Zopet naokrog

by piskec 14. junij 2007 20:16

Kdaj sem šel nazadnje? Hm, 5.6., danes pa smo štirinajstega... Devet dni regeneracije, hm, hm. Če bom tako nadaljeval, ne bo kakšnega velikega napredka. V roke se bo treba vzet!

Res pa je, da ni bilo nobenega pravega časa, pravzaprav sploh časa ni bilo. Ah, kar je, je. Pa gremo od zdaj spet naprej. S kolesom, seveda, gleženj še nikakor ni dober.

46:25, 14,504m, max 56km/h, avg 18,8km/h, 165/88%, 689kCal, najmanjša videna hitrost: 4,5km/h. V bloody klanec, jasno.

Šel do Gradiškega in nazaj, nazaj malce bolj naokrog. Čisto lepa turica, r*t me ne boli več toliko, so me pa zato noge. Vmes kar dobra dva klanca, ostali so za zanemarit. Na njih pridem čisto do 180/100%, kar me malo skrbi, a manj kot 4,5km/h se ne morem peljat. Vsaj zdi se mi.

No, sem se vsaj malce namatral. Me je že grabila depresija, ko nisem nič takega počel. Zanimivo, kaj? Prej me 40 let ni nič kaj takega grabilo zato, ker se nisem športno udejstvoval...

 

Tags:

pr norch

Konec obdobja

by piskec 14. junij 2007 15:55

Konec obdobja ali valeta. Fantje in dekleta mislijo, da vse vedo in da so že vse izkusili v življenju.

Oh, ja... Brez "pravih" skrbi še. Razposajeni in navihani, do meje, včasih pa še malo čez. Ampak zaradi tega tudi luštkani.

Še filma smo bili deležni!

Čeprav je hotel biti kot Tito, se mi zdi, ampak na fotki bolj zgleda: ma, zginte vi vsi nekam...

Pa mir dve leti, do prve Mature.

Tags:

BTC, hala A

by piskec 14. junij 2007 05:51

Nekdo je pa prodajalkam češnje prinesel...

Če jih je že zjutraj toliko, koliko jih bo šele popoldan?!

Ne vem, kako jim je ratal toliko češenj pozobat, medtem, ko so toliko tudi pokadile? So od hudirja, tile v btcju!

Tags:

Družabnost

by piskec 13. junij 2007 10:53

Zadnje čase opažam, da se zapletam v določene zanke.

Ena takih je izjava od zadnjič, da sem asocialen.

Vendar sem isti dan gostil doma druščino, naslednji dan pa sem cel dan hodil med ljudmi na turnirju, se z njimi pogovarjal, skratka se socialno udejstvoval polna dva dni.

Hm. Kdo je zdaj nekonsistenten, oziroma, po domače: kdo laže?

Zdajle že dva dni tuhtam o tem, kaj je res in kaj ni. A se skrivam pred sabo, drugimi, kaj sploh počnem in kako ti dve stvari spravit skupaj. V glavi si moram definirat asocialnost, neprilagojenost, družabne stike in vse, kar je s tem povezano. Je asocialnost le priročen izgovor, ko se mi kaj ne da? Ko se na zadevo ne spoznam? Ko me kaj ne zanima?

Po vsem sodeč sem čisto dovolj družaben. Jasno je, da sem včasih tudi rad sam, a to ni prevladujoče. Ne bi se sicer opisal kot najbolj družabnega, a kot nedružabnega se tudi ne morem. Torej sem nekje vmes, kot vedno in kot je tu tudi vsa večina ljudi.

Zgleda, da je težava nekje drugje. Natanko isto opažam pri mojih otrocih. Dokler ne veš kaj in kako, stoj ob strani in opazuj. Ko se enkrat na družbo navadiš, potem pa udri! ;) In se me ne da spravit več stran...

Spoznavanje ljudi in prijateljevanje je zame odgovornost, zato take reči počnem z naporom. Ljudi moraš poslušat, se jim posvetit, jih poskušat razumet, zvedeti kaj o njih in si to celo zapomnit. Človeka obravnavam kot celoto, nikogar ne morem oceniti v kratkem času pogovora, to sem že davno nehal počet. Ali je še kaj težjega? Ni čudno, da se namatram...

Samo površinski odnosi pa me pravzaprav niti ne zanimajo. Nimajo nobene vrednosti in so predvsem izguba časa. Da lahko rečeš: ja, tega pa poznam? Ah, poznam... Japajade.

Morda bi lahko kdo razumel, da sem previden, a to ni to. Pravzaprav nisem nič previden, v osebne stike se spuščam z dušo in telesom, vendar skušam dati času čas.

Če zraven dodamo še, da nisem človek, ki bi vsiljeval svoja mnenja, ali sploh kar nekomu razlagal, kaj si mislim, potem se vse skupaj še zaplete.

Torej najprej vedno stojim ob strani in opazujem. Se zelo počasi vključujem, govorim le na direktni nagovor in podobno. Opazujem. Različni ljudje namreč terjajo različne načine govora, različne vsebine, različna obnašanja. Ker sem precej prilagodljiv in ker me ne moti oblika, temveč se zanimam za vsebino, mi take stvari ne predstavljajo problema.

Ja, res. Nisem povsod in vedno enak. Celo zelo različen sem, vendar ne v sami vsebini, različen sem v načinu govora, v načinu podajanja vsebin. Zakaj in čemu, ne vem, vem pa, da sem prilagodljiv in da me to ne moti in ne ovira. Lahko bi bila celo prednost, saj lahko tako naslavljam večino ljudi brez težav.

Lahko bi seveda takoj vprašal, katera od oblik pa je tista prava, moja osnovna, tista, v kateri se najbolje počutim? A tiste osnovne, bazne oblike ni, je le skupek vseh in vsaka posamezna. Ena ali druga, vseeno, oblika je le oblika in - pri meni - ne šteje veliko.

Ko govorim z Mamo, ne kolnem, tudi po nesreči ne. Ko govorim z otroci tudi ne (no, včasih je potrebno kaj podkrepit, priznam). Ko govorim s Heleno, malo. Ko sem cel dan na Turnirju pa kolnem. Kot "ta velik", kot strela! Že v tem je razlika, kaj šele vse ostale stvari: izbira besed, kratki, dolgi stavki, pomeni in podobno.

Ljudi ne ocenjujem po družabnem, finančnem ali kateremkoli drugem statusu in tudi ne zaupam ocenam drugih. Ljudi moram spoznati, si ustvariti mnenje sam, a to se ne naredi v dnevu, dveh. Ker je človek kompleksno bitje, je zato potreben čas.

Od mene bi težko pričakovali, da bom kdaj o kom rekel, da je car ali pa faca. Zelo težko. Lahko, da me človek nasmeji, da je inteligenten in da se da z njim vse pomenit, zmenit in se imet dobro. Čisto lahko, a če doma - le naprimer - pretepa ženo, zame že ne bo nikoli faca. Vsi imamo svoje temne plati, tudi carji in tudi face. Mislit si, da je kdo nima, je brezveze, morda celo malce neodgovorno.

Človek si zasluži pozornost in potrebno se mu je posvetit.

Sem (si) pojasnil ali sem vse samo dodatno zapletel?

Tags:

resnobnosti

Tek ob avtocesti

by piskec 13. junij 2007 06:40

So stvari na katere človek pač ne pomisli. Nikdar.

Naša Tadeja zdaj kar nekaj časa že teče, kupila si je celo superge, take svetleče (saj drugih ne dobiš), kar je velika odločitev za šestnajstletnico.

Seveda predvidevam, da sem jo jaz navdušil nad tekom, kar mi godi. Morda pa res.

Danes me pa zjutraj vpraša: "ti, a je kle okrog še kakšna dobra proga za tečt, ki ne gre ob avtocesti?"

Jaz, začudeno: "Hja, kaj pa je narobe z avtocesto? Tam je še najbolj mir..."

Tadeja: "Ma tam bi lahko plesala, toliko tovornjakarji trobijo! Pip, piiiip, pip pip, piiiiip. Dost jih mam!"

O, mater! Meni ni noben nikoli potrobil.

Tags:

pr norch

Taborniki

by piskec 12. junij 2007 19:57

Ja, seveda, v petek smo dobili novega tabornika pri nas doma!

Čestitamo in dobrodošla Flori!

Delali smo pa tudi še polno zanimivih stvari.

Pekli hrenovke in neko vrsto kruha,

starši so delali golaž,

jaz pa sem bil nadvse zadovoljen, da smo bili spet vsi na kupu skupaj. Veselje jih je gledat.

Malega umetnika tudi, ko kraca z barvami po rjuhi. Zanimivo je to, da je šel risat na drugo stran rjuhe, tam ni bilo gneče:

Ma kaj, face smo, ni kaj dodat!

Tags:

Turnir Krtina 2007

by piskec 12. junij 2007 19:50

V nedeljo pa cel dan Turnir v malem nogometu, Krtina 2007.

Huh, naporno. Prežgalo nas je do kosti, tako smo danes čisto pregoreni.

Ampak je uspelo in to je tisto, kar šteje.

Krti so zasedli tretje mesto in tako prvič dobili pokal na domačem terenu! Čestitam!

Tamauček je čisto pravi krtinc. In to je tudi čisto ok. Povsod ga vlečeva s seboj, pozna skoraj več ljudi, kot midva. In prav enkratno se ujame z njimi, v njihovi sredini je pravzaprav čisto blažen. Sicer je pa tudi Flori čisto noter padla in je bila kar malo žalostna, ker ni ujela zadnjih tekem, sem jo moral prej peljati.

Na zabavi v vasi ne moreš ostat trezen cel dan. Ni šans. Do štirih sem zdržal, več pa ne...

To je bil sklepni del tega presneto napornega vikenda. Ker sem se danes prebil čez dan, vem, da sem zmožen vsakršnih naporov! Cel čas sem si govoril: če preživim ponedeljek zjutraj, potem se mi ni nič več bati. In eto, sem ga preživel! Sva ga preživela...

Ampak sem res zmatran... Pa ne samo jaz, vsi.

Se mi pa zdi, da je bilo vredno in da se je splačalo. Ljudje so zadovoljni, tako ŠD, kot tudi vremenarji in naši taborniki. Vsi. Kar pa največ šteje. Bomo počivali, ko nas ne bo več, zdaj smo v najlepših letih, da še kaj naredimo!

Tags:

IV. Srečanje vremenske skupnosti ZEVS

by piskec 11. junij 2007 19:37

Sobota, 9.6.2007 ob 13h. Krtina. Pri nas doma.

Ob Letu Osorej.

Enkratno, tako kot vedno! Tile vremenarji so odprti ljudje, s katerimi nimaš nikakršnih težav. Z njimi je veselje delat in včasih mi je žal, ker jim ne posvečam več časa.

Imeli smo sonce, oblake in dež. Vse to naenkrat, še vreme nas pride rado pogledat.

Cela familija se je namatrala z organizacijo. Prav lepo bi se zahvalil Tadeji in Mitji, saj bi bilo brez njiju mnoooogo težje. Res hvala! Seveda pa gre zahvala tudi Heleni, ki je vložila toliko truda v vse. No, brez njene pomoči se vsega tega sploh ne bi lotil, z njo pa grem na konec sveta! Ni 'blema.

Skratka, druščina in pol. Veselje je z njimi delat. Malo sem jih moral tudi zamorit in sem jim držal govor. Ker sem bil pod vplivom blogresa, kjer je minister Žiga rekel, da morajo biti govori kratki in jedrnati, če pa to šestkrat ponoviš, so pa še duhoviti, sem se tega seveda držal. In sem vse malo mučil. No, saj je to moja dolžnost predsednika, anede?!

Tole je Tady narisala. Super. ZEVS je kul. Sprašujemo se, koliko je podoben Urši.

Ne pozabite, vsi vremenski navdušenci, Piskec ma vas rad:

Naslednje leto pa spet. Zagotovo. Kar rezervirajte si.

Mnogo več slik (organizator nima nikoli časa), tudi govor (grrrr), dobite tukajle.

Odprl bom tudi kategorijo ZEVS, saj je to tudi moje osebno delovanje in bi bilo lepo, da dobi svoj prostor tudi na blogu. Kar veliko časa gre v tole... Kar je tudi prav!

Tags:

ZEVS

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS