Velikoplaninski časi

by piskec 24. oktober 2016 14:30

Evo, tole le toliko, da imam vse lepo na kupu.

Vedno se namreč sprašujem, iščem, računam... eh, zakaj neki, če pa imam lahko lepo zbrano na enem koncu, ne?

Upam, da bom tole še kaj dodajal. Najbrž aprila, ko bo spet sestanek tam gor!

Tags:

dogodki | domači kraji

50 za 50 - pa še nazaj!

by piskec 21. oktober 2016 15:25

O, ja, zdržal sem pohod, žur in še celo noč. Jasno, da sem se res počutil čisto takole: 

Potem sem pa malce pozajtrkoval, vse se je malce umirilo in upočasnilo. Nihče ni bil več tako poskakujoč kot prejšnji dan. Hm, le zakaj?

Zato je Helena hitro opazila, da bo treba kar kreniti na pot, drugače se bom še sam kam zavlekel in me ne bo na spregled še kak teden. Zato smo se kar lepo zbrali, še vsi tisti za navzdol!

Seveda smo prej vse lepo pospravili - to smo že mi ponoči nekaj pospravljali, čeprav najbrž precej vprašljivo - vzeli par pivc s seboj za žejo, meni so nadeli še prjatla balona s petdeset in smo šli.

Sicer ne vem zakaj, ampak kar naprej smo se nekaj ustavljali. Jaz sem hotel pa le spat pa nisem mogel nikjer. Oziroma mi sploh niso pustili. Pa ne tu ležat, pa ne se tam naslanjat, pa ne to, pa ne ono... Ojej. 

Smo se vseeno imeli super!

Sem in tja sem pa le izkoristil gužvo in skušal malce podremat. 

Pa so me vedno prec takoj pogruntali, me na hitro slikali in me še hitreje zbudili. Ej jejej, človek še spat ne sme.

Drugače pa sem sem in tja (le sem in tja) kar dobro zgledal. Čeprav so se mi oči reeeees kar same zapirale. Ni šlo pa ni šlo. Tudi roke so se tresle, kdo bi ga vedel zakaj...

Pri Calcitu so naju nato ostali zapustili, mene pa je Helena gnala naprej. Kaj, da ne prideva do doma? Kaj?! Ha!

Če potem lepo poslušaš pametnejšega od sebe in disciplinirano postavljaš eno nogo pred drugo, no... potem kar gre. Velikoplaninsko vas so še vedno delali. Nikjer nobenega.

Sem komaj čakal na Kamnik, kjer sva si končno lahko privoščila pivce. V tistem vročem dnevu je super pasalo, škoda le, da nisva mogla kaj več posedet. Ali pa zadremat? Vsaj malo, majčkeno? Ne?

Ne! Greva naprej. Eh, pa sva hitro imela in se še po Kamniku izgubljala po nepotrebnem. Ta prava stezosledca! Človek je malo zmatran, pa kar pozabi kje mora it in kje sigurno ne bo prišel skozi. Kot da sva iskala še dodatne kilometre! Jih ni bilo že tako dovolj?!

Sva pa dobila vse lepo nazaj v obliki vonja sveže pokošenih trav. O, krasote, o lepote! To je pomagalo, me malo zbudilo!

Na igrišču sem potem naredil petnajst dvigov, da bi le pokazal, da sem še čisto pri močeh.

... ja, seveda...

Nisem niti verjel, ampak v taki pozi bi se tudi dalo zaspat! Neverjetno, česa je vsega sposoben človek! Pa mi spet ni pustila...

Po Kamniku pa spet ob Bistrici, kjer sva se v tisti vročini lahko še vsaj malo ofrišala! A tudi tu nisva bila sama, nekdo je v travah še vedno spal sanje pravičnega, obkrožen s samimi flašami. Nek včerajšnji tip, dober žur je moral bit, hud. Čeprav ni ravno lepo zgledalo, da tam počez ves nadelan spi, sem mu potihem kar zavidal tisto ležanje...

Potem pa že kmalu Radomlje! Oujejaja! In spet pivce pri Špornu. 

Ampak moram priznat, da to pa ni več tako pasalo. Je bilo že vsega dovolj, le spanja premalo. Ah! Ampak Helena je bila neizprosna in determinirana do konca! Greva! Pa je ne bova klonila tik pred koncem, saj sva že skoraj doma!

Tale slika mi je pa prav pri srcu. Skoraj doma, kaj?

Hitro sem pozabil, da je z avtom vse to malo hitreje in da naju do doma čaka še vsaj kaka urica.

Še posebej, če spet nekaj motoviliš skozi Dob in spet delaš ovinke! Ovinek je sicer prišel prav, ker... no, pustimo to, ampak vseeno, jebela cesta, ne delat ovinkov, no!

Krtine sem bil pa res že vesel, kot že dolgo ne. Dost je blo, dooooooooooost! 

Vsakemu, ki sva ga srečala, sem seveda razložil vse od začetka do konca, zato nama je pot do doma res hitro minila. Zaspan pa tudi nisem bil več toliko, sem bil na začetku poti bolj. Vse kaže, da me je konec poti držal kar dobro pokonci!

Juheeeeeeeej, pa sva! Po dolgih 34-ih urah sva spet pod isto tablico!

Še zadnji korak čez črto začetka in konca! Ta korak sem si res dodobra zapomnil! 

Je bilo pa treba narest še eno lepšo za dokaz, za v album in sploh v dokaz, da sem tudi 50-ico balon prinesel nazaj! 34 ur sem prav lepo pazil nanj!

Vse zahvale gredo seveda Heleni, brez nje najbrž ne bi niti štartal, kaj šele, da bi pripešačil domov. Moja volja je šibka in najbrž bi v prvi gostilni zamenjal pivo za vse te kilometre. Kar bi bilo najbrž celo bolj pametno, a potem ne bi imel toliko za povedat.

Heleni sem pravzaprav hvaležen še za precej več, saj brez nje sploh celotnega dogodka ne bi bilo! Jaz sem tokrat le hodil, žural, pil in hodil, vse ostalo pa so naredili Helena in najini otroci, ki so tudi tokrat veliko pomagali. Vsem sem seveda večno hvaležen - vrnem pri vaših petdesetih!

Izkazalo se je, da je nazaj grede celo dlje - cca. 28km, a samo 111 višincev. Še dobro, navzgor mi pa najbrž res ne bi šlo. Še naravnost je šlo težko...

Plan 50 za 50 je bil torej izpolnjen in celo malce presežen. Za dobro mero. 34 ur, 53 km, en super žur, za začetek petdesetih bo kar dovolj... me je pa kar strah, kaj si bomo spomnili za šestdeset!

Zato sem s čisto vestjo zdržal še kako uro pokonci in se nato zavalil v posteljo, v kateri sem ostal naslednjih 18 ur! 

Ja, spanja mi je pa res manjkalo, a nihče ni rekel, da so petdeseta lahka. Kdo ve, kakšna še bodo, če so se že začela tako! Oujea, sama pričakovanja so me!

Hvala Heleni, najini družini in sploh vsem, s katerimi smo se družili ta čas. Z vami bodo naslednja leta lažja!

 

P.S.

Kakšnih večjih posledic pravzaprav ni bilo, noge so bile ok, glava pa tudi. Nikogar nismo pozabili, nikogar izgubili. Edino, kar ni preživelo, so presnete salomonke, spet so dokazale, da nikakor niso narejene za velike fante nekje pri stotki.

Čez kak teden pa smo razrešili tudi dilemo Fantoma s Kisovca! Janko je namreč cel dan slikal, a se je pri pregledu slik izkazalo, da pa njega ni niti na eni od 426-ih (tu ne štejem še vsaj 147 pobrisanih) slik. Niti na eni! Zato je bil seveda takoj proglašen za Fantoma s Kisovca, mi pa smo se začeli spraševat ali je bil sploh z nami ali je bila to le naša projekcija?!

Pa je Darja na koncu le našla eno jutranjo sliko Fantoma! Sicer zabrisano, a, hej, Fantoma se ne da ulovit kar tako, kajne?!

Tags: , , , , , ,

dogodki | domači kraji | osebno

50 za 50 - tja!

by piskec 18. oktober 2016 20:50

Kdo ve, kdaj se je že začelo z vprašanji tipa: "a ne boš ti kmal petdeset, a?" Pa sem skušal vse skupaj preslišat, prespat, se okrog obrnit in se delat, da jaz pa že ne... Dejte no mir!

Pa nekako ni šlo, če se še tako dobro in hitro izogibaš, postajajo vprašanja vedno glasnejša in vedno nadležnejša. Vedno več jih je. Hitro spoznaš, da temu pač ne moreš ubežat, socialnemu pritisku sploh ne. Mogoče, če bi emigriral kam na Novo Zelandijo, pa še tam bi me že še kaj našlo, se ni za bat.

Torej, prva faza zanikanja je šla počasi mimo. 

S fazo sprijaznjenja sem se dlje ukvarjal. Ali pa se sploh nisem, ker o tem sploh nisem hotel razmišljat. Pa o žuru, pa o povabljenih, pa o... oh, koga brigaaaaaaaaa!

Potem mi je pa le enkrat med nekim izletom padla na pamet hudobna ideja, da če že moram sam trpet - kar bom ob praznovanju prav gotovo - naj trpijo tudi vsi ostali. O, ja, bolj ko bodo zmatrani, manj bodo mene morili in manj neumnosti jim bo hodilo po glavi.

Ne?

Torej je tako ostalo in obveljalo - peljali jih bomo v hribe! 

Seveda to ni tako enostavno, čeprav zdaj z distance morda tako zgleda. Kako tako raznovrstno druščino sploh spraviti v hribe? Kaj delati tam z njimi? Kam sploh it? Kaj tam sploh počet? Eni hodijo več, drugi manj, tretji sploh ne, četrti... - kako vse to sploh uskladiti?

Ja, kar nekaj priprav je bilo potrebnih. Pravzaprav zelo veliko!

Naprimer to je le ena od potrebnih stvari, ki so usklajevale povabljence z možnostmi pohoda in prihoda, tu je bil spisan tudi timing. Ki se je - kot smo videli na koncu - poklopil skoraj na minuto! Čestitke in najlepša hvala Heleni za mojstrovino!

Izmed vseh možnosti smo se odločili za Pohod na Veliko planino od doma in nazaj! - zakaj neki pa imam svojo smerno tablico? - za najhudejšeše, za en čink manj hudejše, a še vedno super hude Pohod od doma do Kisovca (tja!) ter Pohod od Jurčka za malo manj hudejše in Pohod okoli Kisovca za ves ostali kripelj bataljon ali pa mlade fante v vozičkih z mamicami. Zato je bil tudi izbran Kisovec, čeprav je bil v prednosti Domžalski dom, a nujno smo potrebovali cestni dostop.

Tako smo zadnji dan z dvema avtoma vse zvozili na Kisovec, pripravili, kar se je dalo, potem sem pa jaz že izklopil. Se je bilo treba pripravit za naslednji dan! D dan!

Prav nič ne bo lahko! Ne meni, ki sem petdeset, ne ostalim v družini, na katere je padlo vse preostalo delo, ne gostom, ki bodo morali kar nekaj prehoditi.

In tako se je Pohod 50 za 50 začel, v soboto 24.5., natanko ob 7h zjutraj.  Z malce nervoze, a v dobri pripravljenosti in z nasmehom na obrazu!

Ni nas bilo veliko, nekaj pa le, na 9 ur hoje na žur se ne prijavi vsak!

A skupinica je bila mala in luštna in kar vedel sem, da se bo še kadilo za nami! Juhuhuuuuuu!

Meni so pa naštimali balon z napisom 50 in navodilom, da ga moram celega prinesti do gor. Celega! Evo, pa je šel z mano, pritrjen na nahrbtnik, da sem bil kot tekaški zajček. No, preostalih pohodnikov tako nisem mogel kar tako izgubit...

Prvi višinski metri so šli tako kot vedno - počasi in sopihajoče. V nadaljevanju pa vedno hitreje.

Pri prehodu na cesto do Palovč je še vedno vse podrto. Tam sem moral presneto dobro pazit na balon, da mi ga kaka robida ne popika!

Nad Vrhpoljem pri klopci pa smo bili že dodobra ulaufani, še Flori je imela že dobro polimane žulje, uboga reva, dobila jih je že po pol ure hoje! A se ni dala, tako kot se nismo dali vsi ostali!

Na cesti do Jurčka smo bili že prešerne volje, saj je odrešitev takoj za vogalom. Smo že vohali in videli pivo, zato pa so bile seveda slike že precej nenatančne...

Po dobrih petih urah hoda smo se združili še z ostalimi! In jah... res je... kot petdesetletnik si samo še številka... kar poglej sliko!

Je bilo prav neverjetno in ne, tega nisva načrtovala, a je vseeno vse padlo lepo skupaj in pri Jurčku smo se - čisto nenadejano - srečali prav vsi! Timing pa tak! Ha!

Čakal nas je še najstrmejši del in največ višincev na poti. A k sreči je bilo vse po planu, dan je držal, volje je še ostalo, kondicije pa tudi.

S časom je sicer šlo vedno počasneje, a smo dobro držali korak tudi z vsemi ostalimi, ki so začeli pri Jurčku. Se pa ja ne bomo dali! Tako smo se na Kisovcu spet vsi srečali, Balon je še vedno z mano!

Bom zadel vso to gručo ljudi? Oja, seveda! Rajko, dobro si me naučil!

Od tam so nekateri še nadaljevali malo naprej, do Male planine, od nas ta zmatranih, ki smo hodili celo pot, je šla naprej le Flori (bravo!!!!), drugi smo raje zavili do Doma na Kisovcu, kjer smo porabili še zadnji kapljico skrabnega izbora (http://www.krtina.com/blog/image.axd?picture=2014%2f6%2ftbsp-x4.jpg). Ravno prav je trajala, ravno prav!

25km in 1600 višinskih metrov je bilo za nami. Potrebovali smo 8:03h kar za tako skupino sploh ni slabo! Bravo pohodniki!

Malo smo počili, pripravili par stvari, potem pa se je počasi program že začel. In ne, nisem prav veliko trpel, veliko sem moral vedet o sebi (kar ni bilo najtežje) in kar nekaj dogodkov podoživet, kar so mi pripravile posebne igralske točke! Nekaj slik prepoznat - to je bilo že težje in celo nekaj stvari narest tako, kot sem jih v mlajših letih. Opala. Skratka, program in pol!

Dan smo imeli prekrasen, bil je celo sonček, nam pa na skoraj 1300m nad morjem ni bilo treba biti v bundah.

Maček nas pa vseeno ni najbolje razumel in mu je bilo početje ljudi prav dolgočasno. Le kakšne zabave pa majo tile?!

Očetje in sinovi pa takole. Z enakimi potezami in izrazi le s sedemintridesetimi leti razlike.

Darja in Dejan pa sta prostovoljno prav slastno skrbela za vse nas. Da nismo bili lačni.

Ker žejni sigurno nismo bili. Da znam tudi takole igrat, sem seveda izvedel šele, ko sem slike gledal... No, naslednji dan sem se čudil tudi temu, da sploh znam igrat...

Potem pa... potem pa...

se je zabava prevesila v nočni del in počasi so vsi odhajali spat. Le trije smo ostali in plesali še dolgo v noč, pravzaprav kar v jutro. Mi trije pa smo postajali kot tisti mali jagri, najprej se je neznano izgubil en in ga res nisva nikjer več našla, nato je ta drug zaspal na ležalniku direkt sredi plesišča in meni ni ostalo nič drugega, kot da grem maltretirat psa. Je bil pač edini, ki je bil poleg mene še buden.

Pes je bil super zadovoljen, dodobra mi je zgrizel prste, a sva bila tisto uro najboljš kolega. Velik sem mu povedal, on pa meni malo manj. Ga že ni žural celo noč...

Potem pa je že ta prvi vstal. In meni ni bilo treba nič it spat. Jeeeeeej! 

Zdržal sem do naslednjega dne! Opa, stari!

Gremo naprej!

Tags: , , , , , , ,

dogodki | domači kraji | osebno

Ko te le ujame dež

by piskec 3. oktober 2016 12:39

Velikokrat smo bili veseli, kako dobro smo skoz prišli, ko nas ni opralo ali kaj podobnega. Velikokrat.

Ampak vedno pa ne more biti tako, kajne? Enkrat moraš pa dobit nazaj, da se malce izravna, da se svet poravna.

Pravzaprav ne vem, kako to, da nismo izleta odpovedali. Najbrž kar zato, da bomo enkrat karmi pač vrnili tisto, kar ji gre. Naj nas pa opere, saj sredi maja ni več tako mrzlo, bomo že nekako!

In je res že zjutraj lilo kot iz škafa. Pa smo začeli počasi. Zelo počasi. Najprej kar s Trojanskimi krofi. Pa smo jedli krofe, pa kremšnite, pa pili kavico in se nasploh obiralo, kolikor se je le dalo.

Ampak lilo je pa še vedno.

Pa smo prišlo do izhodišča, tja, od koder smo potem hoteli začet naš pohod - na bregu Savinje. Pa je še vedno lilo. Hm... Jah, nič, pa smo se odpeljali z avtobusom prav do Celjske koče. Pa smo tam ponovili vajo s Trojan. In spili še kak čaj in dodatno pivce. In čakali. In še malo čakali.

Potem pa smo imeli le vsega dovolj, kaj nam pa bo en dež! In smo šli: "bomo prišli z marelami vsaj do Grmade!".

In glej ga, zlomka, pogumni imajo srečo. Ali pa le dobro vremensko napoved, ki je obljubljala neko vmesno okno brez dežja. In tokrat so vremenarji celo zadeli, mi pa izkoristili!

Na Grmadi dežja ni bilo več! Kakih velikih razgledov sicer tudi ne, a kdo bi podarjenemu vremenu gledal v zobe...

Kakšen dež neki! Ha!

A smo se vseeno še malce zamudili v Pečovniški koči - za vsak slučaj, da bo dež ja dodobra ponehal!

In da nam bo dal mir, ko bomo hodili vsaj do grebena.

Malo je bilo mokro, malo spolzko, a nihče ni sedel na ta zadnjo, kar je kar lep uspeh. Še celo na Vipoto smo prišli (končno!), čeprav je imela Helena pomisleke, bilo je namreč strmo, midva pa nisva vedela (pri ogledni turi sva Vipoto namreč izpustila!), kakšna je sploh pot. A k sreči se je vse dobro izteklo, prav veliko slik pa nisva naredila. Le ena se je ohranila z Vipote, kljub temu, da je bila tam ena super skrivnostna markacija... to pa za naslednjič!

Še malo dričanja po mokrem, mimo ta velikih Duglazij, smrek, in smo že dol. Kaj nam pa more ta dež, a ne!

 

Krog je bil na koncu malce čuden, a tako je, če ti dež precej nagaja. 

Sicer pa nihče ni bil prav veliko žalosten, nekaj smo se le nahodili, tudi v deževnem zna biti luštno!

V dolini smo šli še nekaj malega spit, veselje pa je naraslo v trenutku, ko je avtobus speljal in je na šipo padla prva kaplja! Dolgo smo čakali na to vremensko okno brez dežja, a smo ga le dočakali in ga tudi s pridom in v celoti izkoristili! 

Težko torej rečem, da je bilo to uravnoteženje in da smo karmi kaj vrnili. Mi kar malce smrdi, da bomo morali enkrat še bolj hudo nasankat, tukajle nismo prav veliko trpeli...

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Pejmo plezat I. - Gradiška tura

by piskec 8. september 2016 13:10

Letos mi je končno kapnilo, kako ta mlajša dva otroka prepričat, da bi še kaj hodila z nama.

Kakšni gozdovi neki, kakšne položne poti, ha! Strmine, skale, klini, stene, zajle! To je tisto pravo, to!

Pa sem naredil en tak letni plan, da bomo vsi vedeli vnaprej, pa da ne bo potem kaj motoviljenja. Predvsem pa sem naredil plan zato, da mi ne bi potem skakali vmes s kakšnimi drugimi plezarijami, hudimi hribi in podobnim. Kdo ve, kaj jih še piči, ko enkrat okusijo skalo! Ni za zaupat.

Jaz sem previden, bomo šli počasi, vsaka tura bo dodala nekaj posebnosti, nekaj svojih lastnosti. Vsi trije - pa še najbolj jaz sam! - se moramo privaditi na zajle, na kline, na strmine in globočine. Izleti bi morali imeti vsega po malem, v letnem času bi naredili neke štiri ture. Je treba vadit pripenjanje, da nisi prepočasen, pa še na kondiciji bomo zraven delali, kajne?!

Nekatere stene so kratke in sladke, druge dolge in naporne, tretje imajo dolge pristope, pri četrtih pa si kar naprej izpostavljen. Je bilo treba pametno izbrat. Za to, ta prvo leto. Mogoče pa v naslednjih letih spet ponovimo...

In katero turo sem izbral za prvo? V začetku maja, ko je v tistih ta visokih hribih še sneg? Eno kratko, s kratkim dostopom, z enostavnim spustom, z lepo skalo, super lepo zavarovano, z lepo tehnično zahtevno plezarijo, z nekaj izpostavljenosti, a nič hujšega. Eno tako lepo turo.

Ja, Gradiško turo seveda.

V začetku maja še niti vseh samovarovalnih kompletov nismo imeli. En pas smo si sposodili, en komplet pa naredili. Hja. Bolj za silo skoraj.

S Heleno sva tukaj že bila, pot sva poznala, a sva bila vseeno malce nervozna. Otroci pa to. Le kako se bosta izkazala, bo njun korak zanesljiv, plezanje dobro, pripenjanje ok? Tisoč skrbi, ampak nekako bo že šlo.

In smo šli. Enkrat dopoldan, sploh ne zgodaj, hodit smo začeli šele malo pred deveto! Tura je k sreči kratka.

Pet, deset minut hoje, pa se moraš že pripravit, navesit nase pasove, komplete, čelade. Še zadihal se nisem do semle.

Potem pa vstop, malo poplezat potem pa zajla, kar naravnost gor bo treba.

O, ja, tukajle smo bili vsi navdušeni! No, starša malo živčna, v skrbeh, a tega nisva hotela kazat, lahko še koga prestrašiva! Najprej grem jaz, da ne gledam otrokom pod noge in jim kar naprej solim pamet, nato otroka, od zadaj pa nas čuva Helena. Bomo videli, kako bo s tako postavitvijo šlo.

Prvi metri so kar dobri, se kar fino raztegneš, globočina pa tudi hitro naraste. 

Sem pa le našel prostor za slikat in to celo jaz! Kar pomeni, da sem tudi sam že žel navdušenje in da me ni bilo več (veliko) strah. 

Takole pa se starejši najstniki radi slikajo. Nepripravljeni.

In pripravljeni. Hehe, dobro sem jo ujel, sigurno je najprej mislila, da ji bom kaj težil, ha!

Pot je tehnično kar zahtevna, roke delajo, a vseeno prav ne vem koliko zahtevna pa le ni.

Vmesno postajališče je super za malico, čeprav je res ne bi potrebovali, a vseeno. So vsaj razgledi visoko nad Vipavsko dolino vredni počitka!

Še eno skupinsko, še vedno vsi z nasmeški, najbrž celo že z večjimi. Sam vem, da prihaja še bolj zahtevni del, a vidim, da gre otrokoma super in da bi bilo veliko bolje, da pazim sam nase, ne pa (preveč) na otroka.

In gre nam prav super!

Čeprav je pod nami kar nekaj prostega pada. Pa se tudi meni ne zdi tako hudo, kar mi je precej hecno. Me je strah velikih sten, me je strah kipenja gora? V letošnjem letu bom torej te strahove dodobra raziskal, malce bo naporno, a nekako bomo že, kajne?!

Potem pa je kar naenkrat stene že konec, otroka sta kar žalostna: prekratko!

Malica je zaslužena, potrudili smo se. Jaz sem se tako dobro potrudil, da sem dobil kar šparglje z jajčki za nagrado! Še nikoli kaj takega, zato sem moral tako malico kar slikat. Pa še prav dobro je bilo, o, ja!

Dol smo jo mahnili po krožni na planoto in nato proti zahodu ter spet nazaj na Gradišče. Da se vsaj malo nahodimo.

Observatorij Gradišče?

Kapelica na križišču.

Nas vse spominja na Slavnik, vegetacija in pot, vse je zelo podobno. Toliko skal na poti, da nam gre kar malo na živce!

So pa markacije tudi tu nekaj posebnega. Da ja ne bi zgrešili. No, najbrž tudi kakšnih manj vpadljivih ne bi spregledali...

Na Plaz grem najprej sam pogledat, drugim se sploh ne da. Pa pridem nazaj ves navdušen: "kak presneto lep razgled!", da ostalim ne preostane drugega, kot da gredo še oni. Vejo, da bi jim drugače še celo dolgo pot do doma težil.

In ker je pot že skoraj neuradna trim steza, se je treba zadev lotit resno. V gojzarjih in s polnim nahrbtnikom! Nisem še za v staro šaro.

Ah, če bi imel toliko kil kot tale mulec!

Pa smo že dol. Ena lepa krožna pot!

In stena, ki ji lahko očitamo le to, da je malce prekratka. Super zavarovana pot! Prepenjanje nam je kar lepo uspevalo, morda smo res počasni, a nam je šlo čisto lepo. 

Seveda smo bili na koncu vsi totalno navdušeni, še starša sta se rešila skrbi, kaj ne bi bili!

Zato pa smo si v Budanjah privoščili še nekaj za pojest, če manj hodiš, moraš pač več pojest. Pa smo naleteli še na Tejo in dobili še polno vrečo češenj za poobedek. Ja, kako nam ne bi bil tak dan všeč?!

Ni čudno, da je potem na vprašanje: "A to pomeni, da gremo še?", v trenutku izletel enoglasen odgovor: ""Šeeeeeeeeeeeeeeeeee!". 

Prav, pa pejmo še. Naslednjič pa na Veliki vrh v Košuti.

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Iz Kamnika v Kamniško Bistrico

by piskec 8. september 2016 13:07

Tokrat je šlo za Zeleno os Kamniške Bistrice, za pohod ob reki.

Helena je bila povabljena zraven kot predstavnica PD Domžale, jaz pa sem se seveda prištulil zraven. Saj sem markacist, nekaj pa bodo le imeli od mene, sem si mislil in upal, da me ne bodo poslali domov.

Pravzaprav smo se skušali vsi skupaj prepričat, kako je v začetku maja priti od Domžal do izvira Kamniške Bistrice. Nekaj stvari se že ve, naprimer pot od Domžal do Kamnika je že bolj znana, a tudi tam je nekaj ovir, ki pa se v zadnjem času že pospešeno odstranjujejo. Nekaj stvari smo predvidevali, o nekih natolcevali, zato pa je prišlo do tega, da bi bilo najbolje vse skupaj preverit na terenu! Poleg tega bi si zadevo v živo ogledala tudi oba - v tistem času - novopečena direktorja TIC Kamnik in Zavoda za šport Domžale. Super!

Seveda pa brez Bojča ni šlo. Jaz pravim k sreči, saj se od takih poznavalcev lahko ogromno naučiš!

Dobili smo se v Kamniku, nisva pa vedela, kako bomo zdaj to speljali. Se bomo vozili gor in dol in gledali le posamezne odseke ter na koncu malo hodili? Bomo se sploh samo peljali? K sreči sem sam vzel nahrbtnik, kjer je več ali manj vedno vse notri in ta prave čevlje, Helena pa tudi, saj sva bila v Kamniku potem kar presenečena: "ja, kar peš gremo do izvira!" Aja? Peš? Vsi? Celo pot?

No, ja, pa tudi prav! Zakaj pa ne? Za take pohode sva vedno za!

Po nama v začetku prav neznanih poteh, saj iz Kamnika pa res še nisva šla peš.

Skozi Kamnik in ob Bistrici je kar lepo šlo. Lepa četica nas je bila!

Gledali smo, kje lahko ljudje zaidejo, kaj in kako označiti, kam postaviti redarje, je treba kje prečit cesto... in tako naprej. To je predvsem turistični pohod in zadeve so precej drugačne kot pri planinskem pohodu, ko od ljudi pričakuješ vsaj malce orientacije in vajenosti hoje. Tu se cilja povsem na druge skupine.

Do Godiča je šlo lepo, malo pred tem smo naleteli tudi na Velikoplaninsko vas, ki je bila res že zelo pri koncu izgradnje! Še malo, še malo, pa bo!

Malo naprej je tudi še šlo, Županje njive, a naprej od premikajoče Marije pa se je že zakompliciralo, poti so sicer dorečene, a lastniki niso (več) najbolj navdušeni.

No, medtem ko kakšni drugi lastniki so. Pokažejo ti hišo, ki so jo sami načrtovali in zgradili, pa še za cuknit kaj dobiš! Pa lastnika nismo nič poznali, le hiša nam je bila res všeč!

Kmalu zatem nas je pričakal tudi Zdravko, a kaj veliko ni mogel pomagati. Koželjeva je še vedno hudo podrta, edini obvoz je zgornji, ki pa ni prav lep, več ali manj je kolovoz. Najbolj pa je motila cesta mimo Calcitovega rudnika, tam je nemogoče hoditi kje drugje, kot ob cesti, kjer pa ni nič kaj dobro urejeno. Ta predel je res zoprn za hojo, v primeru turističnih pohodnikov pa to pomeni, da moraš zapret polovico ceste. Redarji, policaji, zdravniki... saj vemo, kako to gre.

Od zgornje ceste v Korošico proti gondoli pa smo potem komaj našli pot. Markacije so sem in tja, a pot ni prav nič uhojena. Pa tudi če bi bila, je bila povsem skrita pod zelenjem! Tule že dolgo ni nihče hodil! Kolikor sem se prej trudil, da bi ostal suh, je bilo takoj brez pomena. Vse se mi je zlivalo direkt v čevlje, juhuhu!

A s skupnimi (m)očmi smo le našli vse markacije in povsem na frišno ponovno uhodili pot!

Ko smo bili že mokri nam pa tudi blato ni delalo več težav.

Od Korošice naprej je nato Koželjeva lepo prehodna, par novih mostov od PD Kamnik in kmalu smo bili že pri Predaslju!

Na koncu se je seveda vleklo, kot se vlečejo vsi konci, smo pa ravno pred nočjo lahko zaokrožili še okoli celotnega izvira Kamniške Bistrice. Kar nekaj mostičkov je na novo postavljenih!

Čeprav je bila koča že zaprta pa nam je Maja - TD Kamniška Bistrica - vseeno zrihtala pivo. Po taki dolgi poti je nadvse pasalo, o ja!

Ah, kje, sam se sigurno ne bi nikoli spomnil, da bi šel takole iz Kamnika peš do konca. Kje pa! Pa se je kar nabralo nekih kilometrov, saj ni čudno, da smo potrebovali kar nekih 5 ur hoje!

Kaj mi je pa bilo, da ob vseh mojih GPSjih nisem vzel niti ure... pa nimam pojma. Najbrž je bilo krivo to, da sem mislil, da se bomo večinoma vozili. No, pa se nismo in tudi prav je tako! 

Smo pa ugotovili, da celotna pot seveda ni primerna za nek tak turistični pristop, Koželjeva je lepa planinska pot in ni primerna prav za vsakega takega turista. Ceste, prehodi in ostale stvari pa dodajajo svoje dimenzije. Tako se je Heleni hitro porodila ideja, da bi bilo za letos najbolje organizirat pohod v obe smeri le od Domžal do Kamnika in obratno. Na tisti dan, ko sta v obeh mesti sejma, v Domžalah Slamnikarski, v Kamniku pa Okusi Kamnika. Za naslednja leta pa bo treba malo trase prilagodit, nekje kaj še dodatno narest - v okolici Qlandie se že gradi, da bo prehod lažji - in tako naprej. Da bi Os bolj polno zaživela.

11.6., ko je bil razpisan pohod, je seveda sodelovala tudi Helena na stojnici PD Domžale, kjer so štempljali žige poti in popisovali pohodnike. Ni odveč napisat, da je pohod, sploh za prvič, enkratno uspel!

Rad bi si mislil, da mogoče nekaj malega tudi zaradi vseh nas, ki smo si vse lepote, težave in izzive pogledali iz prve roke.

Tags: , , ,

domači kraji

Moja smerna tablica!

by piskec 8. september 2016 13:05

Malo pa me je bilo strah, da me bo kdo presenetil. Nikoli ne veš, rojstni dan je pač rojstni dan in ob bolj okroglih obletnicah si ljudje predstavljajo vsega boga. 

Potem te pa kak mlaj pričaka, ojej, to bi bilo šele nerodno!

K sreči nisem tako pomemben, najbrž pa tudi zato ne, ker pri tem - za druge - ne sodelujem.

Je pa vseeno proti večeru enkrat pozvonilo in kar naenkrat se je začela panika! PANIKA!

Dvorišče je bilo polno ljudi in vsi so tulili in se kregali kam in kako naj postavijo vse tisto, kar so pač imeli za postavit! Najprej je prišla tabla. Ok, to je še šlo.

Potem je pa vsak posebej že skoraj kopal luknjo, žagal drevje, vihtel kramp in lopato in priznam, da me je malo zagrabilo: "saj mi bodo vse prekopali!!!!" Aaaaaaaaa! Res se mi niti sanjalo, kaj bodo fantje naredili, vem pa, česa so vsega zmožni!

In me je bilo kar malo strah, res je.

V splošnem neredu, ko so že res povsod skoraj nekaj začeli, jih je bilo možno ustavit le z alkoholom. Ki ga je Helena imela kar na zalogi, le od kje, hudirja?

Za mal predaha. Meni, seveda.

Da smo se zmenil kam in kako, čeprav se mi zdi, da so oni to že dobro vedeli. Le kdo jim je prišepetoval, a?!

Potem je šlo hitro, mojstri so pač mojstri. Pomerit.

Zvrtat.

V vaservago, da bo vsaj nekaj na našem dvorišču v pravem kotu.

In samo še privijačimo in to je to.

Še gasilska za dobro in enkratno opravljeno delo! Cvet aktivnih markacistov MDO KBO PZS!

Potem sem pa moral še veliko stvari obljubit. Hm, malo sem držal fige v žepu, upam, da bo kaj pomagalo, ko pa sem moral obljubljat povsem nemogoče zadeve! Ah!

Sem pa zato postal ponosni lastnik čisto prave smerne tablice! Zelo ponosni in hvaležni lastnik!

Potem je padla še večerja na naši terasi. Kar naenkrat se je od nekod vzela vsa tista hrana in spet sem bil presenečen, ko sem končno le uvidel, da so vsi okoli mene sodelovali v prevari, le meni se ni prav nič sanjalo! Pa se imam za pozornega, ja, seveda, brihta.

Heleni bom pa že še vrnil! Saj se mi je zdelo par stvari sumljivih, ko je kam šla, pa nič povedala ali pa govorila in skrivala pred menoj. Ampak... ampak posumil na kaj takega pa res nisem. Mater!

Prjatlom markacistom se je bilo težko in se bo še težje dovolj zahvalit! Najbolje, da se jim bom zahvaljeval skozi skupno delo in morda še kje kakšno dobro uštimamo! Hvala prjatli markacisti!

 

Tags: , ,

dogodki | markacisti

Prvomajski oddih

by piskec 8. september 2016 13:00

A gremo vsako leto za prvega maja na morje? Hm, najbrž da, mogoče kdaj tudi ne, ampak letos sem res težil in težil, da bi šli.

Res sem toliko težil, da na koncu res nismo mogli drugega kot it. Na morje seveda.

Ne vem sicer zakaj sem si tako želel prav na morje, a želel sem si res hudo. Sem in tja človek pač mora tudi na morje, ne? Saj ne za cel teden, kje pa... kje pa imamo čas, denar, voljo. Za par dni, dvakrat prespat, to je za prvega maja s ceno še za zdržat.

Gremo torej na morje in to kljub temu, da tisti dan dežuje in da na avtocesti skoraj ni bilo avtomobila brez koles na strehi. Tole je res postala ena taka obsedenost s temi bicikli. Če ga nimaš, si že malo čuden. Sploh za prvomajske v Istri. Brez kolesa? Čudak!

Do željene mobilne hišice pa letos sploh ni bilo tako enostavno priti. Sploh zato, ker smo bili malce pozni, kolikor je v tem času Istra zasedena, je treba rezervirati že za novo leto, kar pa seveda nikakor ni v skladu z mojimi prepričanji. Saj za pol leta vnaprej sploh ne vem ali bom še živ, madonca!

Skratka, hoteli smo v kamp Stupice, najbolj se nam je namreč luštal Kamenjak. Travno in rožno bogastvo v pomladi presneto vabi. Smo enkrat že bili že tam in čas je bil, da po sedmih letih to ponovimo

Pa na žalost ni šlo, vse zasedeno že v začetku aprila. Hja, bo treba torej najti kaj drugega. Gremo nekam blizu, po zračni linije najbližje - kamp Medulin. Ha, po zračni res najbližje, z avtom je pa kar naokrog. Ampak zaradi tega se pa res ne bomo sekiral, ne? 

Kamp Medulin. 

Gorenjski šparovček seveda familiji ni hotel privoščit hišice s pogledom na morje, kar pa tokrat niti ni bilo tako hudo. Pravzaprav smo morje lahko iz hišice celo videli in to ne na kak poseben način, da moraš iz okna viset pod kotom 72 stopinj naprimer. Ne, čisto lepo se ga je videlo. Pa še hišica je bila tako super postavljena, da si s sosedi nismo gledali direktno v krožnike - vse je bilo seveda polno.

Tele hišice so mi všeč, res!

Tako ali tako pa - če že naj priznam -, sem imel spet napad putike (jebela cesta), ki me je takrat prijela v koleno in sem ponovno precej šepal. Za krajše pohode, do uro, dve, sem bil še za vzet s seboj, kaj več pa ne bi zmogel. Zato je avto kar prav prišel in se predvsem zaradi teh objektivnih težav nismo sekirali. Kamenjak sva že prehodila in pretekla, enkrat bo pa pač treba z avtom.

Prvi dan smo bolj ali manj hodili naokrog po Medulinu

se fotkali in 

na veliko iskali stranišča. Ena od fint zdravljenja putike naj bi bilo namreč popiti čimveč tekočine - da ti spere kristale. Kar pri meni pomeni: ko enkrat pride čez mejo in naredi tilt!, da moram na stranišče na tri do pet minut - dobesedno! Do Medulina pa je počasnega šepanja ene petnajst minut. Jasno je, da so me imeli vsi poln kovček in še kufr zraven. Seveda sem imel polhn kufr tudi sam sebe in postal še mnogo bolj skeptičen do tega spiranja kristalov. Saj nič ni bolje, prav nič, lahko pa bi se kar utaboril na stranišču.

Smo šli zato raje kar na pivo. Če že kaj spira kaj iz telesa, je to sigurno pivo. Ha.

Naslednji dan pa smo vse skupaj zastavili bolj pohodno. Pri predzgodovinskih pošastih smo pustili avto

in se potem sprehajali tam naokrog. Nekaj smo upali, da pridemo kam dlje, a so nam to preprečile dve stvari: prva je bila moja noga, druga pa bilo tole:

O, ja, seveda sva našla šparglje, juhuhuuu! In ko jih enkrat vidiš in zaslediš, se jim je težko ognit. Le pazit moraš, da te ne ujamejo, na Hrvaškem je nabiranje regulirano. 

Vendar pa sami le nismo popolni roparji in nisva nabrala špargljev za teden, dva, za ozimnico in za vlaganje, ampak le toliko, da sva imela kaj za v jajčka dat. Bo čisto dovolj.

Čeprav smo uživali v špargljih, rožmarinu in ostalih travniških dobrotah, pa smo vseeno našli tudi morje. Se vidi, kdo gre pri nas prvi v vodo! No, ne v vodo, noge namočit. Saj smo bili v jaknah!

Ko vidijo, da ribe letos ne grizejo in da nisem zmrznil v trenutku, se še kdo pridruži. Da lahko skupaj tulimo: mrzlooooooooooo!

O, ja, tudi Helena je morala probat.

Flori pa je ostala zvesta svojim prepričanjem in je tole največ, do česar smo jo spravili! Res je - kakšne prav velike toplote ni bilo...

Cvetni vrt je tale Kamenjak za prvega maja. Res.

In toliko veselja, kot ga naredi ročno nabran šopek, ni velikokrat za videt. Pa še pojedli smo ga. Vsega.

Naslednji dan so bile pa na vrsti skale.

Jaz sem gledal sicer bolj od daleč in kar naprej maltretiral otroka, da ja ne bi kam padla. In ker je teh skal veliko, sem ju tudi veliko maltretiral. Stari.

Helena je na hitro pogledala skale in se nato po hitrem postopku spet zapodila raje v drugo smer. Med pajke in rastline!

Mi smo pa malo raziskovali, če je kaj živalstva po obali.

Vsak na svoji strani, a?

Pa da ne bi mislili, da bomo sami, ha! Ljudi se je nabralo... v jatah so hodili, v jatah!

Privoščili smo si celo Safari bar, saj tam še nismo bili skupaj. Bar pa si je privoščilo tudi sedemtisočdvetstoštirinajst drugih gostov in nekaj časa sem kar dobro hlastal za zrakom. A sem se le umiril in to dojel kot nekakšen sociološki eksperiment. Kaj pa hodim v Istro. Na Kamenjak. Za prvega maja. Kaj sem si pa mislil?

No, pivce smo vseeno spili, podjetnem lastniku rad pomagam, vsem drugim se ni zdelo dovolj lepo vreme/letni čas/karkoli, da bi odprli. Safari pa je delal s polno paro, pa kaj samo pijača, ha! Peklo se je na veliko in večinoma lignji so padali z žara kot za stavo! Malo pivo 15 kun.

Še malo smo se poguncali

se čudili, kako je v tistem šavju, ki je sem in tja do konca suh, dovoljeno kaditi. Če se tam kaj vžge... kako se rešiš iz takega suhega pekla, skozi ves tisti labirint? Ne, občutek ni bil najboljši.

Pa še malo sprehodov sem in tja.

In gor in dol po obali. To je seveda obvezno.

Enkrat smo celo zavili v trgovino v kamp. Napake nismo ponovili, ni priporočljivo, razen, če ne bi kdo ponovno delal kakšne sociološke študije. 

Šli pa smo tudi v Pulo, se dobit s prijatelji Ingrid in Mladenom, kjer sva izvedela še veliko zanimivosti od domačinov. Kar pomeni, da bomo morali še kdaj it!

Drugače pa je tiste par dni minilo v počasnosti, v cvetlicah, v nabiranju, v iskanju, v miru. Še dobro, ker je prihodnost v pričakovanju že bučala vedno glasneje. Zatišje pred nevihto.

Petdesetica se je bližala z neverjetno hitrostjo. Še dobro, da smo se malo umirili, se malo naužili morskega zraka, si napolnili baterij. Da bo lažje vnaprej! Juhuhu!

Tags: , , ,

po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP