Pejmo plezat IV. - Stol

by piskec 14. april 2017 14:51

Na našem naslednjem plezanju smo otroka zamenjali. Na Babi sva bila le s Flori, tokrat pa le z Leandrom. Poletje je hudir, težko je vse skupaj nabrat.

Sploh 14.8.

Tokrat je bil izbran Stol. Stol z avstrijske strani, tam, kjer je ena lepših zavarovanih poti, vsaj tako piše v vodnikih. In je res, lepa!

Parkrat sem tu že hodil, davna leta nazaj z Očetom in Mamo, a se - po svoji stari navadi - nič več ne spomnim. Res, da je tega že kar lepa kopica let, a vseeno. Lahko bi se česa spomnil.

Pa sem se spomnil le tega, da moraš prit v Medvedji dol in kje greš gor in dol. No, tudi to je nekaj, načrtovanje je potem precej enostavno.

Spet nismo bili prav posebej zgodnji, do tja je kar daleč, vleče se. A severna stran še ni bila v soncu, kar nam je dalo kako urico, dve prednosti pred vročino.

Na koncu Medvedjega dola je lepo urejeno parkirišče, spomnil se ga nisem, najbrž je to vseeno nekaj novega, se mi zdi, da smo se včasih pripeljali višje in dlje.

In spet, kot vedno - parkirišče ni bilo povsem polno, je pa bilo avtov že več kot preveč. Sicer pa smo vedeli - danes bo gneča, avstrijci imajo tole precej radi.

Pot po dolini je bila tudi tokrat dolgočasna. Da se malo ogreješ, razgibaš, da vklopiš vse zaloge potrpljenja, ker je že tam kazalo, da bo pa res gneča!

Sicer pa... en, dva, tri, pa si že blizu stene, pod steno. V prijetnem, a vseeno napetem pričakovanju!

Če preveč hitro stopaš, te lahko še odnese naprej. O, ne, mi tule zavijemo desno, nazaj grede pa bomo prišli po drugi poti.

Pred nekaj leti je staro pot v začetku nekoliko podrlo, zato so avstrijci začetek prestavili nižje in speljali pot direktno gor v stilu ferate. Pa pejmo direkt čez steno! No, malo me je to plašilo, priznam, nekateri so o teh začetnih metrih kar preveč pisali. 

In tudi od spodaj ne zgleda prav nič enostavno, vsem tamle na sredi rit dol visi. Presneto, kako bo pa meni tole šlo?!

A tam spodaj, ko smo bili tik pred tem, da gre zares, se je v meni kar naenkrat vse umirilo. Kaj pa češ drugega, saj ni izhoda. Če izhoda do zdaj nisem našel, je pa najbolje, da grem čez tole steno čimbolj miren, kajne? Sploh, ko imaš otroka s seboj, ki takoj začuti, če je kaj narobe in se začne sekirat ali pa še huje: bat.

Sva spustila Heleno naprej, ki je bila nenavadno tiho, sem videl, da tudi njej ni najbolj prijetno.

In res, takoj na začetku začneš direkt gor. Kakor me je bilo prej strah, je bilo potem povsem nekaj drugega! Se mi zdi, da je tudi Tamauček, ki je prej deloval precej živčno, kar naenkrat začel uživat.

Je pa hecno videt, kako se ljudje opremljajo direkt pod steno, meter, dva od vstopa. Pa ravno tam je najbolj nevarno, opremit se moraš vsaj pet minut prej! Eh, ne razumem, a nihče niti ne pomisli, al kako? A imamo čelade zato, da si glave ne podrgnemo ob skali ali zaradi česa drugega?! Jej, jej...

Sicer pa smo hodili v eni sami, bolj ali manj razvlečeni, koloni, lepo počasi in sigurno. Varovala res super narejena, še stopi so bili sem in tja betonirani, da ti še na kamenčke in krušljivost ni bilo treba pazit. Neverjetno.

Prehitevali seveda nismo, nismo tako hitri, smo pa tiste ta hitre spuščali naprej. Pohodniki večinoma avstrijci, nekaj tudi slovencev, vsi pa zgledno opremljeni.

Ko prideš čez prvo direktno steno, se potem več ali manj držiš grebena, vijugaš levo, desno, sem in tja tudi strmo navzgor. Precej divje, razbrazdano, vsak meter drugače, prav nič dolgočasno. Predvsem pa lepo.

Včasih pa tudi dol.

Tu smo si morali vzet malo pavze, dolga je že bila, padli pa smo tudi v neko luknjo in ljudi kar nekaj časa ni bilo za nami. Pa še senca je bila, na soncu je že pošteno pripekalo!

Celovška koča nasproti, tam mimo gremo pa nazaj. Neko zabavo imajo avstrijci, vse nekaj odmeva od pesmi! Kakšen praznik, pa ne da že praznujejo 15.8.?

Še kar nekaj poplezavanja, vendar nič več hujšega, hitro nam gre in že smo na grebenu, na drugi strani!

Potem pa so se začele naše težave s slikanjem. Ojej, najstniki so pač najstniki in tudi sam nisem bil prav nič drugačen (o, ja, tega se pa spomnim!). A takole sliko - naprimer - je bilo že težko narest.

Sploh pa je bilo še težje narest sliko, ki si jo je zamislila Helena! Leta 2009 smo šli namreč prvič skupaj na Stol in takrat sva se slikala Oče in Sin v taki pozi, ki je značilna za oba in kjer se seveda povsem enako drživa.

Heleni je padlo na misel, da bi pa zdaj, sedem let kasneje, to sliko še enkrat naredili. In smo poskušali, Helena je pritiskala, Leander se je skrival (ker je bilo res veliko ljudi!) in to je šlo sem in tja in sem in tja. Jah, kar nekaj časa smo porabili za to. Dokler nam le ni uspelo vsaj nekaj narest. Evo, tole:

Je pa bil tu en manjši problemček - seveda doma nismo pogledali, kje in kako smo se mi takrat slikali. Seveda da ne, zakaj pa bi?! Kaj pa mi to rabimo!?, saj vse vemo kako in kaj. In tako je rezultat pač tak, kot je lahko, če prej ne pogledaš in si ne osvežiš spomina:

Jah, druga poza, drug plac, drug... jeeeej, ta pravi smo mi! Vsaj rutka je še vedno ista, majica pa na srečo ne več. 

Čisto na vrh sploh nismo šli - se že od daleč vidi zakaj ne.

Potem pa hrana iz nahrbtnika in pivce po 4€ pri Prešernovi koči in rezultat je:

Čisto zares sta dremnila, ej! Kar pa ni čudno, sonce, vročina, zadovoljstvo s prehojeno potjo... kako ne bi?!

Mudilo se nam sicer ni, a tako počasni, kot smo bili zadnjič na Babi, pa le nismo bili. Še dolga je do dol, polovica.

Tokrat je šlo po melišču še mnogo hitreje, kot leta 2009. Zdaj fant ne potrebuje več roke, mogoče bi jo prej potreboval jaz.

Letelo je pa super, Helena pa spet naokoli, po tistem strmem, zlizanem pesku.

Je pa res, Helena je imela pa svoja veselja!

Pa še čevlje sva umazala.

Čeprav tudi njeni niso bili prav veliko boljši!

Tam med sedelcema je pa en tak lep travnik, da smo kar posedli.

In težko nas je bilo spravit naprej. Vsak meter navzdol se je poznal na vročini. Pred nami pa že Mačenska planina.

Muzika pri Celovški koči je počasi ponehavala, še vedno se je nekaj slišalo, a vedno manj. Mene je že fejst firbec matral, kaj neki se dogaja?!

Pogled na prehojeno pot s sedla, ki mu še zdaj ne vem imena (nekje piše Rupa, večinoma pa je v nemščini), leva pa je Svačica.

O, tamle čez, po tistem grebenu smo šli, čisto do vrha!

In, hej, žur se je ravno končal! Sem pa le izvedel, za kaj je šlo - Celovško kočo so obnovili in jo prav ta dan na novo odprli! Juhej. Pivo po 3,60€ (ceneje, kot v Prešernovi koči!) je padlo na super plodna tla!

Pod steno, kjer se srečamo s potjo navzgor, je bilo seveda treba narest zaključek - klobaso zašpilit!

Potem nas je bilo pa samo še eno samo veselje!

Za kosilo še maline

ter ledena voda medvedjega dola so vrnili ravno prav energije, da smo se navdušeni pripeljali še do doma.

Tokrat se nismo ustavili še dvaindvajsetkrat. Najbrž pa smo se vsaj enkrat, se ne spomnim več. Je bilo navdušenje nad prekrasno turo večje.

In to kljub vsem tisočem ljudi.

V hribih k sreči ni težko, zaviješ s prometnice in vse izgine. Ne vidiš več, ne slišiš, mir, spokoj, mimogrede.

Pejmo še, pejmo še! Kam naslednjič? Mala Mojstrovka? Ok, ok!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Markacisti na Kisovcu

by piskec 13. april 2017 12:11

Ne morem reči, da ima Planinsko društvo Domžale prav ogromno kilometrov planinskih poti pod svojim upravljanjem, nekaj pa se jih le nabere. 

Vsaj za kako večjo - včasih bi rekli zvezno - akcijo na leto. Tudi v 2016 je bila ena taka - urediti je bilo treba pot na Malo planino s Kisovca.

Planirali smo za konec junija, je bilo treba prej še les dobit, ga spravit pod delovišče, z njim še kaj narest in tako naprej... vse te stvari pa ne gredo na hitro. Začelo se je pravzaprav že spomladi, ko je bilo treba vedet, kateri les, s kje, kam, kdo in kako.

Nekje v drugi polovici maja se je izbiralo les, do akcije je bilo še kar nekaj časa! 

Pa vendar... vse skupaj se je zavleklo, les je bil prepeljan na izhodišče skoraj prepozno, na koncu pa je celo vreme odpovedalo poslušnost. Ni pa ni hotelo sodelovat. Kolikor se spomnim, so bili takrat celo veliki nalivi, ki so celo traso spremenili v blatno polje. Na, pa je bila akcija prestavljena...

Pa dopusti, pa to in ono - naslednjič smo se lahko zbrali šele konec julija! Je bilo treba še vse olupit,

izdelat ta prave - skoraj večne - nagnojeve količke,

in pripravit vse za akcijo v naslednjih dneh. Jaz sem sicer bolj nadzoroval, no, nadelal sem se kar dobro, čeprav nimam pojma, delo z lesom pa res ni moja specialnost. K sreči smo imeli mojstre, ki to znajo, zelo dobro znajo! In vedno je veselje videti mojstre na delu, le tako se lahko kaj naučiš, kajne?

Potem pa se je tudi vreme izboljšalo in sredi avgusta so kisovške strmine končno le postale delovno območje!
 
Takole se tovori debla po trasi navzgor. Precej naporno, predvsem pa počasi. Še danes nimam pojma, kako nam je sploh uspelo kaj takega pritovorit gor.

In to ne le enkrat, ampak kar naprej. Gor in dol, vedno bolj natovorjeni. Sicer se pa spomnim le tega, da so me najbolj boleli - gležnji. Od vse te teže, ki je nisem navajen... Že lastna je cel hudič, sploh v hrib.

Ta prav kljukec. Delovni kljukec. Te barvne kombinacije so neverjetne.

Vidi pa se dobro, kakšno je bilo vreme sredi avgusta. Bljaki. No, vsaj deževno ni bilo...

Takole pa mojstri potem naredijo - je kar veselje pogledat!

Povsem nepričakovano je tam nekje sredi dela na nas naletel tudi gorski kolesar! Kaj hujšega - markacisti ravno v delu na poti, z vsem orodjem v rokah, mimo njih pa gorski kolesar! Zaprepadenost obeh strani je bila velika in fant je v hipu premeteno pogruntal, da je zapeljal pravzaprav direktno v sršenje gnezdo. Kolo pod miško in še preden smo se lahko obrnili, je že skakal po stopnicah navzdol.

Se mi je zdelo, da so fantje pokazali kar nekaj dostojnega vedenja, za njim so letele le besede, sicer res da težke, a orodje je ostalo v rokah... Nikoli ne veš, strasti gredo lahko od 0 do 100 v parih sekundah, sploh pri vprašanjih markacisti-kolesarji.

Zabetonirali smo tri drogove za smerne tablice, tale je bil na žalost že pri postavljanju vprašljiv. Postrani teren, premalo vkopan... ne moreš za en drog porabit 200 kg betona, to ne gre.

A dela ni bilo hitro konec, o, ne! Cel dan je šel, od jutra pa čisto do večera. Sicer počasi, a vztrajno, stopnica za stopnico, ranta za ranto. Teren res ni najbolj dovzeten in sigurno še kaj manjka.

Evo, vse pridne roke MDOja. 

Ampak to seveda še ni vse!

Je treba naredit še po-nadelovalne aktivnosti. Naprimer, pomarkirat na novo! 

Čez dva tedna, konec avgusta, 25.8. smo se dobili Bojč, Lojze in jaz ter pomarkirali en krog okoli planine Kisovec.

Poleg tega smo namestili tudi smerne tablice na drogove. Tudi tiste s prepovedjo kolesarjenja na Pasji peči.

Takole že obvladam belo barvo, le še vedno so mi krogci nekam premali... Bo treba večje delat, večje!

Tisti slabo postavljen drog smo le z žalostjo opazovali, tam se ni dalo narediti prav nič. Potrebni bodo drugi pristopi. Je pa to hudir delat sredi strmine, vse, česar nimaš s seboj, moraš hodit iskat nazaj. To pa vemo, da ne gre hitro...

Pa še zadnja todnevna markacija za v zbornik društva...

 (foto BP)

Na Planini nisi nikoli sam, to že vemo, ne? In ljudje so prijazni, to je dejstvo. Po takem je lažje delat.

 

 foto BP

Ampak tudi to še ni vse! O, ne!

Smo morali še naslednji teden še enkrat na Planino, takrat bolj turistično, čez Rigelj na "Ko planina zadoni", a vseeno sva z Lojzetom nesla še eno ne-kolesarji tablico na začetek poti s Planine Dol.

Ne, ne, še vedno ni vse.

Čez teden dni Bojč pošlje sliko. Uganeš, kaj manjka? Jep, tablica za prepoved kolesarjev je že dobila noge. Nekdo se je kar dobro potrudil, imel s seboj ključ in vse.

 foto BP

Seveda smo dobili čez nekaj časa še sliko s poti čez Dol. Isto, brez tablice.

 

Žalostno. Pobalinstvo, kaj če bit drugega. V vsakem primeru je prepovedano, če je tablica ali če je ni. Torej je to le uničevanje dela, ki ga je opravil nekdo drug. To pa je pobalinstvo.

In s tem si kolesarji ne delajo prav nobene usluge, kvečjemu bo naslednjič, ko se morda srečamo, še huje in več markacistov bo bolj jeznih. Kar nič ne bo pripomoglo k rešitvi problema, ki ga bomo morali vsekakor najti s skupnimi močmi.

No, je pa lažje odšraufat tablico, ko nihče ne gleda in jo vržt stran. Nekaj si pa ta dan le naredil, se postavil na stališče, dokazal svoj point, ne?

Eh.

No, tako, zdaj pa je vse. 

En kratek odsek, pa toliko enega dela, dogovarjanj, organizacije, problemov, veselja in teksta.

In ko si enkrat okrog, lahko spet začneš od začetka - ja, seveda, nikoli ne prideš okrog, vedno skačeš malo sem in malo tja. Kakšno leto malo več, kako leto malo manj, v sklopu zmožnosti, časa, sredstev. 

Težko delo gor ali dol, nima veze. Zvečer si presneto zadovoljen, to pa šteje, zato komaj čakaš na naslednjo akcijo! 

Tags: , , , ,

domači kraji | markacisti

Murka

by piskec 4. april 2017 16:10

O, ne, tokrat pa ni bila ustaljena Mokrica, o, ne!

Tokrat smo preizkušali drugo kočo - Murko!

Murka je koča Elektro Ljubljana in je ena od tistih na Mali planini, ki ni povsem v skladu z ostalimi kočami. Nekaterim pač uspe, tako je v tej deželi.

Koča je velika, zato se nas je zbralo tudi kar nekaj. Da bo polno!

Pridružili so se nam še prijatelji z dolenjske (ki so pravzaprav tudi priskrbeli kočo!), zato sva s Heleno načrtala še nekaj ogleda Kamniške Bistrice, na Planino bomo že še prišli!

In tako smo, v začetku avgusta 2016 - začeli pri Firštu, brez golaža tokrat, a z malico! 

Predaselj seveda ni mogel manjkat!

Pri Jurju pa sploh ne! S svojim razgledom... Ah!

Veliko sva razmišljala, kako velik krog naj gostje naredijo, ampak mimo lovske koče prek Spominskega parka se bo pa že treba sprehodit!

Pes čuva Kurjo dolino.

In taki lepi novi mostički na koncu Spominskega parka! Se prav vidi, kdo jih je delal!

Ob poti nazaj do Doma v Kamniški Bistrici smo našli še zanimive oznake. Prav stalne že ne morejo bit, ne? Take stvari me vedno tako ziritirajo... ko sem pa tak firbec. Kdo je to naredil? Zakaj? Čemu? Kaj pomeni? Aaaaaaa!

En krog naokoli izvira in namočit noge, da se vidi, da tule niti v začetku avgusta ni prav posebne vročine...

In smo že bili na Jelševem konfinu. Prtljaga je šla gor z avtom, mi pa, kakor je treba, peš!

Prihod na Planino je vedno nekaj čudovitega, pa najsi gre za katerikoli letni čas!

Navdušenje se hitro prikrade med nas! Oujea!

Ta pravi pohodniki smo! 

In ne, nismo je zgrešili. Iz prve smo jo našli! Mimogrede!

Malo okoli domov Velike planine, nekaj raziskovanja pa ja mora bit!

Tudi Poljanski rob spada med zanimivosti!

Med drugim je prav dober tudi za kako lastovko, ne?

Potem se je pa še tak lep večer naredil... ojej.

Kdo bi pa šel še zgodaj spat v takem?!

A jutro na Planini ni prav nič drugačno, kot večer, vedno te kaj preseneti. Tokrat je bil to zajec in to presneto velik zajec! Tega sem pa res prvič videl tule naokrog!

Zajtrk je bil več kot obilen - vse barvni žganci na kar par načinov! Ojej, za štirinajst dni pojedine! Dobro pa za prste obliznit in to že dopoldan!

Seveda smo šli še v Vetrnico, a tokrat še celo v tamalo Vetrnico, stopnice so res narejene profesionalno!

In evo ga, sneeeeeg! Čisto do njega pa le nismo šli, je bilo vseeno preveč blatno, da bi se dričali do dna.

Tudi na Gradišče je treba splezat, da lahko rečeš, da si bil na vrhu.

In ker se na Velki vedno kaj dogaja - tokrat je bil to Planšarski praznik, 7.8.2016. Kar nekaj ljudi, kajne?

Težko je bilo dobit prostor pri Gradišekovih, težko... Kar nekaj potrpljenja je bilo potrebnega!

Za naslednji dan pa je imela Helena pripravljeno povsem drugo zgodbo - Konja! Jeeeeeeeaaaaah! O, koliko zgodb že kroži o tem Konju, vsaj par jih je, sploh od takrat, ko smo ga prvič skupaj napadali, a nam zaradi snega ni uspelo. Od takrat naprej ni dneva na Veliki planini, ko ne bi bilo vprašanja: a gremo na Konja? Tako sva nahecala Tonija in smo šli.

Mimo Mežnarjeve bajte, kjer - kar malce čudno - tokrat ni bilo nikogar.

Od tam pa ni prav več veliko do vrha! In res je, na Konju se svet spremeni in kar naenkrat si v središču Kamniških gora. Planine ni več, so samo še gore, povsem drugo okolje.

Smo pa za Konja morali izbrati neko srednjo pot, kar je pomenilo, da smo šli dol do Konfina, se usedli v avto in se zapeljali do planine Dol in od tam šli na Konja. Pa seveda tudi nazaj tako, le da smo za nazaj grede za gor do Murke izbrali drugo pot - čez Kisovec.

Tam sem še na hitro preštel vse hlode, ki jih bom moral že čez nekaj dni prenest precej višje... markacisti, pa te finte. Huh, kar nekaj preveč jih je bilo!

Še mimo Jarškega in smo že čisto veseli! 

In tako se je podaljšani vikend počasi zaključeval, je bilo treba pospravit, se poslovit, odit v realni svet doline.

Murka nas ni razočarala, prav nasprotno! Velika in postavljena na samem ob robu Male planine z veliko elektrike (električarji, jasno!) je bila prav super dom v tem prekrasnem vikendu!

Toniju in druščini tako lahko rečemo le še - ja pa pejmo še kdaj!

Tags: , ,

domači kraji | hribi

T-2

by piskec 22. marec 2017 15:04

Tole sem danes poslal na t-2. Kaj drugega (zaenkrat) niti ne morem. 

Naj vsaj vedo, da se mi zdi to podlo in da proplus programi niso taka terna, kot si predstavljajo. V tej deželi je tako ali tako doma zgrešena predstava realnosti, zdi se, da tudi operaterji niso imuni na to.

Če jih kaj prepriča, je to najbrž denar, zato jih morda prepriča devet evrov na mesec manj, 108 € na leto manj.

Je pa seveda ironično, da bom za devet evrov manj še vedno videl proplus programe. Hecno.


Spoštovani,

 
prosim, da mi na mojem priključku ukinete TV programsko shemo M in da ostane osnovna programska shema, ki je že zajeta v naročnini T4 Tera.
 
Ne strinjam se namreč s podražitvijo televizije, ki je opazno povezana z zahtevami in izsiljevanjem PopTVja. Ne strinjam se, da so paketi dražji zaradi tega, ker so v njih zajeti programi Proplusa. Ti programi bi morali biti po mojem mnenju poseben paket, ki bi bil tudi plačljiv posebej.
 
Dolga leta sem že vaš zadovoljen naročnik, a bom z veseljem takoj prešel k drugemu operaterju ko bo kdo uvedel posebej plačljive pakete za Proplus programe.
 
S spoštovanjem,
 
Aleš

Tags: ,

resnobnosti

Pejmo plezat III. - Velika Baba

by piskec 8. marec 2017 15:30

U, tole je bil pa en tak dolg izlet. Dolg kot izlet in dolg po tem, koliko smo se obirali. Obirali, obiral in še malo obirali. Ker obirali smo se pa res kar naprej.

Kljub temu, da smo vstali že navsezgodaj in da sem zjutraj komaj odprl oči, toliko navsezgodnji smo bili! Tokrat le trije, Tamauček je bil konec julija na taboru, mi pa nismo hoteli spustit lepega vremena in prostega vikenda. Sva pa tudi že vedela, da se bosta otroka naslednjič zamenjala in bomo takrat vzeli Tamaučka, Flori pa bo tistikrat vandrala po svetu.

Za tretjo zavarovano pot smo določili Veliko Babo v Kamniških, napadli jo bomo z Jezerskega prek Ledin. Pravzaprav kar dvojno plezanje in kar dolga tura. Kar je na koncu tudi bila!

Kdo ve, kaj je bilo zjutraj, sem bil preveč zaspan, le bežno se spominjam dolge vožnje skozi najdaljšo dolino v teh krajih in kako nikjer ni bilo nobenega, ne avta ne človeka. Pa smo si vsak pri sebi mislili, super, danes bo res super, nikjer nikogar.

Ha!

Takole je bilo, ko smo prišli do parkirišča v Ravenski Kočni. Ha! Od kje neki so se vzeli, hudirja?! V celi dolini Kokre nismo srečali niti enega avta...

Ja, seveda, prvi, ja. Komaj, da smo dobili parkplac. Brihta, še prej bo treba naslednjič vstat!

No, resnici na ljubo je treba priznat, da smo bili na parkirišču ob 6:40h, kar sploh ni zgodaj. Le meni te zgodnje ure ne gredo najbolje pa se kar naprej nekaj pritožujem. Te (kvazi) jutranje misli je treba torej vzet z rezervo.

Eni seveda ne zmorejo in parkirajo čim dlje morejo. Ker... hm, zakaj že?

Mi pa smo se ravno dobro ogreli do nove spodnje postaje tovorne žičnice. Jutra so vedno hladna, ogrevanje pa pride prav.

Slovenska pot na Ledine je vedno super, tu sem in sva šla res že velikokrat, kratka ampak sladka. Pa z res malo dostopa, slaba urica pa si v steni. 

Ta prva markacija je res velika, ni Flori majhna!

Naša opremljenost je bila kar dobra, ob taki gneči brez čelade seveda nikamor. Povsod so bili ljudje, pred nami, za nami, nad nami, ob nami...

Večino spuščamo naprej, ne maram gneče in ne maram, da mi kdo diha za ovratnik. Ker ljudje to radi počnejo, sploh pa povsod samo še tečejo in šibajo. Ker lahko. Ker morejo. Ker morajo. Ker se je treba pokazat.

Mi pa... ja, komu neki se pa mudi?!

Že na vrhu Slovenske smo bili precej navdušeni, plezarija je luštna, dan pa je bil prekrasen! Pa še koča je blizu, juhuhu!

Še prej smo pogledali v Žrelo in v grozoto novo našpičene poti. Prej tole ni bilo prav nič hujšega, zdaj pa... no, ne vem, nekateri imajo pač radi železje. Koliko pa bo to pripomoglo k manj dela in popravljanja na poti, bomo pa šele videli.

Na pomolu je takole slikanje obvezno! Obvezno! Kako tudi ne, v takem okolju!

Češka koča na drugi strani. Kdaj drugič, ko bomo delali Frischaufovo in Kremžarjevo pot!

Na Ledinah smo se seveda prvič ustavili in ker je bil vroč dan, sem si privoščil pivce. In, hej, imeli so Kozla! Kozla, juhej! Ja, težko me je bilo spravt stran, ampak je bilo treba hčerki povedat ene par resnic. In kaj pokazat. Ker očetje pač to lahko in tudi moramo počet, ne?

Potem pa smo spet navesili nase vso opremo (ki smo jo prej po Slovenski dali dol) in se zapodili v prečenje sten Ledinskega vrha. Precej objektivno nevarna pot zapadlemu kamenju. Itak je vse razbito, povsod sam grušč. Drugače pa super speljano, nikjer kakšnih hudih prepadov, čeprav se ti prej zdi, da bo to težko.

Tako vmes nismo prav veliko slikali, šele na pomolu, preden smo se spustili v zadnjo grapo, ki zgleda precej grozeče, a je strah spet precej brezzob. Je pa okolje... no, prekrasno, kaj pa drugega!

Rudijeva vertikala je pa... no, precej strma. Vsaj meni se je tako zdela, čeprav sta punci vztrajno zatrjevali, da je tole skoraj walk in the park. Ampak se nisem dal. 

Kakorkoli obrneš je precej strma, žica je sicer dobro napeta, ne veš pa prav dobro, kje bi hodil. Levo, desno, ob, nad, včasih imaš zajlo tudi vmes. Varovanje ti pa včasih tudi narobe hodi. In potem se toliko ukvarjaš sam s sabo, da si hitro gor.

Vsekakor zanimivo.

Je pa res, da sem potem ob kamnu, kjer se Rudijeva vertikala konča in se poti združijo, povsem omagal. Do vrha Babe sem se potem vlekel, kot že dolgo ne. Ni pa ni šlo, nikamor ni šlo. Je samo padla vznemirjenost ali me je že pobralo? Po teh parih urah? Ok, štirih urah?

Tako, da sem kar dobro počival. In občudoval. Ker je kaj za občudovat, o ja, je!

Poslikal sem še steno Križa, v njej se pri povečavi seveda najdejo tudi ljudje - tako doma potem pogledam, kje gre pot in koliko me mora bit strah, ko bomo enkrat šli čez tole. Na žalost je prav ta pot še isti dan vzela življenje. To leto že premnogo življenje v gorah preveč.

Še eno skupinsko, da se ve, kje smo bili!

In gremo dol. Punci sta seveda navijali za vertikalo v nasprotni smeri, ampak saj res nismo nori, ne? Bo pa treba malce gor ob Ledinskem vrhu do Jezerskega sedla. Malce. Pa saj imamo cel dan smo govorili še vedno, pa je bila ura že poldne...

Tam nekje pri sedlu se mi je zazdelo, da bi morala biti tule nekje ferata na Storžek. Storžek? Ubogi Storžek, z večino strani je sploh neviden, z ene strani pa kipi v nebo kot kak največji steber v KSA. Večinoma je pa neviden, še na karti ga ni, ni dovolj pomemben. 

Ampak vstop v ferato sem pa le našel. Seveda doma, ob dobri povečavi, se tamle spodaj nekje vidijo zajle čez gladke plošče. No, tule pa skoraj gotovo ne bom šel, a obljubil pa le ne bom... Pa slika je postrani slikana, saj je strmo, ne pa toliko!

Ljudi je bil cel kup, zgoraj, dol, v steni, pod steno, skratka vikend je bil enkraten, ljudi polno, a se gamsi (gamsi!) niso prav nič sekirali in so bili tokrat celo z družinami toliko pogumni, da niso pobegnili že ob prvem človeku. Tako pa smo lahko opazovali mladino, ki se na snegu ni obnašala prav nič drugače kot človeška mladina. Gor, dol, levo, desno, v par minutah opazovanja se ti je že kar rolalo v glavi, toliko so mladički preskakali. In ko jim je bilo vroče, so lepo pritisnili trebuščke na sneg. 

Spodnji del Ledenika pod Skuto, ki je bil to leto kar presenetljivo velik, pravzaprav je celo zrasel.

Na Ledinah je spet zapasal Kozel, vzdušje pa je pokvaril helikopter, ki smo ga gledali, kako je pobiral ponesrečenca v stenah Dolgega hrbta. K sreči (no, sreči) samo zlomljen gleženj. Je pa zgledalo, kot da se bo helikopter vsak čas zaletel v steno, od daleč je še huje vse opazovat.

Dol je šlo potem počasi, vročina je bila že huda. Smo si večkrat ogledali, kje vse smo hodili.

Seveda po lovski dol. Je tudi kar za pazit, sem in tja je strmo in prepadno.

V dolino, do Karničarjev, smo se priklatili po desetih urah, kar je bil kar rekord v obiranju in počasnosti. Saj nismo toliko hodili, bolj smo se zatikali. Vročina pač naredi svoje.

Je pa zato tole dvoje tako pasaloooooo... O, tole bo treba še prit probat!

Je pa res, da smo pojedli premalo in nas je vse skupaj le presneto razdražilo. Pa še vroče je bilo, sem to že povedal? In tako...

je padla še pica v Lahovčah. S prekrasnimi razgledi. 

Kar nekako nismo in nismo hoteli domov in smo res izkoristili vsako možnost, da smo se ustavljali, nekaj prčkali, jedli, pili, se razgledovali.

Ampak... saj tako mora bit, ne? Kam se nam pa naj mudi? 

 

Naslednjič pa na Stol!

Tags: , , , , ,

domači kraji | hribi

Morje 2016 - II. del

by piskec 17. februar 2017 17:00

Ja, še dobra polovica okoli Dugega nas je čakala. 

Pa smo najprej pogledal še eno fejst plažo, a vsaj nama ni bila toliko fejst, ker je bilo ljudi več kot preveč. Mogoče je fejst marca.

Nato pa smo bli... no, kaj? Kapitani, a ne?! Ja, še posebej jaz.

Je pa Telašćica seveda nadvse lep naravni park.

Skale, stene, kar nekaj časa smo se vozili ob njih. Malce raziskovali, a ne preveč, nas je vseeno čas kar dobro priganjal.

Potem pa smo smuknili tam vmes med enim nacionalnim parkom in drugim, se nekaj časa počasi vozili, ker je bilo pod dva metra globine, se malo ustavljali, a se na koncu prebili na drugo stran. K sreči ima Dejan vse to v malem prstu, jaz tudi približno nisem vedel, kje smo. Na morju pač nisem doma.

Je pa za Pašmanom na eni strani že svetila luna,

na drugi strani pa se je poslavljalo sonce.

Mi pa smo prišli v zavetje mandrača že kar v temi. K sreči je polna luna dobro sijala. Torej nam je uspelo, sicer le za las, presneto dolga je bila! Okoli Dugega pa res ne more bit kratka, ne?

Naslednji dan sva pustila Tamaučka pri prijateljih in krenila naprej, da teh par dni užijeva sama. Kar dobro se je tole poklopilo, res!

Seveda pa nobena stvar ni tako enostavna, svet se mora vsaj za silo uravnat. Kar pomeni, da sva pravzaprav preletala polovico Pašmana in cel Ugljan in nisva našla nič pametnega. Nič! O, saj so bili kampi, a vsi majhni, natlačeni, polni. Prepolni. Na koncu sva malicala na neki klopci sredi Mulin čisto na koncu Ugljana in razmišljala, da greva domov.

Japajade. En kofe, pa se nama je nivo morale vsaj malce dvignil.

Vsaj toliko, da sva se zmenila, da greva dol z otoka, greva na celino, v okolico Zadra kaj poiskat!

A midva ne bi bila midva, če ne bi... točno to:

spet sva imela čast za prvo mesto in spet sva lahko parkirala zastonj! Tale Pašman/Ugljan naju ima pa res rad! Juhu!

Kaj bi se človek sekiral? Tisto uro in pol sva porabila za kopanje na prav lepi plaži in za mrzlo pivce. Oboje se je prav super prileglo!

Pa še vrsto na trajektu sva lahko izbrala! Ha, kdaj ti to uspe, a?!

Potem sva pa malo krožila po Zadru. In okoli Zadra. In še malo sem. Pa tja. Pa sem in tja. Pa sva našla celo tisti apartma izpred (petih!) let, a je bil - presneto! - zaseden. Potem sva imela pa dovolj in sva šla na pivo nekam, kjer so imeli internet, da sva lahko brskala po bookingu. Pa tudi tu ni šlo vse prav, saj so nama zagotovili, da imajo net, pa so imeli plačljivega. Se je Helena kar precej razburjala, jaz pa sem seveda gledal po moško v tla in mrmral, da sva si itak sama kriva. No, malo sva že bila, malo bi jih pa tudi lahko nakuril. Jim ne bi nič škodilo.

Kakorkoli že, skoraj sva že pobrala šila in kopita, ta dan že drugič, ko sva le našla nekaj, kar bi bilo tudi za naju kolikor toliko ok. El Mirador se je slišalo precej kul, sva kar direkt rezervirala in se odpravila tja. Precej blizu centra.

Potem sva pa iskala hotel gor in dol in sem in tja, pa ga ni bilo nikjer. Dokler nisva na nekem vogalu le opazila tablice El Mirador in telefonsko številko. A? Pa sva le poklicala, kaj pa sva hotela in že med pogovorom opazila, da nama na vso moč maha teta iz pekarne. A? še drugič! Pa sva kar pri njej dobila ključe - pejta vidva pogledat, pa bomo videli!

Izkazalo se je, da je El Mirador pravzaprav stanovanje v bloku, ki ima par sob. Takih odvetniških sob.

In skupno kuhinjo.

Neverjetno. Na to pa sploh nisva bila pripravljena!

Najprej sva kar hotela it, tole pa že ni hotel, a sva se potem le usedla in malo razmislila: "kaj pa midva sploh potrebujeva?" No, šlo je malo levo, malo desno, a sobica je bila prav super in če si se fino nagnil čez balkon, si lahko videl celo morje! Jeeeej!

Prav veliko slabosti pravzaprav nisva našla, skupni prostori so bili kvečjemu prednost. Sploh pa bližina starega mesta. In brezplačno parkirišče.

Seveda, ostala sva, teta v pekarni je bila čist vesela. Neka sorodnica od lastnika. Le kot opomba - ko sva bila midva tam, je bilo nastanitvi ime le "El Mirador", navajan je bil kot hotel, zdaj pa je "El Mirador Rooms". 

Vsekakor zanimivo, tega res nisva pričakovala, a sva se k sreči sprijaznila. Ker nama je bilo potem res fino tistih par dni.

Do mosta sva imela tri minute, od vsega najhuje pa je bilo priti mimo vseh pekarn, ne da bi se zataknil. Ali pa nazaj grede, ko pa sva se vedno zataknila v bifeju pod sobo na "enem" mrzlem.

Kaj sva naredila prvo? Ja, seveda, v hrib sva splezala, na zvonik!

Da si od zgoraj ogledava. Se noben od naju ni več spomnil ali je že kdaj bil tule gor. Skoraj sigurno sva že morala bit, kdo pa še ni bil, ne?

Na hribčku sva se pritoževala, kakšno svinjarijo vsi pustijo in nihče ne pospravi, a sva hitro vzela nazaj - le prezgodnja sva bila. Natakarji so ob desetih dopoldan šele začenjali živet. Počasna je turistična, ne pa midva.

Zmotiva le take. Ta trdne.

Pa morske orgle, pa planete pa... no, zdaj približno veva, da so tole svetniki, ampak utripanja lučk pa še vedno ne štekava. Mislim pa, da nisva edina.

Ogledala sva si še tekmo, kdo ve katere lige, morda tudi prve.

In čakala na tisti, najboljši, največji, naj, naj, naj zahod. 

Skupaj z nama so pa čakali še ostali tisoči. Naprej, do orgel nisva niti poskušala prit, ni imelo smisla.

K sreči sem dovolj visok, da sem - daleč prek polovice - vsaj toneče sonce ujel brez kake pleše zraven. Tule pa gre direkt v morje, pri vseh otokih je to že težko najti.

Ja, lahko bi se zapeljala čez, pa sva raje spet šla čez most. Vsa pa vsaj zvedela, kaj so to Zadarski barkajoli.

Večerja v skupnih prostorih je bila super. V sosednji sobi sta bila še dva čeha, a to sva vedela bolj po stvareh v hladilniku, kot po hrupu. Prav lepo smo se vedno zgrešili, vse kaže, da sta imela tisti pravi, turistični časovnik.

Glede turističnega časovnika sva v Zadru sploh spoznala kar nekaj resnic, ki so se nama razkrile šele po parih dneh, prej sva le debelo gledala in se več ali manj čudila. V Zadru je namreč vse lepo urejeno, organizirano. Nekaj hotelov je v starem delu mesta, ostali so pa na kupu precej daleč stran, na obali. Niso posejani enakomerno po mestu, ampak imaš lepo hotelski predel samih hotelov. Pa imaš predel samih bank. Pa predel samih pekarn. Pa predel... itd. skratka. Več ali manj je vse zbrano na istih koncih. 

Druga stvar pa so časovniki gostinskih objektov, ki se super prilagajajo turističnemu časovniku. Naprimer, do 11h povsod dobiš kavo, vsi gostinski objekti so bar, caffe in podobno. Po 11h se pa kar naenkrat skrivnostno preobrnejo in do 15h so povsod le še lunch zadeve. Da bi v takem (prej) baru dobil po 11h kavo, je nemogoče. Samo kosilo, prosim! No, po 15h se zadeva spremeni in do 19h vsi ponujajo samo in edino pizze. Nema više kosila, pizza ali pa nič! Od 19h naprej pa samo še cocktails partiji. In res, prav poiskala sva par gostinskih objektov, ki so se kot kameleoni točno ob urah spreminjali iz ene oblike v drugo. Tako nikoli nisi pravzaprav vedel ali si tu že bil ali se je le zamenjala preobleka.

Zaradi tega časovnika sva imela nemalo težav, večinoma sva bila prezgodnja. Prekmalu na kavo, prekmalu na pivo, zvečer pa prekmalu spat. Nikakor nisva padla v vseobsegajoči preklemani turistični časovnik.

Zato pa sva lahko bila namreč naslednji dan točno ob sedmih (zjutraj!) že na Zadarski rivi, da sva se lahko na miru skopala. Le midva in par še globoko zehajočih sprehajalcev psov. Turistov: 0. No, edino, če je bil v kakšnem grmovju še kak včerajšnji...

Ampak morje je bilo pa super! Ob osmih, ko sva se vračala skozi mesto, sva pa že srečala par ljudi. Par. 

In tako se te zadeve ponavadi končajo. Ko se usedeš v avto, pogledaš naokrog in... pomahaš in odpelješ. No, prej pa še vrneš ključe teti v pekarno. In ti napiše en velik list, kao za račun, čeprav seveda nikjer ni nobene fiskalne zadeve. Zgleda pa kot račun, kaj pa turisti vedo! Pa sva bila tiho, zadeva je bila super, soba in prostori čisti, ljudje se trudijo in to nekaj velja. Kaj bi jim zameril davčni odtegljaj...

Od Zadra je potem avtocesta precej dolgočasna, le pred domačimi kraji se je treba spet odločit. Greva čez Zagreb, trpet čez Metliko, se vozakat čez Črnomelj al kako?

Pa sva tokrat celo izbrala trpljenje čez Metliko. Kdo ve, zakaj. Najbrž zato, ker tu pa res nisva bila že sto let ali pa celo več. Nisva pa zdržala celotne poti, v Težki vodi sva se ustavila na pizzi (jasno!) v hudi sopari in se po pospravljenih tanajvečjih (jasno!) komaj spravila naprej.

A do doma se nama je morala že toliko dvignila, da sva že začela razmišljat ali je doma sploh kaj za jest?

O, ja, je bilo!

Takole nekako je šlo tokrat, naše morje v letu 2016.

Večkrat po malem, enkrat na dolgo? Vedno ostaja isto vprašanje. In kolikor odgovorov na to sva že dala! Pa nikoli z nobenim odgovorom zadovoljna! Vedno je treba probat ponovno.

Zakaj pa ne?!

Tags: , , ,

po svetu

Morje 2016 - I. del

by piskec 26. januar 2017 12:40

Da gremo ponovno na Pelješac, smo se kar hitro domenili. Lani smo bili na Lošinju, na Pelješcu pa že pred tremi leti. Tremi leti! Že!

V začetku poletja je bilo to leto precej kaotično, vsi so imeli neke obveznosti, nikakor se nismo mogli uskladit. Kot pa sem že napisal - na koncu je obveljal tak zamotan plan, da mi še danes ni jasno, kako smo sploh uspeli kam it. Na tole morje smo tako šli le trije, vsi ostali so bili raztepeni po svetu, službah.

Seveda je šlo tudi vnaprej v podobno kaotičnem stilu. Nekaj dni tu, nekaj tam, vmes pa še kam drugam. Da bi sedeli na enem mestu? O, ja, seveda!

Čeprav v začetku ni bilo povsem tako. Začelo se je sicer za nas presneto pozno, sredi julija, a smo na enem mestu zdržali skoraj cel teden. Cel teden! Opa, opa! Pa tudi ni šlo vse po sreči. Sredi julija je pač že sredi julija, povsem drugače, kot če gremo konec junija. Takrat ni še nikjer nikogar, sredi julija pa... gneča, gneča, gneča. Na pot smo odšli sredi noči in k sreči vsaj na poti ni bilo gneče, za Krtina - Otočac - Benkovac - Omiš - Neum (obvezno tankat na INA - ono drugo pumpo so zaprli - in kavica!) - Ston - Trpanj, torej nekih 764 km, smo potrebovali 9:30h. Počasni smo, nikamor se ni mudilo, saj smo bili že na dopustu! Juhuhu!

Smo pa morali obresti kar dobršen del kampov na Pelješcu in smo skoraj ostali brez svojega prostora! Seveda je najbolj luštno po prepeljanih desetih urah se vozit še od kampa do kampa in lovit svoj prostor pod žgočim soncem. Luštno za popizdit. Smo jih obredli kar nekaj, kdo bi štel! Tudi v tistem kampu, kjer smo bili pred tremi leti, smo bili, bil je natlačen do zadnjega kotička!

Res pa je, da smo tudi mi malce razvajeni in da ne maramo preveč gneče in da hočemo imet vsaj nekaj prostora za dihat. Zato manjši kampi hitro odpadejo, so polni do treh četrtin in že ne moreš postavit šotora kam, kjer ne bi sosedu gledal v krožnik. Pa smo še iskali in iskali.

Pa še malo iskali.

Ni hudir, da ne bi našli, ne?

Camping Vrila, blizu Trpanja, poceni, nekih 37€ (kaj je zdaj že poceni, a?) za nas tri, napol prazen kamp! No, skoraj, odločali smo se lahko med tremi placi, kar je za nas že skoraj pomenil pol prazen. Takle lep plac! Za dva šotora, za perilo, za dve viseči mreži, za kuhinjo, za avto!

Mi seveda ne bi bili mi, če ne bi še malo motivilili in najprej izbrali en prostor, pa si potem premislili in vse skupaj selili še drugam. In to na precej nenavaden prostor! Prostor tik bo bifeju!

Zakaj nam je bilo tam tako všeč, da smo zdržali cel teden, najbolj ponazarja naslednja slika.

Res globoka senca, res hladno točeno čisto blizu in hiter internet. To je to! Dopust al kako?!

Tista globoka senca sicer nekaj dni ni prišla do izraza, saj ni bilo nič kaj vroče. Oblaki so se podili sem in tja, deževalo sicer ni, a prave vročine tudi ni bilo.

Smo pa zato več hodili naokrog.

Trpanj smo bolj raziskali šele zadnje dni, prej smo se vedno zataknili že pri ta prvi pekarni, v najboljšem primeru pa mimo tretje pekarne sploh nismo več prišli. To je ta morski hudič - pekarne. Presneto!

Je pa bil Trpanj v večerih prav krasen.

Takole je šlo, ob obali. Večkrat na dan. Še najrajši do... kam? Ja, do pekarne!

Ali pa samo na sprehod, ali pa na kopanje, ali pa... kdo bi vedel... nekaj pa smo moral počet, ne?

Ob večerih smo v kampu potem poslušali zavijanje šakalov. Seveda prvič nismo imeli pojma, kaj to je in smo se kar malce prestrašili. Kaj je zdaj to? Bodo volkovi napadli? Kaj se dogaja? Smo se hitro šli pozanimat in tako izvedeli, da je tam gori, kjer je tudi smetišče(!), polno šakalov. In da zborček vsak večer priredi predstavo. V začetku srhljivo, v nadaljevanju pa luštno! 

Zlati šakal se je med vojno na Balkanu malo razselil in prišel tudi dosti severneje, kot prej. Tako ga imamo tudi pri nas v zadnjih časih vedno več!

Končno smo se odločili tudi za Korčulo, za tisti pljunek čez ožino nam je bilo že zadnjič žal, da nismo šli. Tako pa smo si tokrat izbrali vetroven dan, se zapeljali do Orebiča in z ladjico preko ožine na in v Korčulo. Ladjica je stala povsem enako kot trajekt, le da trajekt pristane kake 3 km od mesta Korčule in ga seveda ni dobro vzet, če si peš.

Mestece smo prehodili povprek in počez, saj ni prav veliko, vse je majhno in luštno in polno Marka Pola. Jasno.

Tudi precej turistično, zaradi česar smo se seveda uspeli tudi skregat. Različna pričakovanja pač dajo različne rezultate, ki jih je potrebno nato uskladit. In premagat gorenjca v sebi, da se lahko na koncu le sprostiš na pici.

Hoteli smo se tudi modernizirat, najt kakšnega pokemona, ko je bila ravno igrica sredi največjega buma, a nam ni najbolje uspevalo. Na hrvaškem je ravno začelo delat, a še ni bilo vse ok, več ali manj je crkovalo. Sploh pa je težko lovit pokemone, če se moraš skrivat za hotelom in lovit njihov wifi. Kdo pa še da podatke za pokemone?!

Sem še težil z odhodom, ker me je kar naprej nekaj skrbelo, da bo gneča in da ne bomo gor prišli. Res sem bil kar nekaj tečen, pa še zdaj ne vem zakaj. Sem pogrešal svoj prostorček, pivce, wifi?

Od Korčule smo se poslovili ravno takrat, ko se je od tega dneva poslovilo sonce. Kakih pet ur pa smo prebili gor.

Je pa tudi res, da smo kar dosti časa pogledovali k Sv. Iliji. Kako ne bi, ko pa smo bili že odločeni, da gremo naslednji dan gor! Napovedan je bil lep dan, ne prevroč, le nekih 26 stopinj in nič več vetroven, kar bo za Ilijo ravno prav! Se vidimo, Ilija! 

In res, naslednji dan zjutraj, in to sploh ne tako hudo zjutraj, šele malce pred sedmo, smo se kar zapeljali gor, dokler je pač šlo. Kdo bo dol po asfaltu hodil, nam se ni dalo!

Je pa vmes kazalo, kot da ne gre več, a Toyota se je vseeno veselo prebijala skozi goščavo.

Pa saj tako visoko tudi nismo prišli, tja do tistih zapuščenih hiš, kjer se tudi markirana pot začne. Do začetka torej.

Šlo je počasi, vroče k sreči ni bilo, a morska voda (in pivo in wifi in senca in pekarne) vseeno nekako naredi noge malce utrujene.

Prav hudo pa spet ni bilo. Ko pogledaš nazaj, se ti zdi, da si bil gor v parih minutah, pa čeprav si potreboval dve uri. Mimogrede torej.

Ampak razgledi... razgledi so pa res. In vsi otoki so tako presneto blizu in majhni in... 

Sedeli smo gor, se vrteli in gledali. In bi se vrteli najbrž še mnogo dlje časa, če ne bi bil vrh poln ljudi, večinoma sonarodnjakov, sem in tja tudi kakšnih precej glasnih, katerih pametovanje ti gre hitro na živce in se raje na hitro pobereš z vrha.

Vmes smo naravo še dodobra izkoristili za vse vrste zelišč. Dišave, dišave, Heleno sva kar težko spravila v dolino, je kar naprej nekaj nabirala, seveda, ko pa je Ilija zanjo kralj naravnih zeliščnih vrtov!

Je bil pa to naš zadnji dan - saj smo zdržali sedem dni na enem koncu, niti enkrat se nismo selili! - na Pelješcu. Plan se je moral odvijat naprej. Gremo naprej, naprej!

Oziroma nazaj, proti Pašmanu!

Naslednji dan smo torej vse lepo pospravili, se poslovili od super placa - mogoče še pridemo, mogoče pa tudi ne, saj je še dosti lepih placev naokrog - in se odpravili proti Biogradu. In tokrat smo se - mislim, da prvič in edinokrat - ustavili ob Neretvi in pri enem izmed tistih preštevilnih štantov celo nabavili polno sadja.

Do Biograda smo nato počasi le prišli in takoj naleteli na prekrasen prizor!

Helena je začela vit roke in se pridušat, kako imamo lahko tako nesrečo, da smo ravno zamudili trajekt. Ker pa smo na dopustu, sem jaz to drugače vzel - ha, prvi smo v vrsti za čisto frišen trajekt, pa še parkirplac je zastonj! Mi je takoj kapnilo, kam je treba naslednjič v kakem obmorskem mestu parkirat. Pokneš ga v vrsto za trajekt, ha!

Čeprav nas je to potem stalo več kot parkirplac, kavo je pa le bilo treba spit.

Smo pa res imeli čist frišen in prazen trajekt in prvi v vrsti sem lahko celo izbiral v katero vrsto lahko dam avto. Madonca, kakšni privilegiji, a?!

Tako se je začel naš drugi del morskih dogodivščin. Na vabilo Darje in Dejana smo se seveda z navdušenjem odzvali.

In potem... kaj čem rečt? Čolni sicer niso moja specialnost, raje imam trdno podlago pod nogami, a moram priznat, da prav trpel nisem. Kdo pa bi v takem?

Helena seveda ne bi bila Helena, če ne bi spet malo organizirala. Tanja in Janez sta dopustovala na Dugem otoku, nekje bogu iza nogu in je padla ideja, kaj če bi mi šli... čoln pa to... pa tam nimajo rib (na otoku pa nimajo rib?)... Dejana se seveda vse, kar je v zvezi s čolnom. hitro prime in ni ostal dolžan - pejmo!!!

Najbrž je bilo samo mene malo strah. Pa saj se bomo vozili dan, dva, tri? A sploh kdo ve, kje je ta Dugi otok? Pa da se bomo peljal še čisto okoli njega? Ste nori, zakaj pa se mu reče Dugi?! Ampak mene seveda ni nihče nič vprašal, vsi so bili navdušeni, vsi kapitani, zjutraj so šli direkt kupit ribe, jaz pa si nisem znal predstavljal, kako zdržiš na čolnu cel dan.

Mogoče takole? Da se greš najprej malo kopat. Pa potem tankat. Pa na kavico in pivce. Pa se spet mal kopat.

Pa gledat podmorniške jaške.

Pa take fore. 

Ja, no... potem pa kar gre. Pritoževal se nisem, se nisem imel za kaj. 

Zaokrožili smo mimo zgornje konice Dugega, pomahali celi stotniji jaht ob neki potopljeni jadrnici, naštimali azimut na svetilnik in potem hitro našli pravi kamp. Stovorili ribe in vse v vreče in odplavali do obale.

Čez pol ure se je že dogajalo na polno!

Ob ribah, vinu in pivu smo bili najbrž precej glasni, saj se nas je nabrala cela družba, kar deset nas je bilo! K sreči so imeli v kampu dobro pripravljen prostor za žar in vse potrebno za pečt, kako bi vse to spekli na kakem malem gorilničku smo se potem še dolgo spraševali... Ampak pogumni imajo srečo.

Mater je blo luštno!

A preden se je vse speklo, preden smo pojedli in se dovolj naklepetali... je minilo kar precej časa. In je bilo treba it naprej. Moramo še okrog, okrog ta Dugega!

Tags: , , , ,

po svetu

Karnijske - IV. del

by piskec 13. januar 2017 15:45

Od III. dela gremo naprej.

Kako bo potem gor, na Pal Piccolo, kamor sva lezla, sploh nisva natančno vedela. Skoraj sigurno pa bo vse prepredeno in že vnaprej me je skrbelo, kako neki bova sploh kaj našla. Pa sva sva šla kar lepo po občutku, bova že nekako.

Ta prvo, kar sva videla, je bila zajla in seveda... in to celo jaz. Z veseljem! Ha!

Izkazalo se je za super, vedela pa sva, da čisto vsega že ne bova videla. Kako pa bi sploh lahko, ko pa je vse prepredeno podolgem in počez? Upala sva le, da prideva dol nekako naokrog.

Tudi s stopnicami, če je treba. Jasno, da sva po takih zadevah takoj šla. Že od daleč zgleda super.

Pa rovi...

in podvozi. Kar češ!

Potem pa malo gledaš na eno in na drugo stran in se čudiš... tule so si nasproti stali, se včasih pogovarjali, se včasih streljali, če pa je bil kak praznik pa tudi kakšno skupaj spili. Vojna, eh?!

Je pa kar lepo označeno, kje je kaj in kaj je kaj. Za vse, ki jih seveda zanima. Naju pa je počasi začela grabit groza in nisva se več počutila sproščeno. Pravzaprav je iz povsod kukala smrt, nadvse neprijetno.

Povsem nepričakovano sva našla tudi "tanajhujši" del. Ki seveda ni bil nič hud, je bil pa zelo zanimiv. Preveč na konce se nisem smel postavljat, ni bilo narejeno za mojo težo.

Če seveda slikaš dol, zgleda huje. Kljub temu sem se držal ko klop, ampak to se itak vedno.

Potem sva vandrala še okoli in naokoli, se ustavila direkt na vrhu, kjer so bili položaji nasprotnikov in nekaj pojedla. Ampak kraj nama ni dal miru, sva se kar hitro poslovila, šla še malo naokrog in spet povsem nepričakovano, a pravilno, našla mulatjero navzdol za na italijansko stran. Medtem, ko so avstrijci zgradili žičnico za tovorjenje materiala na vrh, italijani niso mogli brez mulatjere. In to presneto lepe, drzne in čisto ob stene - da jih le ne bi mogli avstrijci nikakor zadet - stisnjene mulatjere.

Jaz sem užival, Heleni se je pa nekako vleklo. Vsekakor sva dobro izbrala krog, tule je šlo mnogo lažje dol, kot je šlo gor po tisti vlažni in drseči strani. 

Na koncu imaš še vojaški adrenalinski park z železjem in betonom vprašljive trdnosti. Je pa treba dat priznanje za umetniško postavitev bunkerja v steno.

Seveda pa si nekateri upajo!

Ja, seveda, do četrte (hm, ali je bila tretja?) stopnice, ampak na fotki pa dobro zgleda! Jaz sem pa čuk, ko priznam vse to.

Je pa vprašljivost železa in betona res vprašljiva. Nekaj let pa je že tu, kakih sto.

Na prelazu je seveda polno nekih stavb, stara meja, razni spomeniki in delujoč bife za motoriste.

Takole pa sva zaključila najin krog. Luštno, v precej soparnem vremenu, ki je že močno kazalo na spremembo. Ni bilo več za kam visoko... razgledov tako ali tako ni bilo.

Poti naokoli prelaza pa je kolikor češ! In ko bova velika - ali pa celo malo prej - bova šla vsaj po kakšni od teh, Creta di Collineta me vleče, morda pa prideva celo do Crete di Collina, a? O, to bi bilo lepo. Ampak ne po teh, ta črnih. 

Na parkingu sva srečala skupino naših pohodnikov, iz Celja so šli že sredi noči, obdelali vse ta črne poti in zdaj (pa je bila ura šele okoli 14h) bili že dol! Izkazalo se je celo, da sem in tja spremljajo celo moj blog in da me poznajo preko so-vremenarja Maxa. E, je svet majhen... Smo kar malo poklepetali, so rekli, da gredo na pivo na avstrijsko stran, a nekako nisem ujel točno kam. Sem predvideval, da je tamle pri Plockenpass jezeru gostilna, kak bife, planinska koča. 

A se je izkazalo, da tam okoli ni nič, da je Gasthof Plockenpass že dlje časa zaprta. Sva se morala kar lepo obrnit nazaj in upat, da bova na italijanski strani kaj našla. Žeja je bila v tisti sopari precej močna. Sem se čudil, kam neki so šli, a potem šele doma po karti ugotovil, da so šli tja do Valentinalma, vse kaže, da je tam nekaj prijaznega.

Midva pa sva se spustila po parih ridah proti dolini. Nič hujšega, sem pričakoval hujši prelaz.

Seveda sva hitro našla gostišče. Prav prijetno je bilo sedeti zunaj, v prijetnem vetrcu je tisto točeno pasalo kot že dolgo ne!

Pa še razglede so imeli fantastične! Gamspitz sicer ni prav visok, še 1900 m nima, a je prav impozantna stena nad dolino.

Tudi naprej iz doline, iz Timaua, je še vedno super, čeprav ga za njim prerašča višja Creta di Timau. Kdaj neki bova imela čas za vse tole, a? A?

V Tolmeču nisva hotela na avtocesto, čas sva še imela, vožnja je bila luštna, dan pa še dolg. Greva po stari cesti, sva si rekla! A sva zdržala le do odcepa za Reklanico in Nevejski preval.

Je bilo treba not zavit. Ker dolina Reklanice, Val Raccolana... o, ja! Strmo, strmeče, kipeče. In vse hudo divje. Stojiš in strmiš.

Voda je bila pa še tako super fino mrzla! Prav enkratno za najine nožice. Malica v takem okolju je pa sploh nekaj boljšega!

Na Selli Nevei tokrat ni bilo avtobusa Rusov, en hotel, ki je zadnjič še deloval, je bil tokrat popolnoma zaprt. Še vedno ne znam prit do ta novih gondol, vedno me zanese do ta stare, ki pa je seveda ni več. Se še spomnim, da so mi starši prav tam pri trinajstih kupili nove gojzarje. Ki sem jih potem imel vsaj 25 let! Hecno, pa italijanska roba, ha! Sva pa opazila, da je bila planinska koča, ki je bila zadnjič zaprta, Divisione Julia, nekako prenovljena in odprta!

Nisva se prav veliko ustavljala, na žalost gor ni več nič pametnega, še bifeja ne. 

Pa sva ga iskala raje malo naprej. Pri Rabeljskem jezeru, naprimer. S prekrasnim pogledom na Cinque Punti.

A sva tudi tu našla le napol delujoče surfarsko naselje, za katerega se potem le nisva odločila. Pri jezeru je prav nemarno pihalo in prav nič ni bilo prijetno.

Tako nama ni ostalo prav nič drugega, kot - spet! - Trbiž. O, letos pa sva bila tule kar nekajkrat! Se je pa - spet! - izkazalo, da so italijani dražji od avstrijcev, točeno je bilo kar po 4.5€! K sreči sem kavo pil...

Potem pa časa ni bilo več in domov sva jo morala mahnit kar po hitrem postopku. 

Od najinega penziona pa čez Plockenpass in Nevejsko sedlo nazaj sva tako naredila 229km. Malce dlje kot tja grede, a nič hujšega. 

Tako sva najin spisek pravzaprav podaljšala le za eno vrstico - Karnijske je treba še videt! A se zavedava, da s tem delava krivico tako Karnijskim kot tudi spisku. Ker samo tisto, kar že do sedaj veva, bi povsem zadostovalo za popolnoma samostojen spisek. Koliko hribov bo treba še obdelat! Koliko poti prehodit!

Kdaj, hudiča?!

Tags: , , ,

hribi | po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP