Petek 13-ega je vedno lep dan. Torej sem ga izkoristil za tek. Spet.

Potem seveda, ko smo vse ostale stvari kolikor toliko opravili. Kar pomeni, da sem spet šel tečt, ko je bila že tema. Na, ja...

Danes sem si zamislil petkrat po šest minut, kar da skupaj pol ure. To pa je ravno čas, ki ga bom - približno - porabil za Mura Challenge. Seveda vsega še ne zmorem v enem kosu, zato sem vse lepo razbil na kar pet ponovitev.

Moram reč, da mi je šlo kar v redu, čeprav nekje v sredi ni kazalo na to, sem hotel že obupat, skrajšat na tri-krat, se usest, se zjokat. Ampak potem sem bil trmast in sem opravil vse do konca. In prav lepo se je izšlo ravno pred hišo...

Trenutno niso več noge problem, temveč dihanje. Zdaj pa sem že zadihan, ja. Se kar pozna, ta ena minuta več. Upam, da se bodo pljučka navadila in sproducirala malo več kisika, da mi ne bo treba dihat kot kitu. Seveda ne gre skozi nos, je mnogo premajhen za vso tisto količino zraka, ki ga moram zajeti vsak meter... In potem imam še suha usta in... Ah.

Užitek? Japajade. Luštno je edino na koncu, ko veš, da si dal skozi in si ponosen nase. To pa je luštno, priznam.

Res pa petki niso najbolj primerni za tekaške podvige. Vedno je kakšno pivce nekje. Ki ga potem besno ven daješ skozi tek. Drugič si moram kako drugače prištimat tale petek.

Takole je pa šlo - seveda približno, kolikor se le spomnim, kje sem začenjal in kje končal: 970m, 950m, 880m, 820m, 860m. Skupaj nanese 4,58km. Je videti, da se kar zaletim od začetka... No, ko tole pretečem v enem kosu, sem pripravljen! Mravljinci so se pojavili šele čisto na koncu četrte ponovitve. Z drugimi nogavicami. WTF?

Jutri oddamo Heleno na avion, mi pa jo mahnemo na nečakovo ohcet. Težko, da bom kaj tekel jutri, morda šele v nedeljo, če ne bom čisto povožen. No, vsaj kakšne 2 x 7minut bi pa moral stisnit, vsaj v nedeljo! 

Ja, drugi teden smo miške same doma! Joj, kaj bomo rajale... Pomfrit pekle, se slabo prehranjevale, bile razpuščene in še in še!

Začetkov smo vsi veseli, koncev pa nikakor. A na žalost spadajo zraven, so del življenja in jih je potrebno sprejeti. Včasih si je sicer bolje zatisnit oči in ne videt, a dogaja se vseeno.

Tega pa se dobro zavemo le, ko tak konec pride zelo blizu nas.

Brez znakov poškodb, kot, da bi (za)spala.

Pa tako veselje nam delajo, prepirajo se in se kopajo v naši mlakuži. Tadejo celo zbujajo, tak kažin delajo zjutraj. Včasih moraš kar paziti, ker se lahko zaletijo vate, ko se pretepajo. Pozabijo na ves svet okrog sebe.

Siničke so bolj umirjene, vrabčki pa delajo čisti kaos. Pa še tako radi se zbirajo v velikih skupinah. Da se potem lahko kregajo med seboj.

Smo pa, za nasprotje te slike, zadnjič opazili mlade siničke, ki jih je mama pazila in so se že (na)učili letat. In življenje gre naprej.

Čeprav je zmrzovalo cel teden in je padal sneg, je naša marelica nekako preživela!

Juhu! Še je pravica na tem svetu! In to jo je kar nekaj! Nekaj jo je pomrznilo, veliko pa jo je preživelo!

Morda pa se letos najemo marelic, kaj?

Še zdaj mi je žal, da je nisem pred dopustom pokril. A če bo kaj zrastlo, bomo pa morali kak žur naredit!

Zamenjava. Tokrat uspešna.

Enkrat lansko leto sem se odločil, da zamenjam svoj stari brivnik. Takrat se je vse skupaj slabo končalo, saj sem po treh dneh začel spet uporabljati starega. Malce prepozno, sem že bil povsod porezan. Braun pač ni moja firma, če se enkrat navadiš na Philipsa, si celo življenje njihov. Zamenjava firme se torej ni obnesla.

Vendar pa puljenja dlak ob britju nisem več zdržal, nekako raje imam, da jih brivnik reže. In s težkim srcem, res težkim, stari mi je služil nekje 10-12 let, kdo bi se spomnil?, sem ga šel zamenjat. Zdaj sem kupil spet Philipsa, ne nasedam več, in ne niti najcenejšega. Ker pa nisem mogel iz svoje kože, sem vzel takega, ki je bil vsaj v akciji! No, res pa je, da je imel vse tisto, kar sem hotel in da svojih zahtev nisem nižal samo zaradi akcije, kar se meni sicer rado dogaja.

Stari je pa šel direktno v smeti. Da si slučajno ne bi (spet) premislil.

Obstaja pa en problem, kateremu še ne vem rešitve. Brivnik je namreč strašansko tih in kar naprej pritiskam gumb za vklop. Stari se je drl na vse pretege in te je zjutraj prav fino zbudil. Pa še vsi so vedeli, da si v kopalnici. Zdaj pa je vsega tega jutranjega bujenja konec. Res, vsake par minut pogledam ali sploh dela, a je treba napolnit baterijo? Pa še vse je tako mehko, upam, da ne bom vsega polomil.

Tale mehki, nežni "hrsk, hrsk, hrsk" res ni prav nič v primerjavi z veselim "BZZZZZZZZZZZZZZZ" starega.

Za brauna pa sploh ne vem, kam sem ga spravil. Ga iščem že par dni, morda se je v zemljo vdrl. Saj obljubim, da ga ne bom več uporabljal, našel pa bi ga vseeno rad. Z dolgimi koraki za mano prihaja naš Mitja, ki ga bo že znal ponucat. Počasi bo kar moral svoj puhek postrgat dol.

Jasno, da sem ga slikal, a nede?

Končno en dnevni tek. Je mnogo bolje, vsaj vidiš, kam stopaš.

In glej, glej, tokrat nič mravljincev. Zdaj pa naj si zapomnim, kako sem si zavezal superge in katere nogavice sem imel? Sem že vse pozabil.

Štirikrat po pet minut, malce hitreje. Potem pa še uro in pol košarke. Mislim, da bom jutri počival.

Če se privlečem do postelje. Ajde, čao...

Zgleda, da bo nočni tek postal kar stalnica. Preprosto ni časa. Pa kolikor govorim, da grem od sedmih do osmih teč, se vedno najde kaj bolj nujnega.

In tako tekam ponoči. S čimer sicer ni nič narobe, je pa malo težje, saj z lučko ne vidim vseh lukenj in potem sem in tja nerodno stopim. Kar bi pa znalo biti nerodno.

Včeraj me je bilo še strah - bogve zakaj - medveda. Kar naprej sem pogledaval levo, desno, nazaj in samo čakal, da bo kakšen medved ali pa podivjan pes skočil izza grmovja. Pojma nimam, kaj me je pičilo. Pa ravno medveda, kje sem ga našel??? V Krtini??? Še na Kureščku se ga nisem nikoli bal, a tam so res bili kar naprej. Zgleda, da me je tisti avto zadnjič prestrašil...

Je pa zato tek hitreje minil, ker se nisem ukvarjal z njim. E, ja, vsaka stvar ima svoje dobre in slabe plati. Samo izkoristit moraš ta dobre, pa je.

Pet ponovitev po pet minut. Vmes sem pa hodil, najprej minuto potem dve, dve in pet. Po tretji ponovitvi so me začeli prijemati mravljinci v desnem stopalu. Sem se že prej pozanimal, kako kaj s tem, a nihče ne ve kaj veliko. Večinoma gre za problem superg. Si bom drugače zavezoval, morda najdem pravilno postavitev. So pa ti mravljinci zoprni in se jih ne moreš znebiti. Pa med tekom počneš vsega boga, na koncu sem tako nabijal v tla, da me je celega treslo ko šibo na vodi. Ampak je pomagalo. A sem se vseeno moral pred zadnjo ponovitvijo sezuti in nogo fino razmigati, da so prenehali. Zato pet minut počitka pred ta zadnjo.

Tempo počasen, je bilo pa luštno, priznam. Končno sem se malo preznojil. Zjutraj bi mi bilo še najlepše teč, a se nikakor ne morem k temu spravit...

Mura Challenge - še 45 dni, 1071 ur, 64225 minut, 3853466 sekund. Ravno za dva teka!

Psihološka vojna se je začela.

Stvari se komplicirajo, nasprotnika se skuša onemogočati. Še malo, pa bodo padle prve podle, vojna bo postala vedno bolj umazana...

Psihološka pripravljenost bo še najpomembnejša. Torej se je potrebno še malo vzpodbuditi. Zato sem sklenil, da si pomagam še z eno gajbo! Torej, če pretečem tistih piškavih 4,43km z 20,3m višinske razlike, si sam kupim takoj še eno gajbo.

Zdaj tečem torej za dve gajbi! Interes se povečuje. Na 184m bosta v žep padli kar dve pločevinki. Če bom poslušal žvenketanje, mamljivih klopc sploh ne bom opazil! HA!

Mura challenge, torej!

No, pa smo le zlezli na tega Primoža!

Po dolgem času poslušanja in govorjenja o njem, smo se le odločili, da gremo končno preverit, kaj je res in kaj ne.

Ker smo se že toliko naposlušali, smo natanko vedeli kam in kako, sicer pa je v takih, dela prostih dnevih, nemogoče kamorkoli zaiti. Samo pridružiš se reki ljudi, ta pa te ponese proti cilju.

Oba tamaučka sta se dobro odrezala, tanajmanjši je bil nazaj grede kar malo zmatran, nosila pa sva ga pravzaprav malo. Se je zelo dobro držal in je večino hodil. Res je, da nismo šli hitro, do gor smo potrebovali kar kakšno urico in pol. Flori pa itak potrebuje samo malce motivacije. Potem sploh ne opazi, da hodi. No, vse čestitke obema!

Dan je bil prekrasen, zaradi otrok smo šli počasi, prav en lep sprehod smo imeli torej. Za vse skupaj smo porabili kar tri ure in pol, ne vem kaj se vedno tako vlečemo. A tamaučka moramo malo navadit hoje, da ga bova lahko večkrat jemala s seboj. Prav rada bi šla večkrat kam, pa se je vedno treba boriti z varstvom in podobnim.

Mislim, da bomo šli še!

Od spodaj.

Pa od zgoraj.

Pa še nekje vmes. Kar naprej smo se ustavljali: pit, jest, bonbona, palico, kamen, lulat, nosit, plezat, gungat.

Je bil počivalni dan, zato nič teka. Takle izlet pa ne sodi v nobeno kategorijo, je šlo prepočasi. Še majice mi ni bilo potrebno zamenjat, kar se ne zgodi velikokrat.