti nisva slikala - e, to pa je tisto drugo presenečenje, ki nama ni najbolj všeč.

In se zdaj seveda sprašujem - kako pa prideš z Zasavske na Ostrež, če pa mosta ni več, markirana pot pa še vedno obstaja? A rabiš je*ene rokavčke pa plavutke za čez Savo?!

V tri krasne, pa se bo Napad na Dolenjsko spet zavlekel...

Tags: ,

domači kraji | hribi

Pomladanska Mokrica

by piskec 12. junij 2015 14:21

Po Jesenski in Zimski Mokrici seveda paše še pomladanska!

Sredi aprila, v najlepšem času za cvetoče preproge pomladanskega žafrana! Mi pa začeli takole:

Presnet dež! Presnet dež! Presnet dež!

Do Domžalca je kar nekako šlo, a me tudi šnopček tam gor ni ogrel. Otroc se niti niso toliko sekiral

jaz pa sem bil ta prav siten star dedec.

Še posebej potem, ko je Heleni odpihnilo marelo in smo jo moral čakat, da se je potopila v meglo, mi pa nismo vedel ne kje je, ne kaj počne in ali bo sploh prišla kdaj nazaj. Bela cesta!

Pa je prišla nazaj, vsa zadovoljna seveda, ker je marelo našla. No, jaz sem bil pa še bolj siten.

Tale dež me je dobro zdelal.

Do Mokrice smo prišli v res lepih razmerah! Še dobro, da smo jo našli.

Petek se je potem bolj ali manj zaključil, kakšnega navdušenja ni bilo, saj je zunaj padalo in nismo nič vedeli kaj bo naslednji dan. Le Tamauček je užival v soju mesečine tablice.

Zbudili smo se v tipično pomladansko jutro. 

Sneeeeeeg!

Dejan in Helena sta jo odbrzela do gondole, pobirat še Darjo, pa gondole sploh ni bilo... Kdo ve, sploh vozi?

A, pa je le prišla! Kakšnega navala na Planino niti ni bilo...

Je bil pa pri gondoli seveda dež

ko pa so prišli do vrha, do Mokrice, je bilo pa že vse lepo sneženo! Prav lepo se uresničuje rek, da kamor pridemo, prinesemo sneg! Super, anede!

Soboto smo preživeli bolj zapečkarsko, a do vrha Gradišča smo pa le šli!

Pri drsanju z vrha pa do Zelenega roba smo malo nad nami zaslišali nek mali avion, celo nekaj je pokašljeval in vse je prav tako zgledalo, da bo kar naenkrat prebil meglo in se zaril med nas! Prav strašno je bilo, povsod okrog nas megla, visoki hribi, tik nad nami pa avion. Ni prav dober recept za srečen konec, ne? Pa so nam na Zelenem robu povedali, da se sem in tja razjasni in ven pokuka modro nebo. Da smo le za las v oblaku, ki se je nataknil na vrh planine.

Presneto!

Tako smo potem preizkušali vodniške in reševalne sposobnosti našega štirinožca

malo požurali in se naslednji dan le prebudili v prekrasno jutro! Juheeeeej!

A snega je bilo kar nekaj, nismo niti vedeli koliko in do katere višine je padel.

Namen pa smo imeli it na Konja! Hm...

Do Planine Dol je še šlo, malo smo se dričali, a je šlo.

Cvetoči žafrani so bili, a večina je bila skritih, nekako takole:

tako,  da nam ni preostalo drugega, kot da jo pogumno mahamo proti Konju. Gremo!

Sem in tja je malce strmo, a nevarno ni nikjer.

Tako smo prišli do planine Rzenik, naprej pa se nam nekako ni šlo. Tule zgoraj je tudi debelina snežne oddeje kar hitro rasla, megle pa gostila. Kakih lepot res ni bilo in vztrajat skozi rušje do Konja ne bi imelo kakega večjega smisla.

Zato smo jo raje mahnili nazaj proti planini Dol, še dolga pot nas čaka do Mokrice! 

Eni so seveda za štose.

Snega je nižje kar dosti manj, ga pa tudi pobira, vsaj zdi se nam tako!

Naravo lahko občudujemo na vsakem koraku!

Namen je bil odpujsati po cesti povsem nakrog, do Domžalca, sicer lahko malce dolgočasno, a tudi širni gozdovi so lahko lepi.

A se je vse skupaj kar malce zakompliciralo. Cesta na severno/vzhodno stran je bila namreč še kar dobro zasnežena, sem in tja so bili zameti. Tam se je seveda udiralo. In tako smo hodili in hodili in hodili in hodili in hodili.

In še malo hodili. In še malo. Pa potem veliko. Pa še malo. No... tako nekako, v tem stilu. Vrh glave smo imeli že gozdov, ceste in vsega.

Kljub neskončnim poljem žafrančkov.

Počitki vedno gostejši, pa še na koncu je postalo celo vroče!

K sreči je bil Jarški blizu in po mali pavzi smo bili takoj hitrejši in bolj veseli! Pa še sneg je pobiralo kot za stavo!

Potem še jest v Domžalca in še malo matrarije do Mokrice. Presneto dolg pohod je bil tole! Čisto možno, da sva malce pretiravala. Je bilo pa lepo, pa še celo Planino smo dali čez!

A ob vrnitvi je bilo treba kar lepo pospravit, poskusit zadet Tamaučka, kar nam ni uspelo...

naredit eno skupinsko

in se vrnit - eni do gondole in dol, drugi pa do Jelševega konfina, do začetka svinjske.

V poznopopoldanskih urah smo našli še malo poslavljajočega se sončka

in ta bele crocuse vernuse. Bi si lahko želeli še več?

Pomladanska Mokrica je bila res povsem pomladanska. Dež, sneg, sonce, mraz, vročina, vse smo imeli naenkrat.

In ponovno en prekrasen vikend!

 

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Kamniško sedlo

by piskec 12. junij 2015 13:50

Ena o snegu vedno paše, ko je zunaj super vroče! Ena o koncu marca, 28.3. natančno.

Zadnja leta vse manj hodiva na Kamniško sedlo. Lani sva bila... kolikokrat, enkrat?

Hm.

Pa sem letos hotel to popravit in začel že zgodaj.

Saj ne bi, pa me je Lojze prepričal in me vzel s seboj, sam nikakor ne bi šel v vsem tistem snegu. Pa je bilo treba pomagat Kamničanom pri zagonu vlečnice, ki so jo potrebovali za naslednji dan, ko je bila prireditev Smučka in cepin. Da je treba kolo odmetat in take stvari.

Pa sem se pustil prepričat.

Začelo se je kar ok, na Jermanci. Tukaj še lepo, sončno, nič mraz, nič snega.

Prve plazovine so k sreči minile brez snega, tu me je bilo strah, da ne bo v njih kaj poledenelega snega. Tu me tudi Lojze ne bi čez spravil!

Kmalu pa je zgodba postala povsem drugačna, letnemu času primerna, seveda.

Lep sonček, zaenkrat še kar toplo, nič pihanja, a na Pastircih so bile klopi kar pod snegom!

No, potem se je pa vse pravzaprav šele začelo. Začelo je pihat. Začelo se je udirat. Začelo je bit mraz. Ampak sonček je pa še vseeno lepo sijal in dajal vtis sprehoda. Presneto!

Lojze je večino poti vodil, njemu se je malce manj udiralo. Nekaj ljudi je šlo dol, sva hotela uporabit njihove stopinje, a je to še slabše, veliko predolge so. Poleg tega jih je pa veter v minuti skril in če si bil preveč za tistim, ki je vodil, si lahko že pozabil na stopinje.

Pa tako lepo je zgledalo.

Ja, sva kar nekaj časa potrebovala, a nama je kar šlo. Jaz sem nekaj časa grdo govoril, potem je pa šlo.

Kolo vlečnice k sreči ni bilo na polno zametano, nekaj pa je vseeno bilo. Smo se trije kar dobro namatrali, še najbolj zaradi kletke, v kateri je kolo in potem je dostop precej otežen. 

Malo so imeli težav še spodaj, čeprav je mašina takoj kresnila. Nekaj je bilo treba še ob žici, jo osvobodit, potem je pa počasi vse skupaj kar lepo zalaufalo. In kar nekaj robe se je preselilo gor, h koči, tako, da so imeli naslednji dan kaj za ponudit.

Midva sva pa še malo pomagala, malo poklepetala in se nato spustila nazaj dol. 

Ravno medtem, ko so vsi drugo organizatorji sopihali proti vrhu. Kaptanov plaz je bil pa zdaj ob vrnitvi čisto poln, je moralo enkrat opoldan dol priletet, da je bilo groza. Toliko je bil poln, da sem ga pozabil slikat, madonca... K sreči nisem bil takrat kje v bližini.

Saj je bilo super, ampak res ne morem reč, da sem prav velik ljubitelj snega... Je pa skoraj nemogoče rečt, da ni lepo, prekrasno, če pa Planjava tkole super zgleda, ne?

Za letos torej nič kaj dobro ne kaže, smo že sredi junija, pa je tole še vedno prvi in edini vzpon letos. Hja.

Tags:

domači kraji

Učka in Čičarija

by piskec 9. junij 2015 19:08

Tole sem si želel že nekaj časa, a mi tudi zdaj ni povsem uspelo.

No, tega ne smem reči, da ni uspelo, seveda je uspelo, a celotna želja ni bila izpolnjena. Torej bo tako kot vedno: bo treba še enkrat!

Za kar pa smo že zdavnaj ugotovili, da s tem ni prav nič narobe. Tako.

12. aprila smo šli s PD Domžale in ŠD Krti na Učko in Čičarijo. Takorekoč izlet dvojne narave, za vsakogar nekaj. Za ene malo več pohodništva, za druge malo bolj visoko. Eni več enega, drugi drugega. Po željah torej.

Jaz sem bil izbran za Čičarijo, Helena pa za Učko. Je tako prišlo, sva se sama odločila in ni, da bi se pritoževal, kajne?

Tokrat smo nabrali kar poln avtobus, super! Najprej pred mejo seveda nekje na kavo. So gostilno odprli posebej za nas, lepo je to videt!

V Lupoglavu smo pobrali še naše hrvaške prijatelje, vodiče in se z avtobusom zapeljali do Brgudca. Tam je bila skupinska obvezna. Seveda sem jo moral stisnit tudi sam. Potem, ko nihče več ni gledal.

Potem smo eni zakoračili po planinski poti proti Koritom, ostali pa so šli nazaj na avtobus in do prelaza Poklon pod Učko. Naša skupina bo šla čez Čičarijo, Veliki in mali Planik, ostali pa s Poklona na Učko in nazaj. Dobimo se na prelazu.

Tak je bil plan.

In evo nas, gremo, adijo!

Do Korit je potem šlo kar hitro, meni se je zdelo, da smo tam mimogrede! Zanimiva struga

nato pa Korita:

res lepo!

Ampak Učka je bila pa še nekako presneto daleč! A mi da moramo čisto tja?! Opa.

Planinski dom na Koritih je pod taktirko PD Glas Istre iz Pule, odkoder so bili tudi naši vodiči. Ravno ta dan so imeli na sporedu obnavljanje poti, naokoli se je potikalo na desetine markacistov,

ter čiščenje in vzdrževanje doma. No, pivo smo pa vseeno lahko dobili!

Počitek, a kaj kratek, čaka nas še dolga pot! Le na začetku je bil en gol hrib, 

potem pa je večina redek bukov gozd. 

Sam sem pričakoval bolj zeleno - saj smo ja na morju! - a je tu Istra vseeno visoka čez 1200m in o pomladi še ni bilo govora. Kvečjemu smo našli kako zaplato snega!

Vmes smo čakali, da se mimo nas sprehodi 100 žensk, ki so osmomarčni izlet zaradi slabega vremena prestavile ravno na isti dan, kot naš pohod. Je kar trajalo dobre četrt ure! A fantje se nis(m)o pritoževali!

Dolga pot nas je le pripeljala do Velikega Planika!

Ampak do Učke ni bilo nič bližje! Aaaaaa!

Potem pot ni bila več tako lepa, večinoma smo se držali ceste, IPPja.

In po še malo ceste - kar je dobro za živce - 

smo po petih urah le prišli do prelaza Poklon! Juhuhu!

Medtem pa...

je Helenina skupina napadala Učko! Začeli so na prelazu.

Videli celo nekaj več snega, kot mi

in po dobri uri in pol stali na vrhu!

Na vrhu imaš celega hudiča, od oddajnika do stolpa, kar nekaj stvari za videt. Pa morje. Pa Čičarijo. Pa... Ni, da ni!

Zato mi je res kar malce žal, še posebej, ker so trije iz naše skupine na hitro potegnili še na vrh in nazaj, medtem ko smo ostali jedli in počivali.

No, ampak zdaj je, kar je. Bo treba še enkrat, sem si rekel in s Heleno sva imela celo prekrasen načrt za čez prvega maja, kako bova prehodila najlepši del IPPja od Plomina do Buzeta, a nama je plan pokvarilo presneto vreme. Vemo, kakšno je bilo za prvi maj, kajne! Grrrr.

No, pa drugič. (Imava že izkušnje.)

Še dobra papica na Poklonu, ki je dom PD Opatije, nato pa je bilo že treba proti domu. Dolga pot nas je še čakala.

V Lupoglavu smo se pozdravili še z našimi hrvaškimi prijatelji - hvala za vse vodenje, ki je bilo izvrstno in se vidimo spet na Veliki planini na Zlatorogovi paradi ponosa, 27.6.!

Ampak v naši deželi ni nič enostavnega. Predore so namreč ravno takrat prenavljali. In lepo vreme je bilo. K sreči smo bili lačni in smo že malo pred viaduktom zavili proti Viki burgerju.

Kar smo tam časa porabili, bi drugače stali na viaduktu.

Se je pa šoferju že precej mudilo, njegovih 15 ur je bilo že hudo vprašljivih, ob takih pogledih na cesto sploh!

Zato smo jo zavili - kot v starih dobrih časih gneče na Črnem kalu! - spet prek hriba proti Kozini. Smo kar dobro skrajšali, je pa bilo fino videt avtobus, ki leti po tistih malih cesticah.

A mi se nismo nič sekirali, za nami je bil presneto lep dan, poln vtisov. Nekako se nikomur ni šlo prav domov...

Tole je naša skupina prehodila, kar dober kos poti! Nekih 15km v 5:05h, Bravo mi!

Tags: , , ,

hribi | po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP