Idealno življenje

by piskec 20. december 2006 12:20

Včasih sem prehiter, mnogo prehiter, še posebej v medsebojnih odnosih. Zaznavam stvari, ki jih drugi še od daleč ne vidijo, ne slišijo, ne občutijo. In zato se jim vedno zdi, da nergam takrat, ko to ni niti najmanj potrebno. Pa vendar sam zelo hitro občutim spremenjena stanja, zven besed, poglede, ki odstopajo od povprečja.

In ne morem si kaj, da tega ne bi izrazil, da na to ne bi opozoril. Vsekakor mislim, da je mnogo bolje kot čakati, da se odnosi poslabšajo do točke, ko to že vsi opazijo, vendar pa je njihovo reševanje takrat skoraj že onemogočeno.

Ja, in potem sem nergač. Nergam in sem siten in zoprn. Vedno potrebujem nekaj časa, tako kot vsi, da prepoznam težavo, da jo izdvojim od vseh ostalih namišljenih težav in stranpoti. Zaenkrat mi gre to kar dobro, le v vmesnem času je z menoj precej težko. Za resne pogovore pa tako ali tako vedno manjka časa, čeprav bi se jim morali vsi mnogo več posvečati. Zapoznele težave in nerešeni problemi sami nočejo nikamor, le čakajo na pravi trenutek, ko lahko z vso silo udarijo na plano.

Velikokrat se pokaže, da so težave notranje, zunanje so večkrat le izgovor. Res je, da je zelo težko vedeti, kje te težave so, vendar se je za njihovo rešitev priporočljivo potruditi.

Trenutno imam sam kar nekaj težav s to svojo razdrobljenostjo trenutnega življenja. Ne čutim, da bi bil komurkoli potreben, komurkoli pomemben. Ker trenutno ne zmorem delati ničesar, se ta občutek le še krepi. In sem potem ljubosumen na vse, ki si polno življenje odgovornosti in dela lahko privoščijo. In sem tečen tudi zaradi tega. Kaj hujšega kot da dnevi letijo mimo čisto brez veze. Posebej močno je to v mojih letih, ko se mi že zdi, da vsak dan šteje. Pa vendar, zakaj čuvanje tamaučka ne bi bilo pomembna zadeva, ravno tako kot delo v službi? Zakaj moški mislimo, da biti gospodinja (kar trenutno pravzaprav sem) ni povsem enako tistemu, pravemu delu? Jaz sem prvi, ki nisem takega mnenja, vendar pa vedno rabim kakšen teden vživljanja, nekaj časa, da se prilagodim. Da se sprijaznim. Saj na koncu koncev prav uživam.

Lahko pa bi iskal umik v službi, se v vedno istem okolju skrival in sploh ne hodil domov. Kot mnogo, mnogo moških. In če mi taki pravijo, da delajo ali zato, ker je treba ali zato, ker potrebujejo denar, jim nikakor ne verjamem. Služba je le umik, umik v okolje, kjer je vse v mejah vedno istega, vsak dan problemi, vendar vedno enako rešljivi. Dom, družina pa prinaša vedno nove in nove izzive, vsak dan prinese kaj takega, s katerim se nikakor ne znaš boriti, vsemu se moraš posvetiti od začetka. Naporno. Precej.

In kakor si torej človek lahko predstavlja idealno življenje? Pravzaprav nikakor drugače, kakršno je zdaj! Bi si želel imeti vse, delati samo tisto, kar bi rad, brez vsakršnega truda, se za vse nič ne truditi? Oh, to bi bil pa skoraj pekel. Veliko raje imam to, kar je. Je naporno, grozno in težavno, priznam, a edino le trud daje vsemu temu pravo vrednost.

Zdaj, ko je problem najden in idetificiran, bo vse veliko lažje. O njem se lahko pogovorim, ni več okrogel strah, je samo še lupina, ki jo lahko pogledaš z vseh strani in je na koncu preprosto rešljiva.

Jutri je pa itak nov dan. Itak.

Tags:

osebno

Biti doma

by piskec 19. december 2006 16:30

Še vedno doma s tamaučkom. Zgleda ne bo nič bolje tja do 2007. Se menjavava s Heleno predvsem zaradi službenih zadev. Evro pa to...

Po eni strani prav luštno, po drugi moreče. Vedno padem v neko vrsto depresije, ker si ne znam narediti načrta, ne znam najti smisla. Vsaj v tej razdrobljenih dnevih ne. Mogoče v daljšem času to ne bi bil problem, v takih kratkih intervalih pa je. Kar naprej mislim, da sploh ni možno karkoli narediti in zato tudi nič ne naredim. In se vlečem in se igram s tamaučkom. Vsaj on je zadovoljen, si mislim.

Službene zadeve so razdrobljene in ne vem, kje se me glava drži, ZEVS je še bolj razdrobljen, pojma nimam, kaj se dogaja, domače strani in delo so postavljene čisto ob stran. Pravzaprav narobe svet. Interesi so se čudno zamenjali.

Tile dnevi niso nič kaj veseli pa čeprav je vse skupaj praznično. Zapiram se in upam, da jih ne bo več veliko. Da bo z novim letom tega konec, čeprav se mi zdi, da je to le utvara in da bomo potem spet juhej, naprej. Z enakim tempom in enako strastjo...

Eh.

Tags:

osebno

Šestnajst

by piskec 18. december 2006 16:21

Šestnajst let je ena taka dobra obletnica. Še posebej, če si punca, morda ti takrat celo prvič pustijo ven za novo leto. Torej ni razloga, da se ne bi veselili in jedli dobre torte.

Še Leander je z vsem navdušenjem pel! Ja, Tadeja, vsi ti želimo res vse najboljše!

 

Tags:

dogodki

Igrače

by piskec 18. december 2006 08:17

Igračke za najmlajše so včasih zanimive tudi starejšim. Iz njih znajo narediti marsikaj. Tako hoče tudi naš Mitja iz igrač potegniti največ. Kolikor se le da. Zato Leander skače za njim, kar je seveda še bolj zanimivo.

In potem nastane nekaj takega.

Kako iz koša za igrače pravzaprav narediti vesoljsko obleko. Roza vesoljsko obleko.

Eh, otroci, vedno polni idej!

Tags:

dogodki

Službeni Dedek Mraz

by piskec 17. december 2006 17:19

Pri nas v službi še vedno Dedek Mraz. Nikakor Božiček. Letos so naši otroci postali celo ciljana skupina, vse so se naučili o prehodu na euro in kako bo Toli še vedno Toli, le napis si bo spremenil iz 1 Tolar v 1 Euro.

Pa še starši smo se nekaj naučili. Nekdo se je spomnil, da je treba tudi naše otroke malce vzgajat in tako so naši otroci letos prvič prešli v skupino, ki ji je lahko tudi kaj prodati. Sicer pa ni bilo slabo, nikakor ne, morda le presenečenje ampak prijetno. Zakaj pa bi vedno poslušali le o muckih in kužkih in zajčkih in kajvemšečem.

Oba otroka, ki sta bila gor na odru, sta izjavila, da bosta bančnika, ko bosta velika. Kul. Z mladimi je treba začet!

Leandra nismo peljali tja, ker je še vedno bolan, le Flori se je udeležila igrice in sedela DM v naročju. Je pa zato dobila dve velikanski vreči daril, pri katerih vedno mislim, da pretiravajo, nato pa smo šli domov, se igrat.

Navdušenje traja 4 ure in 14 minut. Potem pa čakamo kakšnega drugega Dedka Mraza, Božička in podobno. Ali pa naslednje leto...

Otroci imajo polne ri*i igrač se mi zdi...

Tags:

dogodki

Krti in okraski

by piskec 17. december 2006 10:16

Takoj po uspešnem taborniškem izdelovanju okraskov, so se naši taborniki pridružili še Krtom pri izdelovanju njihovih okraskov. Naporen petek, v znamenju vlivanja, rezanja, barvanja in še česa.

Takole pa smo mi zbrani delali naše okraske:

Le Mitji ni ne vem kaj do izdelovanja. Ni ročnih spretnosti, kaj? Res pa je, da sem jaz tudi raje okrog skakal in slikal, vendar pa sem skupaj zlepil kar dooooolgo verigo. Bomo imeli za naš šdkrtovski novoletni žur.

In res je tudi, da je še toliko dela ostalo, da Helena kar naprej sproti vliva in vliva še naprej.

Tags:

dogodki

Taborniški okraski

by piskec 16. december 2006 18:35

Definitivno vikend okraskov. Začelo se je s taborniki, v petek. Flori, Mitja, Tadeja. Izdelovanje okraskov po taborniško, in, kakor zgleda, so se čisto dobro zabavali!

Malo dela, malo zabave in malo norenja, pa je zabava čisto v redu, a ne?

Ta mali fotoaparat je pa tudi že zapacan, kot da so z njim delali okraske! Same packe povsod, če le bolje pogledaš.

 

Tags:

dogodki

Novi Sad

by piskec 15. december 2006 09:14

Pa je šla mimo še ena službena pot. Tokrat v Novi Sad. Zaznamovala sta jo vožnja, delo in megla.

Megla, megla, megla. Najprej doma,

potem na Hrvaškem,

in še v Srbiji.

Na bencinskih postajah morate paziti, saj vas lahko hitro olajšajo za nekaj denarja, če počnete neumnosti:

Še sreča, da smo šli čez Fruško goro,

smo vsaj videli, da sonček še obstaja. A takoj nato spet potop v megleno morje, tja do Novega Sada. Od Donave in Petrovaradinske trdnjave v takem dnevu lahko ostane le bled spomin.

Trdnjava je tisti megleni zmazek v ozadju, Donava pa tisto, kar zgleda kot kakšna reka...

Potem pa hop na delo. Proti večeru smo le našli toliko časa, da smo šli malo pogledat v center, ki je lepo zrihtan, počasi se postavljajo lučke, novoletno vzdušje seveda tudi tu.

Pa še osrednji trg v centru.

V večernih urah dosti lepši, kakor v sivem meglenem dnevu.

Hotel Park ima pet zvezdic in je prav fancy. Za 75 eurov eden izmed bolj poceni.

Tudi tole se najde v sobi, zelo lep primerek:

Že v Sarajevu sem našel star znak LB, tukaj pa še stara Iskra, ki je že dolgo ni več.

Je pa zato sinagoga preko ceste mnogo lepša in predvsem ogromna.

Po opravljenem delu pa spet v avto in proti domu. Na Fruški gori spet sonček in spet potop v meglo,

in tako do doma. Sem in tja pa še kakšna jelka, ki me opomni, da bo Novo leto prav kmalu tu.

Pravzaprav je kar fino, da me sem in tja pošljejo kam naokrog. Čeprav je precej naporno in je lastno rit tako zelo težko premakniti, pa se na koncu vseeno pokaže zadovoljstvo. Če ne zaradi drugega, greš lahko vedno tja zaradi hrane. Kolikor roštilja sem pojedel te dni, ga ne bom videl več v celem naslednjem letu... Enkrat smo jedli v Žal za mladost, drugič v spensu. Ena boljša od druge... Mljask. No, pa tudi Nikšičko pivo se prav fino prileže!

Sploh pa je dobro vsake toliko časa obnovit malo cirilice. Prav nič ne škodi.

 

Tags:

dogodki

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS