Pa smo začeli letos.

V čisto drugi telovadnici, na parketu. Da naše - z emšom obdelane - nogice ne trpijo preveč.

Na žalost le enkrat tedensko po eno uro, ampak nekaj pa je le.

Smo se že danes znoreli ko norci, pri zadevanju pa nobene razlike od lani - popolnoma enako, torej skoraj nič. Pa to še ni najhujše, najhujše je, ko si tako presneto počasen, ko tvoji gibi prihajajo za tvojimi mislimi precej počasneje. Precej počasneje. In potem se tudi kam zaletiš.

No, ja. Do marca bomo ravno dobri.