Morje 2016 - I. del

by piskec 26. januar 2017 12:40

Da gremo ponovno na Pelješac, smo se kar hitro domenili. Lani smo bili na Lošinju, na Pelješcu pa že pred tremi leti. Tremi leti! Že!

V začetku poletja je bilo to leto precej kaotično, vsi so imeli neke obveznosti, nikakor se nismo mogli uskladit. Kot pa sem že napisal - na koncu je obveljal tak zamotan plan, da mi še danes ni jasno, kako smo sploh uspeli kam it. Na tole morje smo tako šli le trije, vsi ostali so bili raztepeni po svetu, službah.

Seveda je šlo tudi vnaprej v podobno kaotičnem stilu. Nekaj dni tu, nekaj tam, vmes pa še kam drugam. Da bi sedeli na enem mestu? O, ja, seveda!

Čeprav v začetku ni bilo povsem tako. Začelo se je sicer za nas presneto pozno, sredi julija, a smo na enem mestu zdržali skoraj cel teden. Cel teden! Opa, opa! Pa tudi ni šlo vse po sreči. Sredi julija je pač že sredi julija, povsem drugače, kot če gremo konec junija. Takrat ni še nikjer nikogar, sredi julija pa... gneča, gneča, gneča. Na pot smo odšli sredi noči in k sreči vsaj na poti ni bilo gneče, za Krtina - Otočac - Benkovac - Omiš - Neum (obvezno tankat na INA - ono drugo pumpo so zaprli - in kavica!) - Ston - Trpanj, torej nekih 764 km, smo potrebovali 9:30h. Počasni smo, nikamor se ni mudilo, saj smo bili že na dopustu! Juhuhu!

Smo pa morali obresti kar dobršen del kampov na Pelješcu in smo skoraj ostali brez svojega prostora! Seveda je najbolj luštno po prepeljanih desetih urah se vozit še od kampa do kampa in lovit svoj prostor pod žgočim soncem. Luštno za popizdit. Smo jih obredli kar nekaj, kdo bi štel! Tudi v tistem kampu, kjer smo bili pred tremi leti, smo bili, bil je natlačen do zadnjega kotička!

Res pa je, da smo tudi mi malce razvajeni in da ne maramo preveč gneče in da hočemo imet vsaj nekaj prostora za dihat. Zato manjši kampi hitro odpadejo, so polni do treh četrtin in že ne moreš postavit šotora kam, kjer ne bi sosedu gledal v krožnik. Pa smo še iskali in iskali.

Pa še malo iskali.

Ni hudir, da ne bi našli, ne?

Camping Vrila, blizu Trpanja, poceni, nekih 37€ (kaj je zdaj že poceni, a?) za nas tri, napol prazen kamp! No, skoraj, odločali smo se lahko med tremi placi, kar je za nas že skoraj pomenil pol prazen. Takle lep plac! Za dva šotora, za perilo, za dve viseči mreži, za kuhinjo, za avto!

Mi seveda ne bi bili mi, če ne bi še malo motivilili in najprej izbrali en prostor, pa si potem premislili in vse skupaj selili še drugam. In to na precej nenavaden prostor! Prostor tik bo bifeju!

Zakaj nam je bilo tam tako všeč, da smo zdržali cel teden, najbolj ponazarja naslednja slika.

Res globoka senca, res hladno točeno čisto blizu in hiter internet. To je to! Dopust al kako?!

Tista globoka senca sicer nekaj dni ni prišla do izraza, saj ni bilo nič kaj vroče. Oblaki so se podili sem in tja, deževalo sicer ni, a prave vročine tudi ni bilo.

Smo pa zato več hodili naokrog.

Trpanj smo bolj raziskali šele zadnje dni, prej smo se vedno zataknili že pri ta prvi pekarni, v najboljšem primeru pa mimo tretje pekarne sploh nismo več prišli. To je ta morski hudič - pekarne. Presneto!

Je pa bil Trpanj v večerih prav krasen.

Takole je šlo, ob obali. Večkrat na dan. Še najrajši do... kam? Ja, do pekarne!

Ali pa samo na sprehod, ali pa na kopanje, ali pa... kdo bi vedel... nekaj pa smo moral počet, ne?

Ob večerih smo v kampu potem poslušali zavijanje šakalov. Seveda prvič nismo imeli pojma, kaj to je in smo se kar malce prestrašili. Kaj je zdaj to? Bodo volkovi napadli? Kaj se dogaja? Smo se hitro šli pozanimat in tako izvedeli, da je tam gori, kjer je tudi smetišče(!), polno šakalov. In da zborček vsak večer priredi predstavo. V začetku srhljivo, v nadaljevanju pa luštno! 

Zlati šakal se je med vojno na Balkanu malo razselil in prišel tudi dosti severneje, kot prej. Tako ga imamo tudi pri nas v zadnjih časih vedno več!

Končno smo se odločili tudi za Korčulo, za tisti pljunek čez ožino nam je bilo že zadnjič žal, da nismo šli. Tako pa smo si tokrat izbrali vetroven dan, se zapeljali do Orebiča in z ladjico preko ožine na in v Korčulo. Ladjica je stala povsem enako kot trajekt, le da trajekt pristane kake 3 km od mesta Korčule in ga seveda ni dobro vzet, če si peš.

Mestece smo prehodili povprek in počez, saj ni prav veliko, vse je majhno in luštno in polno Marka Pola. Jasno.

Tudi precej turistično, zaradi česar smo se seveda uspeli tudi skregat. Različna pričakovanja pač dajo različne rezultate, ki jih je potrebno nato uskladit. In premagat gorenjca v sebi, da se lahko na koncu le sprostiš na pici.

Hoteli smo se tudi modernizirat, najt kakšnega pokemona, ko je bila ravno igrica sredi največjega buma, a nam ni najbolje uspevalo. Na hrvaškem je ravno začelo delat, a še ni bilo vse ok, več ali manj je crkovalo. Sploh pa je težko lovit pokemone, če se moraš skrivat za hotelom in lovit njihov wifi. Kdo pa še da podatke za pokemone?!

Sem še težil z odhodom, ker me je kar naprej nekaj skrbelo, da bo gneča in da ne bomo gor prišli. Res sem bil kar nekaj tečen, pa še zdaj ne vem zakaj. Sem pogrešal svoj prostorček, pivce, wifi?

Od Korčule smo se poslovili ravno takrat, ko se je od tega dneva poslovilo sonce. Kakih pet ur pa smo prebili gor.

Je pa tudi res, da smo kar dosti časa pogledovali k Sv. Iliji. Kako ne bi, ko pa smo bili že odločeni, da gremo naslednji dan gor! Napovedan je bil lep dan, ne prevroč, le nekih 26 stopinj in nič več vetroven, kar bo za Ilijo ravno prav! Se vidimo, Ilija! 

In res, naslednji dan zjutraj, in to sploh ne tako hudo zjutraj, šele malce pred sedmo, smo se kar zapeljali gor, dokler je pač šlo. Kdo bo dol po asfaltu hodil, nam se ni dalo!

Je pa vmes kazalo, kot da ne gre več, a Toyota se je vseeno veselo prebijala skozi goščavo.

Pa saj tako visoko tudi nismo prišli, tja do tistih zapuščenih hiš, kjer se tudi markirana pot začne. Do začetka torej.

Šlo je počasi, vroče k sreči ni bilo, a morska voda (in pivo in wifi in senca in pekarne) vseeno nekako naredi noge malce utrujene.

Prav hudo pa spet ni bilo. Ko pogledaš nazaj, se ti zdi, da si bil gor v parih minutah, pa čeprav si potreboval dve uri. Mimogrede torej.

Ampak razgledi... razgledi so pa res. In vsi otoki so tako presneto blizu in majhni in... 

Sedeli smo gor, se vrteli in gledali. In bi se vrteli najbrž še mnogo dlje časa, če ne bi bil vrh poln ljudi, večinoma sonarodnjakov, sem in tja tudi kakšnih precej glasnih, katerih pametovanje ti gre hitro na živce in se raje na hitro pobereš z vrha.

Vmes smo naravo še dodobra izkoristili za vse vrste zelišč. Dišave, dišave, Heleno sva kar težko spravila v dolino, je kar naprej nekaj nabirala, seveda, ko pa je Ilija zanjo kralj naravnih zeliščnih vrtov!

Je bil pa to naš zadnji dan - saj smo zdržali sedem dni na enem koncu, niti enkrat se nismo selili! - na Pelješcu. Plan se je moral odvijat naprej. Gremo naprej, naprej!

Oziroma nazaj, proti Pašmanu!

Naslednji dan smo torej vse lepo pospravili, se poslovili od super placa - mogoče še pridemo, mogoče pa tudi ne, saj je še dosti lepih placev naokrog - in se odpravili proti Biogradu. In tokrat smo se - mislim, da prvič in edinokrat - ustavili ob Neretvi in pri enem izmed tistih preštevilnih štantov celo nabavili polno sadja.

Do Biograda smo nato počasi le prišli in takoj naleteli na prekrasen prizor!

Helena je začela vit roke in se pridušat, kako imamo lahko tako nesrečo, da smo ravno zamudili trajekt. Ker pa smo na dopustu, sem jaz to drugače vzel - ha, prvi smo v vrsti za čisto frišen trajekt, pa še parkirplac je zastonj! Mi je takoj kapnilo, kam je treba naslednjič v kakem obmorskem mestu parkirat. Pokneš ga v vrsto za trajekt, ha!

Čeprav nas je to potem stalo več kot parkirplac, kavo je pa le bilo treba spit.

Smo pa res imeli čist frišen in prazen trajekt in prvi v vrsti sem lahko celo izbiral v katero vrsto lahko dam avto. Madonca, kakšni privilegiji, a?!

Tako se je začel naš drugi del morskih dogodivščin. Na vabilo Darje in Dejana smo se seveda z navdušenjem odzvali.

In potem... kaj čem rečt? Čolni sicer niso moja specialnost, raje imam trdno podlago pod nogami, a moram priznat, da prav trpel nisem. Kdo pa bi v takem?

Helena seveda ne bi bila Helena, če ne bi spet malo organizirala. Tanja in Janez sta dopustovala na Dugem otoku, nekje bogu iza nogu in je padla ideja, kaj če bi mi šli... čoln pa to... pa tam nimajo rib (na otoku pa nimajo rib?)... Dejana se seveda vse, kar je v zvezi s čolnom. hitro prime in ni ostal dolžan - pejmo!!!

Najbrž je bilo samo mene malo strah. Pa saj se bomo vozili dan, dva, tri? A sploh kdo ve, kje je ta Dugi otok? Pa da se bomo peljal še čisto okoli njega? Ste nori, zakaj pa se mu reče Dugi?! Ampak mene seveda ni nihče nič vprašal, vsi so bili navdušeni, vsi kapitani, zjutraj so šli direkt kupit ribe, jaz pa si nisem znal predstavljal, kako zdržiš na čolnu cel dan.

Mogoče takole? Da se greš najprej malo kopat. Pa potem tankat. Pa na kavico in pivce. Pa se spet mal kopat.

Pa gledat podmorniške jaške.

Pa take fore. 

Ja, no... potem pa kar gre. Pritoževal se nisem, se nisem imel za kaj. 

Zaokrožili smo mimo zgornje konice Dugega, pomahali celi stotniji jaht ob neki potopljeni jadrnici, naštimali azimut na svetilnik in potem hitro našli pravi kamp. Stovorili ribe in vse v vreče in odplavali do obale.

Čez pol ure se je že dogajalo na polno!

Ob ribah, vinu in pivu smo bili najbrž precej glasni, saj se nas je nabrala cela družba, kar deset nas je bilo! K sreči so imeli v kampu dobro pripravljen prostor za žar in vse potrebno za pečt, kako bi vse to spekli na kakem malem gorilničku smo se potem še dolgo spraševali... Ampak pogumni imajo srečo.

Mater je blo luštno!

A preden se je vse speklo, preden smo pojedli in se dovolj naklepetali... je minilo kar precej časa. In je bilo treba it naprej. Moramo še okrog, okrog ta Dugega!

Tags: , , , ,

po svetu

Karnijske - IV. del

by piskec 13. januar 2017 15:45

Od III. dela gremo naprej.

Kako bo potem gor, na Pal Piccolo, kamor sva lezla, sploh nisva natančno vedela. Skoraj sigurno pa bo vse prepredeno in že vnaprej me je skrbelo, kako neki bova sploh kaj našla. Pa sva sva šla kar lepo po občutku, bova že nekako.

Ta prvo, kar sva videla, je bila zajla in seveda... in to celo jaz. Z veseljem! Ha!

Izkazalo se je za super, vedela pa sva, da čisto vsega že ne bova videla. Kako pa bi sploh lahko, ko pa je vse prepredeno podolgem in počez? Upala sva le, da prideva dol nekako naokrog.

Tudi s stopnicami, če je treba. Jasno, da sva po takih zadevah takoj šla. Že od daleč zgleda super.

Pa rovi...

in podvozi. Kar češ!

Potem pa malo gledaš na eno in na drugo stran in se čudiš... tule so si nasproti stali, se včasih pogovarjali, se včasih streljali, če pa je bil kak praznik pa tudi kakšno skupaj spili. Vojna, eh?!

Je pa kar lepo označeno, kje je kaj in kaj je kaj. Za vse, ki jih seveda zanima. Naju pa je počasi začela grabit groza in nisva se več počutila sproščeno. Pravzaprav je iz povsod kukala smrt, nadvse neprijetno.

Povsem nepričakovano sva našla tudi "tanajhujši" del. Ki seveda ni bil nič hud, je bil pa zelo zanimiv. Preveč na konce se nisem smel postavljat, ni bilo narejeno za mojo težo.

Če seveda slikaš dol, zgleda huje. Kljub temu sem se držal ko klop, ampak to se itak vedno.

Potem sva vandrala še okoli in naokoli, se ustavila direkt na vrhu, kjer so bili položaji nasprotnikov in nekaj pojedla. Ampak kraj nama ni dal miru, sva se kar hitro poslovila, šla še malo naokrog in spet povsem nepričakovano, a pravilno, našla mulatjero navzdol za na italijansko stran. Medtem, ko so avstrijci zgradili žičnico za tovorjenje materiala na vrh, italijani niso mogli brez mulatjere. In to presneto lepe, drzne in čisto ob stene - da jih le ne bi mogli avstrijci nikakor zadet - stisnjene mulatjere.

Jaz sem užival, Heleni se je pa nekako vleklo. Vsekakor sva dobro izbrala krog, tule je šlo mnogo lažje dol, kot je šlo gor po tisti vlažni in drseči strani. 

Na koncu imaš še vojaški adrenalinski park z železjem in betonom vprašljive trdnosti. Je pa treba dat priznanje za umetniško postavitev bunkerja v steno.

Seveda pa si nekateri upajo!

Ja, seveda, do četrte (hm, ali je bila tretja?) stopnice, ampak na fotki pa dobro zgleda! Jaz sem pa čuk, ko priznam vse to.

Je pa vprašljivost železa in betona res vprašljiva. Nekaj let pa je že tu, kakih sto.

Na prelazu je seveda polno nekih stavb, stara meja, razni spomeniki in delujoč bife za motoriste.

Takole pa sva zaključila najin krog. Luštno, v precej soparnem vremenu, ki je že močno kazalo na spremembo. Ni bilo več za kam visoko... razgledov tako ali tako ni bilo.

Poti naokoli prelaza pa je kolikor češ! In ko bova velika - ali pa celo malo prej - bova šla vsaj po kakšni od teh, Creta di Collineta me vleče, morda pa prideva celo do Crete di Collina, a? O, to bi bilo lepo. Ampak ne po teh, ta črnih. 

Na parkingu sva srečala skupino naših pohodnikov, iz Celja so šli že sredi noči, obdelali vse ta črne poti in zdaj (pa je bila ura šele okoli 14h) bili že dol! Izkazalo se je celo, da sem in tja spremljajo celo moj blog in da me poznajo preko so-vremenarja Maxa. E, je svet majhen... Smo kar malo poklepetali, so rekli, da gredo na pivo na avstrijsko stran, a nekako nisem ujel točno kam. Sem predvideval, da je tamle pri Plockenpass jezeru gostilna, kak bife, planinska koča. 

A se je izkazalo, da tam okoli ni nič, da je Gasthof Plockenpass že dlje časa zaprta. Sva se morala kar lepo obrnit nazaj in upat, da bova na italijanski strani kaj našla. Žeja je bila v tisti sopari precej močna. Sem se čudil, kam neki so šli, a potem šele doma po karti ugotovil, da so šli tja do Valentinalma, vse kaže, da je tam nekaj prijaznega.

Midva pa sva se spustila po parih ridah proti dolini. Nič hujšega, sem pričakoval hujši prelaz.

Seveda sva hitro našla gostišče. Prav prijetno je bilo sedeti zunaj, v prijetnem vetrcu je tisto točeno pasalo kot že dolgo ne!

Pa še razglede so imeli fantastične! Gamspitz sicer ni prav visok, še 1900 m nima, a je prav impozantna stena nad dolino.

Tudi naprej iz doline, iz Timaua, je še vedno super, čeprav ga za njim prerašča višja Creta di Timau. Kdaj neki bova imela čas za vse tole, a? A?

V Tolmeču nisva hotela na avtocesto, čas sva še imela, vožnja je bila luštna, dan pa še dolg. Greva po stari cesti, sva si rekla! A sva zdržala le do odcepa za Reklanico in Nevejski preval.

Je bilo treba not zavit. Ker dolina Reklanice, Val Raccolana... o, ja! Strmo, strmeče, kipeče. In vse hudo divje. Stojiš in strmiš.

Voda je bila pa še tako super fino mrzla! Prav enkratno za najine nožice. Malica v takem okolju je pa sploh nekaj boljšega!

Na Selli Nevei tokrat ni bilo avtobusa Rusov, en hotel, ki je zadnjič še deloval, je bil tokrat popolnoma zaprt. Še vedno ne znam prit do ta novih gondol, vedno me zanese do ta stare, ki pa je seveda ni več. Se še spomnim, da so mi starši prav tam pri trinajstih kupili nove gojzarje. Ki sem jih potem imel vsaj 25 let! Hecno, pa italijanska roba, ha! Sva pa opazila, da je bila planinska koča, ki je bila zadnjič zaprta, Divisione Julia, nekako prenovljena in odprta!

Nisva se prav veliko ustavljala, na žalost gor ni več nič pametnega, še bifeja ne. 

Pa sva ga iskala raje malo naprej. Pri Rabeljskem jezeru, naprimer. S prekrasnim pogledom na Cinque Punti.

A sva tudi tu našla le napol delujoče surfarsko naselje, za katerega se potem le nisva odločila. Pri jezeru je prav nemarno pihalo in prav nič ni bilo prijetno.

Tako nama ni ostalo prav nič drugega, kot - spet! - Trbiž. O, letos pa sva bila tule kar nekajkrat! Se je pa - spet! - izkazalo, da so italijani dražji od avstrijcev, točeno je bilo kar po 4.5€! K sreči sem kavo pil...

Potem pa časa ni bilo več in domov sva jo morala mahnit kar po hitrem postopku. 

Od najinega penziona pa čez Plockenpass in Nevejsko sedlo nazaj sva tako naredila 229km. Malce dlje kot tja grede, a nič hujšega. 

Tako sva najin spisek pravzaprav podaljšala le za eno vrstico - Karnijske je treba še videt! A se zavedava, da s tem delava krivico tako Karnijskim kot tudi spisku. Ker samo tisto, kar že do sedaj veva, bi povsem zadostovalo za popolnoma samostojen spisek. Koliko hribov bo treba še obdelat! Koliko poti prehodit!

Kdaj, hudiča?!

Tags: , , ,

hribi | po svetu

Karnijske - III. del

by piskec 5. januar 2017 11:20

Karnijske - II. del

Poletni razgledi so sicer super, a počasi je bilo v zraku vedno več vlage in to se pri razgledih dobro pozna. Sva pa zato več slikala v dolino, na Madrizze, od koder mi je že dišalo mrzlo pivo! Bova šla pogledat, kaj neki imajo tam, ne?

Pa še pogled na izhodišče, je avto še tam? O, ja, je! Italijanski hotel na tej strani je imel v tistih časih kar nekaj težav, do pošte, zdravnika in vseh uradnih stvari si se moral najbrž kar precej vozit, glede na to, da je bila cesta dol v Italijo zaprta. Ni čudno, da strežejo Gosserja, do Morettija je silno daleč.

A midva nisva bila prav nič zmatrana. A to je zdaj to? Hm... Bi morala še kam? Helena je seveda silila na Creto di Aip in kako bi midva to mimogrede opravila in gor in dol, a se nisem dal. Me je vseeno kar stiskalo, čeprav zdaj - pol leta po izletu - mi je pa kar malo žal. Čisto lahko bi šla še tja gor. Dan je bil dolg in dovolj lep, čelade in vso ostalo opremo sva imela... Eh, ampak takrat je bilo to drugače in človek ne more bit pameten za vnaprej. Oziroma za nazaj je bit pameten precej enostavno.

Helena se je nekako pomirila, a Cavallo ji vseeno ni bil povsem dovolj: "greva vsaj še na sosednjo špico!". Pa sva seveda šla, kar malo počez, gor in dol.

In tam nekje, sredi ničesar, nobene poti, človeka, civilizacije, najdeva zadnjo luč od kolesa. Prosim? Kaj? Kako? Precej nenavadna najdba. Sva jo pospravila, a še danes se nama niti ne sanja, kako je tista luč prišla tja.

Je pa bilo zanimivo, kako je Heleno kar naenkrat odneslo na sosednji vrh. Drugače vedno hodi nekje za mano, razmišlja in včasih se kar dodobra oddalji in pusti, da jo "vlečem" naprej. A ne, tokrat pa ne! To je bil njen vrh! Tako jo je odneslo direktno gor, da sem jaz lahko le dihal na škrge in se čudil, kaj neki se je punci zgodilo?

Z nasmehom me je pustila - sopihajočega do konca - daleč zadaj. Mimogrede.

Ok, ok, še dobro. Bom naslednjič vedel, ko bo kje jamrala. Samo tole zgornjo sliko ji pokažem! Ha, motivacija, mo-ti-va-ci-ja! Kot pri otrocih, ne?

Je pa treba priznat, da sem gor dobil hudo dobro nagrado, to pa res! Pa ne povem, kakšno!

Pa se mi zdi, da sem enkrat našel na neki karti ime hriba, zdaj pa ga ne najdem več in tako pojma nimam, kje sva bila. No, pri sosedu od Cavalla, takole nekako.

Spustila sva se po najlažji poti do Rudniškega sedla.

Šele ko sva spet prišla na pot, sva srečala prve pohodnike! Ura pa enajst, presneti turisti!

Kako postavit table in kam? Res ne vem, zakaj se pri nas toliko matramo? Takole jih položiš, pa je, kaj se boš matral! Pa tole ni italijanska nemarnost! Kako veš ali tablica res kaže v pravo smer pa mi je še vedno uganka! Zaupat je treba, zaupat!

Tam nekje bi res lahko zavila desno dol in prišla prej, a sem hotel pogledat na drugo stran, proti bivaku Lomasti, biti na Selli di Aip. Tam nekje daleč, daleč naprej mora bit Passo del Cason di Lanza, ta vsekakor mora prit na najin spisek! Imel sem neko idejo, da bi šel pogledat bivak, a se mi kar ni dalo. Evo, slikal sem ga, greva naprej. Lenoba lena.

Zraven pa sem na tiho slikal še Creto di Aip, da si bom lahko potem doma počasi ogledoval in zmanjševal strah - da bova naslednjič le prišla gor.

Rudniški jaški. Vse nekaj prekopano.

In seveda branitelji meje. Posejani na vsakem koraku, budno pazijo, da nepovabljeni ne zakorakajo v njihovo območje. Kakšnega velikega strahu tule ni več, je vseeno preveč ljudi. Na par metrov, potem pa se le skrije.

Z Rudnigsattla moraš najprej kar nekaj dol, potem ta pa čaka kar nekaj vzpona proti Madrizzi. Tam so se potem začele trume ljudi, se je prav videlo, kako daleč v valovih pridejo ljudje od gornje postaje žičnice.

Pod Madrizzo je potem cel vodni park. Kakor je bilo prejšnji dan na drugi strani hriba, ko je bilo povsod polno zanimivosti, jih je bilo tu še več. Od celega jezera pa do celega parka. Ni čudno, da se tule gor natepejo cele horde turistov.

Vse se nekaj vrti, 

vse nekaj šprica. In to v takem okolju... oh!

Seveda sva morala tudi ta vrhnji bife probat, vsaj s točenim, hladnim. O, kako je to pasalo, točen Gosser je presneto dober! Je pa veliko ljudi jedlo kosila in vse skupaj sploh ni nič dražje, kot v dolini. Za nas seveda drago, a za domačine enako, zato pa jih je veliko jedlo. V takem okolju je to čisto nekaj drugega.

V miru ob krigli točenega sva lahko potem še malo uživala, si ogledovala prve plezalce (ob 12h!) po feratah na Torre Clampil in Torre Winkel in si lahko dobro ogledala tudi nasprotno stran smučišč, tam, kjer sva bila prejšnji dan, Krniške skale.

Spust do prelaza je bil potem bolj zapleten, kakor sva si predstavljala. Nekako nisva hotela hodit po smučiščih in sva si zamislila, da bova šla dol po grebenu, po meji. Povsod je bil nek grenze weg, pa sva mislila...

Saj nekaj časa je šlo, potem pa sva le morala iskat neke poti, ki pa so šle vse levo in desno, le navzdol ne. Sva hodila sem in tja, kot dva zmedenca, k sreči pa sva le videla italijanski hotel in avto - najin cilj.

A sva na koncu le našla pot, vsa navdušena! Juhuuu, to bo tisto pravo!

No, bila je res pot, ampak ne za naju. Pa sva bila lumpa, pa tudi česa drugega nisva mogla narest. 

Sem kar dobro pogledoval nazaj, kdaj bo kdo prinorel, midva pa direkt na sredi poti. K sreči sem dva kolesarja opazil še pravi čas, da sva se umaknila. Sem pričakoval, da me bo kdo od njiju nakuril, a so sosedje precej prijazni. Smo se bolj opravičevali en drugemu. Pri nas sigurno ne bi tako dobro skoz prišel. Ne kolesar na pohodniški poti, ne pohodnik na kolesarski poti. Pri zavedanju, da vsi kršimo pravila, se nadvse energično lotevamo vsakega, ki ga ujamemo pri kršenju teh istih pravil, ki jih sami ne upoštevamo. Hecno.

No, ampak kolesarska pot naju je pripeljala natanko tja, kamor sva hotela. To pa je tudi bilo vredno nekaj iskanja in motoviljenja med nizkim rastjem!

Takole je potem zgledal najin celoten izlet. Vsega skupaj, predvsem pa veliko uživanja v razgledih, nekih sedem ur.

Pri italijanih na Passo Pramollo sva seveda zavila še na mrzlo, hladno pivce. So me pa malo razočarali, imeli so samo malega Gosserja po 3€. Sem vseeno pričakoval, da bodo cenejši kot čez mejo. Pa še to, da imajo samo malo pivo? Kaj, a je kriglov zmankal al kva? 

Najbrž se jim pozna, da se morajo vozit vse naokrog, pa so malo sitni. Jaz bi bil tudi...

V penzionu naju je potem zaposleni Litvanec lepo prosil, če mu lahko pokaževa kaj slik s hribov, sam bi tako rad hodil naokrog, a nima skoraj nič časa, le delo, delo, delo. Seveda sva mu z veseljem ustregla in mu pokazala slike. Upam, da je še vedno zaposlen tam in da ni mrknil kam v hribe, očke so se mu fino svetile! Evo, pa so najine slike vsaj nekoga malo osrečile, kdo bi si mislil, da celo mladega fanta iz Litve!

Popoldan sva šla še malo pohajkovat po Hermagorju, da vidiva še to mestece. A sva bila najbrž malo prezgodnja, vse več ali manj prazno, pravzaprav nič zanimivega, trgovine pa itak iste kot pri nas.

Ker sva doma s sončne strani alp, nisva šla na večerjo kam ven ampak sva zavila v Billo. Jasno, 15€ za večerjo iz trgovine - skupaj s pijačo seveda - se ne more primerjat z večerjo zunaj. 

In tako se je potem počasi končal drugi dan. Po obilni večerji in dobri pijači sva kar počasi ugasnila v tisti mehki postelji. Mogoče res ne utrujena fizično, a tako polna vtisov, da je utrujenost še mnogo večja!

Naslednji dan sva bila za turiste prav zgodnja, a to pomeni, da sva vseeno motovilila z zajtrkom in pospravljanjem vsaj do devetih. Za turiste še vedno presneto zgodaj. A je bilo treba it. Vreme se je kisalo, razgledov ne bo več, doma naju zvečer pričakujejo, midva pa bi vseeno morala še kam it. Čez kak drug prelaz. 

Naprimer čez Plockenpass, Passo di Monte Croce Carnico. 

Značilno s svojo vetrno turbino.

Odločila - no, jaz sem nekako predlagal in je obdržalo - sva se za Mali Pal, Kleiner Pal, Pal Piccolo. Kljub temu, da je na drugi strani nekaj bolj kipečega - Creta di Collineta. Prve ture po takih območjih vedno vzamem za ogledne, pregledne. Zato so vedno lažje, ne takoj čisto ta težke ferate. Helena bi seveda to naredila drugače. Jah, spisek se bo podaljšal, na Collineto bo sigurno treba it!

Na Pal Piccolo, kjer je muzej na prostem iz I. svetovne vojne, sva se vzpela naokrog po avstrijski strani (direktna ferata s prelaza je že več let zaprta), najprej prideš do strojničnega gnezda - Maschinengewehrnase. A to celo zna kdo izgovorit?

Nato pa sva se precej strmo povzpela po hudo vlažnem in drsečem (od kje neki?) pobočju do prvih kavern. Cel hrib je namreč prevrtan, obzidan, prepreden, zajeden, na... in še milijon takih pridevnikov.

Ampak o tem naslednjič.

Tags: , , , , ,

hribi | po svetu

Karnijske - II. del

by piskec 3. januar 2017 11:30

Karnijske - I. del

Sestopala sva torej s Krniških skal, k sreči po drugi poti, vmes pa sem seveda vztrajno škljocal Monte Cavallo, da bi le videl, kje bova jutri hodila. Nisem se še čisto odločil, kje naj bi šla, poti je cel kup, od hudo zahtevnih pa preko manj zahtevnih do povsem krotkih. Nekaj vmes bo treba izvest, kajne? Pa eno gor, drugo dol, kot je pri nas v navadi.

Tako pa sva ta dan hodila, po zgornji poti gor, po spodnji dol. Pa ne čisto na vrh, zaradi gneče. Prav luštno. 

Se pa na prejšnji karti dobro vidi rdečo piko, ki ni zavila k avtu (zeleni piki), ampak direkt v Alpenhotel Plattner. Kako tudi ne bi, dan je bil vroč, midva pa žejna kot pri norcih. Točeno pivo po 3.70€ na razgledni terasi je potem tako super sedlo, da sva si želela še naslednjega, a to nikakor ne bi bilo pametno. Je bilo treba še vozit in kam prit. Zato sva le občudovala razgled in si cedila sline, kako bi bilo lepo, če bi bivala tule. Pozicija je res prekrasna in v takem dnevu ti je kar žal, da moraš v dolino. Res pa je, da je zadeva kar precejkrat dražja, poleg tega pa je itak večino leta razprodana. Kako tudi ne bi bila! Lokacija, lokacija, lokacija, ali kako že to gre?

Ustavila sva se še pri cerkvici in spomeniku direktno nad prelazom, na meji, kjer je vse posvečeno prijateljstvu. Seveda, najprej s(m)o se v parih vojnah pretepali ko nori, zdaj pa malo prijateljujejo. Do naslednjič.

Hotela sva pogledat še na italijansko stran prelaza, do odcepa poti v dolino Winkel, sva pa zato morala prevozit STOP znak, saj je bila z italijanske strani cesta zaprta že precej časa. Zemeljski plazovi kar naprej zapirajo ubogo cesto. Je pa res, da je presneto težko ugotovit ali je cesta odprta ali zaprta. Sploh zato, ker jo je lani kar dvakrat preplazilo. Potem pa se znajdi, ker povsod na netu piše, da je odprta. A to velja za tisto, preden jo je spet zasulo. Hja. Najbrž se zato velikokrat zgodi, da prideš do kakšnega STOP znaka in moraš potem kar fino naokoli.

Kakorkoli, midva sva itak bila z druge strani in nama je bilo vseeno, dol do ovinka pa sva le prišla, a nama ni bilo prav nič všeč. Polno lesa in vse zvoženo, kar je nakazovalo na poln promet drvarjev. Za avto tole ne bo ravno najbolj primerno, bova naslednji dan raje kar zgoraj začela!

Nazaj grede z Mokrin sva malo bolj gledala kje je kaj, se malo več ustavljala, pogledala v trgovine, šla na vse strani, na koncu pa se ustavila še ob jezercu Bodensee.

Potem sva jo pa končno le mahnila najini sobi naproti! Do Reisacha je bilo treba prit, s prelaza 23km, 26 minut. Ne prav daleč.

Evo ga, Grillhof Reisach. Lastnica domačinka, razumela sva jo, da ima vsaj še eno tako hiško, ona pa povsod kuha, zato je bila precej leteča. Pomočnik pa je bil mlad fant iz Latvije, željan gora a skoraj povsem brez prostega časa. Je bilo treba delat. Globalizacija v vsem sijaju torej.

Soba za dva z zajtrkom 40€ na noč, pivo po 3€, zelo, zelo sprejemljivo! Zato pa v penzionu midva, madžari in slovaki.

Soba je bila prav luštna in presneto čista. Sem se prav matral, da bi kjerkoli našel kaj prahu, a mi ni uspelo! Pa sem se plazil spodaj in zgoraj, a res nisem nič našel! Neverjetno! Kdo ve, katera narodnost puca tole? S sobico sva bila torej več kot zadovoljna, televizija je pa spet ostala neprižgana. Je hudir, če wifi povsod vleče, kdo pa še potrebuje tv?!

Seveda pa nisva zdržala dolgo notri. Sva morala še malo naokrog, pregledat okolico, najt kakšno fajn gostilno. Pa sva se vozila in vozila po okoliških vaseh, a nama ni bilo prav nič všeč. Smotana turista.

Dokler naju ni žeja ustavila v Dellachu, v centru, kjer je bilo pivo po 3.30€. Pa še take fine omare za na plaže severnega morja so imeli.

Naslednje jutro sva bila bolj zgodnja. Preskočiti sva morala zajtrk, a nama je lastnica že zvečer lepo naštimala zajtrk za s sabo! Nisva hotela rinit v hrib ravno v največji vročini, zato sva bila že mnogo pred sedmo na italijanski strani prelaza Mokrine, pustila avto naproti hotela in zakorakala pravzaprav navzdol, proti dolini Winkel.

Vse tako lepo, prvinsko, a kar naenkrat začne povsod smrdet. Po olju, nafti... in res:

Kako se je to znašlo tam, mi je še vedno uganka - po karti sodeč je vse skupaj celo nekak vodnati biotop, zaščiteno področje? -, a vse kaže, da množica naprav, mašin in vsega pač terja svoj davek. Škoda.

Na karti je kazalo, da bova kar nekaj časa hodila dol in potem gor v dolino, a je bilo vse skupaj hitro, niti ne pol ure. Se je pa že takoj začela kazati lepota dneva, le upala sva, da bo zdržalo!

Baita Winkel je res kot iz pravljice, na čudovitem kraju, z enkratno barvo. Pri nas kaj tako rdečega že ne bi šlo vkup z gorami, pri nas še bivake barvamo v barve skal, da jih ja ne bi kdo opazil. Najbrž zato, da se gamsom ne strga zaradi rdeče barve...

Skratka, tule sva zaradi lepot že hudo vzdihovala.

Malo sem vzdihoval tudi zaradi nekaterih besed, ki mi gredo strašansko na živce, v teh časih so pač popularne, tule me je navdihnila sostenibile. Jasno, kako da ne! Najbrž pa vse skupaj spet črpanje evropskih sredstev. Italijani tudi znajo.

Pot naju je nato vodila po celi dolini, ki se je počasi razkrivala in postajala čedalje lepša.

V zgornjem delu kar naenkrat prideš do planote polne macesnov. Mehka trava, mehki macesni, kot v nekem drugem svetu.

Potem pa se že počasi začnejo odcepi. Na ta hude poti. Torre Clampil, Torre Winkel, same hude plezarije, ne za naju. Mogoče bi bila za naju Via F. Schiavi, a sva raje izbrala Ferrato Contin.

Me je kar stiskalo, kaj bo potem tam daleč zadaj, v tistem zatrepu. Bo hudo, bodo tudi tu kaki stolpi, hude stene, prepadnosti? Pa se je spet izkazalo, da je strah votel. Nič hujšega ne more bit tole, ne?

Še pogled na dolino Winkel, ki nama je bila res pravljična. Bo treba še kdaj, mogoče takrat obdelava Schiavija, od tule mi ni zgledalo preveč hudo. 

Enricu sva popravila plastično rožo v spomin

in se povzpela po grapi navzgor. Pravzaprav tole niti ni ferrata, čemu so zajle niti sam ne vem. Tudi, če jih ne bi bilo, velikokrat jih na takih poteh ni. Takole sem se bolj namestil fotografinji, kot pa res kaj plezal.

Po grapi hitro prideš na sedelce med Torre Clampil in Mt. Cavallom in odpre se ti pogled na Creto di Aip.

Še malo poplezavanja, dokler malo pod vrhom ne prideš do znaka za ferate, kar mi ni bilo povsem jasno. Tule kakšnega pripenjanja sploh nisva rabila. Čeladi sva seveda imela, pripenjanje pa ni imelo smisla.

In sva že na meji!

Daleč najbolj zgodnja sva, kakor sva opazila, turisti tako ali tako ne začnejo hoditi v hribe pred deseto. Zajtrk, pa to. Pred pol enajsto bo sigurno povsod mir! Zato tudi kakšen trop gamsov. Malce daleč, a so bili opaženi!

Na vrhu sva se spet slikala in slikala.

In še malo slikala.

Če pa je res bilo tako enkratno. Pa lep dan, pa povsod naokoli vršaci, pa tam doli kakšni večji hribi, tam levo vse travnato, desno vse nagrbančeno. Kamorkoli si pogledal, si lahko slikal in slikal in slikal.

In kdo neki sva midva, da bi se temu upirala?!

Monte Cavallo, Rosskofel, Konjiški špik 2239m.

Potem pa seveda naprej!

Tags: , , , , , ,

hribi | po svetu

Karnijske - I. del

by piskec 2. januar 2017 19:00

Že dolgo imava s Heleno spisek, kam vse bi šla rada. Kaj vse je treba videt in podobno. Tak, čisto okviren spisek, nič prav posebnega.

Problem tega listka je, da se nikakor ne krajša, temveč postaja vedno daljši. Seveda, kako ne bi, ko pa ničesar ne obdelava do konca, povsod greva samo malo "uč vržt", pa da vidimo, če nama je všeč. Povsem jasno je, da nama je potem všeč in že tako dolgemu spisku "kajvsejetrebašeenkratpogledat" se doda še kakšna alineja.

Ne, to nikakor ne deluje.

Namesto, da bi šla nadaljevat raziskovanje Dolomitov, kakor sva si lani nadvse svečano obljubila, sva jo mahnila nekam drugam. Jasno. Celo predvidljivo.

V čem je torej problem? Ali pa, če se vprašamo drugače: je to sploh problem? Vedno si lahko rečeš: "je*eš spisek!"

Vse torej kaže, da je tale najin spisek najbolj je*ena stranka pri nas. Kaj čmo...

Letos sva začetek poletja/konec šole malo zamudila, drugače bi šli že takoj po koncu pouka direktno na morje. Pa se je vse skupaj sfižilo zaradi šole in košarkaškega tabora. Vsi bi radi vse v začetku julija. In tako je šel najin plan v franže, za nadaljevanje poletja pa sva potem naredila tako kompliciran plan (od variante A do variante E), da se še zdaj kar malo stresem. Kako nama ga je uspelo - kolikor toliko uspešno - izvest, mi je še danes velika uganka.

Pred morjem torej še skočiva malo v hribe. Ampak res malo, dvakrat prespat, nič več. Pa seveda nekam povsem na novo, je*eš spisek.

Pejva malo pogledat Karnijske, se malo spoznat, pokukat, če se splača it tja. Kar pomeni: če so dovolj dobre za na spisek. Pejva na Mokrine, tam bo kar nekaj za videt, za hodit in za spoznavat, tam bo super!

V daljnih časih bi se odpeljala tja in potem iskala hotel ali kaj podobnega, a odkar obstaja booking.net, so stvari malce lažje. Pa spet ne tako zelo lahke, če se spraviš to delat v zadnjih dneh. V začetku poletja namreč že dodobra zmanjkuje prostora, sploh v takšnih turističnih območjih. Zato sva si našla Grillhof Reisach, sploh ne na Mokrinah, temveč v dolini Zilje, taka strateška točka, kakor sva se tolažila. Je pa zato cena zelo godila moji škrti duši.

Prvi dan, sreda, 6.7., sva začela ne preveč zgodaj, se odpeljala do Kranjske gore, kjer sva kot tolikokrat doslej ponovno izkoristila bližino dobre kave s pekarno. Počitnice je treba počasi vzet!

Nato pa sva se izognila predoru in klancu ter se počasi zapeljala prek Trbiža - kolikokrat sva bila letos že v Trbižu?! - in Arnoldsteina v dolino Zilje. Hermagor, Tropolach in kar gor, direktno na Mokrine, mikrolokacija: Plattner Alpenhotel! Vse to sem že kar na pamet vedel, toliko sem prejšnji dan po kartah gledal.  Do sem 2:40h vožnje in 157km.

Ura pol poldne, dan pa prekrasen! Nekaj so bile sicer napovedane plohe, tako da sva se odločila za Gartnerkofel, Krniške skale, 2195m. Da bova lahko gledala čez na Monte Cavallo/Rosskofel/Konjiški špik in Creto di Aip/Trogkofel/Veliki Koritnik.

Eh, tole trojezično označevanje enih in istih skal mi gre na živce. Če je od tega odvisna narodova zavest, potem pa tudi brezveze...

Ja, jaz sem moral najprej na nasprotno stran brega, da vidim v kaj se bom moral spuščat naslednji dan. Helena bi seveda najraje plezala povsod, jaz pa sem seveda bolj boječ. Se je treba najprej malo spoznat, malo poskusit, malo okusit.

Lej, koliko je možnosti in tabel! Kamorkoli lahko greva! Juhuuuuu!

Gartnerkofel je torej tamle gori! Dve urci pa bo.

Že pri prvi koči so tako lepo pripravili, da so se nama že začele cediti sline! Kaj, ko bi kar tu ostala?!

Pogled na drugo stran, direktno na smučišča Mokrin. Levo Monte Cavallo, desno Creta di Aip.

Kaj pa je tamle, a? O, lepotec, s te strani pa ga res še nisem gledal - Montaž! Oujea, se mi je že nasmeh vlekel čez vso glavo, tudi če bi kar tule ostala, bi bil povsem zadovoljen!

Pa me je Helena hitro zbudila z idejo, da greva še midva tole probat. Ja, seveda, "malo morgen" sem zatulil kar po domače. Pa je bil tole le "tamanjši most". Kje je pa tisti "tavečji"?

Ja, hribi so se znali dobro postavit, vedno. In v sodelovanju z vremenom lahko pripravijo človeka, da fotoaparata sploh ne izpusti več iz roke. Nekatere slike potem dobro uspejo!

Ahhhhhh, Julijci.

Med hojo navzgor sva prehitela celo skupino, vmes je bilo pa še en milijon ljudi, večina se jih je pripeljala do vrhnje postaje štirisedežnice, ki je cel dan vozila več ali manj dobro zasedena. Ljudi je bilo tako povsod dovolj, oziroma, midva bi rekla, da jih je celo preveč. Zato sva raje zavila na sosednji vrhec, ne na tistega "pravega", sva pač upala, da nama bo uspelo bit bolj sama. Da bova lahko bolj uživala v razgledih. Na Mokrine.

Na dolino Zilje - Tropolach, od koder se vzpenja ne prav poceni Millennium Express.

Stala sva in stala in... jah. Saj ne moreš drugače...

Ko sva se vračala pod vrhom sva videla, da sva imela kar prav. Tamle gor ne bi bila prav nič sama! Juhu!

Nazaj grede sva pa le odkrila tudi "tavečji" most. Fant ga je prečkal od začetka prav počasi, potem pa se je fino videlo, da je izgubil strah in je kar odločno pospešil. Punca za njim strahu ni imela prav nič. Tako bi bilo tudi pri nas, Helena me je kar nagovarjala, jaz pa tudi za veliko denarja ne bi šel čez. Nisem nor.

Raje malo opazujem naokrog. Ni hudir, da ne bi tule živeli... ej, jep, lej ga, svizca! Ko vidiš enega, jih je kar naenkrat vsaj še pet naokrog. Se sploh ne sekirajo več, do ene trideset metrov te mimogrede spustijo potem te pa le imajo dovolj. Preblizu pa le ne moreš!

Je pa tam naokrog še dosti drugega življa. Tako je tudi smrtonosni gad najbrž le prijazna smokulja, a hej, nikoli ne veš!

Raztegne se že kot čisto prava strupenjača. Od preveč blizu je pa le ne greva gledat, zdi se precej hitra in odkar smo videli tisto presneto hitro belouško pod Kofcami, sem raje v varni razdalji. Smokulja gor ali dol. Sicer pa vemo, kako je - le koga od nas je bolj strah in kdo se hitreje umika?!

Ampak to seveda še ni vse, avstrijci imajo vsake par metrov kakšno zanimivost. Kaj za turiste. Naprimer kamne z drugih vrhov, tale je direkt z Gross Venedigerja.

To je tamle nekje skrajno levo ali pa še bolj v levo, v sredini daleč zadaj bi pa moral bit Grossglockner. Enkrat bo treba tudi tja, kajne? Ga dat na spisek, če ne drugega!

Saj ne, da bi bila poznavalca, a s pripomočki je ponavadi lažje! Taki paneli res prav pridejo. Da vsaj veš, kje je Hohe Warte, kamor boš tudi šel enkrat!

Če ti pa taki paneli niso dovolj natančni in se še vedno ne spoznaš, potem pa lepo pogledaš skozi daljnogled in evo, se ti vse izpiše na ekranu. Super pogruntavščina in to brez debilnega metanja kovancev v mašino.

Za lepotca v zahodnih Julijcih pa ne rabiš daljnogleda, je dovolj markanten, da bi ga lahko slikal tisočkrat. No, najbrž tudi sem ga...

Še pogled z mostu v globino, ki me tokrat celo ni pretresel, že vsega hujšega vajen - sem si samo tisti "tadaljši" most predstavljal, pa mi ni bilo prav nič hudega več.

Število ur sonca v letošnji zimi. Karkoli to že pomeni, se ti pa zdi, da je to kar super rezultat. Sploh na sončen dan.

Pa naprave za slikanje smučarjev. Seveda sva se tudi midva postavila, čeprav brez smučk. Sem mislil, da dela le med sezono, a so ljudje na senčni strani alp vsekakor bolj podjetni in tudi v letni sezoni vse naprave delujejo. Še dobro, da sem se doma potem na tole spomnil in sliko celo našel! Še k sreči je ne zbrišejo prav hitro! Ta prava turista!

V labirint se je šla igrat samo Helena. Eni moramo ostati zunaj, za pomoč. Kaj pa, če ne najde ven?!

K sreči sva potem našla še drugo pot navzdol, da nama ni bilo treba po isti nazaj.

Gremo torej naprej!

Tags: , ,

hribi | po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP