Žafrani

by piskec 26. avgust 2016 14:08

Letos sva skoraj zamudila.

Ko se začnejo prve slike žafranov na Veliki planini po facebooku, potem veš, da bo treba it kar enkrat v bližnjem času gor. Sneg hitro pobira, žafrane pa skoraj še hitreje. Vsekakor hitreje, kot je na razpolago vikendov.

Tolikokrat pa tudi nisva na Planini, da bi točno vedela koliko je še snega.

Pa še čemaž bi bilo treba nabrat, mogoče je tudi še kaj regrata, torej lahko narediva vses kupaj, najbrž vse še nekako uloviva!

Pa sva šla, točno sredi aprila, 15.4. od Calcita, ravno, da sva videla razrito cesto in delovne stroje pod Primožem. 

Malo sem preveril ali klini še držijo, sicer to nič ne pomeni, z roko tega res ne moreš preverit, razen, če ti v roki ne ostane, ampak dobro se pa sliši.

O, ja, nekaj jih pa le bo!

Snega sploh ni nič več, letošnja odeja je bila bolj uboga, žafrančki pa k sreči so še. 

Na žalost je bil dan povsem oblačen, žafrani zato zaprti in tako niso prišli - vsaj na fotki - do nekega izraza. Jih je pa še bilo in ker je v naravi lepše kot na fotografiji, sva tiste najine spomladanske baterije vseeno dodobra nafilala.

Nekam kislo se nasmiham. Najbrž je mrzlo pihalo, Helena me je pa podila sem in tja in me hotela naštimat. E, to pa ne gre.

In na Kisovcu seveda čemaža kolikor češ. Za dva kozarca sva ga nabrala, več ga itak ne pojemo. Že tako se ti čemaž lušta kak mesec ali pa največ tri, potem pa kar hitro pozabiš nanj. In kozarci se v hladilniku počasi starajo, dokler se jih enkrat v jeseni ne naveličaš, da ti rabijo prostor v hladilniku, in jih na tričetrt izpraznjene flikneš stran... 

Je bil pa lep, še lepo mlad čemaž in zato tudi brez vseh ostalih ta strupenih sosedov. Ravno pravšnji torej.

Kronce so me pa presenetile. Sicer je Kisovec kar visoko, a vseeno - sredi aprila so se mi zdele precej nenavadne.

Oglasila sva se še pri Tomiju, pogledala razgled na elektro, Podstudenec, Gozd in Kamnik

in se spustila po lovski do Primoža. Tokrat sem celo malo raziskoval, a spet premalo. Ravno toliko, da sem našel začetek poti v Črno - hecno, nikoli še nisem tega videl, pa je lepo označeno!

No, če malce bolj pogledaš, hitro vidiš, da je pravzaprav označeno povsod. Le pogledat je treba. Potka je bila sicer vidna bolj za silo, a morda pa bi enkrat probala, kaj?

Bo vsekakor treba preverit. Najbolje enkrat tak čas, v začetku pomladi, ko je gozd pregleden in enostavno prehoden. Ali pa pozno jeseni, malce pred snegom. Kdo ve, pri naju zna to spet trajat par let... ampak, ko pa je toliko zadev, ki jih je še treba videt! Aaaaa!

Še Kamniško Komarčo, kakor se ne nekdo nekoč izrazil, dava skoz - hecno, kako me je bilo enkrat tule strah... Malce na bolje pa gre, moram priznat!

 

Pa spet nekaj mehanizacije pod Primožem. Vse mi je kazalo na vlečenje lesa, ampak, kaj se pa jaz spoznam! So že nekaj počeli.

In kot vedno - šele na koncu uspem Heleni ukrast fotoaparat. Da se tudi ona znajde vsaj na eni sliki. Saj drugače nihče ne bo verjel, da je bila sploh z mano!

Spet je šlo le za las. Žafrane in čemaž sva našla, regrata tokrat ni več bilo. Dva od treh - pravzaprav super!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Prostorska obnova

by piskec 22. avgust 2016 15:33

Vsake toliko časa je treba malo obnovit. Znanje, slike, prostorsko orientacijo, lokacijsko informacijo. 

Res sem v teh koncih precej, a se je še vedno prav super podit tule naokoli! 

Flori se od zadnjega podobnega izleta ni prav več veliko spominjala, pa je bilo tako treba znanje obnovit. Da bo lahko peljala svoje male tabornike na izlet. Dan v Kamniški Bistrici bo sigurno vsem všeč!

Dan je bil bolj žalosten, ni ravno vedelo ali bi deževalo ali ne, ampak za naju je bil tak deseti april ravno pravšenj. Bova fino noge pretegnila in se fino imela!

Parkirala sva pri Firštovi mizi, pojedla golaž v mislih in se odpravila naprej. Si bova najprej ogledala čimveč, nato pa bova razmišljala kaj je primerno za tiste male navihančke in koliko bodo sploh zmogli.

Predaselj in most, kjer sem spet delal malo drame. Če je pa drselo, no!

Mi pa gre vseeno zadnje čase malo bolje. Si upam že dol pogledat. Uau.

Izvirek, ta mali izvir Bistrice je kar tam sredi ničesar.

Most pri Jurju, vode je kar nekaj, tudi v Krvavcu.

Dan je pa res bolj ubog, snega sicer ni več v dolini, malce višje pa se še najde kak ostanek plazu.

Plečnikova lovska rezidenca še vedno sameva, a se vidi, da nekdo zanjo vsaj nekaj skrbi. Še dobro!

Ja, Kurja dolina je dobila čisto svoja vrata. Le čemu, sva se spraševala, odgovora pa na žalost nisva dobila. Ima vezo s Spominskim parkom?

Spominski park ima še vedno pravopisno napako, temu se bo najbrž težko odrečt. Park tudi ni povsem konsistenten, vsaj ne s tem, kar piše na tabli, a vseeno. Tista mehkoba pod nogami v smrekovem gozdiču vsaj malce ublaži vso grenkobo tablic, ki se nahajajo tam. Če se le malo potrudiš jih lahko vidiš veliko, pravzaprav več, kot bi jih rad.

Tale mostiček iz parka na severno stran je zdaj že preteklost. Poleti je v režiji kamniških markacistov nastal nov, večji in bolj varen.

Nato sva jo mahnila do Žagane peči, a sva bila tam okoli tako hitra, da sva naslednjo sliko naredila šele pri Lepem kamnu.

Ta me vedno fascinira, najbrž ima neke veze z otroštvom. Enkrat moram koga sprosit, da me spusti gor na vrh. Morda se še česa spomnim, ne samo Gamsovega skreta.

Je pa tudi Lepi kamen dobro nažagan.

 

Razgledi so super. Nikamor se ne vidi. 

Sivnico tako spustiva, le maham nekam tja v tisto smer, kjer naj bi bila. Baje.

Se pa spodaj predava turističnem kažipotu, ki kaže proti Rokovnjaškim jamam. Potka je, nekaj je celo nadelano, so pa tudi neki inovativni kažipoti. Na sliki se ne vidi dobro, a v naravi se je dobro videlo in mi je bilo prav všeč, moram priznat.

Kam višje nisva šla, strmo in vse kar preveč drseče. Jame pa so.

 

Še mimo kapele Lurške Matere Božje, v kateri še nikoli nisem bil. Hm, bo treba to enkrat popravit.

Pogledat še ali je Dom na Kamniškem sedlu odprt ali zaprt. Mislim, da je tale info kar drži.

Sva potem hotela v tistem drsečem še okoli izvira, a je prišel mimo tip z rokami globoko v žepih in v nekih tankih čeveljcih, skoraj espadrilah in se začel motovilit okoli naju po mokrih, drsečih kamnih. Sva se kar obrnila in pustila krog okoli izvira za naslednjič. 

Tip je tokrat imel srečo, naredil je cel krog v super primernih čeveljcih z rokami v žepih. Car. Upam, da bo tudi v prihodnje imel tako srečo, ker pri pameti je očitno nekaj šparal.

Na zdravilnih krogih sva se še malo pozdravila in se spiralasto zavrtela naprej!

Ko je takole veliko vode, kot jo je bilo ta dan, potem vidiš, da je Izvirov več, veliko! Izpod vsake skale priteče del Bistrice!

Nekaj sva tako le prehodila! Sploh ni bilo malo. Sva pa tudi veliko spustila. Za drugič?

Flori je v naslednjem mesecu nato uspešno vodila izlet v Kamniško Bistrico, a se je seveda za tamale tabornike tak pohod močno skrajšal, večino so skakali okoli Izvira, kar pa je tudi prav. 60 tamalih v okolici Predaslja bi meni vsekakor pognalo lase direktno v zrak! Potem pa pazi na vse!

Obnova je bila torej uspešna, prostorsko orientacijski registri skupaj s slikami v glavi so se obnovili in so ponovno sveži in pripravljeni na nove izzive!

Tags:

domači kraji | hribi

Dvanajst (12) let!

by piskec 22. avgust 2016 12:45

Zakaj bi bilo letos kaj drugače kot druga leta?

Spet sem se presenetil, da smo že konec avgusta in da je eno leto spet mimo!

Vse najboljše Podkleteno Nebo!

Po desetem letu človek neha štet, prispevke in slike, vsega je veliko, dovolj, preveč.

Tako ali tako nihče nima več niti časa niti volje, da bi karkoli bral. Sam pa še vedno rad kaj spišem, napišem. Po vseh teh letih lahko tudi zatrdim, da najbrž ne zato, ker bi me veliko brali.

Najbrž bolj iz trme.

Zato še vedno slik ne olepšavam niti ne režem. Življenje je lepo tudi v samih osnovah, brez posredovanja, ne samo v izrezih.

Na Poti od Sebe in Nazaj sem še vedno Nekje Vmes, kar mi - kot vedno - povzroča take in drugačne težave, a se človek na njih pač privadi. Zato pa se je nemogoče odvaditi besed in nekaterih zvez: "pravzaprav", "a vendar", "toda", "vseeno pa", "po drugi strani".

Za Smisel je težko upoštevat le eno plat, le eno smer, le en pol, svet je v barvah, zato čutim, da imajo (preveč) trdna stališča vedno majave temelje.

Dvanajst let, a?

No, ja, vsekakor Se Ni Za Bat.

 

Tags: , ,

blogi | osebno

Sestavljanje

by piskec 19. avgust 2016 16:39

Na začetku je zgledalo presneto komplicirano. Vsi ti vijaki so mi nagnali kar nekaj strahu v kosti.

Komu neki pa še uspe vse te vijake prišraufat tako, kot je treba?!

Stranic in polic tudi kolikor češ! Aja, da mi bo uspelo?!

Pa mi je! Sicer je bila že dolgo tema in le enkrat sem nekaj zafrknil, a, hej!, uspelo mi je!

Juhuhuuuuu!

Vratca pa do konca naštimam, ko bo zadeva stala na neravnih tleh kuhinje, tam bo sigurno vleklo v čisto neko drugo smer.

Tags:

hiša

Stari grad na Kolovcu

by piskec 19. avgust 2016 16:24

Če sem bil že sam zadnjič sploh prvič v teh koncih, bi bilo prav, da še Helena malo spozna te konce. 

Sam si rad mislim, da točno vem, kako jo motivirati, ampak najbrž nimam pojma in je šla z mano iz povsem drugih razlogov, kot sem si jih predstavljal sam. Se pa ne sekiram preveč, dokler gre z mano, je še vse ok. Ko enkrat ne bo več hotela, bom moral pa resno razmislit o upravičenosti takih in drugačnih prijemov.

Obljubil sem ji namreč nadvse hudo strmino direktno do starega gradu na Kolovcu. Se mi še vedno zdi, da jo take stvari kar pritegnejo v stilu: "kaj, a da ne morem?" in si take stvari hitro vzame za svoje. Še posebej takrat, ko jaz nisem šel/upal tam čez. To jo še malce podžge, čeprav oba že dolgo veva, da je bolj pogumna od mene.

Zato sva jo tam, kjer sem sam zadnjič odnehal, malce iskala pot, potem me je pa hitro imela dost - "ja, kaj zdej? Ja pejt direkt gor, ne!"

No, ugovarjal nisem, tako da sva bila na vrhu v parih minutah, saj je vse skupaj le manjši hribček.

Par ruševin je tam gor, ene zgledajo bolj gradu podobne, druge pa ne. Kdo bi vedel? 

Nato sva se namenila še proti bolnici, bova šla po grebenu, mimo nekega objekta in bova že našla, ne? Pa sva res hitro našla najprej lovski dom.

In to Domžalski lovski dom. Opa. Tudi približno se mi ni sanjalo, da je kaj takega tule gori. Precej super zrihtano in precej super plac, moram priznat.

Pa voda, pa potočki, pa... ja, precej nama je bilo všeč tule.

Nato sva tam na ovinku ceste našla še en spomenik, včasih je tudi tu stala domačija.

Nato pa sva jo morala mahnit kar počez, saj nisva hotela v dolino. Pa sva hitro našla nek kolovoz in tam zadaj neko tablo. Šele ko prideš zraven, ja, takrat ti je pa hitro jasno, čemu je namenjena, saj je vsa prestreljena!

Napis "pazi strelišče" je seveda potem po cesti naprej, na drugi strani. Upam, da kdaj ne streljajo v drugo smer, lahko bi bilo precej nerodno...

Pravzaprav se nisva veliko lovila, par grap, malce gor in dol po kolovozih, malce brezpotja, v začetku aprila s tem ni težav, hosta je redka in lahko prehodna, vidljivost pa super.

Bolnico sva zato hitro našla, mogoče sva malo preveč visoko zavila, a sva šla po kolovozih. Potem je bilo treba le še dol, pa sva bila tam.

Nazaj pa po markirani poti v grapi in po cesti do avta. En tak hiter izlet, dopoldanskih par uric, da sva do kosila nazaj. Otroc najbrž še opazil niso, da naju ni bilo doma... 

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Postojnski hribčki

by piskec 18. avgust 2016 11:30

V začetku aprila je imel naš Tamauček vseslovenske priprave v Postojni. In to v soboto. V soboto, jasno.

Tale košarka... kar naprej treningi, potem pa še v soboto in v nedeljo tekme. In kdaj imajo ljudje življenje, a? Priznam, da se s tem težko sprijaznim in da vedno iščem take in drugačne možnosti, da bi peljal kdo drug. Seveda sem in tja odpeljem fante tudi sam, da vrnem uslugo, a tako je vseeno bolje, vsaj kakšen vikend ostane prost.

A za v Postojno je prišlo tako, da sem moral Tamaučka kar sam peljat, ni šlo drugače. Najprej sem se seveda pritoževal, kako krivičen je svet, potem sem se pa kmalu sprijaznil in pomislil, da tam v okolici Postojne pravzaprav še nikoli nisem bil. Kaj pa tisti hribček nad Postojno? In tista koča s pogledom na mesto, ki jo vedno vidim in se sprašujem, kje to neki je in kako priti do tam? Saj mi ni treba gledat priprav, Tamauček bo še bolj zadovoljen, če me ne bo (13 let!) - ha, to bi pa šlo, kajne?!

Potem sva zjutraj čakala pred neko šolo, za katero se je izkazalo, da ni tista prava in potem še ravno pravi čas našla tisto tapravo. Huh, še tega se je manjkalo, da bi zamudila... Kar bi bilo seveda težko, ker sva oba takšna, da sva bila že uro prej v Postojni...

Približno sva izračunala kdaj moram bit nazaj in kakšen je urnik, nato pa sva se poslovila, on igrat, jaz pa pohajkovat.

Grem najprej pogledat tisto kočo nad mestom. Je daleč ali blizu? Parkiral sem za želežniško progo in se podal kar po prvi poti, ki sem jo zagledal, da gre gor. 

Po žledu je vse tole precej žalostno. Vse polomljeno, veliko podrtega. Pa še tisti začetek aprila, ko je bil dan bolj oblačen kot ne, se je res vse zdelo precej žalostno.

No, izkazalo se je, da je Koča Mladika na Pečni rebri, kakor se zadeva imenuje, precej blizu. Hitro si gor, še preden se mašina ogreje.

Je pa tudi tu polno nekih objektov.

Seveda sem moral vse poslikat. Tudi križ postavljen v slovo papeža Janeza Pavla II.

Na hribčku je še oddajnik obdan z ograjo. Markirane poti po grebenu, ki bi pripeljala na Javornik pa na žalost ni, markirana pot gre večinoma spodaj, po cesti. 

Pogled na Postojno je bil super, le dan je bil bolj ubog.

Seveda sem bil dol še prej kot gor, krog res ni bil prav dolg. Najbrž bi moral it prav iz centra, da bi bilo vsaj za ogret.

Časa pa še in še na razpolago. Kam torej?

Pa sem se zapeljal naprej proti Jami. Bom tam nekje parkiral, najbrž bo več prostora, pa bom s tam napadel hribček nad Postojno - Sovič.

Ko sem se vozil mimo parkirišča sem takoj opazil, da je rampa dvignjena in seveda pomislil - evo, sobota je, parkirišče je danes brezplačno, super! Od kje mi takšna bedasta ideja, pravzaprav nimam pojma. Zakaj neki pa bi bilo ravno čez vikend parkirišče brezplačno, a? To so te zameglitve uma, ki človeka sem in tja prešinejo in se potem še dolgo časa sprašuje, kaj hudiča mi je pa bilo?! Eh.

Za brezplačno parkirišče sem bil vesel natanko toliko časa, dokler nisem zapeljal mimo rampe v parkirišče. Za mano se je zapornica seveda lepo spustila. Kaj? Kako? A? Jaz pa seveda brez listka, za zapornicami. Streznitev je bila torej hitra, natančna in brezpogojna.

In kako bo pametnjakovič "brezplačno parkirišče" zdaj prišel ven? Eh, sem moral klicat podporne službe, da so mi prišle izdat kartico. Še k sreči, da ima fant vespo, prišel je hitro in je dajal vtis, da ves dan počne neke podobne stvari. Zapornice rade "nagajajo" se je nekako izrazil. 

No, pa sem imel brezplačno parkirišče, šparovček.

Tako sem jo mahnil prek pustolovskega parka nekaj po cesti, nekaj v hrib. Šele tam na vrhu se je potem izkazalo, da je celotni hrib prav lepo urejen, trim streza, napisi, široke, prav tekaške poti. Te res kar podplati zasrbijo, da bi malo potekel. Seveda se nisem dal.

No, s tega vrha je pa razgled še lepši!

In tudi tu je kar nekaj objektov na vrhu, bunkerji. Kdo ve, kdo je koga čuval. 

Pa zastava, ki večno vihra nad mestom - pri slovenski štangi.

Če pa hočete celoletno karto za ogled tekem NK Postojna, je po mojem tule še lepši razgled. In tudi klopca je že postavljena! Dober pregled nad taktiko in postavitvami moštev odtehta bližnje tribune.

V drugo smer sem se trudil, da bi šel po kaki drugi poti, nekaj mi je uspelo, nekaj pa tudi ne.

Sem pa vsaj že to vedel, kje je treba sekat ovinek, da ni treba po cesti naokrog.

Tistih par evrov, ki sem jih imel na srečo pri sebi, je pa bilo ravno prav za plačilo "brezplačnega parkirišča" na avtomatu. Še tega bi se manjkalo, da bi imel premalo denarja, eh.

Potem sem šel še v trgovino po malico, pojedel vse na nekem drugem, res brezplačnem parkirišču, šel še na kavo in prišel ravno prav, da sem Tamaučka videl še nekaj igrat. Jaz sem bil s pohajkovanjem po Postojni precej zadovoljen, on pa s svojim igranjem tudi. 

Evo, pa se je tisto, kar je prej zgledalo kot zoprno opravilo, spremenilo v prav zanimiv dan.

In oba sva imela doma tooooolk za povedat.

Tags:

domači kraji | hribi

Pregled poti na Kisovec

by piskec 4. avgust 2016 18:06

Tokrat pa je Tadeja izjavila, da bi šla z nama kam v hrib. Na Veliko planino naprimer. 

Ker sem bil sam že čisto v markacijskih poslih, mi je takoj padlo na pamet, da bi pa tokrat lahko šli od Jurčka, jaz bi pa vso pot lepo popisal, poslikal. Dobra ideja, a ne? Ne premalo, ne preveč, za popis poti pa super pripravno!

Popokali smo še Leandra in smo šli. Konec marca ti ni treba zgodaj vstajat, vreme je itak cel dan podobno bedno. Enkrat do desetih pa že nekako prideš do Krivčevega.

Jaz sem slikal kot nor - skoraj res sem poslikal vsako markacijo. Pa od spodaj in od zgoraj in od strani in še od kje. Sem in tja so bili na slikah celo naši. 

Pa kje je markacij preveč (hm, a to se tudi zgodi?), pa kje jih je premalo. Pa kje bi morale bit in kje bi bilo dobro, če bi bile. Tisoče slik.

Ene boljše, druge slabše, ohranjenost je včasih res hecna stvar. Na nekem drevesu se lahko povsem dobro obdrži, na drugem pa že dolgo ni več vidna.

Tamauček s svojo energijo je pa itak frlel gor in dol, skakal in norel, kolikor je le mogel. Madonca, majo tile mladeniči energije, joj! Je pa našel nekaj super zanimiviga. Kot da bi bilo naslikano!

Našli smo tudi čemaž, a je bil še malo prefrišen. Bo še malo za počakat, čez kakšen mesec bo ravno pravi - na Kisovcu.

Malo nad Podkrajnikom se je začel še sneg, a nas to ni nič motilo.

Na robu Kisovca pa smo morali it kar malo po pameti, na nekaterih razpotjih res manjkajo označbe! A vseeno prej ali slej le naletiš na kakšno bolj obledelo markacijo.

Še ena skupinska, kjer je Tamauček pokazal vse svoje znanje pokvarjanja fotk. Velikokrat mu uspe, velikokrat! Navzdol grede pa je bil itak tako nadušen zaradi snega, da je bil tja do Podkrajnika že cel premočen... Kako se mu je uspelo metat v tiste tri centimetre snega in si pri tem nič ne narediti, mi je še danes uganka. Mladost, kaj?

Na Kisovec na topel čaj, kaj močnejšega, malo počit, si privoščit celo žgance, kakšno rečt in to je to. Nekaj slik sem naredil še v povratku, zraven pa seveda še dodobra vse posnel z GPSjem.

Tako je iz takega, ne prav super lepega dneva, ratal nadvse lep izlet in velik kup podatkov, s katerimi si bomo pomagali pri osvežitvi celotne poti.

Tags: , ,

domači kraji | hribi | markacisti

Ko se ti preprosto ne da

by piskec 4. avgust 2016 15:03

Tole bi bil čisto lahko tudi zapis o lenobi.

Ker se nama ni dalo nikamor, a sva pravzaprav morala. Celo dopust sva si vzela - kdo ve zakaj? - ampak vseeno se nama ni čisto nič dalo. Sva pa na koncu le nekako spravila skupaj nekaj energije, da sva vsaj nekam šla. Pa čeprav z avtom.

Na Celjsko kočo. Z avtom. Ja... saj vem, ampak pridejo taki časi, kaj čmo. 

K sreči so Trojane vmes. Pa kremšnite in krofi. K sreči. Ker drugače se nama tudi z avtom na Celjsko kočo ne bi dalo.

Malo sva šla naokrog tudi zaradi pohoda planinskega društva, ki je že bil dogovorjen za sredino maja. Zraven sva si ogledala še pomožne plane, kaj če bo dež ali kaj podobnega? 

Do Celjskega gradu, pogledat kdaj je odprt, koliko stane,

in če je v bližini kaka primerna gostilna.

S Celjskega gradu sva se odpeljala po mali, ozki cestici, skoraj nakupila kaj za domov, cene so bile ugodne,

a sva prehitro našla pravo cesto in se kar direktno odpeljala do Celjske koče. Nič nisva hodila, le s prsti po zemljevidu, se skušala spomnit, kako je bilo in s tem načrtovala naslednje korake. Spila ene tri kave in pojedla dve porciji pomfrita.

Še prej pa sva slikala vse smerokaze, da sva lahko opredelila čase. 

To pa je bilo v tem dnevu še najtežje opravilo! Ha.

In če sem povsem pošten - ko greš nazaj, se Trojane spet znajdejo na tvoji poti. Presneto!

Tags:

domači kraji

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP