Še dobro, da so prazniki. Presneto težko sem jih dočakal.

Morda skočimo tudi kaj na morje. Morda pa tudi ne. Helena se nekaj slabo počuti pa bomo še videli.

In ravno taki prazniki so mi všeč. Nobene obveznosti, nobenih načrtov. Če se nam da, potem ok, če se nam ne da, pa tudi ok. Skratka, kakor se nam bo sprdnilo. Vreme bo lepo, to je pa tudi vse, kar rabimo. Pa še to ni pogoj.

Tako, da grem zdajle najprej na pivo, poplaknit tole službo in se psihično pripravit na uživanje doma. Pa čeprav moram danes še tečt. Pa kaj.

Briga me.

Nekoliko sem polenjen ali pa me daje pomanjkanje dobrih idej. Poudarek je na dobrih, ker idej je vedno preveč. Težko pa vse naredim ali pa se mi jih preprosto ne da in potem odlagam in odlagam.

Eno od teh idej sem vseeno naredil. Vsaj delno, kako bo pa naprej pa bomo še videli, kdo ve ali se bo kaj razvijalo in ali bo kaj več sodelovanja.

Na Pregled vremenskih postaj po Sloveniji in v Helium sem, v sklopu sodelovanja ZEVSa z radioamaterji, dodal še par njihovih postaj.

Že kar nekaj časa nazaj se je izkazalo, da imajo tudi radioamaterji kar nekaj vremenskih postaj. Nekaj časa sem razmišljal kaj in kako, saj so podatki različni, nekaj jih sploh ni in podobno. A pokazalo se je, da je nekaj interesa na obeh straneh in res upam, da bo tole prišlo prav vsem nam. Tako, da sem na koncu vse skupaj moral končno že narediti. Pa sem, a ne?

Zaenkrat sem jih vključil sedem, te sem našel in za te sem našel dovolj potrebnih podatkov. Je pa seveda pri RAjih vse drugačno, poimenovanja, stopinje so cele številke, včasih podatkov ni, s količino padavin so težave ipd. No, vsaka postaja ima svoj nabor težav, na koncu več ali manj vse pošlihtamo. Malo več testiranja je potrebno in potem je vse v redu. Napake pa se odpravljajo sproti.

V vsakem primeru upam, da se bo sodelovanje razširilo in da bo imela naša kura v vsaki vasi svojo vremensko postajo! Skoraj, no

V soboto so šli naši taborniki v Tivoli. So imeli svoj Feštival. Pa sem jih peljal, kaj sem pa hotel...

Sicer pa je bilo čisto fino in ker smo imeli poln avto robe, sem seveda moral vse skupaj pripeljati čisto do dogodka. In sem se tako prvič vozil po Tivoliju z avtom. Priznam, da se mi je kar fino zdelo, čeprav sem imel slabo vest. Jah, po Tivoliju pa se res ne voziš z avtom... Nekako mi ni bilo prav.

No, zjutraj je še šlo, ker ni bilo nikjer nobenega, nazaj grede pa sem prav občutil poglede vseh sprehajalcev, ki bi me najraje utopili v žlici vode. Čisto majčken sem bil...

Mater, kaj že dolgo nisem bil tam... Huh.

Po pravici povedano pa tudi nisem kaj veliko pogrešal...

Tole pa je naša pregreha. Ampak samo takrat, ko mame ni doma!

Saj ima čisto prav, da tega ne kuha in ne je. Cela bajta smrdi, štedilnik pa potem pol ure pucaš. Pa še ponavadi se tako naješ, da si dve uri mrzel...

Ne smem pozabit, da je bil krompirček narejen v pečici, čisto brez olja. In to tudi ne smrdi, noter flikneš in to je to. Če se spomniš, ga potem čez eno uro ven vzameš in pohamsaš. Super. Brez vsega olja in pacanja in mešanja in, in, in.

Ampak Mk'nagci so pa naredil svinjarijo. Po štedilniku in naokrog.

Fina pregreha, a je čisto dovolj dvakrat na leto!

Danes sem cincal in cincal. Naj grem ali naj ne grem. Pravzaprav bi bilo dobro, ko bi počival, ne?

A se je našlo tako fino časovno okno, da me je pognalo ven, bo potem jutri mir in mi ne bo treba nikamor. Kaj pa vem, kaj vse bo jutri. Čas je potrebno izkoristit.

Pa sem šel. Ves navdušen, ker mi je šlo včeraj tako dobro!

Ampak danes čisto druga zgodba. No, ne čisto nasprotje, težko pa je bilo. Kar naprej me je nekaj dajalo, pa noge, pa dihanje, pa, ja spet ti hudičevi mravljinci, pa... Tisoč reči mi ni bilo povšeči. Še superge sem si malo bolj zavezal in potem nisem mogel spodvijat prstov in so me še prsti na koncu boleli ko zajca... Oh, koliko težav.

A, ker so gajbe vabljive, jaz pa trmast, je bilo danes takole:

5.297m, 40:22, pri 160 obratih/84%, znese 7:37/km. Porabil 568 kCal, bogve koliko je to...

Ja, in zdaj, po koncu teka, se mi ne zdi več tako slabo. Sploh ne.

Ampak, daj, ljuba duša, kupi si že te superge... Al si pa prste odrež ampak tkole ne gre več naprej... Čuk!

Pri nas imamo tudi osle. Take taprave.

Ampak so prijazni in prav radi imajo deteljo, ki jo jaz naberem in jih potem takole hranim in božam:

4.742m, v 36:57, to je približno 7:48/km. Počasi, a je šlo prav fino. Povprečno 161 obratov/85%. Poraba 528 kCal.

Danes mi je šlo pa brez problema. Najprej sem se držal na 156-159 obratih, vendar me začnejo noge bolet, ko se trudim teči počasi. Nekako sem se potem ustalil na 161-163 obratih, kjer me niti dihanje ni motilo, niti noge. En tak, moj tempo, sicer počasen, a prav fini za teč. Ko se ti zdi, da bi lahko tekel in tekel in tekel.

Ha, danes so tudi, tako kot vedno, po približno treh km, prišli mravljinci. A danes sem se naučil, kako se jih znebiti. Spodviti moram prste in čez par metrov je vse v redu. Sicer malce čudno tečem tačas, a hej, mravljincev pa potem ni več! Ampak vseeno bolje, da si nove superge kupim, kaj?

Zadnjih petsto metrov sem celo lepo pospešil, zadnjih dvesto pa kar odšprintal. No, tako kot pač jaz šprintam... Drugi najbrž cel tek tako tečejo. In na koncu sem se čisto dobro počutil. Torej je še nekaj rezerve!

Torej, kilometrino, določeno za Mura Challenge sem zdaj odtekel. Zdaj moram vaditi še na hitrosti in seveda na tem, da bom to lahko naredil dvakrat v enem dnevu. Časa je še nekaj, torej se ni za bat! Dolžina ali hitrost?

Najprej se matram in vlečem vedno povsod vso mašinerijo. Pazim nanjo, jo čuvam, trogam in se ubadam z njo več kot sam s seboj.

Ko pridem domov, celo vse skupaj spravim na računalnik, narišem poti, zapišem in spravim za objavo.

In potem pozabim.

Grrrr.

Zato bom pa zdajle vse skupaj nametal. Tako.

Prvi GPS zaris je s 3. Srečanja pod Koblo:

Drugi je z družinskega snežnega pohoda v Tamar - je začel delat šele ko sem opazil, da pod bundo nič ne lovi:

In tretji z izleta na Primoža:

Tako, da ne bo prerekanja, da slučajno nismo kje bili in da samo nakladam...

Tko je to s pozabljivci!