Mačke, miši

by piskec 15. september 2017 14:09

Če doma nimaš več televizije, je včasih lahko tudi malce nerodno.

Naprimer, ko je eurobasket in naši norci prilezejo v polfinale!

Seveda se prej pripraviš, pridobiš naslove in kanale in vse, kar je treba. Da boš lahko polfinale pogledal prek interneta, ne?

Prvi dve minuti tekme je mir, vse kaže, da bo tole super večer!

Aha! Japajade.

Najprej crkne prvi kanal. Ok, vemo, kako to gre, gremo na drugega. Hop, pa crkne tudi ta. Pa tretji, peti in n-ti. Rusov si pa nisi nikamor zacahnal in konec tretje četrtine že obupaš nad vsem. Ugasneš in gledaš samo rezultat na stavnicah.

Presneto!

Dokler se Helena ne razburi in sta v minuti oba oblečena in pri sosedu, v gostilni, pred tvjem.

Zna biti, da bom pri finalu bolj previden in bova šla raje že prej kar direkt v gostilno.

Mnogo prej, ker bo treba dober plac zasest!

 

P.S.

na dan finala smo pa dobili po pošti čisto ta prave vstopnice! Ha, ne bo treba v gostilno!

Pri navijanju me je skoraj je pobralo, saj ponavadi ne morem gledat niti tekem U15, ko igra Tamauček, kaj šele finale...

Tags: ,

dogodki

Žareči ruj

by piskec 14. september 2017 14:40

Ko sva končno le šla preverit Črne hribe, je bilo treba počakat le še slabe tri tedne, ravno toliko, da je ruj zažarel.

In da je bil že kostanj.

In da je bilo vreme lepo.

No, včasih imamo dež, včasih pa tudi srečo in dan je bil prekrasen. Pa ruj je bil res že super žareč. In kostanja je bilo, kljub res slabi letini, kar dovolj! Juhuhuuuu!

Tokrat nismo naredili dvojne poti, kot midva zadnjič, seveda ne. Smo pa začeli z ogledom spomenika. Kakšno urico časa smo si dali.

Potem pa smo z velikim veseljem zakoračili med rdeči ruj. Naju je bilo kar malce strah, saj nikoli ne veš, kdaj bo ruj začel, za društvo pa moraš vse že dosti prej napovedat, pripravit. Čisto lahko bi se zgodilo, da bi bil ruj še preveč zelen, a se je izkazalo, da je bil 30.10. ravno pravi datum! Fotoaparati so delali ko nori.

Na drugi strani pa smo bili udeleženci v polnem nasprotju z naravo - prav veliko nas je bilo v modrem!

Takole sva pa midva zgledala. Celo jaz v kratkih rokavih - konec oktobra, kaj?

Pot je bila super, eni so se malo bolj namatrali, drugi malo manj, mimo naju je pa šla tako mimogrede... Se je poznalo, da sva jo ravnokar naredila v obe smeri.

Ta čas, ko smo mi hodili, pa nam je Janez ravno dovolj kostanja napekel. Se je moral kar dobro pomatrat, saj sva s sabo vzela le mali plinski gorilnik. No, peka je nekako šla, a je moral kar cel čas pečt. Pa še potem ga ni bilo v kakih velikih količinah, smo se pa vsi posladkali!

S kočo pa tokrat nisva bila prav nič zadovoljna - imeli so neke svoje obiske in prav vsi gosti so bili v povsem drugem planu. Zadnji dnevi pred zaprtjem? Kakorkoli že, kar dobro so se nama zamerili, zato bom težko rekel: pa še kdaj nasvidenje! Škoda.

Kljub temu pa smo se mi, PDDjevci, imeli pa super. Ko je tako lepo vreme konec oktobra, se ti samo smeji!

Pa dobra družba, pa kostanj, pa enkratna pot, pa tako presneto žareč ruj! 

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Jesenska pripoved

by piskec 30. avgust 2017 10:40

Kaj pa vem, ko se začne jesen, me začne vedno bolj vleči ven, v gozd.

In hosta mi gre vedno bolj po glavi. Saj ne, da ne bi poleti rad hodil naokrog, a jeseni, jeseni me pa vleče ven.

Zaradi takih in drugačnih meglic, zaradi skrivnosti gozdov, zaradi jesenskih dišav, zaradi... ah, kdo vi vedel zaradi česa vsega!

Tole je sicer z lanske jeseni, a ker smo zdajle že konec avgusta, že vem, da se občutek neustavljive želje po gozdu prav kmalu vrne!

Juhuhuuu!

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Kaj kuhajo?

by piskec 28. avgust 2017 14:38

Jesenski hribi so vedno lepi, kakršnokoli že je vreme. 

In če se je Lojze spomnil, da sta na Kamniškem sedlu dežurna Zdravko in Vanda, seveda nisem mogel reči: "ne, ne, bom kar doma ostal!".

Jasno je, da greš pogledat. Kakšno reč. 

Še bolje pa - kaj dobrega pojest!

Gor smo srečali še Bojča in kratek izlet se je vseeno malce raztegnil.

Preveč za povedat, se pogovorit!

 

 

 

Tags:

domači kraji | hribi

Golaki

by piskec 23. avgust 2017 14:32

S tole ekipo se vidimo približno enkrat letno. K Bojanu hodiva po drva, visoko na Menino, potem se pa vedno še kaj zmenimo. 

Za kakšne hribe. Tokrat smo se za sredi oktobra.

V igri so bili Golaki, Bojan je potreboval še zadnjih par žigov v SPP, midva pa tam tudi še nikoli nisva bila. Gremo torej!

En avto smo pustili na Predmeji, drugega pa pri Koči Edmunda Čibeja, za to kočo priznam, da nisem še nikoli slišal!

In nas je sedem..., čaki, hm... ne, šest, šest začelo!

Oznake nas skušajo zmesti, a jim ne uspe. Prav veliko o rdečem očesu znotraj rumene nikjer ne najdem. Po nekih informacijah je to oznaka za planinsko pot Gora.

Oznak je kar nekaj. Takih in drugačnih.

Lubadarja pa še več. To bo škode!

Na sredi poti najdemo tudi polha. Bivšega polha. Sredi poti! Kaj se dogaja?!

Malce je hladno, zato z veseljem sledimo sončku.

In se slikamo.

Potem pa res ni več daleč do Malega Golaka, ki je višji kot Veliki Golak. Ker pač višina nima veze z velikostjo. Ali tako nekako. 

Saj tega se nekako navadiš, a na vsaki drugi karti je še vedno napačno vrisano. Predvidevanje je mati vseh zaje*ov.

Razgledi so kar super, spodaj je megla. Vidi pa se do Triglava in Karavank. Samo ne na sliki...

Štampiljko smo dodali v SPP, samo še ene par kuceljčkov manjka.

Še ena skupinska, tokrat nas je šest!

Iztokova koča pod Golaki, ravno primerna za odžejanje!

Potem jo mahnemo še proti Čavnu, Modrasovcu in Koči Antona Bavčerja. Še ena koča, ki mi ni prav znana...

Je pa lažje do nje prit, ker tule vozi tudi Metro! 

V nekaterih drevesih se da tudi skrit!

Ali pa koga strašit! S svojo faco bi bil nadvse uporaben. Za strašit, seveda.

Evo, koča kar naenkrat že pred nami. In polno ljudi, vsi se borimo za klopce na sončku!

S poti nazaj proti Predmeji so potem prekrasni razgledi na Rob in Vipavsko dolino.

Bojan nam vse razkaže, pokaže, razloži.

Do Predmeje ni več daleč, še kakšen velb

pa smo tam!

Trije gremo z avtom, trije pa kar nimajo dovolj in se počez prebijejo do izhodišča!

Vsi veseli.

Pri koči še nekaj pojemo in popijemo ter se poslovimo. Najbrž do naslednjih drv.

Midva pa greva še enkrat pogledat na rob Roba.

Preučit tablice. Pogledat, kam kaj peljejo poti.

In v tistem zahajajočem dnevu se nama Rob kar dobro vtisne v srce - o, ja, tule pa bova morala še it!

In ja, sva šla, ampak to je pa že druga zgodba!

Golaki in Čaven pa so nama ostali v lepem spominu. Družba je bila super, dan prekrasen, poti sploh ne težke. Tako, nekako razposajeno, sva se počutila!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

4. TBSP

by piskec 3. avgust 2017 15:05

Ah, letos tudi TBSP

Ampak šele sredi oktobra! Sredi oktobra!!!

Prej nikakor nismo uspeli uskladiti urnikov. Najbolj zasedena familija, saj ne moreš verjet. Bolj stari, bolj zasedeni, vedno več dela.

Naš fotr bi bil vsekakor vesel.

A nam je vseeno uspelo. Se domenit, sicer par planov zamenjat, a na koncu se le spravit od doma. Tokrat ne v hribe, tam je bil že mraz pa tudi nismo vsi več mladi (ane? ane?). Bolje torej, da gremo proti morjuuuuuuu!

Enajsti oktober, jesen je lahko še presneto lepa!

Oglej je bil prva postaja. Vse smo pretaknili.

Pa še nikjer skoraj nikogar.

No, nismo pretaknili prav vsega, smo pa kar veliko. Še čez pristanišče smo šli.

Pa že naslednja postaja - Gradež! 

Malo smo raziskovali, iskali stranišča in se na koncu greli na obali in malicali. Nekaj je pihalo, pa ni bilo najbolj prijetno.

Naslednja postaja do končnega cilja - Palmanova!

Smo pa bili ta pravi stezosledci v iskanju (spet!) stranišča. Kako je Ajda tole (čisto pravi wc) naciljala, nam še danes ni jasno.

Lahko bi uporabili tudi kolesa, a jih raje nismo. Če že mamo avto...

A je to soja? A je? Dej ustavvvvvvvv! In sem moral ustavit. Da preverimo ali Furlani res gojijo sojo. Hja, pa jo res.

Pozno popoldan smo se čekirali v našem majhnem hotelu v Lignanu. Gremo gledat to presneto zlato mivko! Mi smo sicer tule že enkrat daleč nazaj bili...

Hotel Elvia za 73€ prek bookinga je bil kar ok za takle letni čas. Skrit nekje med ulicami, z malo terasico, a eden redkih cenejših, ki je bil še odprt. Sicer pa ga nismo prav veliko potrebovali, gremo mi to rajsko plažo raziskovat.

Namočit noge. Huh, oktobra ni več tako topla. Brrrr.

In ker Helene ni bilo zraven, sem se kar malo raznežil in poslal pozdrave nazaj domov.

Takole pa sta se raznežili sestri. Ena je delala, druga podirala. Kot to počnejo v vseh resnih familijah.

Plaže pa ni in ni hotelo biti konec. 

Dokler le nismo našli sledov civilizacije, ki so nas usmerili nazaj proti mestu.

Do enega izmed redkih še odprtih bifejev, kjer smo končno lahko pogreli prepihane kosti.

Potem se je dogajalo še polno stvari, o katerih pa se ne govori. Lahko le rečem, da še dobro, da smo bili v hotelu sami. Ne, spat pa res nismo šli kmalu, vsaj prej ne, dokler nismo obdelali vseh pesmi, ki jih znamo. In tega ni malo. Sploh ni malo!

Smo pa zato vstali precej zgodaj (no, relativno...) in ne, sploh nismo zgledali slabo! Juhej!

Nekatere stvari smo šli pogledat še enkrat, ponoči so zadeve namreč povsem drugačne kot podnevi!

Vse se nekam maje...

Pa še nismo imeli dovolj. Gremo še v hrib!

Do Devina in po Rilkejevi poti tokrat v drugo smer do opazovalnice.

Daleč smo prišli. Precej zmatrani.

Nato pa je le bilo treba it proti domu, obveznosti so že čakale.

Ob slovesu smo si svečano zagotovili: "naslednjič gremo prej, junija v hribe!"

Japajade.

Ker tole pišem naslednje leto avgusta, lahko povem, da smo vmes parkrat odpovedali in se nato domenili spet za oktobra. Vse tako kaže, da bo treba spet na morje!

Kakorkoli že, tudi oktobra nam je super in prav nič manj se nismo zabavali kot junija ali pa marca ali pa ob kakšnem drugem času. Še par dni me je od smeha bolela prepona, ledvice pa so tudi še nekaj časa delale na polno.

Prijatelj Rado bi rekel: kumi čakam na naslednjič!

Tags: ,

po svetu

Črni hribi

by piskec 2. avgust 2017 13:20

Črni hribi, a?

O tem, zakaj neki naj bi bili Črni hribi črni, ni kakšne pametne razlage oz. sam je nisem (še) našel. Nama se je vedno zdelo, da so črni zato, ker so res vedno črni, vedno, ko so voziva tam naokoli, so črni in nerazločljivi, le kulisa na obzorju neba.

Tako, da tudi napisa Tito pod Velikim vrhom sploh še nisva videla. Je sploh še?

Na Cerju smo bili predlani novembra in nama se je vse skupaj kar fino zdelo - tule bo treba še koga peljat. In je Helena kmalu po tistem izletu zadevo dala v plan izletov za PD Domžale. Seveda naj bi šli nekje v oktobru, novembru, treba je videt ruj! Ruj!

Ampak še prej bi bilo treba pot malo it pogledat, Helena ne vodi na pamet in dam ji povsem prav. Greva midva raje prej pogledat, da se potem ne lovimo, da ni kakšnih neznank.

A z ogledom sva kar odlašala. In odlašala. Pa prevroče, pa premrzlo, pa predaleč, pa preblizu, pa preveč piha, pa premalo piha, pa... saj vemo, kako to gre. Dokler nama ni začela voda teči v grlo, izlet s PD se je hitro bližal, midva pa nisva še imela pojma kako in kaj. In zato pograbiš tisto, kar imaš pri roki, to pomeni, prvi vikend, ki je na voljo. Vreme gor ali dol, piha ali ne, ruj ali pa tudi ne.

In sva šla 8.10. Vreme je bilo bolj bedno - v prekrasni jeseni 2016 -, a nama vsaj prav zgodaj ni bilo treba vstat, to je pa že voda na moj mlin.

Najprej sva preverila kje bomo pili kavo, nato pa kako bomo prišli v Šempetru z avtoceste. Seveda sva se - tako kot vedno - takoj znašla v Italiji in se priplazila nazaj skozi tisti majhni prehod v Mirnu, ki pa nikakor ni za avtobuse. No, sva pa točno vedela, kje ne smemo avtobusa peljat. Tudi to je nekaj.

Ker pa sva trmasta, sva še malo raziskovala, dokler nisva spoznala še druge resnice, da tudi skozi Vrtojbo ne bova peljala avtobusa. K sreči je ostala le še ena pot, obvoznica okoli Vrtojbe, ki je na najini karti seveda še ni. "Tole pa pustiva za povratek", sva si rekla, "dovolj je kroženja!".

Pri spomeniku v Cerju sva se pozanimala kdaj je odprt, nato pa krenila proti Trstelju. Deset hribov grebena Črnih hribov je treba obhodit! Pa še nazaj! Oujea.

Najprej sva našla flaško, bi jo vrgla stran, a se nama je zdelo, kot da jo je nekdo pravkar izgubil. Morda pa se vrne ponjo?

Seveda niso vsi hribčki prav izraziti, prvi bolj pomemben je bil Fajtji hrib. Tudi tu je bila Soška fronta in vse, kar je s tem povezano. V tistih časih je bil hrib zaradi obstreljevanja popolnoma gol. Vsa drevesa in rastlinje je novejšega datuma - kot je pač v navadi krajev, kjer so potekale fronte.

Se pa vidi, da smo na primorskem. 

Naslednji je bil Veliki vrh.

Pa manj ali več goščave. Sicer pot obdelana in dobro označena, a vseeno se robidovja čez leto nabere.

Renški vrh.

Vrtovka. Do sem sva si vse zapomnila, ponavljala enega za drugim in le upala, da si vse zapomniva.

Ostaline Soške fronte, kasarne, jame kot skladišča, vse je nekako "obdelano" s človeškimi rokami.

Lešenjak. Tega si nisva in nisva mogla zapomnit. Kakšen 'njak?!

Stolovec - le manjši kolega naslednjega Stola.

Vmes najdeva še pojišča. Čemu? Lovci?

Tole potem ni bil niti vrh - Stol ima nekako dva rogljička, je imel pa fajn kup kamenja. Ali dva. Enim se da.

Zato pa je bila nagrada večja na Stolu - gugalnica! Jaz se raje nisem gugal, bom pustil napravo še za koga!

Potem pa sva že pod Trsteljem, civilizacije je več.

Na Trstelju te usmerijo takole nazaj proti Cerju. 

Pihalo k sreči ni. Mraza tudi ni bilo, vseeno pa jakne nisem dal. Spredaj na sliki jest, v ozadju pa Triglav. Z malce domišljije seveda.

Spustila sva se še do koče, pogledat kaj imajo, se malo pomenit, kako je s skupino in podobno. Tule je vedno polno italijanov s kolesi, če je pa nedelja, potem jih je pa sploh!

Do koče sva potrebovala od parkirišča na Cerju dve uri in tričetrt. Kako nama bo šlo pa nazaj?

Ah, pa sem se na Stolu vseeno zaguncal...

Nazaj grede sva opažala povsem neke druge stvari kot prej. Naprimer nagrado za najgršo markacijo prejme:

Nekdo je imel idejo, kako to narediti lažje, kako barvanje prelisičit, a izvedel tako grdo, da je za zjokat.

Je tole že mnogo lepše, čeprav najbrž manj uporabno, saj je markacija nevidna, nekje pri tleh in večinoma leta zaraščena. Je pa skala markantna!

Žajbelj bomo tudi nabirali, o, ja!

Še enkrat skozi območja robidovja - tokrat ni šlo čisto enostavno, kar naprej so mi rutko kradli z glave!

Vreme je bilo še vedno bedno. Lahko pa rečeva, da se je videlo morje. No, ja.

Cerje in spomenik braniteljem slovenske zemlje.

Nazaj sva potrebovala slabe tri ure, sva več počivala kot tja grede. Pač ni deževalo in se nama ni nikamor mudilo. 

Na poti razgledov ni prav veliko, a je vseeno lepa, divja in samotna, razen seveda okoli Trstelja, ki je kar obiskan.

Nad titom sva šla, pa ga spet nisva videla. To bo treba še preverit. Dvojna črta tule pa je bližnjica z Velikega vrha. Tja grede je nisva uporabila, nazaj grede pa - ko sva že vedela kam pelje.

Pogledat sva šla še, če pride avtobus na Trstelj, nato pa namesto čez Kras zavila nazaj mimo Mirenskega gradu in po, tokrat celo pravilni, cesti do avtoceste v Vrtojbi. Ker pa sva bila lačna, sva zavila še v Šempeter na pizzo. Sva si jo že zaslužila, tko!

Čez slab mesec pa tole obdelamo v ruju še enkrat s PDD!

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Steklenica šnopsa

by piskec 21. julij 2017 15:49

Itak sva z Lojzetom hotela le na Kokrško sedlo. Rajcu nest steklenico šnopsa.

No, saj sva bila tudi na Kokrškem, flašo sva odnesla, a ker Rajca ni bilo, da bi nama dal kaj delat, sva šla še malo naokrog.

Šnopsa nisva probala.

Vreme je bilo tisti dan, 28.9.2016 prav lepo, nekaj so se zgoraj meglice vlekle, a tako je v začetku jeseni večkrat. Zapeljeva pa se raje gor V Konec, kdo ve, kako se še dan obrne!

Kolikokrat sem šel že na Kokrško? Kar nekajkrat, ampak še vedno kako stvar prvič opazim. Ta staro zajlo naprimer. Ali pa sem jo že kdaj videl, pa si nisem zapomnil. Tudi to bi se znalo zgodit.

Konec septembra ni bilo prav nič hladno. Vroče nama je bilo, presneto vroče!

Na Kokrškem sva pustila flašo, nekaj spila, a ker sva imela še kar nekaj časa na razpolago, se nisva obrnila nazaj, ampak sva šla malo preverit še pot do Kalške gore.

Tja gor v meglice čez tale za nadelavo siten skok.

Za vogalom se rado sreča domačine, sploh v poznem poletju, ko je naokrog že manj ljudi. Če ne bi imel še palic, ki zvenijo že na daleč, bi bilo pa še bolje.

In se nama še vedno ni šlo dol, pa sva si rekla - ja, pa pejva gor. Pa bova šla čez Kalce dol. Zmenjeno!

Na grebenu se nama do Kalške gore potem ni dalo, greva kar dol na Kalce! Pregledat tisto staro zajlo tule spodaj. Pa kako je kaj označeno in ali je neoznačena pot mimo lovske koče do Žagane peči zdaj spet kaj označena ali ne.

Pot ni več popackana, se pa da lepo sledit možicem, v kotanji pa pot tako ali tako postane prav lepa, široka in sledljiva. Pa tudi, če ne bi bilo nič, bi se dalo lepo liniji sledit. No, če pa bi bila megla... ejej, potem pa ni več enostavno.

Kmalu sva v gozdu, pri lovski koči pa še hitreje.

Malo me je hotelo bit strah, a se nisem dal. Lojze je itak šibal naprej in nisem imel kaj razmišljat, če sem ga hotel ujet. Strmine so kar fejst, a so lovske poti vedno tako lepo speljane, da se ni za bat!

Nisva bila najhitrejša, kako pa bi bila, ko je treba kar naprej klepetat, ne? 1:45 do Cojzove, 0:40 do grebena, 1:25 s pavzo do Lovske koče, 0:40 do Žagane peči, pa še petnajst minut nazaj gor do avta. 

Lep jesenski krog, ne tako dolg kot predlani, 2015, a vseeno v tem času presneto lep, miren in tih.

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP