Otvoritev na Lubniku

by piskec 30. april 2014 09:36

Najprej smo šli postavljat vremensko postajo na vrh Lubnika.

Potem smo kar nekaj časa gledali ali dela vse ok. Vmes so bila prava neurja, žled, letos res groza od vremena, a vremenska postaja se je dobro držala. Manjše napake smo odpravili, zaradi drugih postaj, ki so nesle direktno na vrh, smo spreminjali kanale in tako na koncu zdaj vse dela ok.

Zato je bilo potrebno naredit še uradno otvoritev. ZEVS, PD Škofja loka in Lubnik.info.

Ker je to prva društvena vremenska postaja in ker je še celo na vrhu hriba, tam seveda nisem mogel manjkati! Prijetno s koristnim, kajne?

Ker je bila otvoritev naslednji dan po mojem Ambrožu, sem si raje vzel malce več časa. Bom šel počasi, sem si rekel, nikamor se ti ne mudi! No, tokrat vsaj v temi nisem začel!

Uro in pol sem tokrat potreboval, res sem šel počasi. Prav luštno je bilo, lepo počasi sem jo mahal, a mi je minilo kot bi mignil, nobene matrarije, luštno!

Postaja nas je pričakala, malo smo jo še učvrstili z zajlami

potem je bila pa na vrsti že uradna otvoritev!

Pa tudi ljudi se je kar nekaj nabralo, super!

Več o dogodku pa v predsednikovem poročilu na portalu ZEVS!

Za dol se je pa potem malce zakompliciralo. Naravnost dol se mi namreč ni dalo, malo treninga pa le potrebujem! Vsaj malo? In sem si rekel, da grem dol pa malce naokrog.

Saj vem kje se gre, smo šli zadnjič na Škofjeloškem trekingu 2012 tudi nekje po teh poteh! To pa res ne bo problem, jaz veliki stezosledec se še vsega spomnim!

Najprej je padla ta o velikem stezosledcu. Takoj. Tako na samem začetku. Zelena je pot po kateri bi moral iti dol (po tej smo šli na trekingu gor) in je čisto super uhojena pot, sicer ni markirana, je pa dovolj vidna. Ampak za stezosledca zgleda ne dovolj. Najprej sem seveda pozabil vključiti gps, a sem ga vključil ravno v trenutku, ko sem potem vse skupaj tudi zgrešil. Pot v desno, jaz v levo. In še bolj v levo in v levo in v levo... Eh., stezosledec.

Se je bilo pa fino malo podit čez drn in strn, to vedno pride prav.

Tam pri Zalubnikarju sem potem pogledal še v hrib, kamor sva s Heleno pičila dve leti nazaj - danes ne bi več plezal v take strmine, takrat pa sva bila mlada in nora...

Nekje vmes sem naletel na travnike, skoraj na sonček, na cvetoča drevesa, na zelenilo, na Pomlad v vsej svoji lepoti. O, kako sem vriskal, ko sem se podil kar lepo počez!

Skoraj do Praprotnega sem prišel, a malce prej obrnil v desno ob Selški Sori. In tam je padla še tista o tem, da se vsega spomnim. O, ja, pa stvari sem se že spomnil, najbolj pomembnega pa seveda ne. O tem, da pot ob reki ne gre lepo ob reki naravnost, temveč gre kar naprej gor in dol in gor in dol in gor in dol. Kar naprej.

Na ta mali detalj sem pozabil, ko sem mislil, kako bo fino po ravnem priti nazaj do izhodišča, lepo, brez matrarije. O, ja!

Ene parkrat sem moral celo dobro zgristi kolena, ker nisem in nisem hotel it gor po cesti in sem upal, da bo ob Sori še kakšna potka. No, pa ni bila, jaz pa direkt v hrib.

Vsaj studenca sem se spomnil, vsaj tega! Zdaj je sicer zabarikadiran, a še vedno zgleda super!

Potem se je pa spet začelo. Podrta drevesa. 

Takoj me je seveda začelo skrbet, tole bo pa težko spucano, kdo pa še hodi tukajle? Kaj pa če...

In res, skoraj, za las je manjkalo, ko je drevo odneslo še celo pot s seboj. Seveda se na sliki ne vidi strmine, a - zame - je bila kar precejšnja. K sreči je šlo lepo čez, če nisi gledal dol.

Nato je bilo še par dreves in tu res ni bilo nič požagano, očiščeno, niti malo, a je k sreči vse ležalo ravno tako, da se je dalo priti mimo. Spet malce spodaj, zgoraj, ob, nad in med, a je k sreči le šlo. 

Tako se je ta potka ob Sori izkazala za povsem nekaj drugega, kot sem si predstavljal. Toliko torej o tem, koliko in kaj si zapomnim. Morda bo pa naslednjič bolje? Ali pa 643-tič?

Pa sem se na koncu le primajal do vrtca v Podlubniku. In to kar precej zadovoljen. Saj je bil prav lušten izlet!

Tags: , , , ,

domači kraji | hribi | ZEVS

Ambrož

by piskec 25. april 2014 16:46

Letos sem spet obljubil fantom, da grem na formaraton.

Ojej! me je zgrabilo par tednov pred tem 8-urnim tekom. Saj si ja nor! Kdo pa je kaj tekel, kdaj? Kje? In še polno drugih vprašanj, večinoma o preživetju in podobno.

Potem sem pa spet tiste tedne čakal, da me bo prijelo, da grem tečt, a dlje kot do slabe volje in še slabše vesti nisem nikakor prišel.

Sem pa šel vsaj zadnji teden pred tekom v hribe. Vsaj to. Mogoče pa ne crknem potem...

In sem šel pogledat nekaj, kar me je že dolgo gnalo in me dolgo zanimalo - a je ta Ambrož res tako daleč, kot zgleda?!

Po karti zgleda daleč, v naravi zgleda še mnogo dlje... tam nekje na obzorju ga vedno vidim. Zakaj neke stvari vedno zgledajo tako daleč? 

Ker si vedno sam pri sebi narišem tudi točke umika - če mi slučajno (ponavadi) ne bo šlo ali pa se mi ne bo dalo (vedno) -, da se lahko hitro umaknem, zginem, se poberem domov. Ampak tale trasa ni bila temu naklonjena, Ambrož je namreč najbolj oddaljena točka in nekako je treba vedno nazaj prit. Ali pa klicat domov, da pridejo pote. Kar pa spet... no... ne gre to delat, kajne?!

Seveda bom šel čez Hudi konec, cel greben moram dat skoz, od začetka do konca pa še malo naprej! Pa še pot je resnično lepa, super.

In ker je strma in teče po grebenu, ni bilo prav veliko podrtega direktno na poti in sem kar malce pozabil na žled. A sem že rekel, da je strma? No, med drugim je pot tudi strma. Vsaj meni se je tokrat zdela nad-strma. Pa ne vem zakaj, ampak na koncu sem do Kamniškega rabil skoraj uro štirideset. Vedno bolj sem počasen. Iz meseca v mesec.

Pred mano pa še pravzaprav vsa pot. A da do obzorja pridem še danes? 

Na Planjavi sem le naredel en mali postanek, morda pa pomaga, če kaj ješ, kaj?

Ves čas gre seveda gor in dol in gor in dol. Pa odcep za pl. Osredek, prvič, pa drugič, pa... hm... da ne bom jaz na Krvavec (spet) prišel? Odcepa v levo nikjer, hodim pa kar naprej v hrib? Tole bo čudno, mogoče bi pa res moral dol zavit na Pl. Osredek? Pa je šlo kar še gor, gor, gor. A k sreči se je kmalu pokazal odcep!

pa potem še drugi odcep, tako da sem točno vedel, da sem na pravi poti!

Gledam tele bukve in se sprašujem - kako to, da tule ni nikjer nič podrto? Sem že previsoko? Tu ni bilo žleda? No... tako se sprašujem do ovinka, potem pa kar naenkrat kar nekaj podrtih smrek. Samo smreke, bukve so cele. Kako? In to le en pas, nato je spet vse mirno, nepodrto. Čudno, priznam, da čisto nič ne razumem.

Za nekim vogalom nato zagledam celo zeleno flanko - čemaž!, si mislim...

pa sem že mnogo prenizko, da bi ga bilo tule pametno nabirat. Več ali manj ga sploh ni več, podleska in odpovedi ledvic pa kolikor češ. 

Potem je pa tu že ta ta nova cesta, ki je dvignila veliko prahu. Še posebej, ko je vse skupaj skoraj odneslo...

Razvoj gre naprej, skritih kotičkov je vedno manj, čeprav k sreči še vedno veliko. Upam le, da ne bo oživitev planine le zato, da bodo tam tri krave in pet vikendov ter dvesto vipovcev...

Po pravici povedano je bila stara cesta že precej blizu, sploh ne tako daleč stran.

In potem je bil tu že asfalt in Ambrož. Prosim? Kako? Eno uro s Planjave? Pa je zgledalo, kot da je tole na koncu sveta?

No, glej s kje sem prišel! Saj se skoraj ne vidi več...

So te razdalje hecne. Nekje zgleda čisto blizu, pa rintaš gor tri ure. Potem pa takole daleč... pa si v eni uri tam. Kako naj potem sploh kaj planiraš?!

Pr'Ambružarju sem se seveda okrepčal, čisto nikogar ni bilo, sam sem bil v popolni tišini. Ah, raja! 

Ker sem bil na točki, ki je bila najdlje od mojega avta, sem se kar lepo sprijaznil in nisem nič razmišljal o tem, kako bi jo stisnil. Še mimo Sv. Ambroža in v dolino!

Na vsak način sem hotel dol, do Klemenčevega, edino tako mi ne bi bilo treba hoditi po eni in isti poti.

Tukajle pa so se stvari malo zakomplicirale. Malo takole

malo takole

in s takimi napisi, ki jih je kar zmanjkalo

vmes me je pa zadelo celo plazenje. Ni šlo drugače, ni šlo.

In čeprav sem sveto prisegel, da nikoli več ne objavim slike sebeslikajočega se, sem seveda besedo takoj požrl, ko pa sem bil v taki nezavidni situaciji. Če pa tega ne objavim, pa tudi ne vem, kaj naj bi sploh objavljal! Še to sem se super potrudil, da nisem imel jezika med zobmi...

Hja, res sem se plazil. In nič se nisem sekiral, zgleda sem se že navadil, zdaj bo pač par let, ko bo treba lesti čez, prek, mimo, ob, za, nad in pod.

In ko sem prišel do Klemenčevega, kar naenkrat polno avtomobilov! Uau, jaz pa še nobenega danes sploh srečal!

Pa se je izkazalo, da je bil to ravno dan, ko so se vsi ljubitelji Kamniškega vrha dobili gor. Določenemu številu ljudi torej ne moreš uit, sicer pa sem imel že dosti samotne poti in pred mano jo je bilo kar še nekaj. Skozi Grohat srečaš le motorke, nič drugega.

Tale vzpon nazaj na Kamniški vrh me je seveda skrbel že prej. A se ga nisem mogel nikakor znebiti. Lahko bi šel le naokrog po dolini, ampak to zeeelo naokrog. Bo pač treba malo v hrib, no.

Kako mi je šlo? Ha. Ha! Sploh mi ni šlo. Pobralo me je že v prvih metrih, dobesedno. In nato sem hodil s povprečno hitrostjo korak na minuto. No, skoraj... malo dramatiziram, ampak res je šlo zelo počasi. Tale vzpon je bil tisto "malce" preveč.

Tam pri podrti bajti so imeli potem ljubitelji cel piknik. Kile hrane, žar, vino v kanistrih, pivo... Jaz pa sem stisnil zobe in se majal počasi mimo in upal, da me ne bi kdo povabil na kak "kozarček". Bi najbrž kar tam ostal. Za vedno.

Že dolgo nisem bil česa vesel toliko, kot sem bil potem te table!

Do sem sem potreboval slabo uro. Če gledamo, da so ta vikend tekli gor na Kamniškega 23 minut... pa je tale tabla še dvajset minut spodaj. Toliko o hitrosti torej. Ampak table sem bil pa vseeno zeeeeelo vesel. 

Sem pa pozabil, da zna biti Grohat tudi malce podrt, sploh v začetnem strmem in ozkem delu. Kaj, če ne bo prehodno? Kaj, če bo treba nazaj? 

In res... ok, tole se bomo še prebili...

kaj pa tole? Bo šlo?

K sreči je šlo, sicer počasi in spet nad, pod, mimo, ob in vse, kar je še teh prislovov. Nato pa se je začela gozdna cesta, ki so jo uporabljali za spravilo vsega tega podrtega lesa.

In tam je bila ob strani zataknjena mala tablica na kateri je pisalo: Sečnja dreves, prehod smrtno nevaren!

O, ja, jaz take stvari resno vzamem, sem že od blizu videl, kako drevesa letijo navzdol in tega ne bi še enkrat. O, ne, ne bi! Zato nisem niti slikal, le požrl sem slino in se pognal v tek.

In ne, do konca se sploh nisem ustavil. K sreči se ni slišalo nobene žage, a traktor sem vseeno srečal. Nekje so bili in nekje so žagali in nekje je letelo dol. Le vprašanje je bilo kje, tega pa se nikakor nisem hotel spraševat. Sem raje na varni strani. Tko.

Takale trasa se je na koncu videla.

In vsega skupaj le nekih ubogih 18km in 1800 višincev. Zmatran pa za 62km.

Pa sem si še enkrat zabičal: več bo treba trenirat! Tokrat pa res!

Tags: , , , ,

domači kraji | hribi

Nad dolino Črne!

by piskec 15. april 2014 16:27

Enkrat, točneje v petek 28.3., sem imel vsega dost in sem kar šel.

Nisem mogel več. Vsak dan lepo vreme, jaz pa delat, delat, delat. Čez vikend pa je bilo napovedano skisano vreme. Ah! Človek je tako stisnjen v kot, brez izhoda. Edino, kar mu ostane je, da zjutraj počaka, da se Tamauček spravi v šolo, potem pa jo mahne nekam po svoje.

Take petke imam rad.

Plan sem seveda imel. Tak, velik plan. Da bom prehodil kilometre in kilometre in gor in dol in pol te dežele. No, saj sem tudi že vnaprej vedel, da se bom potem v živo s planom igral in ga prirejal lastni lenobi, a vseeno. Plan je bil super. Izvedba pa... pravzaprav še bolj!

Spet sem skušal združit prijetno s koristnim. Prijetno so hribi, koristno pa je bilo to, da sem hotel it pogledat planinsko pot od Jurčka do Kisovca. Hm, le kako to narest?

Doma sem to naredil seveda v velikem stilu. Kaj ne morem vsega prehodit?! Plan je bil torej takle: od Calcita do Domžalskega doma, potem dol na Raka in po makadamu do Krivčevega, nato pa gor pregledat pot do Kisovca in nato po lovski dol spet do Calcita. Kaj ne morem?!

Dan je bil lep in še dolg pred mano. 

Na Planini nekaj snega, a že bolj malo, vsaj na Mali planini. 

Žafrančki so že cveteli, a sem bil še malo prezgoden, niso bili še v tistem svojem vijoličnem zagonu! Na tejle sliki se jih komaj vidi, tako majhni so še. A je pa že kazalo, da jih bo spet veeeeeliko!

Potem pa tam na Domžalcu pijem svoj čajček in vedno manj se mi da. Pa krajšam svoj plan, pa krajšam. Pa mi ni čist jasno... ok, dol že pridem do Krivčevega, ampak kaj pa potem do Stahovice, Calcita? Kaj bom po cesti hodil, bedak?

Pa mi nekaj šine v glavo, da je na drugi strani doline še en greben in da vedno tako željno pogledujem tja. A kar nočem kaj veliko misliti o tem, raj jo mahnem direkt do doma na Kisovcu, moram pozdravit, že dolgo nisem bil tam. 

Tam pa se lenoba le še okrepi. S količino čajev oz. najbrž zaradi tistega zraven čaja (pa ne sladkorja) se mi vse manj ljubi. A grem lahko samo še dol? Prosim?

Pa grem malo poslikat obledele markacije

poiskat skrite table

in nevidne odcepe.

Še bolj kot nevidni odcepi so hujši tisti vidni, ki pa ne vodijo prav!

Potem pa že pridem v območje žleda - je pot sploh prehodna?

Zanimivo je, kako najprej zgleda, da boš moral kar obrnit, a nato se izkaže, da se je nekdo že zdavnaj potrudil! In celo narezal stopnice v debla, da ne bi drselo, ko stopiš preko ta debelega...

Seveda, ljudje so že zdavnaj večino uredili, kdo bo pa čakal na nas, markaciste? A do takrat sploh ne bodo v hribe hodili?

No, vse dokumentiram, poslikam, opravim svojo dolžnost, nato pa... hm? Kam pa zdaj? Ajde, pa pejmo na drugo stran in gor v hrib! Tja, kjer smo z Gozda zadnjič s Krti prišli dol, pot do Gozda bom že še našel!

Lepa potka me pripelje direktno do Gozda, malo naprej od cerkve in pokopališča. In tam se začne ena najlepših potk, ki sem jih kdajkoli našel! 

Kar nisem mogel verjet, večinoma po robu, visoko nad dolino Črne!

Z biserčki, takimi in drugačnimi!

Kjer znajo odlično poskrbet za žejnega popotnika!

Potka ni nič označena, v začetku pa je dobro nadelana, potem pa vedno manj, a še vedno dovolj, da je lahko sledljiva. No, sem in tja morda tudi ne, a če si na robu, je ne moreš zgrešit! 

Kmalu te začne na drugi strani spremljat Sv. Primož. Malce drugačna perspektiva kot si jo vajen...

Proti koncu pa se že začenjajo travniki, hiše, vikendi... majo kar super razgled, bi rekel!

Ena hiša je narejena čisto v rob in skoraj čezenj, tako, da je lastnik porabil kar nekaj kil barve, da je speljal pot še malce pod robom, drugače bi mu vsi lezli po dvorišču. Ampak vseeno se mi zdi, da je vse skupaj postavil preveč v rob. In tistih petsto markacij... no, najbrž bi se dalo tudi kako drugače. Mene je tako presenetilo, da niti slikal nisem. Kje sem pa upal!

Potem pa se je potka začela malce bolj zgubljat, pravzaprav se je povsem izgubila. Tudi podrtega drevja je bilo že več in zadeva je postala težja. Sem že lazil sem in tja in se lovil, rob pa povsem izgubil.

Zato sem se kar vrnil nanj, čeprav bi bilo najbrž bolj pametno iti bolj levo, ne pa direktno navzdol do potoka. No, ampak meni se je potem tam na robu zdelo, da vidim neko potko.

Seveda potka je bila, ampak ne za ljudi. Tudi živali lepo shodijo, ampak to meni ne gre v glavo in se potem znajdem sredi divje strmine.

Tokrat celo ne kompliciram in se ne obračam in ne vijem rok in žalostno gledam, ampak kar veselo nadaljujem po strminah. Velikokrat, ko se vozim tukajle na začetku doline Črne, gledam v tale hrib in si mislim: "a kle se sploh da dol prit?" 

No, včasih pa si mora človek odgovorit na vprašanje, ki si ga tako dolgo zastavlja, kajne?

Ja, da se dol prit! Sicer se ti tresejo hlače, ampak se da. Kakšni bi dol tekli, a jaz sem zelo vesel, da sem prišel dol v enem kosu! Tko.

Je pa še GPS rekel, da bo raje čuval potko, da je ne bo še kdo našel in je crknil ravno v tistem času! 

Še čez Črno bo treba it, prav deroča in visoka že ni...

ampak je pasalo, sem prišel čez in sem se kar obrnil in šel še malo nazaj not stat. O, kako je prijalo! Saj do avta je bilo le še pet minut.

In tokrat, ko bi bilo veliko bolje, da bi imel nizke čevlje, sem imel gojzarje. Same dobre odločitve v zadnjih časih!

Vse skupaj se je spet odigralo in odvrtelo kot cela zgodba, z lepotami, delom, malce vznemirljivimi vložki in novoodkritimi delčki tega sveta! 

Pa tak bedast petek bi lahko bil, je*emti!

Tags: , , , , ,

domači kraji | hribi

Menina

by piskec 14. april 2014 15:46

Na Menino se je spomnila Helena. Kako ji je to uspelo, še danes ne vem.

Kaj takega - planina polna hoste - se namreč po njeni glavi ne plete velikokrat. Zato pa sem ji bil zelo hvaležen. Ker meni pa se take hoste velikokrat pletejo po glavi.

Gozd je seveda moj teritorij, pa še pot bom pregledal, malce posledil in poslikal kako in kaj je z žledom. Več muh na en mah torej, juhuhu!

Dnevi prej so bili eni najlepših v tem času, ko pa sva se odločila za Menino, se je pa že vse počasi kisalo. 22.3. je bilo za pričakovati spodaj toplo, zgoraj pa megleno, vetrovno, ležal bo še sneg. To vse sva vedela, a jaz vseeno nisem vzel gojzarjev. "Na planine pa ja ne bom hodil v visokih čevljih!", sem se pridušal.

No, kdo je bil moker?!

Začela sva čisto spodaj, kot se spodobi. Pri pumpi. Kjer so table kar od PD Gornji Grad, čeprav za pot uradno skrbi PD Domžale.

Začela sva kar po cesti. Kot je zdaj na novo markirano, čeprav je pot speljana nekje drugje, a ni označena in se je ne vidi več. Tista rdeča črta počez pa je najina pot navzdol. Seveda sva jo ubrala čez travnik, ne bova še enkrat rintala po cesti...

Največ podrtega je ravno v začetku, ko se prebijaš med pašniki. Mislila sva, da je kolovoz neprehoden, zato sva jo zavila kar direktno gor na cesto in se potem prebijala čez ograje. Zoprno. Dol grede je bilo potem mnogo bolje.

 

Ampak gozd je gozd, vedno me navdušuje. Jesenski, pomladanski, zimski, poletni, vmesni, katerikoli!

Tudi, če je sem in tja kaj podrtega

čeprav tale podrtija pa ni posledica žledu

temveč gradnje nove ceste.

Novo razritje, nova cesta, nova planina, najbrž pa potem še par hišic in tri krave. Pa bo upravičeno. Res, gradnja cest je v teh časih poceni in hitra. Se takšne ceste množijo hitreje, kot jih uspeš šteti.

Potem pa se je počasi začel pojavljati sneg. In vse tisto, kar spada zraven, ko sneg kopni!

Malce višje pa - na žalost - megla. Ta pa ni prav prijetna. Ali pa tudi ne.

Težko je reči, da gozd tudi v megli ni prekrasen!

V zgornjem delu poti se potem najde še kar nekaj podrtih smrek, tole ni bil več žled, prej kakšen snego ali vetrolom.

Snega pa vedno več. In to takega, zoprnega, vdirajočega, mokrega. Helena lepo v gojzarjih in gamašah, jaz pa... Eh, moker.

Pa sva le prišla na vrh Vivodnika.

in tam jaz meni nič, Heleni nič, kar zakorakam proti stolpu.

Proti majavemu, mokremu, spolzkemu, visokemu, trhlemu stolpu.

In kar začnem plezat gor nanj.

Sicer grem po vseh štirih, ampak se ne ustavim na prvi ploščadi, ampak jo rinem kar gor. V višave! Gor! Na vrh! In tam se celo spustim! Spustim, ej!!!

Ja, pa še Heleno moram čakat, da me slika. Oh, dolgih sekund brez držanja za trhli les visoko nad prijaznimi, trdnimi tlemi!

Evo, še danes nimam pojma, kaj se je zgodilo. A mi je pokazalo ključni del uspeha - o zadevi ne smeš nič razmišljat. Nič. Kar greš, nič ne razmišljaš, nič ne govoriš, kar splezaš gor in dol. In to je to.

Ko smo bili nazadnje tukajle gor, bi mi lahko kdo dal tudi milijon, pa me ne bi spravli gor. Zdaj pa... no, morda pa bo še kaj iz mene, morda.

(Kdor tega ne razume kot podvig, seveda nima strahu pred višino in je lahko vesel, da se mu ni treba borit s povsem nepotrebnimi zadevami.)

Zaradi megle sva potem kar hitro obrnila, do koče se meni tokrat ni dalo, ker sem bil moker, sva pa potem raje malicala malo nižje, ven iz megle. Kjer je tisti, ki se je nespametno obul, sušil svoje štumfke...

Ker je ravno tak čas in takšna nadmorska višina, se nama je kmalu prikazalo polje čemaža!

Dovolj visoko in dovolj zgodaj, da je nahajališče polno le nežnega mladega čemaža in ne kakšnih vmesnih podleskov. Tega pa res ne bi.

Evo, če izdam plac - je natanko tule:

Navzdol grede pa le vidiva, da je tisto, kar je navzgor zgledalo neprehodno, pravzaprav prehodno, nekdo je debele veje kar lepo požagal.

Je pa malih vej toliko, da od daleč ne vidiš ali boš prišel skozi ali ne. 

Na koncu jo torej mahneva še čez travnik, kjer pa... o, ne, mimo tega pa ne gre! Če najdeš regrat, ne moreš kar mimo njega, kajne?

In domov prineseva kar nekaj stvari za napast se. Ampak manj kot kilo, kolikor lahko človek zelenja v teh časih sploh nabere!

Tale narava in hribi in planine in... zdi se, da je čisto vseeno, kakšno je vreme. Zadnjič je bilo super luštno, ko je bilo toplo in sonce in... ampak a je bilo tole kaj manj luštno? Je bilo zaradi megle, mraza in pihanja, kar manj luštno? Ne, čisto nič manj luštno ni bilo, čisto nič manj luštno!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Kopitnik

by piskec 11. april 2014 14:14

Hej, so nekateri izleti, na katere si doooolgo želiš pa nikoli ne greš. Zakaj je temu tako?

K sreči pa tudi taki slej ali prej pridejo na vrsto. K sreči!

Kopitnik je en takih. Ki kar ni hotel priti na vrsto. Ko pa je končno prišel, pa je prišel v enem najlepših dnevov tega leta. V velikem stilu torej. Konec marca, mi pa v kratkih rokavih. Toplo, vroče, več kot super!

Iz Rimskih toplic. Direkt gor.

No, do prvih hiš, ko so se markacije malce izgubile, mi pa smo šli seveda raje gor kot pa dol. Čudno, kaj?

Pa tudi desno nismo hoteli it. Smo hotel samo navzgor, kaj bomo zdaj polovičarji!

In kmalu smo se znašli tam, kjer se tudi drugače čisto dobro počutimo... Hosta. Strma. Brezpotna.

Malce vložka je bilo treba imet. Da je bolj zanimivo in da vsem malce naraste motivacija. Polni divjine lahko za tem hodimo še ure in ure.

A vseeno se je bilo treba prej ali slej vrnit na obljudene poti

in se po grebenu povzpet do podkve Kopitnika - na prvi skalni rogelj

hej, saj tam je še drugi!

Zgleda, da je tale bolj pravi, saj je bolj obljuden

in tudi bolj nadelan! Jeklenice!

Razgledi so enkratni, a je že vse preveč vroče, da bil bilo tudi čisto. A kljub temu uživamo, beremo karte, načrtujemo naslednje podvige

in se nato spustimo proti koči. Skozi enkraten, mehak smrekov gozd

mimo pravljične gozdarske koče, ki bi jo kar takoj vzel za svojo

do enkratno urejene in zrihtane Koče pod Kopitnikom!

Vse v okolici je kot iz škatlice. Urejeno, porihtano v nulo. 

Čaka nas še pot naokoli, saj ne bomo šli dol po isti, kajne, da ne?! Tamaučka pomlad že razganja

koga pa ne bi v takih prečudovitih razmerah?

Ob pomoči poznavalcev naletimo še na Blagajev volčin in tako Kopitnik pokaže še svojo zelo bogato botanično plat!

Mimo Lurda, ki mu Tamauček striktno pravi Lord, je kar dober spust

nas pa čaka le še sprehod skozi Rimske Toplice!

Dolgo vožnjo - tja smo šli čez Moravče, Zagorje in Zidani most, nazaj pa na Laško in Celje in avtocesto - je Kopitnik ta dan prav enkratno upravičil, kar je neverjetno, ker dolgih voženj res ne maram. A to samo pomeni, da je bilo res luštno in super in oh in sploh.

En tak cel krog smo naredil, da se malce spoznamo s temi kraji. Mislim, da nam je kar uspelo.

Pa še malce motivacije po brezpotnih strminah. Ne, nismo hoteli dol in smo pač šli direktno gor. Ampak tam pa smo potem našli potko. Ker po teh naših krajih so povsod neke potke, povsod!

Kar pejte pogledat!

Tags: , , , ,

domači kraji | hribi

Kališče

by piskec 3. april 2014 14:31

16.3. smo šli na Kališče, skupaj s PDD, tole je imela Helena za zimski izlet, pomočnica vodnika.

Mislim, da smo izlet ene trikrat prestavljali, saj je bilo kar naprej deževno in slabo vreme. Vmes smo pa še s Krimom noter padli, a k sreči se je potem vreme kar dodobra izboljšalo.

Super izboljšalo! Kaj pa bi človek lepšega:

Začeli smo malo nad Laškim, en del smo šli kar lepo po cesti. Se vsaj malce ogreješ!

Odločili smo se za nemarkirano pot, ki gre s parkirišča nad Gradiščem desno gor in vseskozi po grebenu. Vse se tako zdi, da je ta pot v tem času glavna, shojena je že tako. Prava, markirana pot, ki gre mimo bolnice Košuta pa sameva. Seveda, ko pa je vse zabasano in težko prehodno.

Največ težav s potmi si bomo naredili markacisti sami. In potem bomo najbrž stokali in jokali. Hja...

Skratka, pot gre večinoma po grebenčku in je lepa in polna razgledov, takih po poti iz Mač nimaš.

Gor, višje na grebenčku prideš spet do markirane poti, ki zavije iz grape na greben.

Desno dol gre markirana pot, levo dol pa piše "po nemarkirani poti". Zanimiv pristop. Ni markirana, je pa označena? Al kako?

Še kakšno počivalo

pa smo že na snegu!

Na planini so že prekrasni razgledi, toplo pa kot pomladi!

Potem si pa itak takoj gor.

Malo smo se sončili, nekaj pojedli, več ali manj pa uživali. Kako pa ne bi, pri takem prekrasnem vremenu?

In pri razgledih?

Dol smo potem zavili na markirano pot. Čeprav so nam jo odsvetovali, saj naj bi bila kar dobro podrta, smo šli vseeno bolnico pogledat. In smo zavili desno v prečenje pobočja do grape

našli najprej še pokopališče bolnišnice Košuta (ki ga midva z Markom pred dvemi leti sploh nisva opazila)

in nato porabili kar nekaj minut, da smo izvedli napad na bolnico. Ja, kar nekaj podrtega je bilo.

Potem smo šli naprej po markirani poti, a smo kmalu odnehali. Preveč podrtega, takoj smo se morali začet prebijat in pri velikih podrtih drevesih to ne gre hitro...

Smo jo raje mahnili na drugo stran grape in po kolovozu potem naprej. Tam je bilo malo bolje, vsaj prebijat se je dalo normalno in brez kakih strmin.

Saj vem, da se ponavljam, ampak tudi tokrat je bilo prekrasno. Tale marec je res postregel z večinoma lepim vremenom. In potem ni težko uživat v hribih, kajne?

Še sled lovske poti navzgor. Dol pa nisem gpsjal, je pa markirana pot napačno vrisana. Heh... napak v teh poteh in kartah je za izvoz.

Je pa sigurno, da bom po tej poti še šel, dosti bolj mi je všeč kot markirana ali pa tista iz Mač. O, ja, dosti bolj.

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Pohod na Krim

by piskec 2. april 2014 16:08

Tokrat smo jo na Krim mahnili s PDD in ŠD Krti. Helena je vodila.

Malce nas je bilo strah, kako bo s podrtim drevjem, a se je izkazalo, da je narod že lepo speljal nove poti naokrog padlih dreves. Seveda, kaj pa smo pričakovali?!

9.3. je bil že v začetku prekrasen dan! Malo slane, a se je sonček že dodobra nakazoval. Že skorajda pričakujoče pomladno. A najprej smo si šli ogledat Plečnikovo cerkev na Barju. Razveseljivo in navdihujoče, kot vedno!

Naš pohod smo začeli v Strahomerju,

Pogledali smo proti vrhu

in jo mahnili gor čez Strmec.

V začetku nekaj malega podrto, a nič hujšega, plazimo se le malo.

Sem in tja kak postanek

in kar prehitro smo že skoraj na vrhu!

 Še malica v koči, malo postanka, zunaj je bilo sicer lepo in sončno, a je preveč pihalo. Po koncu skušamo narediti še gasilsko... a nam najbolj ne uspe.

Smo tako naredili že takoj na začetku, ker nam jih na koncu nikoli ne uspe naredit. No, tole je lep dokaz tega...

Še ne tako dolgo nazaj sem po takem pohodu še dolgo čutil posledice. Tokrat pa je vse skupaj kar prehitro minilo! 

Prav luštna skupinica se nas je nabrala in super je bilo!

 

 

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP