Prvomajski oddih

by piskec 8. september 2016 13:00

A gremo vsako leto za prvega maja na morje? Hm, najbrž da, mogoče kdaj tudi ne, ampak letos sem res težil in težil, da bi šli.

Res sem toliko težil, da na koncu res nismo mogli drugega kot it. Na morje seveda.

Ne vem sicer zakaj sem si tako želel prav na morje, a želel sem si res hudo. Sem in tja človek pač mora tudi na morje, ne? Saj ne za cel teden, kje pa... kje pa imamo čas, denar, voljo. Za par dni, dvakrat prespat, to je za prvega maja s ceno še za zdržat.

Gremo torej na morje in to kljub temu, da tisti dan dežuje in da na avtocesti skoraj ni bilo avtomobila brez koles na strehi. Tole je res postala ena taka obsedenost s temi bicikli. Če ga nimaš, si že malo čuden. Sploh za prvomajske v Istri. Brez kolesa? Čudak!

Do željene mobilne hišice pa letos sploh ni bilo tako enostavno priti. Sploh zato, ker smo bili malce pozni, kolikor je v tem času Istra zasedena, je treba rezervirati že za novo leto, kar pa seveda nikakor ni v skladu z mojimi prepričanji. Saj za pol leta vnaprej sploh ne vem ali bom še živ, madonca!

Skratka, hoteli smo v kamp Stupice, najbolj se nam je namreč luštal Kamenjak. Travno in rožno bogastvo v pomladi presneto vabi. Smo enkrat že bili že tam in čas je bil, da po sedmih letih to ponovimo

Pa na žalost ni šlo, vse zasedeno že v začetku aprila. Hja, bo treba torej najti kaj drugega. Gremo nekam blizu, po zračni linije najbližje - kamp Medulin. Ha, po zračni res najbližje, z avtom je pa kar naokrog. Ampak zaradi tega se pa res ne bomo sekiral, ne? 

Kamp Medulin. 

Gorenjski šparovček seveda familiji ni hotel privoščit hišice s pogledom na morje, kar pa tokrat niti ni bilo tako hudo. Pravzaprav smo morje lahko iz hišice celo videli in to ne na kak poseben način, da moraš iz okna viset pod kotom 72 stopinj naprimer. Ne, čisto lepo se ga je videlo. Pa še hišica je bila tako super postavljena, da si s sosedi nismo gledali direktno v krožnike - vse je bilo seveda polno.

Tele hišice so mi všeč, res!

Tako ali tako pa - če že naj priznam -, sem imel spet napad putike (jebela cesta), ki me je takrat prijela v koleno in sem ponovno precej šepal. Za krajše pohode, do uro, dve, sem bil še za vzet s seboj, kaj več pa ne bi zmogel. Zato je avto kar prav prišel in se predvsem zaradi teh objektivnih težav nismo sekirali. Kamenjak sva že prehodila in pretekla, enkrat bo pa pač treba z avtom.

Prvi dan smo bolj ali manj hodili naokrog po Medulinu

se fotkali in 

na veliko iskali stranišča. Ena od fint zdravljenja putike naj bi bilo namreč popiti čimveč tekočine - da ti spere kristale. Kar pri meni pomeni: ko enkrat pride čez mejo in naredi tilt!, da moram na stranišče na tri do pet minut - dobesedno! Do Medulina pa je počasnega šepanja ene petnajst minut. Jasno je, da so me imeli vsi poln kovček in še kufr zraven. Seveda sem imel polhn kufr tudi sam sebe in postal še mnogo bolj skeptičen do tega spiranja kristalov. Saj nič ni bolje, prav nič, lahko pa bi se kar utaboril na stranišču.

Smo šli zato raje kar na pivo. Če že kaj spira kaj iz telesa, je to sigurno pivo. Ha.

Naslednji dan pa smo vse skupaj zastavili bolj pohodno. Pri predzgodovinskih pošastih smo pustili avto

in se potem sprehajali tam naokrog. Nekaj smo upali, da pridemo kam dlje, a so nam to preprečile dve stvari: prva je bila moja noga, druga pa bilo tole:

O, ja, seveda sva našla šparglje, juhuhuuu! In ko jih enkrat vidiš in zaslediš, se jim je težko ognit. Le pazit moraš, da te ne ujamejo, na Hrvaškem je nabiranje regulirano. 

Vendar pa sami le nismo popolni roparji in nisva nabrala špargljev za teden, dva, za ozimnico in za vlaganje, ampak le toliko, da sva imela kaj za v jajčka dat. Bo čisto dovolj.

Čeprav smo uživali v špargljih, rožmarinu in ostalih travniških dobrotah, pa smo vseeno našli tudi morje. Se vidi, kdo gre pri nas prvi v vodo! No, ne v vodo, noge namočit. Saj smo bili v jaknah!

Ko vidijo, da ribe letos ne grizejo in da nisem zmrznil v trenutku, se še kdo pridruži. Da lahko skupaj tulimo: mrzlooooooooooo!

O, ja, tudi Helena je morala probat.

Flori pa je ostala zvesta svojim prepričanjem in je tole največ, do česar smo jo spravili! Res je - kakšne prav velike toplote ni bilo...

Cvetni vrt je tale Kamenjak za prvega maja. Res.

In toliko veselja, kot ga naredi ročno nabran šopek, ni velikokrat za videt. Pa še pojedli smo ga. Vsega.

Naslednji dan so bile pa na vrsti skale.

Jaz sem gledal sicer bolj od daleč in kar naprej maltretiral otroka, da ja ne bi kam padla. In ker je teh skal veliko, sem ju tudi veliko maltretiral. Stari.

Helena je na hitro pogledala skale in se nato po hitrem postopku spet zapodila raje v drugo smer. Med pajke in rastline!

Mi smo pa malo raziskovali, če je kaj živalstva po obali.

Vsak na svoji strani, a?

Pa da ne bi mislili, da bomo sami, ha! Ljudi se je nabralo... v jatah so hodili, v jatah!

Privoščili smo si celo Safari bar, saj tam še nismo bili skupaj. Bar pa si je privoščilo tudi sedemtisočdvetstoštirinajst drugih gostov in nekaj časa sem kar dobro hlastal za zrakom. A sem se le umiril in to dojel kot nekakšen sociološki eksperiment. Kaj pa hodim v Istro. Na Kamenjak. Za prvega maja. Kaj sem si pa mislil?

No, pivce smo vseeno spili, podjetnem lastniku rad pomagam, vsem drugim se ni zdelo dovolj lepo vreme/letni čas/karkoli, da bi odprli. Safari pa je delal s polno paro, pa kaj samo pijača, ha! Peklo se je na veliko in večinoma lignji so padali z žara kot za stavo! Malo pivo 15 kun.

Še malo smo se poguncali

se čudili, kako je v tistem šavju, ki je sem in tja do konca suh, dovoljeno kaditi. Če se tam kaj vžge... kako se rešiš iz takega suhega pekla, skozi ves tisti labirint? Ne, občutek ni bil najboljši.

Pa še malo sprehodov sem in tja.

In gor in dol po obali. To je seveda obvezno.

Enkrat smo celo zavili v trgovino v kamp. Napake nismo ponovili, ni priporočljivo, razen, če ne bi kdo ponovno delal kakšne sociološke študije. 

Šli pa smo tudi v Pulo, se dobit s prijatelji Ingrid in Mladenom, kjer sva izvedela še veliko zanimivosti od domačinov. Kar pomeni, da bomo morali še kdaj it!

Drugače pa je tiste par dni minilo v počasnosti, v cvetlicah, v nabiranju, v iskanju, v miru. Še dobro, ker je prihodnost v pričakovanju že bučala vedno glasneje. Zatišje pred nevihto.

Petdesetica se je bližala z neverjetno hitrostjo. Še dobro, da smo se malo umirili, se malo naužili morskega zraka, si napolnili baterij. Da bo lažje vnaprej! Juhuhu!

Tags: , , ,

po svetu

Kamniška Bela

by piskec 6. september 2016 15:30

V Kamniški Beli že dolgo vlada kaos. Precejšen kaos.

Oznake, markacije, tablice, vse je pomešano, narejeno večkrat, brez repa in glave, vse bolj po trenutnem navdihu. Jedro spora pa je v največji meri bolnica Bela, do katere se pride večji del po markirani poti po dolini Kamniške Bele. Seveda svoje doda tudi slap Orglice, ki je tudi večkrat označen, včasih tako, drugič drugače.

Pri nas je pač tako, če je nekomu nekaj všeč, bo to hitro povedal še komu, ta bolj pogumni in še bolj tisti ta pridni pa bodo vse skupaj na hitro še označili. Najprej s pikami, potem celo z markacijami, na koncu pa s puščicami (morskimi psi). A tisti res pridni se tu ne ustavijo, rišejo in pišejo kar naprej, od italijanskih oznak, pa tja do poljskih zastav. Vsega boga se najde tu.

Kako, hudirja, tako zmedo uredit, postavit na novo, naredit, da bo prav?

Težko se je že menit, še težje zmenit, a poskušali smo. Zadnji del aprila se nas je sestalo kar nekaj vpletenih na uro dolgem, zgodnjem sestanku. Nekaj smo se dogovorili, nekaj izpustili, za vse pa bomo videli, kako se bo kdo dogovorjenega držal.

Nekaj odvečnih markacij je bilo brisanih, veliko umaknjenih.

Po pravilni trasi pa sva jih tokrat z Lojzetom osvežila povsem na novo. Jaz z belo, Lojze z rdečo. Pri tem kam in kako pa nama je pomagal še Bojč.

Dan je bil prekrasen, pomlad sem že komaj čakal in konec aprila je sonce res že dobro pritiskalo. 

Takole pa z belo naredim oko - takega zna narediti tudi narava, z lišajem. Včasih moram res od blizu gledat ali je res kdo pozabil na belo piko ali je res le lišaj.

Tule čez v Beli pri višjih vodah in po dežju pada slap. A letošnja pomlad ni bila tako mokra, vse je bilo suho.

Tokrat sem bil pri Bolnici Bela prvič. Lepo je, da nekdo skrbi za prostor, se strinjam.

Ampak včasih je težko prav vsemu verjet. Na zgodovino večinoma gledamo s pobarvanimi očmi, predvsem pa ne vsi enako. Ni potrebno veliko, pa je porušeno zaupanje in si že hitro pri več škode kot koristi.

No, sem pa tokrat dobil sem in tja tudi kakšno rdečo za narisat. 

Seveda, vse take, kjer sem moral biti v posebnih pozah, da sem jih sploh dosegel. In seveda - v takem me je pa najlaži slikat! Ha!

Vso dogovorjeno in s strani našega planinskega društva upravljano planinsko pot sva lepo na novo osvežila, pomarkirala, vse do Orglic. Nazaj grede smo šli mimo bolnice in po lovski po drugi strani struge Bele. Pot je tam nekje vmes dobro zametana še od žleda in je v nekaterih odsekih tudi težko prehodna. Nekje oznake so, malo se izgubijo, gredo nazaj, pa spet so. Prehod prek struge je malce nerodno izbran, malce višje je star prehod, ki je mnogo boljši. Je pa res, da si bo narod sodbo pisal sam, kot se lahko prepričamo pri prehodu struge. Zanimivo.

Sem si včasih mislil, da markiranje ni prav zapleteno, a glej ga, zlomka! Vsak lokalni odsek ima čisto svoj lokalni pečat. Nikoli pravzaprav ne veš, kaj te čaka. Je to zaradi lastnikov, je to zaradi navdušencev, je to zaradi tistih, ki imajo vedno prav? Jasno je edino to, da nič ni enostavno in da je za vogalom vedno kako presenečenje.

Pa recimo, da nam je uspelo rešit to pot do Orglic. Vsaj zaenkrat. Se takoj nato zastavi vprašanje, kako pa naprej, do Presedljaja? Tam gre vsaj v začetku pot po kateri je jezdil vojvoda, kar sicer pomeni, da je pot lepa, a ima tako dolge okljuke, da je nihče noče uporabljat. Vsak okljuk ima tako vsaj tri bližnjice. Vse je že razrito. Kje in kako speljat pot?

Pri vsem tem pa še vedno ni povsem jasno, kako kaj poimenovat, Orličje, Orglice itd. vse je nekako povezano, pomešano. Kdo ima prav in kdo ne? Ker pri nas je s konsenzom bolj tako, tako. Vsak trdi svoje, vsak ima prav in nihče ne popušča. 

Torej, kot sem rekel: zanimivo. Precej zanimivo!

Tags: , ,

hribi | markacisti

Morska potepanja po Krku

by piskec 1. september 2016 13:00

Tegale izleta na Obzovo na Krku sva se pa dolgo veselila in samo upala sva, da ga bomo res izvedli. Milijon stvari gre lahko narobe, od vremena pa tja do potrebnega časa. 

Pa se je vse lepo poklopilo, najino navdušenje pa je prepričalo še celo Tamaučka, da se mu je na koncu dalo z nama.

Tako smo se 17.4. le odpravili na dolgo popotovanje. En kombi in en avto, en avto pa se nam je pridružil kar na Krku. Pravzaprav je kar hitro minilo, v malem Juku nas je bilo nagnetenih kar pet, malo s(m)o trpeli, a zato veliko klepetali, pa je šlo hitro mimo.

Najbolj od vsega se je vleklo, ko smo morali avte odpeljat v Baško in se potem pripeljat nazaj.

Malce smo tudi spremenili potek izleta, da ne bo predolg in smo začeli na vrhu klanca, ne pa že v Punatu, kot je bilo prvotno zamišljeno. Vreme je bilo celo pot do Krka spremenljivo, na Krku se je pa kar naredilo. Seveda je nekaj vetra že bilo, sploh brez tega pa najbrž ne gre, ne?

Je bilo ravno toliko toplo in ravno toliko je pihalo, da nisi vedel, kako bi bil oblečen. Pa smo kar naprej dajali jakne gor in jakne dol. Vsaj nekateri. Jaz sploh, saj sem že po petih minutah vetra smrkal kot za stavo.

Nekaj metrov od začetka je še asfalta, do vrha prvega hriba in konca ceste.

Pri tej koži nismo bili ravno najbolj sigurni ali je tole le koža ali je tudi kaj notri. Sumljivo je zgledalo, nihče pa se ni hotel prepričati od bližje. Je pa fino zgledalo - evo, še ovce tule umirajo... le kam, hudirja, gremo?!

Direkt na prvi hrib v grebenu. Da se malo orientiramo, da vidimo kako in kaj, kje smo in kam gremo. Razgledi niso bili najlepši, a za občutek je le bilo!

Poti so bile označene kar v redu, vse smo našli, pa še kaj več.

Še Borut nam je sem in tja kaj razložil s svoje geološke plati. Zanimivo!

Obzova je najvišji vrh s svojimi 569 metri. 

Na kupu kamenja si bil seveda še malo višje. Za boljši razgled seveda.

Kakšnih norih barv v tistem dnevu res ni bilo, a smo bili vseeno veseli, da ni dežja in da ne piha preveč. Vsega pa tudi ne moreš imet. Je pa dolina kar kontrastno zelena naproti hribom na vsaki strani. Voda, kaj?

A vodo se najde tudi na vrhu hribov. Pil je ravno ne bi, je pa. Pa še cvetelo je vse!

Pa nekaj marsovske pokrajine. Že doma nisem hotel vzeti gojzarjev, mi jih je bilo škoda, že mojih pohodnih čevljev mi je bilo škoda in sem hotel vzeti tiste res ta stare, ta strgane. Za Krk in tisto ostro kamenje bodo že v redu, jih lahko na koncu tudi stran vržem! Pa doma niso bili nič kaj veseli in na koncu sem moral popustit in vzet vsaj pohodne čevlje. Vsaj gojzarje sem si prišparal! Sicer pa hoja ni bila prav tehnično zahtevna, sem pričakoval bolj drobljivo, drsečo in ostro kamnito pokrajino, a je bilo prav v redu.

Oznak je kolikor hočeš. Imajo pa tudi sosedje težave z jezikovnimi zadevami, vse kaže, da je nekdo prav na vse tablice tisto "pješačka" narobe napisal. A so bile prav vse tablice striktno popravljene in prelepljene, nobena pozabljena! Češke tablice, se razumemo!

Sem in tja kak zaklon pride prav.

Je pa pri oznakah malo kaosa, vsega boga dobiš, od slovenskih, avstrijskih pa do čeških oznak/tablic, odvisno pač od tega kdo sosedom v tistem trenutku pomaga. 

Naših je zadnje čase vedno manj, avstrijske oznake pa se množijo.

Grebena je kar nekaj, Baška se le počasi bliža, vrhov je tudi par, malo gor, malo dol gre pot. Razgledi pa vso pot!

Potem smo pa res že skoraj pri koncu, le še skok do Prvića.

Nekateri gredo potem čisto do konca, do rta, do svetilnika, nekateri pa se obrnemo navzdol, gremo proti Baški. Bomo ravno toliko prej dol, da si lahko privoščimo še pivo!

Šli smo še mimo prastarih prostorov za šotorit med borovci, kjer sem celo nekoč davno spal - nekje 88-89-ega je moralo bit. Tja do Baške.

A še prej je treba namočit noge ali pa se cel skopat. Le dva junaka smo imeli, drugi smo ostali pri namakanju nog. 17.4. pa vseeno morje še nima mojih 26 stopinj, v katerih se počutim nekako najbolje. 

Potem se je pa vreme na hitro sfižilo, mi pa smo jo mahnili proti Baški, na zasluženo pivce. Česar pa ni bilo tako enostavno najt, saj je bila večina vsega zaprta, le en sam bife smo našli. In ravno ko smo se usedli pod streho, so se pojavile prve kaplje. Nič hujšega, nič naliva, le malce škropljenja. Da nam ni bilo prevroče.

Hecno in prav lepo pa je bilo videt plažo v vsem svojem sijaju brez običajno poletnega milijona ljudi.

Sam izlet ni bil prav nekaj dolgega, je bilo prav prijetno. Najbrž vse kaj drugega, kot pa v največji poletni vročini. Mogoče v zelo zgodnjih urah, takrat bi še šlo, razgledi so poleti najbrž enkratni. A se ne pritožujem tudi tokrat je bilo prekrasno!

Je pa neverjetno, kaj so vse ljudje počeli na tisti planoti, grebenu. Suhozidi, taki in drugačni, zakloni, tlorisi enostavni in zapleteni. Še po kartah se vidi skulpture. Danes se kaj takega najbrž nikomur ne da več. Ima sploh smisel in predvsem - ali je tudi včasih imelo sploh kakšen smisel?

Do doma je bilo potem še kar nekaj vožnje, nazaj grede tudi nismo bili več toliko klepetavi, a vseeno je hitro minilo. Do Bakra (ac direkt na Krk je bila zaprta), nato pa avtocesta do Slo. Pri nas pa spet... cigule migule po ovinkih in ovinkih in ovinkih. Sem in tja se mi zazdi, da smo še vedno kako stoletje zadaj, vsaj kar se infrastrukture tiče. 

Smo bili pa vsi trije več kot navdušeni in bo treba še! Še! K sreči gremo v jeseni na Osorščico, tisti greben je tudi med lepšimi! Juhuhuu!

 

Tags: , , ,

hribi | po svetu

Žafrani

by piskec 26. avgust 2016 14:08

Letos sva skoraj zamudila.

Ko se začnejo prve slike žafranov na Veliki planini po facebooku, potem veš, da bo treba it kar enkrat v bližnjem času gor. Sneg hitro pobira, žafrane pa skoraj še hitreje. Vsekakor hitreje, kot je na razpolago vikendov.

Tolikokrat pa tudi nisva na Planini, da bi točno vedela koliko je še snega.

Pa še čemaž bi bilo treba nabrat, mogoče je tudi še kaj regrata, torej lahko narediva vses kupaj, najbrž vse še nekako uloviva!

Pa sva šla, točno sredi aprila, 15.4. od Calcita, ravno, da sva videla razrito cesto in delovne stroje pod Primožem. 

Malo sem preveril ali klini še držijo, sicer to nič ne pomeni, z roko tega res ne moreš preverit, razen, če ti v roki ne ostane, ampak dobro se pa sliši.

O, ja, nekaj jih pa le bo!

Snega sploh ni nič več, letošnja odeja je bila bolj uboga, žafrančki pa k sreči so še. 

Na žalost je bil dan povsem oblačen, žafrani zato zaprti in tako niso prišli - vsaj na fotki - do nekega izraza. Jih je pa še bilo in ker je v naravi lepše kot na fotografiji, sva tiste najine spomladanske baterije vseeno dodobra nafilala.

Nekam kislo se nasmiham. Najbrž je mrzlo pihalo, Helena me je pa podila sem in tja in me hotela naštimat. E, to pa ne gre.

In na Kisovcu seveda čemaža kolikor češ. Za dva kozarca sva ga nabrala, več ga itak ne pojemo. Že tako se ti čemaž lušta kak mesec ali pa največ tri, potem pa kar hitro pozabiš nanj. In kozarci se v hladilniku počasi starajo, dokler se jih enkrat v jeseni ne naveličaš, da ti rabijo prostor v hladilniku, in jih na tričetrt izpraznjene flikneš stran... 

Je bil pa lep, še lepo mlad čemaž in zato tudi brez vseh ostalih ta strupenih sosedov. Ravno pravšnji torej.

Kronce so me pa presenetile. Sicer je Kisovec kar visoko, a vseeno - sredi aprila so se mi zdele precej nenavadne.

Oglasila sva se še pri Tomiju, pogledala razgled na elektro, Podstudenec, Gozd in Kamnik

in se spustila po lovski do Primoža. Tokrat sem celo malo raziskoval, a spet premalo. Ravno toliko, da sem našel začetek poti v Črno - hecno, nikoli še nisem tega videl, pa je lepo označeno!

No, če malce bolj pogledaš, hitro vidiš, da je pravzaprav označeno povsod. Le pogledat je treba. Potka je bila sicer vidna bolj za silo, a morda pa bi enkrat probala, kaj?

Bo vsekakor treba preverit. Najbolje enkrat tak čas, v začetku pomladi, ko je gozd pregleden in enostavno prehoden. Ali pa pozno jeseni, malce pred snegom. Kdo ve, pri naju zna to spet trajat par let... ampak, ko pa je toliko zadev, ki jih je še treba videt! Aaaaa!

Še Kamniško Komarčo, kakor se ne nekdo nekoč izrazil, dava skoz - hecno, kako me je bilo enkrat tule strah... Malce na bolje pa gre, moram priznat!

 

Pa spet nekaj mehanizacije pod Primožem. Vse mi je kazalo na vlečenje lesa, ampak, kaj se pa jaz spoznam! So že nekaj počeli.

In kot vedno - šele na koncu uspem Heleni ukrast fotoaparat. Da se tudi ona znajde vsaj na eni sliki. Saj drugače nihče ne bo verjel, da je bila sploh z mano!

Spet je šlo le za las. Žafrane in čemaž sva našla, regrata tokrat ni več bilo. Dva od treh - pravzaprav super!

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Prostorska obnova

by piskec 22. avgust 2016 15:33

Vsake toliko časa je treba malo obnovit. Znanje, slike, prostorsko orientacijo, lokacijsko informacijo. 

Res sem v teh koncih precej, a se je še vedno prav super podit tule naokoli! 

Flori se od zadnjega podobnega izleta ni prav več veliko spominjala, pa je bilo tako treba znanje obnovit. Da bo lahko peljala svoje male tabornike na izlet. Dan v Kamniški Bistrici bo sigurno vsem všeč!

Dan je bil bolj žalosten, ni ravno vedelo ali bi deževalo ali ne, ampak za naju je bil tak deseti april ravno pravšenj. Bova fino noge pretegnila in se fino imela!

Parkirala sva pri Firštovi mizi, pojedla golaž v mislih in se odpravila naprej. Si bova najprej ogledala čimveč, nato pa bova razmišljala kaj je primerno za tiste male navihančke in koliko bodo sploh zmogli.

Predaselj in most, kjer sem spet delal malo drame. Če je pa drselo, no!

Mi pa gre vseeno zadnje čase malo bolje. Si upam že dol pogledat. Uau.

Izvirek, ta mali izvir Bistrice je kar tam sredi ničesar.

Most pri Jurju, vode je kar nekaj, tudi v Krvavcu.

Dan je pa res bolj ubog, snega sicer ni več v dolini, malce višje pa se še najde kak ostanek plazu.

Plečnikova lovska rezidenca še vedno sameva, a se vidi, da nekdo zanjo vsaj nekaj skrbi. Še dobro!

Ja, Kurja dolina je dobila čisto svoja vrata. Le čemu, sva se spraševala, odgovora pa na žalost nisva dobila. Ima vezo s Spominskim parkom?

Spominski park ima še vedno pravopisno napako, temu se bo najbrž težko odrečt. Park tudi ni povsem konsistenten, vsaj ne s tem, kar piše na tabli, a vseeno. Tista mehkoba pod nogami v smrekovem gozdiču vsaj malce ublaži vso grenkobo tablic, ki se nahajajo tam. Če se le malo potrudiš jih lahko vidiš veliko, pravzaprav več, kot bi jih rad.

Tale mostiček iz parka na severno stran je zdaj že preteklost. Poleti je v režiji kamniških markacistov nastal nov, večji in bolj varen.

Nato sva jo mahnila do Žagane peči, a sva bila tam okoli tako hitra, da sva naslednjo sliko naredila šele pri Lepem kamnu.

Ta me vedno fascinira, najbrž ima neke veze z otroštvom. Enkrat moram koga sprosit, da me spusti gor na vrh. Morda se še česa spomnim, ne samo Gamsovega skreta.

Je pa tudi Lepi kamen dobro nažagan.

 

Razgledi so super. Nikamor se ne vidi. 

Sivnico tako spustiva, le maham nekam tja v tisto smer, kjer naj bi bila. Baje.

Se pa spodaj predava turističnem kažipotu, ki kaže proti Rokovnjaškim jamam. Potka je, nekaj je celo nadelano, so pa tudi neki inovativni kažipoti. Na sliki se ne vidi dobro, a v naravi se je dobro videlo in mi je bilo prav všeč, moram priznat.

Kam višje nisva šla, strmo in vse kar preveč drseče. Jame pa so.

 

Še mimo kapele Lurške Matere Božje, v kateri še nikoli nisem bil. Hm, bo treba to enkrat popravit.

Pogledat še ali je Dom na Kamniškem sedlu odprt ali zaprt. Mislim, da je tale info kar drži.

Sva potem hotela v tistem drsečem še okoli izvira, a je prišel mimo tip z rokami globoko v žepih in v nekih tankih čeveljcih, skoraj espadrilah in se začel motovilit okoli naju po mokrih, drsečih kamnih. Sva se kar obrnila in pustila krog okoli izvira za naslednjič. 

Tip je tokrat imel srečo, naredil je cel krog v super primernih čeveljcih z rokami v žepih. Car. Upam, da bo tudi v prihodnje imel tako srečo, ker pri pameti je očitno nekaj šparal.

Na zdravilnih krogih sva se še malo pozdravila in se spiralasto zavrtela naprej!

Ko je takole veliko vode, kot jo je bilo ta dan, potem vidiš, da je Izvirov več, veliko! Izpod vsake skale priteče del Bistrice!

Nekaj sva tako le prehodila! Sploh ni bilo malo. Sva pa tudi veliko spustila. Za drugič?

Flori je v naslednjem mesecu nato uspešno vodila izlet v Kamniško Bistrico, a se je seveda za tamale tabornike tak pohod močno skrajšal, večino so skakali okoli Izvira, kar pa je tudi prav. 60 tamalih v okolici Predaslja bi meni vsekakor pognalo lase direktno v zrak! Potem pa pazi na vse!

Obnova je bila torej uspešna, prostorsko orientacijski registri skupaj s slikami v glavi so se obnovili in so ponovno sveži in pripravljeni na nove izzive!

Tags:

domači kraji | hribi

Dvanajst (12) let!

by piskec 22. avgust 2016 12:45

Zakaj bi bilo letos kaj drugače kot druga leta?

Spet sem se presenetil, da smo že konec avgusta in da je eno leto spet mimo!

Vse najboljše Podkleteno Nebo!

Po desetem letu človek neha štet, prispevke in slike, vsega je veliko, dovolj, preveč.

Tako ali tako nihče nima več niti časa niti volje, da bi karkoli bral. Sam pa še vedno rad kaj spišem, napišem. Po vseh teh letih lahko tudi zatrdim, da najbrž ne zato, ker bi me veliko brali.

Najbrž bolj iz trme.

Zato še vedno slik ne olepšavam niti ne režem. Življenje je lepo tudi v samih osnovah, brez posredovanja, ne samo v izrezih.

Na Poti od Sebe in Nazaj sem še vedno Nekje Vmes, kar mi - kot vedno - povzroča take in drugačne težave, a se človek na njih pač privadi. Zato pa se je nemogoče odvaditi besed in nekaterih zvez: "pravzaprav", "a vendar", "toda", "vseeno pa", "po drugi strani".

Za Smisel je težko upoštevat le eno plat, le eno smer, le en pol, svet je v barvah, zato čutim, da imajo (preveč) trdna stališča vedno majave temelje.

Dvanajst let, a?

No, ja, vsekakor Se Ni Za Bat.

 

Tags: , ,

blogi | osebno

Sestavljanje

by piskec 19. avgust 2016 16:39

Na začetku je zgledalo presneto komplicirano. Vsi ti vijaki so mi nagnali kar nekaj strahu v kosti.

Komu neki pa še uspe vse te vijake prišraufat tako, kot je treba?!

Stranic in polic tudi kolikor češ! Aja, da mi bo uspelo?!

Pa mi je! Sicer je bila že dolgo tema in le enkrat sem nekaj zafrknil, a, hej!, uspelo mi je!

Juhuhuuuuu!

Vratca pa do konca naštimam, ko bo zadeva stala na neravnih tleh kuhinje, tam bo sigurno vleklo v čisto neko drugo smer.

Tags:

hiša

Stari grad na Kolovcu

by piskec 19. avgust 2016 16:24

Če sem bil že sam zadnjič sploh prvič v teh koncih, bi bilo prav, da še Helena malo spozna te konce. 

Sam si rad mislim, da točno vem, kako jo motivirati, ampak najbrž nimam pojma in je šla z mano iz povsem drugih razlogov, kot sem si jih predstavljal sam. Se pa ne sekiram preveč, dokler gre z mano, je še vse ok. Ko enkrat ne bo več hotela, bom moral pa resno razmislit o upravičenosti takih in drugačnih prijemov.

Obljubil sem ji namreč nadvse hudo strmino direktno do starega gradu na Kolovcu. Se mi še vedno zdi, da jo take stvari kar pritegnejo v stilu: "kaj, a da ne morem?" in si take stvari hitro vzame za svoje. Še posebej takrat, ko jaz nisem šel/upal tam čez. To jo še malce podžge, čeprav oba že dolgo veva, da je bolj pogumna od mene.

Zato sva jo tam, kjer sem sam zadnjič odnehal, malce iskala pot, potem me je pa hitro imela dost - "ja, kaj zdej? Ja pejt direkt gor, ne!"

No, ugovarjal nisem, tako da sva bila na vrhu v parih minutah, saj je vse skupaj le manjši hribček.

Par ruševin je tam gor, ene zgledajo bolj gradu podobne, druge pa ne. Kdo bi vedel? 

Nato sva se namenila še proti bolnici, bova šla po grebenu, mimo nekega objekta in bova že našla, ne? Pa sva res hitro našla najprej lovski dom.

In to Domžalski lovski dom. Opa. Tudi približno se mi ni sanjalo, da je kaj takega tule gori. Precej super zrihtano in precej super plac, moram priznat.

Pa voda, pa potočki, pa... ja, precej nama je bilo všeč tule.

Nato sva tam na ovinku ceste našla še en spomenik, včasih je tudi tu stala domačija.

Nato pa sva jo morala mahnit kar počez, saj nisva hotela v dolino. Pa sva hitro našla nek kolovoz in tam zadaj neko tablo. Šele ko prideš zraven, ja, takrat ti je pa hitro jasno, čemu je namenjena, saj je vsa prestreljena!

Napis "pazi strelišče" je seveda potem po cesti naprej, na drugi strani. Upam, da kdaj ne streljajo v drugo smer, lahko bi bilo precej nerodno...

Pravzaprav se nisva veliko lovila, par grap, malce gor in dol po kolovozih, malce brezpotja, v začetku aprila s tem ni težav, hosta je redka in lahko prehodna, vidljivost pa super.

Bolnico sva zato hitro našla, mogoče sva malo preveč visoko zavila, a sva šla po kolovozih. Potem je bilo treba le še dol, pa sva bila tam.

Nazaj pa po markirani poti v grapi in po cesti do avta. En tak hiter izlet, dopoldanskih par uric, da sva do kosila nazaj. Otroc najbrž še opazil niso, da naju ni bilo doma... 

Tags: , ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP