Krtina - Krvavec

by piskec 16. januar 2012 20:04

Predlani smo začeli. In smo šli na Črnivec.

Lani na Veliko Planino.

Letos pa? Ja, na Krvavec, ne!?

Zbor ob sedmih. Še v temi smo začeli. Kot se za pohodnike spodobi!

A že pred Radomljami smo lahko uživali v jutranji zarji. A pogled nam ni ravno rad uhajal proti Krvavcu, nekam daleč se je zdel, daleč, presneto daleč!

V Radomljah nismo podlegli prvi skušnjavi in NISMO zavili v bife. Res pa ni veliko manjkalo...

Ma, ja, kot da ne bi imeli polnih nahrbtnikov pomagal in okrepčil. Takšnih in drugačnih. Skupina se mora kdaj tudi pogret, ne?

Zimski pohodi so super, vse je zmrznjeno in čez polja se da prav lepo hoditi kar lepo počez!

In že smo v Komendi, le znaki nam niso všeč. Preveč piše na njih...

Zanimive jaslice in tile kamenčki so baje prav posebni!

Potem se že prvič zgubimo. No, ne zgubimo, saj to se ne da, le markacijo zgrešimo. Smo preveč klepetavi, kdo pa bo tako pozoren! Še dobro, ker potem gremo lahko kar malo počez in po svoje. Meni je že všeč!

Potem jo mahnemo do Šenturške gore po desni poti, čeprav bi bilo bolje it po levi. Ampak to smo izvedeli šele potem, ko smo tam našli gostilno, ki je bolj v Češnjicah kot pa v Šenturški gori.

Čas je za kosilo, a mi planemo le na juhico. Pa še prav prijazno nam naredijo palačinke, prav posebej za nas!

Štiri ure in pol hoda do sem.

Od tu naprej pa bo šlo bolj v hrib. Gospodar nas usmeri kar v hrib, tu bo bližje, le kolovozu sledite!

Seveda! Kolovozu sledimo, a kaj, ko se kaj hitro izgubi, zavije, izgine. Pa se danes ne sekiramo preveč. Kar malo desno, malo levo in malo v hrib. Nekje do grebena moramo prit, potem pa le po njem.

In nam celo rata. Direkt v hrib je strmo, a tudi gre. Mene še preplašene miške obletavajo, smo jih zbudili med lomastenjem po hosti.

Enkratno! Jaz uživam na polno. Drugi pa tudi ne kažejo kakšnih skrbi. Vsaj zaenkrat ne. Nekako se namreč delam, da točno vem kje smo in kam gremo.

Čeprav... saj to res vem, kajne!

Travnik do Ambroža je prav luštkan. In strm. Precej strm.

Po Ambrožu se zapodimo spet v gozd in spet brezskrbno sledimo markacijam.

A pot je tu prav slabo označena in že sto let ni bila obnovljena. Se pozna, ker jo zgrešimo kar parkrat. A se prav nihče ne sekira. Samo še sprašujejo, v katero smer naj gredo in to je to.

In se valimo počez navzgor, čez strmine, a gozd je odprt, pregleden in ni nobenega problema. (Po modri smo šli dol - tam je pot. Po rdeči pa gor. Počez.)

Potem smo pa že itak takoj na Kriški planini. Tam pa muzika in pivo!

Juhej, saj smo že skoraj na koncu!

O, smo planili, a nas je mrzlo vreme rešilo. Še piva nismo spili do konca, pa nas je začelo mrazit, da smo jo kar popihali naprej. Še dobro, drugače do noči ne bi bili v koči!

Pa še tu smo morali zgrešit in zavit še malo čez hrib. Jah, zakaj pa ne!?

Tam na zadnjih metrih, pri spustu do koče, pa sem si moral dat gor dereze. Ni šlo drugače, pojma nimam, kako je drugim uspelo... meni je mnogo preveč drselo.

In potem?

So otroci (ti so prišli z gondolo) noreli...

ta stari pa žurali. Zato nič slik!

Po celem Krvavcu je bilo namreč en tisoč zabav, veliko se jih je s sanmi vozilo z ene zabave na drugo, v koči je bila muzika na ves glas, ljudi natlačeno do konca! Kot sredi kakih praznikov, ej!

Še dobro, da smo imeli svojo sobo, smo bili lahko malce posebej in smo se lahko vsaj pogovarjali.

Ja, luštno je bilo!

Zjutraj pa zobe umit, zajtrk in veselo spet na pot!

Večina spet kar peš. Če pridemo gor peš, moramo tudi dol!

In medtem, ko so drugi smučali, smo jo mi mahnili proti dolini!

Niti pol ure ni trajalo, par sto višinskih metrov nižje, pa smo se že slačili. Vročina! V začetku januarja!

Se točno vidi, do kam seže sonce in do kam senca... skoraj odrezano po črti!

Do Šenturške gore tokrat malo bolj okrog, nismo še enkrat lomastili čez hosto. 

In en, dva, tri smo že bili spet na starem mestu. Tokrat brez palačink.

In to je bilo to. Saj smo že takorekoč v dolini!

7:15h neto hoje in še dve slabi uri ustavljanja na kosilu in Kriški. 28,3km in 1500 višincev. 

In če zdaj pogledam nazaj, smo tole res naredili pravzaprav mimogrede. Kar tako. Še za drn in strn se nihče ni zmenil in so vsi zaupali. Še par let nazaj bi bilo to skoraj nemogoče.

Hm, napredujemo? Napredujemo! Pa mal smo tut norci.

Kam torej drugo leto? Menina? Potem bo pa že zmanjkalo...

 

Tags: ,

domači kraji | pr norch

Komentarji (1) -

Vreme
16. 01. 2012 21:03:39 #

Čisto nori !!!

Zmanjkat pa ne more nikoli, saj je Pohorje tudi blizu ;)

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS