Borških 10.000

by piskec 30. december 2010 11:43

Naslednjič bo treba prepovedat telefone in drugo fotografsko opremo. Človek niti med tekom nima več zasebnosti...

Rado je pač rekel, da glede kaj bomo počeli - citiram: "čist po lastnih željah". In jaz sem se odločil, da ne bom tekel, da je za letos dovolj in da sem čisto dovolj naredil, mogoče grem hodit, tečt pa ne! Ha, tako!

In pridem in rečem Radotu: "jest ne bom tekel!" In on reče, pravzaprav ustreli kot iz topa: "okej, prav!"

V tistem trenutku sem se zavedel, da sem pečen in da je konec z mano in da bi bilo mnogo bolje, če bi bil tiho kot miška...

Jebela cesta jaz pa moja trdna volja!

Potem je prišel še Rajko in me pasiral in masiral in... takole sem se prav kmalu pripravljal na nizki štart:

Res, trdnost moje volje je prav pregovorna... Še sreča, da besede žrem v vse smeri... Eh.

In medtem, ko smo mi tekali in se matrali (od kdaj že nisem tekel?), so ostali špancirali naokrog:

občudovali sneg - vsaj tisto, kar ga je ostalo:

in čakali na tekmovalce:

Seveda smo vsi skupaj v uri in dvajset prileteli po novem asfaltu skozi cilj! Juhej!

Rezultat ni ravno najboljši, a priznam, da sem se po poti spet kar dosti obiral in motovilil in se šel treking varianto in... no, pa niso samo mene čakali! Čisto dobri smo bili, sploh glede na to, da smo imeli letos novo progo z več višinci - 340m! 10.73km,1:20:34.

Potem je sledil družabni del srečanja, kjer se letos res nismo mogli prav nič domeniti... Zase priznam, da sem bil previden pri obljubah, dobro vemo, kam pripelje evforija po teku in alkohol - kar naenkrat si vsega sposoben, naslednje jutro te pa boli glava, ko vidiš, da boš moral tečt in tečt in tečt in tečt in tečt.

Naslednje jutro pa smo se zbudili v spet zasneženo pokrajino!

Seveda brez sprehoda - ha! sprehoda! - ni šlo. Tuistih dvesto metrov se je sicer malo razpotegnilo, a k sreči imata naša dva čisto dovolj kondicije! In veselja na drseči cesti!

Vmes so nas napadle še snežne ujme, blizzardi, viharji, skratka same neprilike...

Nekateri pa so bili ponosni vodniki, čeprav ne prav dolgo časa:

Podali smo se do Doma na Frati:

ki res ni bil prav daleč, prav blizu pa tudi ne, z otroci gre vseeno vse veliko bolj počasi.

Spili smo čajček, slišali zanimive zgodbe o Domu in o železarni od lastnika in naredili še eno gasilsko:

Pol smo pa spet mal jedl.

In ko smo se končno enkrat spokali domov - in sta si lahko gostitelja oddahnila -, sem bil spet lačen. AAAAAAAAA!

Me pa še danes jezi večerni activity in da so moji na tole mojo slikco rekli: "pogrešani v puščavi!"

Pogrešani v puščavi???!!! A se ne vidi na daleč, kaj to je? Pa lepš sploh ne moreš narisat, no!!!

Hvala vsem prijateljem za enkratno doživetje, spet smo se imeli še več kot samo super!

Tags:

pr norch

Dobre prakse

by piskec 28. december 2010 11:01

Svoje slike s telefona prek elektronske pošte pošiljam na pikchur.

Ta jih potem razpošlje na Twitter, facebook in - če bi želel - še na milijon strani. No, zame sta še ti dve preveč...

Pa še na naslovni strani krtina.com imamo narejeno, da se prikazujeta zadnji dve sliki, ki ju pošljeva Helena in jaz.

Zato mi je ta servis povsem dovolj, nima nobenih večjih težav, ne teži, ne nerga in da več ali manj mir in lepo deluje!

A zadnjič kar naenkrat ni deloval. In slika je ostala doma, nikamor ni hotela, le googlov mail je nazaj sporočal, da je račun "over quota"! Madonca, da sem v pikchurju presegel kvoto? Hm... Pa sem šel in zbrisal dve sliki, več jih nisem hotel. Ampak, ko ponovno pošljem sliko - isto: "over quota". Potem mi ni ostalo več drugega kot da na pikchur pišem in vprašam: "kaj hudiča naj pa zdaj?"

In...

čez pol ure pride nazaj odgovor:

"Sorry about that Ales,

[...] We have since fixed it, as thanks we have upgraded your account to pro for life.

Sorry for the inconvenience. :("

HUH? A?

Nenavajen česa takega sem še vsaj pol ure gledal v email in šel nato previdno preveriti ali me je kdo potegnil ali kaj. A seveda je bilo res, tako da imam zdaj doživljenjski Pro račun. Seveda sem se iskreno zahvalil, saj česa takega nisem pričakoval.

E, to je to. Pri nas bi se lahko kdo česa naučil, a se najbrž ne bo. Pri nas so še vedno krivi tisti, ki napake odkrijejo in ne tisti, ki jih zakuhajo. Da bi za kaj takega kdaj dobil kaj popusta? HA, si trapast?

Ni čudno, da vsi nosijo samo dobre novice, vse skupaj gre pa v maloro.

Tags:

osebno | tehnika

2011

by piskec 24. december 2010 09:48

Praznikov letos ne bo prav veliko.

Sicer je meni vseeno, vsak dan mi je lahko praznik in vsak dan je lahko delovnik, izbira je povsem moja. Kar daje seveda ravno obratne rezultate, kakor bi človek pričakoval - več si v službi... No, pa saj ni tako hudo, tistih par izletov, ki sem si jih privoščil med tednom - kar tako - je odtehtalo vse ostalo!

Takole, ja, konec leta se bliža, snega ni, praznično vzdušje je bolj v trgovinah, kjer se močno močno trudijo, mi pa smo več ali manj indiferentni.

Pri takemle dežju si vzdušje tudi z veliko domišljije namreč težko predstavljaš.

A vseeno, po novem letu bo vse drugače, dan se bo daljšal, kile bodo šle same dol, hribi bodo še bližje, vreme bo, veselje bo. In to je to, kaj pa drugega še potrebujemo?!

Poslali smo bore malo voščilnic, upam, da mi spet uspe tudi SMS:0. Brez kakšnega velikega pompa, a iskreno. Če bi ljudje le desetinko teh lepih želja resno mislili, bi bil svet že zdavnaj mnogo lepši.

Srečno!

Tebi, Njemu, Vam, Meni in Vsem. Iz srca.

Tags:

osebno

Zadnji letošnji treking - prednovoletni

by piskec 22. december 2010 08:38

Bil sem resnično zaskrbljen, vreme namreč ni prav nič dobrega obetalo.

A ne more bit lepo celo leto 22 stopinj in mir? Zakaj neki sploh sneg, mraz in podobne neprilike?! Arghhhh.

Ampak Helena se ni dala čisto nič motit, bolj ko sem zaskrbljeno zvečer pogledoval ven, bolj je govorila: "seveda greva!"

Povsem jasno je, da sva potem morala tudi res it. Odločene ženske ne moreš premaknit, najbrž bi šla tudi brez mene, ampak to pa ne gre... da se bo sama zabavala? Japajade. Se greva po snegu valjat kar oba!

Najprej smo morali parkirišče v Tacnu zvozit, kar pa sreča pri tem lahkem pršiču ni bil noben problem. Nato pa se hitro zrihtat!

Oblečen kot za na fronto, nikoli ne veš, kaj te čaka! No, nekateri tega ne jemljejo tako skrajno resno kot jaz, nič kaj drugače se ne oblečejo kot na kakšnem teku - superge, pajkice, mogoče edino še dodatno kapo in to je to... No, jaz mraza ne pustim noter, k meni, ne, ne, ne.

Potem je pa že bil čas, da se skoraj petdeset udeležencev zapodi v sneg!

In smo se. Eni hitreje, drugi počasneje, na mostu pri Mednem sva bila že prepričljivo zadnja, ta prvi so najbrž že pobirali KT 1, dan je bil še vedno siv, nekaj je snežilo in vse me je bolelo.

Dobil sem Radotov sindrom in so mi tista prva dva kilometra goleni odpad(a)le. Oooooo, kako je to zoprno... Najbrž sem samo preveč vezalke zategnil, ampak ustavit se pa nisem hotel, potem bi sploh vse zgubila spred nosu. Oh, odločitve, odločitve!

KT1 je bila bolj zaradi ceste, do dvojke pa je bilo že bolj zapleteno prit, a do Bormesa bo že nekako šlo in tudi je! Pokrajina prelepa, vse v snegu, brezmadežno belo, povsem sveže. Sneg pa mehak, lahek, tudi palice si lahko skozenj vlekel, tako je bil lahek! Nič matranja torej, sicer pa smo imeli od vseh prejšnjih tekmovalcev že vse dobro uhojeno!

Dvojko nam kot zadnjim ni bilo težko najti, smo le sledili sledem v snegu!

 (C) Ema

Šele potem se je začel malo boljši klanec, mimo Slavkovega doma in malce naprej, kjer srečamo že ta prve, ki se vračajo s KTja! Jej, saj so že uro spredaj!

Tamali Jakob pravijo tisti cerkvici. Moram priznat, da sem prvič videl, slišal in bil. Tudi Slavkov dom sem prvič videl. Hm... tile konci me pa niso velikokrat videli, kaj? Bo treba popravit.

Saj sva kar takoj popravljala naprej, se malo bolj zapodila navzdol mimo hiše milijona škarp

se parkrat povaljala v snegu in prišla spet na cesto. Tokrat sva ostala čisto sama. Spredaj nikogar, zadaj nikogar, nikjer niti žive duše. Pred nama pa hrib brez kake pametne poti, jaz pa tudi brez kakšnega pametnega načrta, kako se ga sploh lotiti. V snegu je to pač malo drugače, kolovozi postanejo neprepoznavni, poti ni več...

A se je vse dobro izteklo, sprejela sva par pravih odločitev, prišla lepo čez most in pred sabo v gozd (mimo velikega črnega psa) zagledala lepo gaz. Kdo drug kot naši norci!

Ja, ta je bil res norc, ker je pičil direktnega. Ne levo, ne desno, naravnost navzgor, kar povprek. Midva pa za njima/njimi, dva sta bila sigurno!

Ko pa prideva gor na vrh pa spet dilema - lepa zgažena pot namreč vodi levo in desno. Kam pa zdaj? Kje sploh sva? Sva bolj na desni ali bolj na levi? Pa sva šla vsak na svoj konec. In moram priznat, da sem skoraj falil in se obrnil! Za las, za meter preden bi videl KT, sem si rekel, da sem najbrž že predaleč in da je bolje, da obrnem! Ne vem, kaj mi je bilo, skoraj sem res že obrnil, a sem si rekel "samo še dva metra, pa grem nazaj"! In res, v tistem zadnjem koraku se mi je med drevesi zableščala zastavica.

Huh, malo sreče pa človek tudi rabi, ne? Saj bi jo našla prej ali slej, le karto bi bilo treba malo bolje pogledat, a vseeno je pri teh trekingih bolje, da jo opaziš prej kot pa slej...

Potem pa le še enkraten spust do doline in proti Savi!

Ne vem, če sem jo že kdaj tako zagledal, med pobeljenimi drevesi in bregovi je nežno tekla vsa samaragdno zelena in bistra kot že dolgo ne! Me je hudirjevo matralo, da bi se kar notri zagnal! Res, Save v taki lepoti pa ne pomnim že vrste, dolgeeeee vrste let!

A je bilo treba hitro narest še tiste zadnje kilometrčke, da bi si lahko privoščila končno nekaj toplega!

Na koncu sploh nisva bila zadnja, za naju sva se čisto v redu držala!

In čisto res je tudi - če ne bi šla, bi nama bilo lahko presneto žal! In to pravim jaz, ki nisem ne ljubitelj zime ne ljubitelj snega!

Še na enkratni ričet h Koširju in dan je bil izpolnjen! 18,6km, 3:56h, 650 višincev. Počasi, a vseeno super!

Še zahvala in čestitke organizatorju, vesel sem, da se nekaterim preprosto "da". Da porabijo svoj čas, energijo, najbrž tudi denar in vse vložijo v to, da se imamo drugi fino in fajn. Ja, to je lepo videti in daje malo upanja v ta svet!

Hvala!

Tags:

domači kraji | pr norch

Cel kup podatkov

by piskec 17. december 2010 13:21

Hja, zakaj neki tovorimo cel kup najnovejše tehnologije s seboj v hribe, če potem ni nič iz nje?

Zato mora kaj prit iz tega, ni hudir!

No, razen z moje super-duper tehnofrik 300+€ ure, ki se je ugasnila po točno 37-ih minutah in petnajstih sekundah. Sama si je stisnila stop, pa čeprav sem jo točno zaradi tega lepo spravil v nahrbtnik, da si ja ne bi kaj naredila. Aaaaaaaaaaaaaaaaaa, presneti garmin, ki najprej bedasto postavi tipke potem pa še ne zna narediti zaklepanja tipk! Tako je blesava ura uporabna le poleti, brez kakih dolgih rokavov, bog ne daj, da bi imel še bundo in rokavice... Sram jih je lahko, pa taka multi-bulti firma. Patetično...

Še sreča, da je imel Marko tudi uro s sabo. In da se njemu ni ustavila.

Takšna je bila načrtovana trasa, kot sem jo naredil malo s prstom po zemljevidu, nekaj s trasiranjem, nekaj s poznavanjem:

Takole smo šli pa mi:

7:11, Krtina, pri trgovini, 0,00km,
8:05, Rova, 4,01km,
8:45 malo pred turistično kmetijo Čeh, 6,97km,

9:25 na vrhu, pri cesti proti Palovčam, 9,25km,
10:25 klopca nad Vrhpoljem, 13,15km,
10:45 Soteska, 13,92km,
11:10 Hrib pri Kamniku, 14,92km,
11:50 Gozd, planota, 17,84km,

12:15 Gozd, spust navzdol, 19,35km,
12:45 Krivčevo, gostilna Logar, 21,37km,
13:45 po kosilu nadaljujemo pot,
14:35 Podkrajnik, 23,67km,
16:05 Jarški dom na Mali planini, 26,78km,
17:20 nadaljujemo pot naprej,
18:10 Gradišče, koča Mokrica, 29,52km. 

Še višinski graf:

Dol smo pa mimo Domžalskega doma in Primoža do Calcita porabili 3h (skupaj z enim pivom na Primožu) za 9,86km. (Eno pivo je izraz in nikakor ni odraz dejanskega števila!)

Vreme je bilo neprimerno boljše kot prejšnjič, ko sem bil tule!

Skupaj torej skoraj 40km in 11:45 ur hoje. Za ene take mandelce kot smo mi, je tole kar precej v redu!

Pa še drugič, se vidimo?

En lep pozdrav od Krtov:

pa še enega od Krtincev:

Daljši potopis s slikami pa tukaj.

Tags:

domači kraji | pr norch

Krtina - Velika Planina

by piskec 16. december 2010 14:16

Res, tegale pohoda sem se presneto veselil in komaj sem čakal, da bo sobota zjutraj! Sobota zjutraj, ko smo Krti krenili na svoj decemberski pohod iz Krtine na Veliko Planino!

Ja, kar peš in to čisto na vrh!

Še vreme se nas je usmililo in naredilo vikend tak, da bi si ga že težko želeli! Tistih minus sedem stopinj nam je reševalo kožo oziroma suhe noge. Ravno toliko, da je bilo pomrznjeno in da nismo plavali v kakšnem blatu ali pa potem gazili kot nori.

Ok, vreme se je torej oddolžilo za vse leto, ko smo večino pohodov s Krti naredili v dežju ali pa vsaj na robu dežja... Naj mu bo, mu tokrat oprostimo.

Priprave na ta pohod so bile težke in dolgotrajne, najprej trasiranje, potem ogled koče, v petek sta Marko in Janez gor nesla še vso pijačo in jedačo, v soboto pa - končno! - težko pričakovani pohod! In vsaka priprava je bila štorija zase...

Letos smo manj zamujali kot lani, le 11 minut čez sedmo, dogovorjeno uro, smo že zapuščali Krtino!

Vsi skupaj smo se zbrali pri hoferju, kjer so vratarji končno lahko izpolnili svoje poslanstvo in nam niso pustili čez pet metrov hoferjevega ozemlja. Upam, da dobijo kako nagrado za vestno opravljeno službo...

Evo nas, prva skupna slika, vsi nasmejani, vseh deset! Smo pa kar dobro oblečeni, ja, je bil kar mraz!

Nadaljevali smo prek mokrišč do Rove, tu nam je dobro pomagala pomrznjena zemlja, drugače bi se izgubili v kakšnem blatu! Že tako je bila pot polna presenečenj in zapletenih in nevarnih prehodov!

Kozolce smo lani prav hudo potrebovali, ko je pa snežilo, pri vsakem smo se malo pogreli - bolj od znotraj. Se pa tudi letos nismo hoteli izneveriti tradiciji, zato smo bili zopet zelo veseli kozolcev! Tale, tik pred Rovo, je bil prvi.

Potem pa smo hodili in hodili, mimo Kolovca smo se zapodili v prvi hrib, počasi se je začel kazati sonček, postajalo je manj mraz. Mimo turistične kmetije Čeh in nato po kolovozih do ceste, kjer smo se zadnjič pri trasiranju s tamaučkoma izgubljali. Tokrat se seveda nismo, kar naenkrat smo bili že čez cesto in na vrhu - prvega - hriba. Tokrat smo si kozolec le predstavljali, človem pač mora imeti malce domišljije, pomaga!

Čez hrib in dol po precejšnji strmini direktno v Vrhpolje ter čez na travnik do klopce, kjer smo že zadnjič občudovali razgled. Sonček je tukaj že prav dobro žgal, mi pa smo imeli prvo večjo pavzo, sendviči in to...

Seveda po cesti ne gre, zato smo se zapodili čez hribček v Sotesko po precej zapletenih poteh in se nato začeli vzpenjati proti Hribu nad Kamnikom. Še sreča, da sem pot našel iz prve, pri trasiranju tega nismo prehodili, domačini, ki smo jih spraševali, niso imeli pojma, zato sem se le iz karte poskušal naučiti, vedel sem edino to, da moramo priti do klopce!

No, ne bi se preveč hvalil - malo pa že! - ampak prišli smo direkt na klopco. Priznam, da se mi je odvalil en manjši kamen od srca. Nihče mi ne bi odpustil, če bi se kje tam zgubljali, pa kvalitetno izgubljanje gor ali dol!

Sledilo je nekaj asfalta do zaselka Poreber, tam naprej do Gozda pa vodi kar dobra makadamska cesta. Pa sem le vprašal nekega pohodnika, ki se je skušal prav potihoma pretihotapiti mimo nas, koliko je kaj poti počez na Gozd. In mi odgovori: "Če je kakšna pot kle gor? Seveda, ene sedemdeset!"

Hm, potem smo razglabljali kaj neki to pomeni? Človek ni rekel pet, sto ali preprosto: veliko, ne! Rekel je sedemdeset. Od kje mu ta številka, je to neka posebna številka ali pa je res poti natanko sedemdeset? Potem smo označevali poti - ki jih je res veliko - v stilu: evo, pot številka 13, tamle se razcepi v 13A, 13B pa gre malo bolj levo čez kucelj, za tisto grapo pa se spet združita v 13... in tako naprej. Ne, dolgčas nam ni bilo.

Smo jo pa raje mahnili kar po cesti, čeprav naredi kar precejšen ovinek. Bogve kje se izgubimo, če jih je pa sedemdeset!

Vasica Gozd, ki je bila precej uničena, ko se je nadnjo spustil Tornado 13.7.2008, leži na kar veliki planoti, smo bili kar malo presenečeni, da je to tako veliko! Evo, tukajle sigurno Radotu razlagam nekaj silno pomembnega in pametnega:

Sreča, da smo potko za dol s planote zadnjič našli! Bistvo je, da moraš prit prav do hišne številke 1!

Potem je pa le še stvar kapelice in strme poti navzdol! Kar je malce zoprno, ker veš, da boš moral na drugi strani spet rintat v hrib. In to sploh ne malo...

Če je že Primož takole nad tabo, ejej...

Še malo ceste, drugače se na žalost ne da, a končno smo v Krivčevem, kjer se je nekdo fino zmotil, kar sicer ni problem, ne vem pa zakaj table ne zamenjajo...

Zdajle ko gledam tole skupinsko... ja, smo bili že malo zmatrani... a, neeeee, samo lačni! Tole kosilo v gostilni Logar smo komaj čakali!

Pridružila sta se nam še Darja in Tamauček, ki sta po kosilu pobrala še Heleno, da so vsi trije odšli z gondolo na vrh v kočo - da bomo pohodniki imeli že toplo in da bomo že imeli pripravljeno večerjo!

Verjamem, da ji ni bilo lahko in da bi najraje hodila še naprej z nami, zato smo ji lahko vsi hvaležni, da se je žrtvovala za nas!

V gostilni se nismo prav nič obirali, vsega skupaj nam je vzelo eno uro, nas je malo že preganjalo, tako pač je, če se spraviš na najdaljši pohod ob najkrajšem dnevu...

Zato smo jo kar urno ubrali mimo Jurčka, po tisti presneti začetni strmini. A je šlo še kar dobro, vsaj meni, kar naenkrat smo bili že na Podkrajniku, kjer smo čakali na ostale in se greli kot martinčki!

Naslednji postanek - Jarški dom!

Gor na Planini je kar fino pihalo, a vsaj snega ni nosilo naokrog. Smo pa prišli skoraj zadnji hip, ravno je šel sonček dol!

No, tukaj pa smo že bili na svojem terenu, megla se ni obetala, zato se nam kar naenkrat ni več nikamor mudilo! Kot da bi bili že na koncu... kar smo glede na prehojeno pot skoraj res že bili! Zato smo si tudi malo več privoščili:

Jah, tole zgoraj so današnji samocezurirajoči se fotoaparati, ki meglijo sliko v odvisnosti od števila pivskih flaš na mizi. Dobra funkcija tole, zadnji krik tehnologije!

Toliko časa se pa tudi nismo zadržali, no! Ne imet grdih misli! Ampak vseeno smo pa morali zadnji kos naredit v temi. Midva z Radotom sva bila že navajena, da nič ne vidiva, pravzaprav je bila tema mnogo boljša kot megla... Tema je pač zelo redko čisto črna, pa še lučke so dobra stvar.

Tokrat smo zaupali Marku, da nas je po spodnji poti odpeljal okrog in direktno do koče! Jaz bi moral it čez vrh, drugače bi se med tistimi istimi kočicami takoj izgubil...

In tako kar naenkrat... mi lačni... pred nami pa cela šteka klobas!!! Aleluja! Tole pa je pasalo!

Potem smo pa razpravljali o pohodu, se veselili, žurali - eni več, drugi manj - se zabavali in bogve kaj še vse počeli. Luštno je bilo, res! Še dobro tudi, da se nam dva nista sredi noči izgubila! Sta pa vsaj pregledala vse ostale koče, če je kdo noter!

Te koče so skrajno luštne - polovico časa te zebe, polovico časa pa je prevroče! Pravzaprav bi moral nehat kurit, ko te še malce zebe, ampak kje je takšen junak?!

Naslednje jutro je bil en tak prekrasen dan, ki pa se je že ob devetih začel kisat, a smo jo vseeno mahnili na manjši sprehod. Vsaj do vrha je bilo treba prit!

Še skupinska vseh norcev, ki se ne dajo!

raziskovanje bivših jezer (še dobro, da ne zdajšnjih!):

pa smo šli pogledat še malo Zeleni rob. Zanimivo, da ta dan ni bilo kakšnega velikega navdušenja nad gostilno...Prejšnji dan nas je vleklo prav v vsako...

A dan je sredi decembra kratek, nekatere pa je čakala še dolga pot do Stahovice, še dol je treba prit! Zato smo se morali kar poslovit, čeprav se je vreme spet ravno naredilo!

No, nekateri smo šli peš, drugi pa raje takole...

Dol se je potem petorici mandeljcev potem vleklo in vleklo, a na Primožu nam je vseeno spet zapasalo pivce. Da smo malce lažje naredili še tisti zadnji spust!

Končno! Dolga je bila, dolga! A neverjetno luštna! Kar še bi šel. Čez kak dan, dva...

Do vrha smo potrebovali 8:45 hoje za dobrih 30km in skoraj 2000 višinskih metrov. S kosilom na Krivčevem in postankom na Jarškem pa natanko 11h. Prav nič naporno, zanimivo.

Jap, decemberski pohodi so super!!! Me prav zanima kam nas bo zaneslo naslednje leto!

Vse podatke pa sem zbral tukaj.

Tags:

domači kraji | pr norch

Megla in Sneg

by piskec 15. december 2010 07:29

Sicer je že Rado vse napisal, a zadevo moram opisati tudi sam.

Pa čeprav bom uporabil skoraj iste slike kot on. Drugih namreč nimava, je bilo vreme preveč bljaki, da bi fotoaparat sploh vlekel ven.

Ko imajo Krti pohod, se nanj precej dobro pripravimo. Ena od priprav je seveda tudi ogled kraja, kamor sploh gremo. Treba je pogledat kaj imajo v koči, kaj in kje sploh lahko kuhamo, ali je posoda, kaj moramo vzeti s sabo? Zato je treba nekoga poslat, da vse to pregleda. Ponavadi gremo to z avtom, kar ni problema, na vrh Velike Planine pa je v teh časih malo težje prit.

Še posebej, če ti gre gondola več kot na živce.

Na živce ti lahko gre tudi njen vozni red in če že moraš za tak obisk vzeti dopust, je čisto vseeno, če greš potem še malo na trening in se gor odpraviš kar lepo peš. Ni res?

"Ob dveh bova že doma!", sem veselo zatrjeval Radotu, da bi ga zvabil s seboj, a po pravici povedano mu ni bilo treba ravno rok zvijat. Se je kar sam ponudil ali pa je prišlo - kakor smo ugotovili kasneje - le do nesporazuma.

A vseeno. V torek zjutraj sva se tako znašla na kavi na kamniški obvoznici. Od tam potem ni več umika. Pa sva šla.

Spodaj niti ni zgledalo tako grozno. Zgledalo je čisto ok, malce oblačno, niti deževalo ni, no... za nas kar v redu! Zakaj sva začela čisto spodaj, mi ni čisto jasno, vsaj do lovskega doma bi se lahko odpeljala! Najbrž ima to kaj opraviti s tisto - ta prav dec gre na Planino od odspodi! No, se vidi na zadnjih slikah, kakšna dedca sva bila na koncu...

Pa sva šla torej lepo počasi do Primoža, nekje vmes sva nataknila že dereze, sneg je bil shojen in trd ter leden do konca. Višje kot sva šla, bolj toplo je postajalo, trdnost poti pa se je manjšala. Nekje na Sušavah sva že začela bolj gazit, a še ni bilo tako hudo.

Zadnji vzpon pred Planino pa je kar naenkrat pokazal zobe. Zapihano ali kaj, a poti kar naenkrat ni bilo več, nič shojenega, nič strjenega. Začelo se je udirat. Na veliko.

Za tistih dvajset minut do Jarškega doma, kolikor ponavadi porabim, sva tokrat potrebovala dobro uro! Uauuuu. Ko sva se končno le prebila do Jarškega doma, je ura kazala kar 2:50h hoje. Tudi to je Uauuu!

Potem sva se v Jarškem malce okrepčala, pogrela pa ne preveč, ker je bilo mraz. Med tednom šparamo? Sva se odločala ali naj sploh kam greva, udiralo se bo, pa še megla je gosta ko hudir. Ma, greva do Domžalskega, pa da vidiva, kako bo šlo, ok?

In se odpraviva v veter, ki je bil k sreči topel, da naju vsaj zeblo ni preveč. Je pa pobiral sneg skoraj vidno in zraven nosil s sabo meglo in vlago, tako da sva bila čisto mokra. A k sreči dobro opremljena naju ni preveč motilo. Še največji problem bi lahko bila megla, pot ni bila shojena, torej se lahko orientirava le po smučarskih oznakah. Le upala sva, da bodo postavljene dovolj gosto oziroma da megla ne bo tako huda.

No, oznake so se k sreči videle in sva šla kar od ene do druge, včasih malo na približno, a k sreči se ni spustila še hujša megla. Le čisto na koncu sva se morala še midva malo bolj oddaljiti, da je en videl prejšnjo palico in drugega, drugi pa je videl prvega in naslednjo palico. Zapleteno, ja. A lahko tudi precej nevarno, zato sva bila presneto previdna.

Gaženje naju je kar precej matralo zato sva se menjavala v vodstvu, kot kolesarji. Vsaki dve palici je drug gazil naprej, tistemu zadaj pa je bilo mnogo lažje. Bolj ko sva pa bila pri vrhu, bolj je bilo spihano in je bilo malo lažje hodit. Si pa moral bolj pazit na sunke vetra, da te niso pometli kam nižje. Eh, vedno je nekaj, ne?

In tako sva mlela in mlela in mlela in hodila od palice do palice in...

No, ni bilo kar tako naenkrat. Najprej sva prišla čisto na vrh Gradišča, na nogometno igrišče, ki sva ga morala obhodit čisto po robu, saj je bilo tam eno samo veliko jezero, lepo skrito pod zapeljivim snegom. A sva dobro vedela kako se ti udre do boka, od spodaj do gležnja je pa sama voda... Bljaki.

Potem sva hišico našla zelo hitro, a do nje prišla prek male grape, za kar sva rabila celih deset minut. Snega do bokov in rušje je naredilo svoje!

A vendar: uspela sva! Juhu, juhu, juhu! Celo uro in četrt sva porabila za pol ure poti, midva pa vsa vesela!

Le to mi ni jasno - lopate so v drvarnici, ključ pa v koči. Zanimivo. Sploh, če je vhod zasnežen... Še sreča, da je nekdo mislil in se vrata odpirajo navznoter!

Sva se le zrinila nekako noter in uredila - poslikala vse, kar sva morala:

Mraz niti ni bil, zunaj je pobiralo sneg na hitro, le pihanje je bilo grozno.

Prav veliko nisva počivala, preoblačila se na petih stopinjah vseeno nisva, zato sva kar pohitela in se podala nazaj proti Domžalskem domu.

Dol je bilo malo lažje, se je pa zdaj tudi drugemu udiralo, se je že toliko otoplilo. Sva se pa malo pred Domžalskim domom morala zahvalit najinim rešiteljicam:

Hm, kaj bi bilo, če ene med njimi ne bi bilo, kaj?

Tudi na Domžalskem je bil pravi mraz, kaj danes nihče ne kuri? V torkih imamo petnajst stopinj? Najbrž pa sva imela tudi midva že vsega dovolj, pred nama pa še kar zajeten kos poti. Še skok na Jarškega, povedat, da sva ok (da naju ne bi kdo iskal) in odneslo naju je proti dolini.

Tu sva potem srečala prve ljudi. Nekateri še zvečer hodijo gor, vedno jih je polno. Le zakaj jih pa zjutraj ni bilo, da sva sama morala gazit?!

Še razgled z moje točke:

potem se je pa res vleklo. Vleklo in vleklo in vleklo.

Dol sva prišla v temi ob petih. Ne moreš verjet... Ob dveh bova doma, a?!

Zmatrana, a presneto zadovoljna!

Tole je kar lep izlet, tudi v normalnih razmerah nanese kar precej, 20km in 1500 višincev pač naredi v vsakem primeru svoje. V takih razmerah pa je to za naju pomenilo kar dobrih sedem ur čiste hoje.

Temu lahko rečemo dobro izrabljen dopust!

Zdaj sem cel teden razmišljal o tem, vmes sem imel še en res velik pohod, a vseeno... tole je bil pravzaprav Podvig leta! Ob bok bi ga lahko postavil Skuti, ki je bila zahtevna ali pa trekingu v Beli Krajini, ki je bil tako grozljivo dolg ali trekingu v Tolminu s svojimi višinci in dolžino, čemu drugemu pa že težko. Dolg in predvsem naporen pohod je bil tole!

Dobra sva, čestitke!

Ampak Rado, enkrat bi pa lahko šla kam, ko bi bilo lepo vreme, kaj? Vedno ti kažem le razglede kot tiste zgoraj... kako te bom navdušil nad hribi, če bo vedno le jeba?!

Ali morda ravno s tem?

Tags:

domači kraji | pr norch

Tek Sv. Barbare 2010

by piskec 10. december 2010 11:04

Seveda tudi letos!

Čeprav letos nekako ni prav sedel. Helena je že prej jamrala in se ji ni dalo potem vreme nikakor ni bilo naklonjeno nobenemu teku in tako... ja, nisva prav veliko tekla, hja. Se je potem poznalo tudi na rezultatu.

Jej, vsi fantje v E-kipi Srčnih smo pokvarili svoj rezultat, le Helena ga je izboljšala! Skupno smo bili sicer kar par minut slabši, smo pa zato za seboj pustili še eno ekipo več. Prebijamo se torej v ospredje! Le pazite se drugo leto!

Je pa bilo letos kar ledeno in pravzaprav nič lahko za tečt. Pa še presnet mraz za dihat! Ampak je bilo pa zaradi sončka prav enkratno in sploh nič kaj mraz.

Krti so bili dobri... od dveh prijavljenih ekip so se na prizorišču pojavili... trije!

Smo jim potem na srečo vsaj punco zrihtali.

Mi pa smo bili - tako kot vedno - prešerne volje na začetku:

zmatrani vmes:

in spet prešerne volje po teku:

Naš Tamauček je seveda povsod zraven...

Hja, zakaj je bil moj rezultat slabši kar za minuto, kaj? Kdo bi vedel, najbrž pa ima veliko opraviti s količino treningov, kajne? Ja, tekov, sploh pa kratkih in hitrih, ne vadim. Nič. Tudi pri dolgih in počasnih je podobno - nič. Čudim se, da sploh še kje tečem. Ja, lani sem se precej potrudil, letos pa še v drugi klanec nisem prišel s tekom. Ni šlo in ni šlo, pljuča mi je skoraj razgnalo! Pa sem delal analizo, sem mislil, da sem prej prehitro tekel in je bil potem jajc, ampak ne! Bolj počasen kot lani sem bil iz metra v meter, na celi progi.

Najbrž je bilo to zaradi mraza. Ja, ja, to je to.

Potem smo pobrali še pokale, ki jih je organizator tako nesramno pustil nevarovane, stopili na stopničke, se pobahali in šli novim dogodivščinam naproti!

Tags:

pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP