Kalce

by piskec 22. julij 2015 18:38

Spomladanski in jesenski dnevi so mi najlepši. Sploh taki v hribih, zato se trudim, da bi čez vikend kam šli, vsaj skočili.

A ti dnevi so tudi kot naročeni za dež, slabo vreme in podobne neprijetne stvari. Morda celo kakšen sneg - bljaki - v hribih. Seveda se take nespodobnosti najraje naredijo čez vikende. In potem težiš cel teden, kaj in kako boš šel nekam čez vikend, dokler te vreme spet ne zafrkne direktno za vikend. Grrr.

Potem imaš pa dost. Vleče te že ven, ne moreš več zdržat, doma te pa tudi ne morejo več prenašat. Komaj čakajo, da greš, da daš tisto sitno vodo že enkrat ven, da spokaaaaaš!

Zato se požvižgaš na vikend (ki bo itak slab) in greš kar lepo sredi tedna. V torek... ali pa še bolje: v sredo. 27. maja naprimer. Sicer to pomeni, da moraš it sam, a po tolikih praznih vikendih ti je popolnoma vseeno! Grem!

Ampak, kam?

Kaj je blizu in lepo? Ufff, težko vprašanje, pa ne zato, ker je tega malo, temveč ravno obratno! Veliko lepih poti je v teh naših koncih. Nič prav novega ne sme biti, grem sam, mogoče le kaj manjšega?

Kaj pa če bi povezal dve lepoti? Kalce in Pl. Koren? Pridem sploh čez? Okrog? Aja?

Na Kalcah in Kalškem grebenu sva bila in je bilo prekrasno. Nisva pa takrat še odkrila Krvave lokve. No, evo, bomo to danes popravili!

A vseeno sem plan delal kar nekaj časa. Ok, gor mimo lovske koče pod Kalcami, to že, kako pa dol? Kje pustim avto, pri Žagani peči? Pri Domu? Se bom sploh upal dol po isti kot gor, malce je strma, pa me lahko kaj prime... Hm, torej? Na koncu planiranja sem bil ravno toliko pameten, kot na začetku: ne dovolj. Zato sem se spet zanesel na trenutne odločitve - bomo videli direktno na terenu! 

Še ena lepa lastnost spomladanskih dni obstaja: ni ti treba prav zgodaj v hribe. Tudi okoli devete je čisto ok.

Se pa že po tej sliki vidi, kam bo šel dan in kje vse bom hodil, seveda pa se tega takrat še nisem zavedal. Zakaj neki bi hodil tudi dol čez Kalce, če sem pustil avto pri Domu v Kamniški Bistrici?! A v tistem dnevu si tega (še) nisem priznal in sem si bluzil o varovanju okolja in da se moram itak ogret.

Ja. Seveda. Pametnjakovič. Že od jutra sem upal na en velik krog, a si tega nisem upal na glas povedat. Niti sebi, kaj šele komu drugemu. Še najmanj sebi pravzaprav.

Sem se pa v hrib zapodil s trmo in odrezavostjo, ne pa s kakšno veliko hitrostjo. A prvo fotko na poti sem naredil šele ko sem iskal odcepe poti na Čmaževski turn.

Ali je to tista desna pot, ki pripelje na Kalško goro, pa ne vem. Na kartah je to malo drugače označeno, tudi lovska koča je drugje, bo treba enkrat probat. Je pa bilo potem odcepov še kar nekaj. Odcep je tisti repek pod Turnom, direktno nad stenami.

Po dolgi dolinici, iz katere nič ne vidiš, se končno prebiješ v malo bolj razgleden svet, čeprav si še vedno stisnjen. Mimo odcepa, ki sva ga nazadnje uporabila za na Kalško goro, ki gre v desno.

Tja nekam gor moram prit, pod steno, do planinske poti, ki vodi povprek. Do tja nekje.

Je zgledalo presneto blizu, a ni bilo. Pa še pokonci se je vse skupaj postavilo, da sem šel ja vedno bolj počasi, a sem lahko vmes koga pozdravil,

vmes pa razmišljal vse mogoče. Naprimer o tem, od kje ime Kalce. In o drugih imenih. Kaj je prej poimenovano, gora ali dolina in tako naprej... In me potem kar enkrat prešine - brihtno bučo - Kalce:Kalški greben? Tolikokrat buljiš v ta imena, v karte, vse mogoče, pa ti nikoli ne kapne? Ejejejej.

A zdaj vsaj vem, da so bile Kalce pred Kalškim grebenom, ne?

Še dobro, da sem potem kmalu (da si ne bi še kakšne preveč razmišljujoče se zgodbe spomnil...) le prilezel na planinsko pot - točno po tistem grušču, ki je bolj za dol, kot pa za gor...

Karta pa seveda spet malo po svoje. Planinska pot je pravzaprav točno tam, kjer sem zavil ostro levo, vse te pike pa so kar nekaj..., vse napačno, no, razen tiste po grebenu. 

Za mano je ostala Škrbina

sem in tja sem naletel še na nič kaj strm sneg - vseeno smo šele konec maja! -

teren pa ni bil prav nič prijeten. V nizkih čevljih sem šel počasi, kaj bom tu, nekomu za ritjo, počel z zvitim gležnjem? Iskal sem Krvavo lokev, pričakoval več razgledov, a svet se nikjer ne odpre dovolj, vedno si za nekim robom, v neki dolinici, za neko steno. Kar naprej nekaj, razgibano.

Niti nisem vedel, kako daleč naj bi bilo, te razdalje so varljive, sploh, ker se nimaš na kaj naslonit, se na čemu orientirat. Lahko bi bila ura ali pa tri, kdo ve?

A potrpežljivost, predvsem pa korak za korakom vedno dajo neko nagrado. Krvava lokev, juhej! Seveda kar precej od mesta, kjer je narisana na karti...

Do nje nisem šel, to si pustim za drugič, skoraj sigurno še pridem naokoli!

Trenutek odločitve: do zdaj sem si zatiskal oči, ampak če grem proti Škrbini, potem si pa že moram končno priznat - cel krog me zanima, kajne?!

In sem šel - naprej, proti Škrbini!

Je zgledalo, kot da bo treba neki plezat, pa je po sredi tako lepa polica, da si mimogrede gor. Kjer pa si že dovolj visoko, da se počasi začne svet odpirat! In srce igrat.

Smerokazi pa zviti, kot je pač navada v teh krajih. Vse smerokaze je treba zvit! Drugače bo konec sveta!

Tjale naprej pa me bo vodila pot - izraziti Jermanov turn levo, jaz pa bolj desno, direkt pod Vrh Korena.

Sem bil kar malce navdušen, že tako sem slikal veliko, za tole sem se pa še po tleh plazil!

Ker pa so zadeve v življenju uravnotežene, tako ne more biti preveč navdušenja brez... ja, takoj sem dobil nazaj, malce preveč navdušenja in premalo pazljivosti, pa sem bil na ovčji poti, ki me je zapeljala direkt med ruševje.

A se nisem dal zapeljati in se prebijati čez ruševje, da bi bil še ves smolast in popraskan. Veselo žvižgajoč sem jo mahnil direkt nazaj, do pravega odcepa. Po mojem še nikoli nisem kaj takega naredil... vse kaže, da je bilo navdušenja kar precej!

Potem pa še mali klanček in že vidiš tudi na drugo stran!

Bi šel čez Dolgo njivo? Čez Ježa? Ah, grem kar čez Planino Koren, mi je pri srcu.

Le še adijo rečem prekrasnim severnim razgledom

in se že čudim postavljenim tablam, kjer sem že enkrat imel pripombe na postavitve, zdaj pa so celo nekaj spremenili, a ne prav posrečeno.

Tabli za dve različni smeri ne moreta kazat v enako smer. Kdo pa bo vedel, kam? Že tako je svet v tistem koncu orientacijsko zahteven...

Na Planini Koren kočo čuva mlad Doberman, rečem mu živijo in grem dalje, počivam malo nižje, končno si privoščim malo daljši počitek.

Poiščem pa dva odcepa za lovsko kočo, enkrat jo bo treba pogledat - tole je celo prav narisano.

Potem pa par markacijskih posnetkov, najprej čez pot podrto drevo

potem pa še samoorganizacija samih pohodnikov, ki se nekako ne strinjajo z markacijami. Je bolje postaviti smerokaz!

A do avta je še dolga pot, zdaj naprej bo malce treninga za glavo. Lahko pa se seveda s čim zamotim, naprimer z iskanjem poti na Medvedjo jamo - kdaj greva?!

Ali pa z vohanjem čemaža - kot da bi šel skozi en velik česen, uživam! Seveda pa tole ni več za nabirat, edino, če ne potrebuješ več ledvic...

Po cesti kar veliko tečem, ves sem vesel, ko mi enkrat ni treba pazit na podiranje in sečnjo dreves. Nikjer nikogar, nobene motorne žage se ne sliši! Sem v dolini Korošice to sploh že kdaj doživel?!

Potem pa ovinek na Brsnikih, bom ja šel naravnost, kajne? Kljub - skoraj nepremostljiivim - preprekam? 

Po karti sodeč vse lepo zgleda, celo kolovoz je narisan med ovinkom na Brsnikih in spodnjo cesto.

A spet ena žrtev teh naših prekrasnih kart - kolovoz je, o, ja, je! Nekih petdeset metrov, potem pa se konča. Cak. Odrezano.

Še k sreči, da od žleda ni vse podrto. Je pa treba počez. 

Sicer pa ni daleč, ne skrbi me, da ne bi našel spodnje ceste, skrbi me predvsem žled in da ni spucano, to ti pa lahko vzame kar precej časa. Strmine pa tukaj tudi ni prav posebne, se pa raje držim bolj desne, da pridem čim prej dol.

Od štirih narisanih črt, črtk in pikic, je ostal en velik nič, nobene poti nikjer. Povprek je treba it.

Še malo ceste

malo Koželjeve ob Bistrici

in sem končno, že kar dobro utrujen, pri Jurju.

Madonca, ima prekrasen razgled! To pa je nekaj, za kar bi se splačalo biti fouš! Ah...

Še trije pljunki čez ramo, klobaso je treba zašpilit, in je krog narejen. Zadovoljen sem, zelo!

Ves ta pohod je bil tudi dragocena izkušnja o tem, kako sam sebe prepričati v nekaj, za kar misliš, da nisi sposoben ali da se ti ne bo dalo, ali da ti ne gre, ali da ni pravi dan, ali... Izkušnja, kako se prepustiti in poslušati nekaj, kar je neoprijemljivo in kar je globoko v tebi.

Če bi v začetku vedel, da grem na cel krog, ga ne bi nikoli naredil. Sem preveč len, sploh ko sem sam. Tako pa... Lisica!

Presneto krasen dan sem si podaril. Presneto krasno pomladansko sredo! HA!

Zapisal sem si tudi vse čase, čeprav ne vem več zakaj. Me že kar nekaj časa ne zanimajo, sem prepočasen, mogoče bolj zaradi tega, da naslednjič vem, koliko bom spet rabil naokrog. Ker - o, ja! - tukajle bom šel spet, ni hudir! Pa še koga lahko vzamem s seboj!

Žagana peč - 0:20h
Lovska koča - 1:30h 
razpotje - 2:30h
planinska pot - 2:50h
Škrbina - 3:50h
pod Vrhom Korena - 4:30h
Koren - 5h
0:30h ležanja v travi
Markove ravni - 6:30h
Brsniki ovinek - 7:10h
Dom v KB - 7:51h 

22km, 2300 višincev namerita gps in karta, kar pa se mi zdi mnogo preveč. Morda 2k, pa še to se mi zdi veliko, vsekakor ne več. A vseeno tak lep krog za trening, z vsem, kar človek potrebuje za svoj obstoj, ne?

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Naravovarstveni pohod

by piskec 13. julij 2015 11:38

Najprej en kup kratic: odbor VGN pri MDO KBO. Zanimive kratice, ki imajo zvezo s še eno kratico: PZS.

Po računalniški srenji se zdaj zgledujejo še vsi ostali, super.

Uradna različica istega zapisa se nahaja tu. Tole naprej pa je povsem neuraden, oseben zapis izleta v okolico Jezerskega, moj zapis.

V tiste konce še nisem prav velikokrat hodil, vedno jo mahneš proti Češki koči, Ledinam, vse ostalo puščaš ob strani. Morda za kakšne take dni, kot je bil ta. Tudi v redu, jaz sem bil povsem vesel, da si bom lahko ogledal nekaj novega!

Pa smo začeli ob starem(?) smučišču nad Jezerskim. Kar nekaj se nas je nabralo.

To sicer ni bil zahteven izlet, večinoma nas je čakala cesta. In že dolgo zaprte poti v deželi, kjer slapovi mimogrede izgubijo svoj primat.

Kljub cesti pa smo imeli nekaj lepih razgledov na Kočno.

Vreme 17.5. ni bilo kdove kaj, razgledi bolj za na blizu. A vseeno sta me Virnikov Grintovec in Pristovški Strožič - hm, čaki... kaj pa, če sta Virnikov Storžič in Pristovški Grintovec, kaj? - prevzela.

Zakaj, hudirja, tukaj še nisva nikoli bila, a?! Bi jih lahko obdelala v enem kosu? Kakšna krožna pot? Kar nekaj sten je povsod...

Tako sem se razgledoval cel čas, da smo en, dva, tri kar naenkrat prišli do posek, ki smo si jih hoteli ogledat.

Jah, temu je res težko reči, da je na novo pogozdeno. Obnovitvena sečnja, kaj? Hm.

Strokovnost je v tej deželi velikokrat zanimiva, so se pa že vsi naučili, da lahko govoriš vse, kar ti pade na pamet. Redko kdo čez par let preverja, če pa že, pa si pač kaj izmisliš ponovno. To pa res ni problem.

Ampak kaj pa jaz vem, nimam pojma o gozdovih. Jaz se le bojim, da tudi drugi, tisti, ki bi morali biti, niso najbolj "strokovni". 

Interesi so velikokrat različni.

Potem smo pa le eno skupinsko naredili.

In šli še na manjši pogovor, na obaro, žgance in kislo mleko k Drejcu in Poloni na Jezersko, kjer si turizem in narava skušata podajati roke. 

Seveda jim skušamo prebivalci te dežele veliko stvari otežit. Na tak ali drugačen način, kajti v tem smo resnično dobri. 

Takšno pot smo tokrat naredili. Veselilo bi me, če bi se kmalu spet vrnila v te kraje.

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Strokovni sodelavec

by piskec 9. julij 2015 12:32

16.5.2015 sem - končno - zaključil tisto, kar sem pred dvemi leti in še več, začel.

Dolga je bila pripravniška, kaj?! In čisto nič lahka, tudi ne!

Za zadnje dejanje smo morali odit v Mojstrano. Najprej nadvse prijazno na zajtrk in še ogled v planinski muzej, kjer smo si vse ogledali še preden so ga odprli. Kar pomeni, da se z igrami na žalost nismo mogli igrat... A vseeno, razlage direktorja muzeja pa tudi ne slišiš vsakič! 

V začetku smo imeli še par res zanimivih predavanj, nato nas pa niso prav nič šparali. Razdelili smo se v štiri skupine in smo šli. Malo s kombiji, malo peš, kolikor je imel kdo daleč teren.

Moja skupina je dobila za markiranje del planinske poti na Dovško babo. Da smo lahko vsaj malo gledali v Kot.

In risali in risali. En z rdečo, drug z belo.

Jaz sem imel belo. Najprej sem delal miniaturke, potem so bile pa vedno boljše. In prav nič niso pocejale! Ha!

Mislim, da smo hodili gor in dol ter vmes osveževali markacije, kar neke tri ure. Še dobro, da smo šli po isti poti tudi dol, saj smo - nemarni pripravniki! - pozabili SPP pripisati enico sem in tja. Ojej.

Po kesanju, pojoči travici in veliko solidnih markacijah, smo vseeno dobili odpustek šefa KPP, ki je bil zadolžen za našo skupino.

Seveda je tečaj za markaciste le osnova, smernice in napotki. Dela na terenu se lahko naučiš le na terenu, s pripravništvom in veliko izkušnjami, torej z delom. Nič drugega ne pomaga, markacije so risali že s tisočerimi pripomočki, pa se je na koncu vedno izkazalo, da so navadna roka, čopič in nekaj izkušenj še vedno zakon.

Ne gre preskakovat vrste.

Torej bo treba še rdečo vadit, ta je vsekakor težja.

Na koncu smo šli še na fino kosilo k turistični kmetiji in dan je bil pravzaprav super! Sploh, ker sem zdaj strokovni sodelavec PZS. S svojo značko, ej!

Zdaj moram le še pogruntat način, kako jo spravit na nahrbtnik.

Tags: , ,

markacisti

Celjska tura

by piskec 8. julij 2015 15:01

Napoved vremena nama je za praznike prvega maja odnesla Istrski PP, čeprav se je potem vreme pokesalo in iz tiste deževne napovedi na koncu sploh ni bilo nič.

Vreme sicer ni bilo bogve kaj, ni bilo pa slabo, ni deževalo. Midva pa ostala doma, kjer so naju kmalu začele srbeti pete. A ko si enkrat doma, prazniki začnejo letet mimo tebe z neverjetno hitrostjo in tako sva skoraj z zadnjimi močmi enkrat vmes skočila s tega podivjanega vlaka hitrobežečih praznikov.

Ravno na prvi maj. Kot naročeno.

Na hitro sva se odločila, da greva tokrat malo v celjske konce, s čimer sem bil seveda nadvse zadovoljen - samo, da so Trojane in kremšnite vmes! No, pa tudi kaj drugega me je vleklo, naprimer to, da tam naokrog sploh nikoli še nisem bil. To pa že ni več zdravo in je treba popravit, pozdravit. 

Tako sva že prej vse načrtala, ko pa sva se peljala proti izhodišču, Celju, pa po radiu slišiva, da bo danes prvomajski golaž ravno pri Celjski koči. Ojej! Gneča! Kupi ljudi, v jatah po sto?!

Skoraj sva že obrnila, a k sreči le nisva. Najbrž zato, ker nisva imela plana B in nama ni drugega preostalo.

A so se vremena gneče hitro zjasnila, parkirišče spodaj pri Savinji je bilo še skoraj povsem prazno, vse kaže, da je bila ura za prvomajske praznovalce vseeno še zgodnja.

Takoj nato naju je pa še "ne bit taka murka" spravila v dobro voljo.

Druga točka, po kateri sva le še z zadovoljstvom zrla v nadaljevanje pohoda, pa je bila tale slika:

To pa je točno to, kar je hotela videt Helena, točno tisto, kamor je hotela prit. V neki reviji je namreč videla takšnole sliko in evo... sva jo slikala še midva. Mimogrede sva našla pozicijo in hop, klik, prava mojstra!

Potem je bilo vse le še eno veliko zadovoljstvo. Pa prvomajski golaž in gneča gor ali dol.

Prvi klanec ravno za malo ogrevanja

dolge stopnice, ravno za preskok noge.

Nato pa že prve zanimivosti, o katerih se nama ni niti sanjalo. Hiša Alme M. Karlin

Kmalu pa končno le malo strmine celjske Grmade.

Vsega skupaj ni veliko, hitro si na vrhu, naprej pa seže le še križ!

Še pozvoniš lahko, če le želiš.

Se malo razgledaš na stran s Celjsko kočo in smučiščem

ali proti Kopitniku, Mrzlici, Čemšeniški v daljavah

ali pa proti celjski kotlini. Na žalost veme ni najboljše za razglede.

Sledi malo spusta in že sva pri planinski koči na Grmadi. Midva pa vedno mislila, da je planinski dom = Celjska koča. Ojej, ignoranta! Še dobro, da sva šla končno tudi v te konce pogledat, kajne?

No, od tu naprej pa kar naprej nekaj. Najprej cel kup kažipotov

plezalna stena na toplarju iz 1855 

malce višje pa bivak z nujno potrebnimi rožcami in arcnijami vseh barv! Zakaj ga nisva slikala, mi še danes ni jasno. Najbrž zato, ker sva pozabila fotoaparat, kar naprej telefone ven vlečt pa je zoprno. Sploh v teh koncih, ko je kar naprej nekaj za slikat!

Malce naprej taborni prostor Vipota. Kopalnica.

Potem pa sva že pri Celjski koči.

Nekaj greva spit, ljudi je pravzaprav malo, golaž se deli precej sramežljivo, ravno prihaja godba. Se čudijo, kje so ljudje?! 

Še preden godba začne z igranjem, se zapodiva mimo adrenalinskega parka,

počakava na sankače, da se nama nastavijo v leče,

nato pa jo ob godbi mahneva proti Tovstemu vrhu. Hitro nama gre, povsem v taktu prvomajskih koračnic!

Helena se potem pod vrhom zlekne in noče čisto na vrh, tako, da jo naprej mahnem sam. Na vrhu pa - opa! 

Cela jama čisto na vrhu!

In taka lepa potka, da noge kar same stečejo!

Ko sem prišel nazaj dol do Helene, sem bil seveda tako navdušen, da je morala še sama it gor pogledat. Toliko o ležanju torej.

Proti dolini sva se namenila po grebenu. Malo preko smučišča, mimo horoskopa, podobnega tistemu v alpskem vrtu na Golteh,

mimo par učnih poti, 

in novih mtb markacij, ki sem jih dosedaj videl le tu. Zanimiva zadeva, vsaj z mojega amaterskega osebnega stališča, priznam.

Pred Vipoto se nama malo zatakne. Karta na telefonu je no... kako bi rekel... kot pač vse karte v tej deželi - slaba. Pot je narisana na Vipoto, dol pa ne. Hm, hm, hm, greva lahko torej čez ali bova morala it nazaj?

Eh. In sva šla mimo, pod Vipoto dol. Karta doma je imela lepo narisano pot čez Vipoto, sicer narobe, a vseeno narisano čez. Ampak ta karta je bila doma. Beda.

Sva pa našla še Duglazijo (kakšno ime?!), ki je res kar ogromna!

Manjkalo ni niti par metrov novega asfalta, 

ozek podvoz pod železnico in preceeeeeej bolj polno parkirišče! Zgleda, da se je vseeno nabrala kar dobra skupina ljudi in godbeniki niso igrali zaman. K sreči!

Za naju pa še dobro, da sva bila zgodnja, vsaj za ves prvomajski živelj.

Celoten krog je bil torej tak:

Za drugič nama ostane še Hudičev graben - tu morava vzet otroke s sabo - in Vipota, pa bo zadeva sklenjena!

Sva bila kar malce presenečena nad vsem, kar ponuja okolica Celjske koče, meni je veselje videt, da se nekdo trudi in da je urejeno in za vsakogar nekaj, ne pa da vse skupaj sameva. Večja mesta vsekakor morajo imet nekaj takega, naj jim torej dobro služi!

 

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Ostrež

by piskec 18. junij 2015 15:56

V Zasavju je vse strmo. Vse gozd, ampak strmo k pr norcih.

Da to veš, je najbolj sprobat.

Zato sva šla midva konec aprila, točneje 26.4. malo pogledat te zasavske strmine. A je to res, ali je to samo en mit. Preverit torej.

Višje v gorah še sneg, mi je prav škoda, da zamudim to prebujanje pomladi, zato sem v teh časih raje kje pod gozdno mejo.

Odločila sva se za Ostrež, ki je nekje nad Renkami. Tja čez naju bo enkrat vodila pot, ko bova končno speljala najin Napad na Dolenjsko - od doma do Krškega. Če bova. Ko bova!

Na drugo stran naše doline, čez do Save, sva se prekobalila nad Moravčami, čez Grmače direkt v Ribče. Ta je kar lepa pa še okrog ni treba vozit. Ampak v Renkah se je že zakompliciralo - tiste gostilne sploh ni več in tudi parkirišče, kjer sva hotela parkirat, je ograjeno, zaprto. Da ne bi kdo slučajno parkiral in kaj uničil, ali kaj?

Ni bilo druge, kot da greva naprej po cesti, dokler bo pač šlo. In šlo je do nekega malega parkirišč(k)a. Nimam pojma, kaj narediš, če je avtov več kot štiri. Hm? 

In ker vedno rada hodiva po drugih poteh nazaj, sem bil kar malo razočaran - do sem je potem spet težko prit in če greš že enkrat v dolino, se ne boš po cesti vračal nazaj gor... Ni problem v začetku parkirat malo nižje, v začetku te dodatne poti ne opaziš, na koncu pa je vsak meter, sploh asfalta, kar malo preveč. Zato sem že vedel, da bova najbrž morala po isti poti nazaj. 

Ja, strmine, ne. Res je: so! O, ja, so, so! In to kar dobre!

Ti kar kmalu pade na pamet, da bi začel tulit tiste motivacijske: "a kle okrog nimajo nč bl strmga al kaj?"...

A še preden te kaj takega zagrabi, si že na prvi izravnavi. Ravne - za ime tega ti tudi na karto ni treba pogledat, se že na daleč vidi.

Pojma nimava kje in kaj je Ostrež in napačno ocenjujeva vsak hrib, ki ga vidiva: "lej, tja gor greva!" No, na nobenega od tistih, ki sva jih videla, nisva šla, šla sva na čisto enega tretjega, na tistega, ki se ga - seveda - ni videlo.

Sva pa videla detla, ali je bil veliki ali mali pa ne veva, najbrž posebna zasavska vrsta. Bil pa je čisto lep detel, ki se ni prav veliko bal.

Malce nad hišami par ljudi dela in ko prideva mimo, nama ponudijo domačega jegra, kar tako, mimogrede, iz gostoljubnosti. Malo popijemo, malo poklepetamo, sva pa seveda začudena, redko se to zgodi, zelo redko, časi niso več taki... Večinoma naju podijo ali pa vsaj mrko gledajo...

Malce gozda, malce travnikov

in razpotje!

Končno spet malo strmine, juhej! Jep, tule naprej je spet kar fino, a spet ne prav daleč. Kmalu sva že na vršnem grebenu.

In potem takoj na vrhu. Ostro oko opazi cerkvico tik pod vrhom.

Zaradi razgleda ostaneva kar na vrhu, malce piha, a ni hujšega. Malca time.

Cerkvica je prislonjena tik pod vrh, par metrov nižje, precej zanimiva postavitev. Kot, da je nekomu zmanjkalo moči...

Bi pa prav lahko pojedla tule, ob cerkvici, imajo vse lepo zrihtano!

S tem, da bo treba po isti poti v dolino, sva se že sprijaznila, a kak manjši krog pa lahko narediva, kajne? In sva jo mahnila kar naprej čez Ostrež, na drugo stran.

Mimo kapelice in vode

do prve hiše, nato pa po prekrasni prečnici nazaj do razpotja. Dobra finta, če se hočeš izognit strminam samega vrha - naprimer, ko jo rintaš z Zasavske proti Kumu... No, naprimer.

Prekrasna prečnica.

Takole nekako je zgledal tale izlet z vsaj eno majceno pentljo.

Moram pa spet pokazat vse te nepravilnosti naših kart. Od tega smo potem včasih odvisni, presneto...

Tole spodaj - rdeča je kao markirana pot, modra pa je prehojena, torej tam, kjer res poteka. Če na začetku ne bi gledal naokrog, bi lahko kar naprej po cesti španciral...

Zgornji krog pa ni nič boljši glede natančnosti - bljaki:

Kaj bi lahko rekel na koncu? Pravzaprav naju je tale Ostrež prijetno presenetil. Sicer se rada dava presenetit, sva temu naklonjena, a vseeno. Malce zasavskih strmin, malce gostoljubnosti, nekaj kulture, nekaj prekrasnih poti in nekaj razgledov s povsem drugih strani (ko Čemšeniške planine skoraj ne spoznaš, ker ni v kontekstu drugih hribov).

Luštno!

Naju je pa na koncu malce presunil most v Renkah. Zadeva je namreč napol podrta in zaprta. Pravzaprav naju je tako presenetilo, da mostu niti nisva slikala - e, to pa je tisto drugo presenečenje, ki nama ni najbolj všeč.

In se zdaj seveda sprašujem - kako pa prideš z Zasavske na Ostrež, če pa mosta ni več, markirana pot pa še vedno obstaja? A rabiš je*ene rokavčke pa plavutke za čez Savo?!

V tri krasne, pa se bo Napad na Dolenjsko spet zavlekel...

Tags: ,

domači kraji | hribi

Pomladanska Mokrica

by piskec 12. junij 2015 14:21

Po Jesenski in Zimski Mokrici seveda paše še pomladanska!

Sredi aprila, v najlepšem času za cvetoče preproge pomladanskega žafrana! Mi pa začeli takole:

Presnet dež! Presnet dež! Presnet dež!

Do Domžalca je kar nekako šlo, a me tudi šnopček tam gor ni ogrel. Otroc se niti niso toliko sekiral

jaz pa sem bil ta prav siten star dedec.

Še posebej potem, ko je Heleni odpihnilo marelo in smo jo moral čakat, da se je potopila v meglo, mi pa nismo vedel ne kje je, ne kaj počne in ali bo sploh prišla kdaj nazaj. Bela cesta!

Pa je prišla nazaj, vsa zadovoljna seveda, ker je marelo našla. No, jaz sem bil pa še bolj siten.

Tale dež me je dobro zdelal.

Do Mokrice smo prišli v res lepih razmerah! Še dobro, da smo jo našli.

Petek se je potem bolj ali manj zaključil, kakšnega navdušenja ni bilo, saj je zunaj padalo in nismo nič vedeli kaj bo naslednji dan. Le Tamauček je užival v soju mesečine tablice.

Zbudili smo se v tipično pomladansko jutro. 

Sneeeeeeg!

Dejan in Helena sta jo odbrzela do gondole, pobirat še Darjo, pa gondole sploh ni bilo... Kdo ve, sploh vozi?

A, pa je le prišla! Kakšnega navala na Planino niti ni bilo...

Je bil pa pri gondoli seveda dež

ko pa so prišli do vrha, do Mokrice, je bilo pa že vse lepo sneženo! Prav lepo se uresničuje rek, da kamor pridemo, prinesemo sneg! Super, anede!

Soboto smo preživeli bolj zapečkarsko, a do vrha Gradišča smo pa le šli!

Pri drsanju z vrha pa do Zelenega roba smo malo nad nami zaslišali nek mali avion, celo nekaj je pokašljeval in vse je prav tako zgledalo, da bo kar naenkrat prebil meglo in se zaril med nas! Prav strašno je bilo, povsod okrog nas megla, visoki hribi, tik nad nami pa avion. Ni prav dober recept za srečen konec, ne? Pa so nam na Zelenem robu povedali, da se sem in tja razjasni in ven pokuka modro nebo. Da smo le za las v oblaku, ki se je nataknil na vrh planine.

Presneto!

Tako smo potem preizkušali vodniške in reševalne sposobnosti našega štirinožca

malo požurali in se naslednji dan le prebudili v prekrasno jutro! Juheeeeej!

A snega je bilo kar nekaj, nismo niti vedeli koliko in do katere višine je padel.

Namen pa smo imeli it na Konja! Hm...

Do Planine Dol je še šlo, malo smo se dričali, a je šlo.

Cvetoči žafrani so bili, a večina je bila skritih, nekako takole:

tako,  da nam ni preostalo drugega, kot da jo pogumno mahamo proti Konju. Gremo!

Sem in tja je malce strmo, a nevarno ni nikjer.

Tako smo prišli do planine Rzenik, naprej pa se nam nekako ni šlo. Tule zgoraj je tudi debelina snežne oddeje kar hitro rasla, megle pa gostila. Kakih lepot res ni bilo in vztrajat skozi rušje do Konja ne bi imelo kakega večjega smisla.

Zato smo jo raje mahnili nazaj proti planini Dol, še dolga pot nas čaka do Mokrice! 

Eni so seveda za štose.

Snega je nižje kar dosti manj, ga pa tudi pobira, vsaj zdi se nam tako!

Naravo lahko občudujemo na vsakem koraku!

Namen je bil odpujsati po cesti povsem nakrog, do Domžalca, sicer lahko malce dolgočasno, a tudi širni gozdovi so lahko lepi.

A se je vse skupaj kar malce zakompliciralo. Cesta na severno/vzhodno stran je bila namreč še kar dobro zasnežena, sem in tja so bili zameti. Tam se je seveda udiralo. In tako smo hodili in hodili in hodili in hodili in hodili.

In še malo hodili. In še malo. Pa potem veliko. Pa še malo. No... tako nekako, v tem stilu. Vrh glave smo imeli že gozdov, ceste in vsega.

Kljub neskončnim poljem žafrančkov.

Počitki vedno gostejši, pa še na koncu je postalo celo vroče!

K sreči je bil Jarški blizu in po mali pavzi smo bili takoj hitrejši in bolj veseli! Pa še sneg je pobiralo kot za stavo!

Potem še jest v Domžalca in še malo matrarije do Mokrice. Presneto dolg pohod je bil tole! Čisto možno, da sva malce pretiravala. Je bilo pa lepo, pa še celo Planino smo dali čez!

A ob vrnitvi je bilo treba kar lepo pospravit, poskusit zadet Tamaučka, kar nam ni uspelo...

naredit eno skupinsko

in se vrnit - eni do gondole in dol, drugi pa do Jelševega konfina, do začetka svinjske.

V poznopopoldanskih urah smo našli še malo poslavljajočega se sončka

in ta bele crocuse vernuse. Bi si lahko želeli še več?

Pomladanska Mokrica je bila res povsem pomladanska. Dež, sneg, sonce, mraz, vročina, vse smo imeli naenkrat.

In ponovno en prekrasen vikend!

 

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Kamniško sedlo

by piskec 12. junij 2015 13:50

Ena o snegu vedno paše, ko je zunaj super vroče! Ena o koncu marca, 28.3. natančno.

Zadnja leta vse manj hodiva na Kamniško sedlo. Lani sva bila... kolikokrat, enkrat?

Hm.

Pa sem letos hotel to popravit in začel že zgodaj.

Saj ne bi, pa me je Lojze prepričal in me vzel s seboj, sam nikakor ne bi šel v vsem tistem snegu. Pa je bilo treba pomagat Kamničanom pri zagonu vlečnice, ki so jo potrebovali za naslednji dan, ko je bila prireditev Smučka in cepin. Da je treba kolo odmetat in take stvari.

Pa sem se pustil prepričat.

Začelo se je kar ok, na Jermanci. Tukaj še lepo, sončno, nič mraz, nič snega.

Prve plazovine so k sreči minile brez snega, tu me je bilo strah, da ne bo v njih kaj poledenelega snega. Tu me tudi Lojze ne bi čez spravil!

Kmalu pa je zgodba postala povsem drugačna, letnemu času primerna, seveda.

Lep sonček, zaenkrat še kar toplo, nič pihanja, a na Pastircih so bile klopi kar pod snegom!

No, potem se je pa vse pravzaprav šele začelo. Začelo je pihat. Začelo se je udirat. Začelo je bit mraz. Ampak sonček je pa še vseeno lepo sijal in dajal vtis sprehoda. Presneto!

Lojze je večino poti vodil, njemu se je malce manj udiralo. Nekaj ljudi je šlo dol, sva hotela uporabit njihove stopinje, a je to še slabše, veliko predolge so. Poleg tega jih je pa veter v minuti skril in če si bil preveč za tistim, ki je vodil, si lahko že pozabil na stopinje.

Pa tako lepo je zgledalo.

Ja, sva kar nekaj časa potrebovala, a nama je kar šlo. Jaz sem nekaj časa grdo govoril, potem je pa šlo.

Kolo vlečnice k sreči ni bilo na polno zametano, nekaj pa je vseeno bilo. Smo se trije kar dobro namatrali, še najbolj zaradi kletke, v kateri je kolo in potem je dostop precej otežen. 

Malo so imeli težav še spodaj, čeprav je mašina takoj kresnila. Nekaj je bilo treba še ob žici, jo osvobodit, potem je pa počasi vse skupaj kar lepo zalaufalo. In kar nekaj robe se je preselilo gor, h koči, tako, da so imeli naslednji dan kaj za ponudit.

Midva sva pa še malo pomagala, malo poklepetala in se nato spustila nazaj dol. 

Ravno medtem, ko so vsi drugo organizatorji sopihali proti vrhu. Kaptanov plaz je bil pa zdaj ob vrnitvi čisto poln, je moralo enkrat opoldan dol priletet, da je bilo groza. Toliko je bil poln, da sem ga pozabil slikat, madonca... K sreči nisem bil takrat kje v bližini.

Saj je bilo super, ampak res ne morem reč, da sem prav velik ljubitelj snega... Je pa skoraj nemogoče rečt, da ni lepo, prekrasno, če pa Planjava tkole super zgleda, ne?

Za letos torej nič kaj dobro ne kaže, smo že sredi junija, pa je tole še vedno prvi in edini vzpon letos. Hja.

Tags:

domači kraji

Učka in Čičarija

by piskec 9. junij 2015 19:08

Tole sem si želel že nekaj časa, a mi tudi zdaj ni povsem uspelo.

No, tega ne smem reči, da ni uspelo, seveda je uspelo, a celotna želja ni bila izpolnjena. Torej bo tako kot vedno: bo treba še enkrat!

Za kar pa smo že zdavnaj ugotovili, da s tem ni prav nič narobe. Tako.

12. aprila smo šli s PD Domžale in ŠD Krti na Učko in Čičarijo. Takorekoč izlet dvojne narave, za vsakogar nekaj. Za ene malo več pohodništva, za druge malo bolj visoko. Eni več enega, drugi drugega. Po željah torej.

Jaz sem bil izbran za Čičarijo, Helena pa za Učko. Je tako prišlo, sva se sama odločila in ni, da bi se pritoževal, kajne?

Tokrat smo nabrali kar poln avtobus, super! Najprej pred mejo seveda nekje na kavo. So gostilno odprli posebej za nas, lepo je to videt!

V Lupoglavu smo pobrali še naše hrvaške prijatelje, vodiče in se z avtobusom zapeljali do Brgudca. Tam je bila skupinska obvezna. Seveda sem jo moral stisnit tudi sam. Potem, ko nihče več ni gledal.

Potem smo eni zakoračili po planinski poti proti Koritom, ostali pa so šli nazaj na avtobus in do prelaza Poklon pod Učko. Naša skupina bo šla čez Čičarijo, Veliki in mali Planik, ostali pa s Poklona na Učko in nazaj. Dobimo se na prelazu.

Tak je bil plan.

In evo nas, gremo, adijo!

Do Korit je potem šlo kar hitro, meni se je zdelo, da smo tam mimogrede! Zanimiva struga

nato pa Korita:

res lepo!

Ampak Učka je bila pa še nekako presneto daleč! A mi da moramo čisto tja?! Opa.

Planinski dom na Koritih je pod taktirko PD Glas Istre iz Pule, odkoder so bili tudi naši vodiči. Ravno ta dan so imeli na sporedu obnavljanje poti, naokoli se je potikalo na desetine markacistov,

ter čiščenje in vzdrževanje doma. No, pivo smo pa vseeno lahko dobili!

Počitek, a kaj kratek, čaka nas še dolga pot! Le na začetku je bil en gol hrib, 

potem pa je večina redek bukov gozd. 

Sam sem pričakoval bolj zeleno - saj smo ja na morju! - a je tu Istra vseeno visoka čez 1200m in o pomladi še ni bilo govora. Kvečjemu smo našli kako zaplato snega!

Vmes smo čakali, da se mimo nas sprehodi 100 žensk, ki so osmomarčni izlet zaradi slabega vremena prestavile ravno na isti dan, kot naš pohod. Je kar trajalo dobre četrt ure! A fantje se nis(m)o pritoževali!

Dolga pot nas je le pripeljala do Velikega Planika!

Ampak do Učke ni bilo nič bližje! Aaaaaa!

Potem pot ni bila več tako lepa, večinoma smo se držali ceste, IPPja.

In po še malo ceste - kar je dobro za živce - 

smo po petih urah le prišli do prelaza Poklon! Juhuhu!

Medtem pa...

je Helenina skupina napadala Učko! Začeli so na prelazu.

Videli celo nekaj več snega, kot mi

in po dobri uri in pol stali na vrhu!

Na vrhu imaš celega hudiča, od oddajnika do stolpa, kar nekaj stvari za videt. Pa morje. Pa Čičarijo. Pa... Ni, da ni!

Zato mi je res kar malce žal, še posebej, ker so trije iz naše skupine na hitro potegnili še na vrh in nazaj, medtem ko smo ostali jedli in počivali.

No, ampak zdaj je, kar je. Bo treba še enkrat, sem si rekel in s Heleno sva imela celo prekrasen načrt za čez prvega maja, kako bova prehodila najlepši del IPPja od Plomina do Buzeta, a nama je plan pokvarilo presneto vreme. Vemo, kakšno je bilo za prvi maj, kajne! Grrrr.

No, pa drugič. (Imava že izkušnje.)

Še dobra papica na Poklonu, ki je dom PD Opatije, nato pa je bilo že treba proti domu. Dolga pot nas je še čakala.

V Lupoglavu smo se pozdravili še z našimi hrvaškimi prijatelji - hvala za vse vodenje, ki je bilo izvrstno in se vidimo spet na Veliki planini na Zlatorogovi paradi ponosa, 27.6.!

Ampak v naši deželi ni nič enostavnega. Predore so namreč ravno takrat prenavljali. In lepo vreme je bilo. K sreči smo bili lačni in smo že malo pred viaduktom zavili proti Viki burgerju.

Kar smo tam časa porabili, bi drugače stali na viaduktu.

Se je pa šoferju že precej mudilo, njegovih 15 ur je bilo že hudo vprašljivih, ob takih pogledih na cesto sploh!

Zato smo jo zavili - kot v starih dobrih časih gneče na Črnem kalu! - spet prek hriba proti Kozini. Smo kar dobro skrajšali, je pa bilo fino videt avtobus, ki leti po tistih malih cesticah.

A mi se nismo nič sekirali, za nami je bil presneto lep dan, poln vtisov. Nekako se nikomur ni šlo prav domov...

Tole je naša skupina prehodila, kar dober kos poti! Nekih 15km v 5:05h, Bravo mi!

Tags: , , ,

hribi | po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

Z vsemi mojimi vsebinami na tem blogu se lahko prosto razpolaga. Povedati s kje se vzame je lepo, ni pa nujno. Po želji torej in na lastno odgovornost.

WWW.KRTINA.COM

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP