Rajkooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo!

Wegaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Kdo, hudiča, je rekel, da je tek užitek? Sprostitev? Navdušenje? Veselje?

&%4"$%)#/"/&#&=)!)#(/!#/&#==!??!*?*)#?)! (huda cenzura)

Seveda. Naturlich. Certamente. My a** certamente.

Prvo: tekla sva po čisto drugi trasi, kot sva jo pripravila. Posledica: pojma nimam, koliko sem pretekel.

Drugo: po petih vmesnih časih, se je klin*ev telefon resetiral. System bloody error. Posledica: pojma nimam, koliko časa sem tekel.

Tretje: kaj pa jest vem, roke se mi tresssssejo.

Če ima človek že prvič toliko težav, kako bo šele naslednjič? 4,4km? A sem čist nor?

Doma rušimo drevesa, žagamo slive, javorje in še kaj. Malo se mi srce trga, a vse se je razraslo mnogo preveč, pa še sneg je vse slive kar fino polomil. In tako imamo že popoldanske treninge. Ramenski obroč mi bo odpadel, roke pa so mi že...

Ampak trening traso je bilo pa potrebno iti začrtat, čeprav že v čisti temi. S seboj sem vzel še osebnega trenerja in sva se tako skupaj s kolesi prebijala preko blata in luž.

Naredila pa sva dve trasi, eno čez vas in eno čez polje. Čez vas meri 2,3km, čez polje 3,3km, če pa obe združimo v eno, pride ravno lepih 5km. Kar bo ravno prav za testiranje pripravljenosti.

In tako je prišel dan, ko bo treba začet. Nič počivat zvečer pa nič treniranja prstkov na računalniku, kar lepo tečt pa čeprav prekle padajo.

Jah, pa dajmo, a ne?

Dve muhi na en mah?

Četrti tek okoli Gradiškega jezera IN stava? Dopoldan okrog Gradiškega, vožnja do Mure in potem popoldan stava? Vse se je nabralo 26.5. Pa še dan po Dnevu mladosti.

Mah, najbolje, da naenkrat opravim z vsem skupaj. Mi potem ne bo treba nikoli več tečt. Edino, če me ne prime, v kar pa nekako ne verjamem.

Sem še vedno v fazi načrtovanja. Kdaj, hudirja, naj tečem? Zjutraj? Zvečer? Popoldan? Oh, res čudno, noben čas mi ni pri srcu. Če tečem zjutraj, se moram odpovedat kavici, hudičevim smotkam in še vsaj pol ure prej vstat. 4:45?! Tole mi ne diši najbolje. Zvečer bom imel pa same težave z lužami, blatom in podobno nesnago na poljskih poteh. Po asfaltu se mi pa nekako ne da premikat nogic.

Kakorkoli že, danes moram najti rešitev, ker jutri začnem. Drugače ne bo nič, drugače ne bo stave in ne slave.

Včeraj smo imeli v Krtini čistilno akcijo. Kar dobro obiskana je bila in smo se kar namatrali. Na koncu je za nami ostal en velik poln kontejner svinjarije.

Uff, kaj se nabere ene robe! Od zanimivih stvari sem jaz našel 30€(!), pol srne, en blatnik in en kondom. Da o redbullih in piksnah piva ne govorimo in o vsej ostali svinjariji. Kaj vse ljudje ne zmečejo iz drvečega avta!

Sem pa cel čas hodil po grabnu in se sklanjal kot nor. Moram drugo leto pazit, da spet ne dobim iste lokacije. Grabni niso nič kaj prijetni. Še roka mi je zmrznila, ko se brodil po tisti umazani vodi.

Ampak naš kraj je vsaj malo bolj čist. In to je čisto ok.

Jasno pa je, da smo tudi doma potem uvedli čistilno akcijo in zdaj je naša hiša lepa, sveža in očiščena od strehe do kleti. Ja, še celo klet sem pospravil, celo miza se vidi! Juhu! Me prav zanima, koliko časa bo tako ostalo.

Danes smo se pa spravili še na okolico hiše, a ker je cvetna nedelja, sem moral žago lepo pustiti v garaži, da ne zganjam preveč hrupa. Kaj veš, koga bi lahko tu vse užalil... Večina ljudi pri nas namreč na take dneve ne dela. No, potem sem pa samo lopatal, presadil eno večjo smreko, za katero srčno upam, da se bo prijela, ter nekaj grmov, ki so delali težave. Težave so delali, ker niso hoteli ven. Nikakor. Uff, sem se namatral, japonska kutina (ali nekaj podobnega) je huda. Jo je pa že Helena zlifrala naprej, to leto je glavni diler z rožami, kar naprej neke vejice odnaša pa spet prinaša. Joj, kaj bo rož, samo da tale pomlad še malo bolj prime.

Za marelico se bojim, da ne bo nič z njo... Spet. Šmrc, prezgodnja je, prezgodnja. Ah, bomo videli, cvetov je bilo na stotine, morda pa kakšnemu rata.

Vedno sem govoril, da ne bom, NE BOM, tekel.

Japajade.

Vedno tudi pravim, da ima vsak človek svojo ceno. Čeprav je to grdo, je resnično. Najlepši primer sem zdaj sam. Svojo besedo, svoja načela, svojo hrbtenico sem prodal. Za gajbo.

Za eno majhno, ubogo gajbo.

Vreme me je sprovociral, Urša se je ponudil za sodnika, Mati za zapisničarja, jaz pa... Ja, kaj pa čem? Stava je padla in jaz grem tečt. TEČT! Ojoj, prejoj.

Vendar je 176m malo. Natančno jih lahko vidim. In vsakih 176m en pirček zacinglja v žepu. 176m pa res ni veliko, štiriindvajsetkrat toliko pa sem na koncu! No, tako sem si to predstavljal...

Je pa zadeva čisto drugačna, ko se naslednji dan zbudiš in razmišljaš o tem, koliko je 4,4km. Porkaduš, sploh ni tako malo. Da bi tekel naprimer do Doba. Ali pa cel krog okrog Gradiškega jezera. Tega si pa ne znam predstavljat, še shodit ga skoraj ne morem...

Kar pomeni, da moram vadit. VAAAAADDDDIIIIIT, če ne ne bo nič z gajbo. Samo poraz, sram in obup. Ojej.

Ampak stava je stava, fantje smo trmasti in tako bo. Vadil bom in pretekel bom tistih 176m x 24! Vreme pa bo prišel na svoj račun...

Seveda pa bo tudi Vreme kaj za to naredil. Če ne drugega, bo kupil žar in ta čas, ko bom jaz tekel, pekel čevapčiče. Mati bodo zapisnik delali in - upam - da bo Urša res sodnik. Če ne drugega, bo vsaj dober žur.

Do 26.5. imam čas. Takrat je tudi sobota in datum je prav ugoden, tako za tek, kot za piknik na parceli v zgornjem kotu Slovenije.

Seveda na moj prvi maraton vabim vse, ki vas dogodek in tek zanimata. V prvi vrsti dr. Wego! Wega, če bom jaz, boš pa tudi ti! Bosta vsaj Mati in Vreme morala malo več čevapčičev spečt za vse nas!

Torej smo zmenjeni, 26.5. Sladki Vrh. Pridite pogledat, kako se človeku obrestuje dolg jezik in 4,4km zarečenega kruha! Jaz grem pa vadit in pisat še en tekaški dnevnik. ;)

Če ne veš čigavo je kaj, ali pa, če se ti preprosto ne da razdeljevat, si omisliš Akcijo.

Ponavadi vse hitro izgine. Akcije so tudi doma zaželjeni dogodki.

Če pa si prepozen, ti lahko pa vse poberejo in ostaneš brez. Zakoni trgovinskih akcij veljajo tudi v zavetju toplega doma!

Včasih se tudi malo kregamo.

Igra je borbena, vsakič koga poškodujemo. Taka pač je košarka, nasilen šport.

Je pa prav luštno se malo znoret, čeprav je proti mladim teeeežko igrat. Skačejo kot nori in kot, da bi bili na fedrih. Jaz trikrat skočim potem moram pa že malo počivat. Res pa je, da gre vedno bolje, čeprav bi najbrž moral vadit kar lepo, vsaj trikrat na teden, da bi kam prišel. V kakšno staro formo.

Kje pa lahko zdaj pariram hitrosti in natančnosti! Če že kaj vržem, gre vse v maloro, saj se ročice kar tresejo... Kondicija, kondicija, te mi manjka!

Se pa trudim, a opažam, da premalo. V telovadnico gremo samo še v soboto, potem je nimamo do oktobra. Bo treba kar zunaj igrat. Za odbojko na mivki je še malo prezgodaj, košarka pa bi že šla. Bomo videli, koliko se nas bo kaj nabralo na igrišču. Če ne bo nobenega, bo bolj težko kondicijo nabirat.

Tečt pa ne grem. Ne grem.

Tole v slovo telovadnici za letos...

Vsi toliko govorimo o Web 2.0, da je kar hudo.

Me je pa tole spodaj takoj asociiralo na Časopis 2.0, pojma nimam zakaj, ampak zdi se mi ena taka, skoraj, prelomnica. Na to, da vidim sliko časopisa na internetu, sem se že navadil, na sliko guglanja v časopisu pa še ne.

Mogoče pa samo časopise premalo berem?

Pa morda je temu tako ravno zato, ker je v Pa še to.

Tole je slikano Delo, zabrisano je zato, da ne bo kdo bral in da ne bom imel težav z avtorskimi pravicami. Kupite si svoj izvod. Ne bo škode, v tem je Ona. Hm, ali pa Deloindom? Nekaj od tega skratka.

Ma ja, roka se mi preveč trese...