Dunajski božični sejem

by piskec 15. maj 2020 16:00

Enkrat pa je treba it na božični sejem, ni res? Najbolje v Avstrijo, "na Dunaj!", "kje pa bo še lepši?!", sva si rekla decembra 2017.

In sva seveda tudi šla. Koliko pa je do Dunaja? Pet, šest ur lepo počasi (moj bivši šef je sigurno prišel v treh), mimogrede si tam.

V petek, 15. decembra sva tako spakirala že zjutraj - kaj bi se obirala! - in bila še v svetlem poldnevu v mestu. Hitro sva našla tudi najin hotel, za katerega Helena še danes misli, da je bil beden, meni pa je še vedno všeč. Kaj pa rabiš v sobi? Postelja, miza, kopalnica - to je povsem dovolj. Če se imaš v mestu super in si vsak večer zmatran ko pes, je pa tudi samo postelja dovolj.

Hotel je bil Hotel pension Bleckmann, po 98 € na noč z zajtrkom. Parkirala sva lahko brezplačno v neki sosednji mirni ulici brez problemov. Pa je bil pravzaprav precej v centru, vsaj za naju to za peš ni noben problem.

Najprej sva dobila to sobo, ki je na slikah, a je gledala na atrij in tako grozovito smrdela po čebuli, da je Helena v parih minutah odvihrala v recepcijo in se hitro vrnila z drugim ključem. Naslednja sobica ni gledala na atrij in je smrdela le tričetrt manj - kar pa je bila že zmaga! - je pa bila še celo malo manjša. Odkod toliko čebule sva se spraševala le do večera, ko so spodaj odprli etiopsko restavracijo in - po vonjih sodeč - jedli le in edino čebulo na milijon načinov. Ampak midva nisva več gledala na atrij, ha!

V dvigalu porabiš najprej pol ure, da veš, kam se moraš odpeljat. Prvo (1) nadstropje je namreč precej visoko, v tretjem. Pritličje, visoko pritličje, mezzanin in šele nato prvo nadstropje. Prav veliko jih potem niti ne ostane.

Lepo sva torej parkirala, vse odnesla - kot vedno tri letalske kufre (en na vsakega, v enem pa hrana). Malo motovilila s sobo, vse razpakirala, vse pogledala, se razgledala in jo mahnila direkt v mesto. Peš, jasno. Da si ogledava, kje sploh sva.

Dunajski božični sejem je bil enkrat proglašen za najlepši v Evropi, ampak ne vem več kdaj. Kar seveda ni čudno, da je bil najlepši!

Vse kaže, da vsi sodelujejo in zadeve so res prekrasno okrašene, niti ne preveč kičasto. Konec koncev pa je to božični sejem, nekaj kiča pa že mora bit.

Bratranci ljubljanskega biciklja, ampak prav veliko se jih ni vozilo, je bil presnet mraz. Škoda le, da ni bilo snega. Potem so božični sejmi še lepši.

Midva pa sva v petek zvečer prehodila cel center podolgem in počez, se ustavila prav na vsakem sejmišču. 4 € kavcije za lončke, dobiš in vrneš po celem mestu. 

Hofburg zvečer je bil prav impozanten in meni bolj priljuden kot podnevi.

Vsa sejmišča so varovali lepo zakriti betonski bloki. Vsi smo se delali, da jih ne vidimo, leto 2017 pač.

Na Mihaelerplatzu je bil en tak simpatičen sejem-ček. Luštno.

Ampak prej ali slej imaš cukrastega gluhwajna vrh glave, zato je treba it nazaj, v hotel, seveda spet malo naokrog, peš.

Naslednji dan nisva bila prav pozna, zgodnja pa tudi ne, ravno prav sva jo mahnila ven, si kupila 24h karto za prevoz za 7,60 € in se končno usedla tudi na tramvaj.

Sva pa seveda morala spet skozi center, da vidiva, kako vse to zgleda podnevi. Nisem pa povsem siguren ali sva odkrila kakšno novo sejmišče, mislim, da ne. Sva že prejšnji večer vse obdelala.

Tokrat pa je bil čas za kake druge oglede, ne samo po stojnicah hodit. Naprimer gotika, preprosto jo moraš imeti rad. Sv. Štefan. 

Tramvaj nama seveda ni bil dovolj, če že imava karto, je treba preizkusit tudi metro. Učinkovito, hitro, preprosto in dobro označeno. Kot je v navadi pri metrojih.

Pa še na kakšni postaji lahko najdeš še kake izkopanine! Super.

In kam sva jo mahnila? 

Vmes sem prebiral še vse možne ploščice po tleh, večina je bila v spomin in predvsem opomin.

Hundertwasserhaus je točno takšna, kot pričakuješ, da bo. Kako pa bi bila kaj drugega? Dolgo nazaj, v 2005, smo arhitekta občudovali že v Bad Blumau

Z vsakega konca malce drugačno, predvsem pa živo, živo!

Na metrojih so imel polno prikazovalnikov nekih števcev, dejstev in podobnega, večinoma prav nič prijetnega (koliko podhranjenih otrok, smrti zaradi vojn...), sem pa tja pa tudi kaj lepšega (koliko zaljubljenih na Dunaju v tem dnevu).

Slikala sva pa še en poldnevnik, če je to sploh bil poldnevnik. Kolikor vem, ni skozi Dunaj nobenga posebnega poldnevnika. No, ja, čisto mogoče je bila pa samo reklama. Zgledal pa je kot čisto pravi, moderni poldnevnik.

Čez dan jaslice počivajo in tudi kaj pojejo. Zvečer ni časa, se je treba fotografirat, plesat z otroci in podobno.

Lepo tudi podnevi, Karlkirche. Sejmišče sploh ni bilo prazno, ni pa bilo tistega vzdušja - sva čakala na zvečer.

Našla sva tudi grupo Marka Antonija od Arthurja Strasserja.

Dunajska secesija je bila vsa v delu. A naju to ni motilo, glavne slike Klimta so znotraj, ne zunaj.

Zato sva jo mahnila direkt v kavarno na - končno! - zaher torto. O, ja, se nimam kaj pritoževat, je bila dobra ko strela! Sicer ne vem, če to šteje, ker je bila Gelateria Casttelleto italijanska, ampak meni se je zdela zaherca taka, čisto prava zaherca. Mogoče pa še dobro, da so imeli italijani tole čez, ker kava... o, kava je bila pa res super! Se kar stopim ob temle... kaj se sicer ne bi, kapučino po 3.70 €, zaherca po 3.90 €. Kje najdejo te cene?!

In še dunajski walk of fame, Kurt Weill, skladatelj.

Vmes sva pa hodila in hodila in hodila. Pa se tudi malo peljala. Pa spet hodila. Skupaj sva naredila kar 30 km! Precej naporno je takole potovanje, moram rečt!

Malo počitka, potem pa spet ven, na božične sejme!

Oblike, barve, vse, kar ti srce poželi!

Ker je bila sobota, je bilo ljudi še malo več kot prejšnji dan.

Midva pa sva bila tokrat bolj na punču! Dober, dober... najrazličnejših okusov, a noben ne prav poceni. Dunaj, kaj čmo.

Pravzaprav v soboto zvečer nisva zdržala dolgo, gneča je bila prevelika in kmalu se nisi mogel niti premikati več. Potem pa kakšnega smisla nisva več videla in sva se umaknila v svoje sobane(!), v njih (mali sobici) nekaj pojedla in premlevala vse vtise. In šla kmalu spat.

Ker naslednji dan je treba it proti domu. A ne še domov! 

Schonnbruna pa res ne gre izpustiti! Pravzaprav je ravno na poti.

Soban in hodnikov in razkošja kraljev si nisva hotela ogledovat, sva raje korake porabila po malo širši okolici. To nama bolj odgovarja.

Sva kar nekaj prepešačila, a gor na hrib, do kavarne, pa le nisva šla. Že od daleč je moja gorenjska duša vohala kraljevske cene. Posebej še po parkirišču za 3.90 €.

Kakšne lepše slike pa tudi nisva mogla naredit, preprosto je vse preveliko. In še daleč preveč ljudi za najin - in vsak - okus.

Proti domu naju je nato na vrhu hriba ujel celo sneg! Sneeeeg!

Ampak to še ni vse!

V dolini je bilo spet sonce, na poti pa še eno mesto, kjer smo 2005 že bili, a, hej, zakaj pa ne? Gradec!

Kar naenkrat sva postala tudi lačna in kar naenkrat - (to se mi še danes zdi čudno, po mojem me je Helena nekaj okrog prinesla) - se je pred nama znašla restavracija Freigeist.

Mencal sem in mencal, v glavi preračunaval, a ne prav dolgo zdržal. Sem pa tja pa si lahko tudi kaj privoščiva, ne? Saj ne moreva celo potovanje samo na toastu pa siru zdržat...

V mestu sicer ni bilo nikjer nikogar (nedelja), ampak bar je bil pa poln in sva morala kar nekaj časa čakat. Pa sem tudi to potrpel, zgleda, da sem bil presneto lačen... In ker je bil to ameriški bar, sva po ameriško jedla. Pila pa po avstrijsko, k sreči pivo ni bilo ameriško. Vegi burger, jasno. 

Se je pa za vprašat, zakaj ne morem hrane niti enkrat slikat PREJ, ne pa vmes. Taka slika je *res* dokumentarna. Uff.

Po dobrem obedu za 27,30 €, od tega pivo Trumer po 3,70 €, pa je bilo treba še malo naokrog. In ker sva 2005 že oblezla center, sva tokrat napadla - le kaj? - ja, hrib, jasno!

Nikjer nikogar, vse nedeljsko izumrto, kot Ljubljana v osemdesetih - minus vojska.

Skozi Gradec teče Mura, na njej pa je otok. Na tem pa kavarna. Malce naprej pa Kunsthaus, kdo ve, zakaj je nisem slikal. Spodaj levo pa spodnja postaja vzpenjače.

Kar pa sva spoznala šele tu:

Peš je treba, kakšna vzpenjača neki!

Direkt do stolpa.

Vmes pa polno luštnih kotičkov. Ki so bili še posebej luštni zato, ker ni bilo več tako presneto mraz in ker je bil sončeeeeek!

Takoj za ovinkom pa sva spoznala, zakaj ni bilo nikogar v mestu - ker so bili vsi tukaj, na hribu! Juhhheeeeej! Na tole luknjo za slikat sva kar čakala...

Seveda, v nedeljo je v Avstriji vse zaprto, sejmišče na vrhu Schlossberga pa ne - in ljudi se je trlo!

Še zadnji večerni razgledi, preden nas spet pogoltne dolga zimska noč. Ah, evo, pa je Kunsthaus spodaj desno. 

In potem sva šla res domov. Res!

Nobene slike več.

727 km. Pravzaprav za vogalom, midva pa potrebovala desetletja, da sva prišla do sem. Eh. Sva pa sklenila, da je treba takle božični sejem še kdaj ponovit. Toliko glavnih mest okoli nas... 

Do Dunaja sva večinoma hodila v italijanske dežele, tokrat, po res dolgem času, malo v nemške. Te nama niso bile blizu, a tokrat nama je Dunaj pokazal lepo in prijazno plat. In mislim, da je bil tu nek preskok, ki se bo potem nadaljeval v naslednjem letu 2018 v Firencah, da sva malo bolj začela gledat proti severu. Mogoče za par let, mogoče za dlje, kdo bi vedel? Kar sva videla nama je bilo všeč in zakaj ne bi malo več poskusila?

Ker sva toliko hodila - res sva veliko! - je bil to Helenin 45. pohod!

Tags: , , , , ,

po svetu

Mokrica v snegu

by piskec 30. april 2020 12:10

A v 2017 z Veliko planino še nismo končali. O, ne, čakal nas je še veliki finale v začetku decembra.

In ta finale je bil res velik finale! V vseh točkah!

Začelo se je v petek, z dežjem v dolinah in snegom v višinah. Seveda sem se sam - spet - namenil peš. Avta do gor ni bilo za spravit, na gondolo pa niti ne pomislim. Sem se pa zato pripravil na težje razmere. Na dež.

A k sreči pelerine nisem potreboval, se me je - zaenkrat - vreme usmililo. A takrat še nisem vedel, da je to kakor polivanje olja na razburkano morje - v začetku je super, a kasneje vse udari še huje! 

Tokrat sem začel v Krivčevem, predvsem zaradi slabega vremena in tega, da smo pravzaprav vsi krenili od doma že zjutraj. Ne morejo me potem predolgo čakat, je bilo treba malo skrajšat.

Malo višje že sneg, ampak vse bolj pocasto, smrkavo.

Se je pa z vsakim višinskim metrom snežna oddeja lepo debelila in zadeve so postajale lepše in bolj ugodne.

Tačas sta se naša dva trudila od Šimnovca navzgor. Sedežnica seveda ni delovala. Razmere deloma ugodne.

 

No, pri meni pa se je na izhodu iz gozda pod Gojško planino počasi začelo komplicirat. Pogled nazaj, napihano čez pot, k sreči se ni preveč udiralo.

Sem pa Domžalca komajda videl. Dve uri do sem, se razmere kar poznajo.

Obvezen počitek, beseda ali dve in kako pivce, mogoče celo dva, potem pa naprej! V že kar hudo meglo. Tiste rdeče zimske markacije so spet rešiteljice! Udira se kar dobro, ni pa prehudo, da se še nekako sledit.

Izgubim se ne, niti narobe ne zavijem, čeprav do Mokrice ni najlažje prit. 

Dobrodošlica!

Čaki... al je bila tole dobrodošlica?

Skratka, kar dobro zmatran, a je bilo treba kmalu spet dol do Šimnovca po naslednje udeležence. Sem jih šel raje kar iskat in malo pomagat nosit. Megla ni prizanesljiva.

Čez noč nas je pa še dodobra zasnežilo in bilo je kar lepo... Kar dober zimski ambient, kajne?

Takole je pa bilo, če si šel malce naokrog. Nad koleni. Če nisi navajen gazit, je tole groza.

Naslednji dan je bilo pa vreme mnogo boljše! Juhuhuuuuu! 

Zapadlo je kar nekaj, a so progo zratkrakiral, ker je bil nek sankaški vikend, smučarjev smučarjev ni bilo. Kaj torej? Sankeeeeeee!

Popoldan se je pa lepo začelo malo jasnit.

In svetloba je postajala vedno bolj nora.

Do tistih rumenih, oranžnih in roza odtenkov. Noro.

Mislim, da smo naredili miljavžent fotk, čez katere se še do danes nismo prebili.

Ene par pa nam jih ostalo v spominu.

Kako seveda ne bi?

V nedeljo pa spet nekaj povsem drugega, malo bolje, a hud veter, ki se je le še krepil. Je bilo treba kar hitro dol, da gondola ne neha vozit. Takole je bilo na eni strani.

Na drugi strani pa... nobene fotke. Seveda sem šel tudi dol peš, tokrat do Calcita. Zato sem šel kako uro pred ostalimi, da me ne bi potem preveč čakali. Pa so me vseeno morali.

Mogoče bi bilo tokrat celo bolje, da bi šel z gondolo. Ker tokrat je bilo pa res totalno sranje. Na tej strani so se namreč združili sneg od prejšnjega dne, veter in megla! Vse troje sem imel v izdatnih količinah in priznam, da me je bilo že v začetku presneto strah. Kar se je izkazalo za povsem upravičeno.

Hodil sem lahko le od rdeče štange do naslednje rdeče štange. Do zadnje štange nad Velikim stanom je tako še nekako šlo, potem pa... me je kar naenkrat zagrnila totalna megla. Pa je bila stan pred mano par deset metrov, pa ga nisem videl. Nisem. Zato sem se držal naravnost in sklepal, da se bom zabil direkt vanj in bom potem hodil od stanu do stanu. Kako bi se lahko torej tu izgubil?

No, pa sem se. Izgubil sem se sredi stanu, sredi hiš, kjer sem imel hiše sigurno na manj kot na dvajset metrov! V tisti belini pa sem se hiš neverjetno uspešno izogibal in ko se je megla za trenutek dvignila (k sreči!), sem stal poleg žičnice, ki je pripeljala iz Tihe doline. Kaj? Kako? Šel sem naravnost, a sem prišel na rob stanu v pravem kotu na željeno pot? Opa.

Ja, opa. Mene torej ni neslo v desno, temveč hudo v levo. Hudo v levo. Ok, k sreči megla ni bila več tako huda, enkrat sem se že izgubil, morda se mi ne bo treba več še drugič?! A je postajal problem gaženja vedno hujši. Zaradi vetra se gosenic sank ni več videlo in kar naprej sem izgubljal pot in padal direkt v visok sneg. Gaženja nisem navajen in res je to težko. Za telo in še bolj za duha, sploh sredi megle, ko še po eni uri nisem bil niti skozi stan, skozi katerega drugače potrebuješ nekih deset minut.

Do Domžalca sem se potem še hudo, hudo nagazil, k sreči pa vsaj hude megle ni bilo več. Ne vem, kako bi to šlo drugače. Vsa pot je bila zametana, zapihana, vse se je udiralo, poti pravzaprav sploh ni bilo. In nikjer nikogar. Prebil pa sem se le, mislim, da sem rabil neke dve uri za pol ure hoje. 

Sem pa spoznal, kako lahko se na Veliki planini izgubiš. In to *sredi* Velikega stana, kjer od hiše nisi oddaljen več kot dvajset metrov. Pa nimaš pojma ne kje si, ne kam greš, ne kdo in kaj si. Če se elementi lepo poklopijo, si ga dobro nasrkal!

Od Domžalca pa je bil sprehod po parku, za robom se več ali manj vedno neha veter in huda megla. Vse ostalo je potem res ena lepa pot do dol. 

Kjer vedno srečaš sotrpina in si lahko izmenjaš kako zgodbo, dve. Sploh, če imaš ravno čisto svežo na zalogi!

Tokrat sem res dobil vetra in dobro izkušnjo ob tem, da mi pravzaprav ni bilo prav nič hudega. Le mnogo bolj se zdaj zavedam, kaj vse bi se lahko zgodilo in kako to preprečit. Pa še na lastni koži sem dobro preizkusil, da vse zgodbe o Velikoplaninski megli čisto res držijo! Čeprav tega res ne bi bilo treba, sem jim že prej verjel...

Naslednjič sem bil v snegu še malo bolj pazljiv, spoznal pa sem tudi, da so krplje presneto dobra naprava. Velikaplanina d.o.o. jih tokrat seveda še ni izposojala, ker se je zimska sezona začela šele čez en teden! 1:0 za vse tiste, ki ne pogledajo skozi okno!

Helenin 44. pohod od 50-ih!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Jesensko - zimska Velika planina

by piskec 17. marec 2020 19:50

Konec novembra 2017 še nič kaj dosti snega, le visoko v hribih. Tudi na Veliki planini ga je bilo bolj malo.

Priznam, da grem kar velikokrat gor. Najbližje je in ena od lepših tur, pa še super fino za kondicijo, če greš iz Stahovice.

S Planino ne moreš zgrešit, tudi če je vreme bolj tako, tako.

Razgled s Pasje peči je vsakič drugačen. Vsakič.

Pri Domžalcu je bilo že bolj zoprno, nekaj umazanega snega, večinoma pa megla.

A se je - preden sem spil pivo ali dva - več ali manj skadilo. Še lep dan se bo naredil?

Ja, res se je, nad Primožem sem že imel sončka. In vemo, kako je, če dobiš sonce konec novembra. Veselje!

Potem pa je v hribih zapadel sneg in s Tamaučkom sva morala it pogledat, kaj se dogaja. Še dobro, da sva šla, ker toliko snega pa še dolgo ne bo...

Šla sva kar od Kranjskega Raka, da ga ne mučim preveč, tam še ni bilo nič snega. Malce višje pa sva že natikala derezice, da sva lahko letela v hrib. Z mladci je hudir, hitri so!

Ampak že na Gojški planini sva bila vsa na oh in ah in sploh!

Celo gazit je bilo treba nekaj malega. Prekrasno!

Takole se pa je mladi fotograf trudil za lepe fotke, zelo požrtvovalno!

Je pa še meni kaka ratala, čeprav se nisem toliko trudil. 

Se je pa nadvse potrudil tale turni smučar, da je vrezal take natančne linije, eno za gor, drugo za dol. Enkratno!

In ja, res je bilo prekrasno!

A pot dol naju je še čakala in ker je bil sneg... in ker je bilo veliko snega... sva kar tam pod Gojško planino zagazila direktno navzdol v globok sneg. O, kaka uživancija!

 

Par minut je trajalo, pa je že plaval! Tako navdušenje ti pa da samo dovolj velika količina snega!

Mislim, da ga od takrat še ni bilo toliko... Ajej.

Tags: ,

domači kraji | hribi

Plački vrh z E-kipo Srčnih!

by piskec 17. marec 2020 15:30

Davnega leta 2017, nekje konec novembra. E-kipa Srčnih spet na pohodu. Mislim, da tokrat zadnjič.

Stari smo že.

Ampak takrat še nismo bili. Rado je bil sploh pripravljen na hude izzive!

Potem sem pa jaz že zjutraj od navdušenja začel s pivom... pa ni šlo več tako fino v hrib.

Čeprav na Brlogo je pa tak fin klanec, da ne moreš, da ne bi letel gor. In spustil duše.

Frajer, ja. Ko grem pa z Markotom, je pa on na vrh dve uri prej... 

Tole je tista zadeva, ki nas je vedno motila na Šentiljski in vedno smo upali - da nam tja ni treba. In res nam ni bilo treba.

Ampak zdaj smo pa le enkrat končno zakorakali v tisto smer!

Jesen je prekrasna, ne moreš verjet!

Klepetanja je bilo toliko, da prav čudno, da smo karkoli sploh našli. Hvala Rajkotu, da se ni pustil zmest.

Stolp. Oujea, nekaj zame. A čem al nečem?

No, ja, uspelo mi je, kaj pa čem. 

Še eno gasilsko, na naš stari način... kdaj smo že selfije delal, a, Rajko?!

Ograja za migrante tudi nas ni spustila.

Blata pa za izvoz - kot je pač navada v tistih koncih!

In spet tam nekje po panoramski poti. Super so tele Gorice!

V gostilno nismo zavili, smo imeli super pojedino na Zgornji Velki.

Ej, moji e-srčni, malo popuščamo, kaj? Priznam, da pogrešam naša druženja.

Morda še kdaj?

Helenin 43. pohod.

Tags: , , ,

domači kraji | pr norch

Slavnik

by piskec 3. februar 2020 10:30

Novembra 2017 je bilo povsem novembersko vreme, nič prav navdušujoče.

Je bilo zato treba izbrat Primorsko, naprimer na Slavniku že dolgo nismo bili! Helena naju je hitro prepričala, prav veliko se upirala tudi nisva. Kaj pa bi se, tam dol bo sigurno bolj toplo!

In je seveda tudi res bilo.

Odločili smo se za bolj nenavadno pot, a zelo pomembno je najt kakšno krožno zadevo, po isti poti nam res ni za hodit.

Začeli smo direkt s parkirišča pod železnico za Prešnico.

Potem pa se pot počasi vzdiguje. Sem in tja kak razgled, ki ga s pridom izkoristimo.

Sami nastopači pred objektivi.

No, eni bolj nastopaški kot drugi.

Ob poti je polno verzov, zanimivo in osvežujoče.

Potem smo pa že v naravnem spomeniku.

Vrh pa tudi ni več daleč. Nam je najbrž lažje, kot kolesarju. Ampak kdo bi vedel, kolesarji so itak norci, a ne?

Na vrhu pa ni bilo prav nič prijetno. Kot vedno je pihalo, sicer ne preveč, a zoprno. November, kaj pa smo pričakovali...

Čeprav prav veliko ljudi nismo niti srečali niti jih ni bilo za videt, pa je bila koča povsem polna! Sploh nismo dobili prostora in tisto pivo smo popili nekje v predverju, kar ni bila najboljša ideja. Je bilo mraz in zoprno, nič kaj prijetno. Zato smo se kar hitro dvignili in se raje šli gret na pot.

To je bilo bolj luštno.

Dol smo šli na Podgorje, se ustavili še v gostilni, ki nas je vse tri gostila dolgo let nazaj! Seveda smo se morali ustavit in nekaj spit. Je pa problem teh primorskih gostiln - povsod je mrzlo, ne znajo in ne znajo zakurit, ko je treba... 

Tako smo jo spet hitro podurhali, da nas ne bi zeblo, mimo parkirišča v Podgorju, ki je celo plačljivo.

In naprej ob progi nazaj do izhodišča. Sploh ni bilo prav blizu, a je bilo prav super, nihče se ni pritoževal, luštno je bilo hodit. Pa še z mladcem sva lahko tekmovala, kmalu me bo našibal v vseh možnih disciplinah, zaenkrat se pa še nisem dal. Vsaj na trmi sem še boljši...

In pa vlaaaaaaaaaaak!

Zadovoljstvo? Jasno! Vsekakor tokrat boljše kot sneg in še več mraza!

Helenin 42. pohod pri 50 za 50.

Tags: ,

domači kraji | hribi

Kokoš

by piskec 15. januar 2020 12:30

Konec oktobra 2017, tik pred dnevom mrtvih. Ko se širša družina zbere na primorskem - izgovor je obiranje kakijev - in včasih zavije še v kak hrib.

Tokrat smo izbrali Kokoš, hrib(ček) na meji med Italijo in Slovenijo, tam nam je pač s Krasa najbližje.

Eni so bili že zjutraj malce utrujeni.

Stari, povojni stražni stolp. Zapuščen. Bolj stranišče, kot kaj drugega.

Pa je treba hudo v hrib!

Do prvega sončka. Ko se vse ustavi in na plano pridejo sendviči, pivo... malcaaaaaaa!

Starejši, mlajši, najmlajši, v hribu vsi izenačeni.

Ha, meja! Kaj je že to?

Tole je pa tu že dlje časa kot tisti prejšnji znak.

Pa spet malcaaaaaaa.

Pa na vrhu spet m... eh, počitek, no. Smo že bili pridni.

Eni bolj, drugi manj. Pridni. Zaspani. Karkoli.

Kar veliko se nas je zbralo, lepo. Ni čudno, ko pa je bilo tako lepo vreme.

Dol seveda po drugi poti, ne bomo po isti hodil, to že vemo!

Ruj, ruj!

In še dva lovca.

Veselje sredi barvnih poljan Krasa.

Mi štirje smo potem na hitro zavili še v Repentabor. Pogledat cerkvico.

Pogledat razgled. Ko pa smo že tam...

Potem pa tisto, po kar smo prišli - kakiji.

Še malce sprehoda med vinogradi Terana, potem pa... žur, seveda! Tja do jutranjih ur!

Kakšen velik hrib tole že ni, je pa lep izlet, sploh za najmlajše in skupine. Ne preveč strmo, ne preveč dolgo, veliko prostora na vrhu, koča... vse imaš.

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Srečno 2020!

by piskec 31. december 2019 11:51

Vsako leto je boljše! Mal se staramo, mal pozabljamo, mal slabše vidimo, skratka, vse postaja lepše in boljše. Tudi 2020 bo!

O voščilih letos sploh ne bom razglabljal, tista leta osladnosti in neverjetnih količin čestitk, smsjev, voščilnic, emailov, ipd. so končno šla v pozabo zgodovine. Huh, dolgo sem čakal, pa končno le dočakal. Svet se torej spreminja, super. Včasih na bolje, včasih na slabše, težko je rečt, ko si znotraj.

V željah sem, tako kot vedno, bolj skromen. Naj bodo dejanja redka in velika, radosti pa majhne, a dovolj pogoste. Želja ima še vedno prednost pred obliko, formo.

Srečno torej! 

Tebi, Njemu, Vam in Vsem. Iz Srca.

Tags: ,

Na(s)proti Ogradom

by piskec 30. december 2019 14:34

Ogradi so en lep hrib ravno sredi vseh Bohinjskih gora, vsaj meni se tako nekako zdi. Te konce pa smo morali še raziskat, nekaj se tam naokrog nismo še najbolje spoznali. Treba je pač prehodit, se spoznat z gorami in z razgledi z vseh strani.

Konec oktobra 2017 je bil prav lep čas za to, tudi na macesne smo računali, zadnjič so bili že prav krasni! 

Nismo bili prav zgodnji, celo ura se je nekaj prestavljala, brez veze hitet - jeseni ni več treba tako hitet. Je pa hecno, da v hribe še najbolj hitiš takrat, ko je dan daljši in daljši, ko pa je kratek, se (mi) pa kar naenkrat ne mudi nikamor več. Hecno.

Ampak to ne pomeni, da smo šli sredi dneva, ne, ne. Na Bledu se je ravno začelo danit in prebujanje dneva je še iz avta zgledalo super.

"Oooo, kako lep dan bo!", sem bil že ves našpičen!

A svet ima včasih drugačne načrte s teboj. Hitro se vse obrne, sploh, če ti avto sredi vožnje užge rdečo lučko. Kaj? Wtf? Kako? K sreči tik pred Bohinjsko Bistrico, sem ga samo počasi zapeljal na Mercatorjevo parkirišče (spet!) in se začel jezit. Jep, kar precej sem se jezil, k sreči nič razbil, žilav avto, čeprav bi ga najraje zapeljal v kak graben. Pa ga nisem mogel, je rdeča lučka svetila...

Sem pa spet ponucal Andraža, najboljšega Bohinjca, ki nam vedno priskoči na pomoč, ko se nam tam okoli kaj zgodi. In to niti ni malokrat, čudni konci so to. Skratka, Andraž nam je pripeljal mehanika, avto je pa tudi kar naenkrat začel delat. Smo šli do delavnice, vsaj na tester pogledat, kaj se dogaja in je bilo nekaj glede svečk in dovajanja bencina. Pravzaprav nič prav posebno hudega, čeprav bi nas še vedno lahko doletela vleka. Mehanik je bil previden pri izbiri besed, ni hotel, da potem zaradi njega kaj uničimo.

Aja, tjale gor (spodnji hrib) bi radi? Na Ograde? Hja, težka bo, težka... Prav posmehovali so se mi, jebela cesta!

Mi je pa vseeno nekaj odzvanjalo v glavi, da pa mogoče okvara le ni tako huda, da ne bi... da ne bi mogli v hrib, ne? Saj vleka je tudi popoldan, čisto vseeno je, kdaj jo naročiš. Škoda dneva.

No, za na Planino Blato z avtom pa le ni bilo dovolj poguma, od tam bo vleka res malce težja, zato se je bilo Ogradom treba odpovedat. Proti Orožnovi koči in Črni prsti bi pa le lahko šli, nismo tule brez veze!

Pa smo šli. Tja nekam proti Liscu!

Malo nas je vse skupaj sicer preganjal avto, stroški, vleka, hujšega pa ni bilo.

Pot je bila lepa, mi vsi zadovoljni, nič prav napornega.

In kar naenkrat smo bili že pri Orožnovi koči. Mimogrede. No, skoraj dve uri, ampak to ni za nas prav veliko.

Razgledi so bili spet fantastični, slikarij spet nešteto. Kdo bo vse te fotke hranil?! In kje?!

Tamle smo bili zadnjič, kaj?

In ta ubogi Lisec, skoraj nikjer ni omenjen, Črna prst ga povsod zasenči.

A vseeno se nam naprej ni dalo. Avto je vseeno tam nekje zadaj v glavah povzročal nekaj šuma.

Sonček je bil, malo smo se greli, nekaj se v koči pogovarjali z novim oskrbnikom, ki je prišel z Ledin in mi je bil znan od zadnjič, pa ni bil nekako na pravi koči. Je pa Franci potem itak vse povedal in še kaj več!

Dol smo šli malo drugače, malo pentlje je bilo treba narest, ne moreš samo po isti poti hodit!

Same mulatjere?

Tudi Leandra so lepote zadele in vedno bolj je postajal razposajen.

Ustavljali smo se pa itak kar naprej. Je treba slikat. Gledat. Občudovat. Dol smo na koncu potrebovali več kot pa gor, čudaki.

Pa še eno skupno. Če dobro pogledaš, so Ogradi tam nekje zadaj. Morda se nam celo smejijo, a nič hudega, že pridemo enkrat tudi tja, ni hudir!

Potem pa zagledamo še objekt nekje proti vzhodu in - jasno, da gremo pogledat. Saj je vse pokošeno, zdaj nas ne bo nihče več preganjal.

Prvič smo bili seveda tukaj, pokopališče iz I. svetovne vojne. Sploh nisem vedel, da je tukaj, nad Bistrico.

Takole nas je neslo potem okoli Bistrice. Saj je kar nekaj poti, vse se najde.

Takole pa je bilo vse skupaj, nekih pet ur in pol, od tega v koči debelo uro. Je bilo veliko za povedat.

Potem pa v avto in z 80 km/h do doma. Nič se ni pritoževal.

Sem se pa potem v naslednjem letu jaz kar dosti pritoževal nad presnetim Renaultom... Tista svečka ga je namreč zafrkavala še dolgo, dolgo časa, pravzaprav se ni nikoli prav dobro popravila. In to kljub temu, da smo jo zamenjali, da smo zamenjali vsega hudiča tam okrog! Pa mu nikakor ni bilo dovolj, vsake toliko časa, ko nas je imel dovolj, je užgal rdečo lučko, včasih pa le rumeno, če je bil boljše volje. Sem se pa jaz zato vedno manj sekiral, nekajkrat sem šel še k mehaniku, potem sem si pa naročil OBD II zadevo pri kitajcu za 20 € in sem si občasno kar lepo sam brisal presnete kode in rdeče lučke.

Klinc pa renault sem že enkrat rekel, pa sem se spet nasračkal. Ampak nisem vedel, vedel sem šele, ko sem motorni pokrov odprl, prej je povsod Nissan pisalo...

Tako, Juke nam je torej Ograde sicer vzel, ni nam pa vzel lepega dneva, o, ne, tega pa ne! Zato mu tudi nismo prav veliko zamerili.

Helenin 40. pohod! Še deset!

Tags: ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS