Planina Blato - Sedmera Jezera

by piskec 2. avgust 2010 17:28

Smo šli oddelat eno tako klasiko.

Da se spoznamo, raziščemo, razgledamo in imamo potem za nekaj časa dovolj.

Ker tule naokrog - kjer smo hodili - so vsi pristopi in vse poti presneto dolge. Se kar vleče in vleče in vleče. Zato je povsem dovolj le enkrat v življenju. Jaz sem Bohinj - Komarča - 7J - Komna - Bohinj oddelal sedemintrideset let nazaj, torej je bilo tokrat spet kakor prvič!

Začeli smo trije, jest, Helena in Tamauček. V soboto, dan po sneženju nad 2200m, na jutro, ko so se še vlekle megle, oblačnosti in podobno. Kar je bila super taktika, malo pred deveto zjutraj (zaspanci!!!) smo še vedno lahko parkirali 100m pred zapornico pred Planino Blato. Seveda pa sneg nekje daleč ni prevaral bohinjcev, da bi nam ne zaračunali 10€ za pometanje cest. Se nismo sekirali, naš turizem je pač - tako kot vedno - daleč za časom, a to nam ne bi smelo pokvariti dneva! Torej gojzarje na noge, rukzake na hrbet in gremo avanturi naproti!

V slabi uri smo že na Planini pri Jezeru. Iščem vrečke ocistimogore.si, pa jih ni. Oskrbnik tudi nima pojma, kaj to sploh je, morda pa se mu niti ne da ukvarjat z menoj, dela ima - ali pa vsaj zgleda, da ga ima - prek glave. Eh, toliko o akciji torej. Dobro zastavljeno, malce slabše izvedeno?

Tule moram priznat, da se mi ni dalo do jezera. Ni se mi dalo! Po eni uri hoje, se meni ni dalo... Ojej, še sreča, da je šlo potem na bolje in se mi je vedno več dalo in ne vedno manj...

Je pa bil Tamauček navdušen nad jezerom, še posebej, ker so notri ribe:

Od tu naprej jih je potem iskal po vsakem jezeru. Toliko časa, dokler jih pač ni našel!

Po tisti eni uri smo si tudi že privoščili prvo malico, pravzaprav je bil to zajtrk, saj doma niti nismo dobro jedli. Jaz pa sem seveda priganjal. Ker sem priganjač, ker me vedno kaj skrbi in ker... kar tako.

Namenili smo se do Sedmerih jezer in to prek Dednega polja, Planine Ovčarija in nato čez Štapce. Veliko možnosti ogledov, motivacijskih vložkov - če bodo potrebni, razbijanja monotonosti in podobnega. Pejmo!

Na Dednem polju smo se najbolj smejali napisu

pa vendar si kar predstavljam, kaj ljudje vse počnemo. Planina je majhna, polna koč in planšarij in prav prisrčna.

Sirarne na žalost že nekaj časa ni več, dobite pa lahko kislo mleko, štrudel(j) in še kaj.

Pot se je potem vila in vila, sem in tja in ravno bi bilo potrebno poseči po bolj radikalnih motivacijskih metodah navduševanja tamaučkov, ko se za ovinkom skoraj zaletimo v:

Spet so začeli s tovorjenjem robe na star način! Meni se to zdi super! Je pa tole najbrž cel šiht, sem pa pozabil fanta vprašat, koliko časa sploh porabi za pot, eh. Pa konja je pripeljal gor, pa potem spet dol, pa cestnina, pa... se kar nabere enih stroškov in enega časa. Konje, mule? bi moral imet kar nekje na Planini, da jih ne bi bilo treba vsakič prevažat sem in tja. Vprašal pa tudi nisem, koliko robe lahko sploh nese. Hm, kaj pa sem sploh vprašal?! Ah, zmeda!

Potem pa kar naenkrat Planina Ovčarija. Nikjer nobenega stanu, nič. Kot da je zapuščena. Smo hiške videli šele potem, z druge strani. Vsaj malce odprta planina, z nekaj razgleda.

Tu je tudi že odcep za Štapce. Prehod me je seveda skrbel, slike sem si dodobra ogledal pri tem pa je še Leandra zaskrbelo, kako bo s tisto lojtro, ki sem jo enkrat precej neprevidno omenil.

Potem nam je bilo malo žal, čisto lahko bi skočili še na Tičarico. Bi bili nad dvatisoč.

No, kar naenkrat je nato prišel rob in prehod do jezer. In na koncu se je izkazalo, prav tako kot vedno, da je strah votel, okrog ga pa nič ni.

Od daleč vse bolj grozno zgleda. Od blizu pa ni več tako hudo, sploh pa ni hudo, če imaš na voljo toliko varoval, kot jih je tukajle. Lepo počasi sva šla, pa je bilo!

Še tako sem najbrž preveč paničaril, ga držal za roko in ga skušal varovati. Eh, starši, včasih smo s tem zaščitniškim sranjem še preveč nadležni. Ko bi otroka pustil, da sam hodi... Po drugi strani pa previdnost tudi nikoli ni odveč. No, zdaj pa vedi, kako in kaj! Ga varujem zaradi njega ali sebe? Najbrž je resnica nekje vmes, kot vedno nedoločljiva, neulovljiva - "varujem" ga zaradi njega, "preveč varujem" pa ga zaradi sebe. Pa smo tam.

Helena - naša gorska vodnica v pripravništvu - pa je tačas pasla dolgčas, saj ni mogla nič pri mojem zaščitništvu, in poslikala vse naokrog.

Čisto blizu smo že!

Jezeri sta prekrasni, a nista tako bistri kot Rjava mlaka pri Prehodavcih, tisto je bilo mnogo bolj čisto. Ni pa niti tako hudo, kot je bilo kako leto nazaj, ko so se alge vlekle in vlekle in smo to gledali po TV.

Res je, Koča pri Sedmerih Jezerih je ena najbolj obleganih koč, čeprav jaz tega ne razumem čisto najbolje. Saj je lepo, ampak... ok, ok, bom dal mir.

A do tega presnetega Triglava je še tako presneto daleč! Pa vsi rinejo v tisto smer...

Mi smo do sem torej potrebovali vsega skupaj - s postanki in vsem - štiri ure. Kar ok, le kake pol ure več kot je markirano. Za sedemletnika super. Za tastarejša dva pa tudi.

Dobra malica, počitek in fant je bil čez urico kot nov!

Gremo naprej, proti Komni!

Tags:

domači kraji

Komentarji (4) -

Vreme
2. 08. 2010 18:58:50 #

Poznano izpred nekaj let, s to razliko, da smo mi bili tudi na Tičarici ;)

piskec
2. 08. 2010 20:19:17 #

Rajko, ne verjamem! Kdo "mi"? Kje "smo bili"? Brez slik ni nič!

Alexa
27. 06. 2012 16:20:18 #

Ko smo bili tam pred 20 leti, sta bili jezerci dve "modri ribji očesci", bistri in čisti, da je bilo veselje. Od kod in zakaj alge, pove stric Gugl, in ko prebereš, kaj so si sploh izmislili in kaj je bilo odobreno (!!!), te zmrazi, ne veš, ali bi se zjokal ali zbruhal. Smo pa imeli tudi katastrofalno izkušnjo s prespanjem na koči. Skupna ležišča, prehodna soba (brez oken), okoli 22. ure so prišli neki "planinci" in začeli v sobi popivati (oz. nadaljevali s popivanjem, ker se je šank zaprl), kaditi, imeli pa so tudi ogromnega psa, ki se je meni nič tebi nič ulegel čez moje in mamine noge. Ker ni hotel dol, smo prosili lastnika, v odgovor pa dobili krohot in pripombo, da je ta pes itak najpametnejši član njihove družine (s čimer smo se strinjali). Ljudje v sosednjih sobah so seveda hitro zaprli vrata (hrup, cig. dim) in tako smo bili zaprti v "hodniku" v teh neznosnih okoliščinah. Zaspati je bilo mogoče (kolikor sploh) okoli tretje ure, ob petih smo bili že pokonci in samo proč, proč!

Kljub vsemu so mi ti konci še danes najljubši in pripravljamo se, da si jih družinsko ogledamo prav po tej poti. Za moja 7- in 8-letnika je pot še premalo nevarna. Smile) Obožujeta skale. Lani smo šli z žičnico na Kanin in nato do doma Petra Skalarja. Nepopisno sta uživala, mene je bilo pa (zanju) precej strah.

piskec
4. 07. 2012 19:41:39 #

Alexa, ja, ljudje naredimo polno "pametnih" stvari, ko skušamo kaj rešiti. Večinoma nimamo pojma o ničemer.

Koče so pa čisto svojevrsten problem, kjer moraš imet kar srečo, da dobro spiš. Hribi so zadnje čase zelo dober izgovor za pijančevanje, sploh tam okoli Triglava. Bolje se je vsemu izogibat!

Naš fant je že pri devetih in že veselo pleza naprej. Mene je pa še vedno strah... Smile

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS