Se nadaljuje od tule.

Čeprav smo imeli še poln avto mesa od mojega prčkanja po hladilni skrinji, nas je Nona čisto zmedla s Krapi. Kakšni Krapi, madona?

In to je bilo treba probat. In to na Kmetiji Psnak. Zakaj? Ker se tam okrog potikamo že trideset let, jedli pa nismo prav velikokrat. Pa smo zato tokrat le šli, ker Krapi so se že slišali dobro. Mene je pa itak še kislo mleko precej vleklo, če lahko priznam.

Evo jih, Krape. In kislo mleko.

Kaj pa vem, meni so bili strašansko dobri. Na Gorenjskem, med hribi, nekje daleč od vrveža in s prazno glavo, vse zgleda popolnoma drugače. Kar malo se vračaš v otroštvo, nekam v bolj naravne okvirje. V čase, ko so konji vlekli robo na Kredarico (do 96-ega!), v čase, ko si električne pastirje prijemal brez strahu, v čase, ko si bil eno z naravo.

Pravzaprav v čase, ko sem bil majhen in ko si sveta še nisem zakompliciral.

Sicer pa ni tako hudo, le večkrat bo treba pobegnit kam daleč, v naravo. Vesel sem, ker tamauček uživa in mu je to blizu. Vendar pa je vprašanje, koliko časa bo še tako, računalniki so tudi pri njemu na pohodu.

Da ne bom preveč sentimentalen, bistvo je v Krapih, anede?

Ocvirki so bili tako presneto slastni, da sem z veseljem pohamsal svoje in Helenine. Seveda pa je to pustilo nekaj posledic, še posebej zbujanja sredi noči. A za dobre stvari je potrebno včasih tudi kaj potrpet.

In to je bilo za soboto čisto dovolj. Jaz sem imel polno kapo vtisov, poln trebuh in sem se samo še zavalil v posteljo. Dost mam sem rekel in mrknil v (pre)mehko posteljo.

Bomo šli jutri naprej.