Karnijske - IV. del

Od III. dela gremo naprej.

Kako bo potem gor, na Pal Piccolo, kamor sva lezla, sploh nisva natančno vedela. Skoraj sigurno pa bo vse prepredeno in že vnaprej me je skrbelo, kako neki bova sploh kaj našla. Pa sva sva šla kar lepo po občutku, bova že nekako.

Ta prvo, kar sva videla, je bila zajla in seveda... in to celo jaz. Z veseljem! Ha!

Izkazalo se je za super, vedela pa sva, da čisto vsega že ne bova videla. Kako pa bi sploh lahko, ko pa je vse prepredeno podolgem in počez? Upala sva le, da prideva dol nekako naokrog.

Tudi s stopnicami, če je treba. Jasno, da sva po takih zadevah takoj šla. Že od daleč zgleda super.

Pa rovi...

in podvozi. Kar češ!

Potem pa malo gledaš na eno in na drugo stran in se čudiš... tule so si nasproti stali, se včasih pogovarjali, se včasih streljali, če pa je bil kak praznik pa tudi kakšno skupaj spili. Vojna, eh?!

Je pa kar lepo označeno, kje je kaj in kaj je kaj. Za vse, ki jih seveda zanima. Naju pa je počasi začela grabit groza in nisva se več počutila sproščeno. Pravzaprav je iz povsod kukala smrt, nadvse neprijetno.

Povsem nepričakovano sva našla tudi "tanajhujši" del. Ki seveda ni bil nič hud, je bil pa zelo zanimiv. Preveč na konce se nisem smel postavljat, ni bilo narejeno za mojo težo.

Če seveda slikaš dol, zgleda huje. Kljub temu sem se držal ko klop, ampak to se itak vedno.

Potem sva vandrala še okoli in naokoli, se ustavila direkt na vrhu, kjer so bili položaji nasprotnikov in nekaj pojedla. Ampak kraj nama ni dal miru, sva se kar hitro poslovila, šla še malo naokrog in spet povsem nepričakovano, a pravilno, našla mulatjero navzdol za na italijansko stran. Medtem, ko so avstrijci zgradili žičnico za tovorjenje materiala na vrh, italijani niso mogli brez mulatjere. In to presneto lepe, drzne in čisto ob stene - da jih le ne bi mogli avstrijci nikakor zadet - stisnjene mulatjere.

Jaz sem užival, Heleni se je pa nekako vleklo. Vsekakor sva dobro izbrala krog, tule je šlo mnogo lažje dol, kot je šlo gor po tisti vlažni in drseči strani. 

Na koncu imaš še vojaški adrenalinski park z železjem in betonom vprašljive trdnosti. Je pa treba dat priznanje za umetniško postavitev bunkerja v steno.

Seveda pa si nekateri upajo!

Ja, seveda, do četrte (hm, ali je bila tretja?) stopnice, ampak na fotki pa dobro zgleda! Jaz sem pa čuk, ko priznam vse to.

Je pa vprašljivost železa in betona res vprašljiva. Nekaj let pa je že tu, kakih sto.

Na prelazu je seveda polno nekih stavb, stara meja, razni spomeniki in delujoč bife za motoriste.

Takole pa sva zaključila najin krog. Luštno, v precej soparnem vremenu, ki je že močno kazalo na spremembo. Ni bilo več za kam visoko... razgledov tako ali tako ni bilo.

Poti naokoli prelaza pa je kolikor češ! In ko bova velika - ali pa celo malo prej - bova šla vsaj po kakšni od teh, Creta di Collineta me vleče, morda pa prideva celo do Crete di Collina, a? O, to bi bilo lepo. Ampak ne po teh, ta črnih. 

Na parkingu sva srečala skupino naših pohodnikov, iz Celja so šli že sredi noči, obdelali vse ta črne poti in zdaj (pa je bila ura šele okoli 14h) bili že dol! Izkazalo se je celo, da sem in tja spremljajo celo moj blog in da me poznajo preko so-vremenarja Maxa. E, je svet majhen... Smo kar malo poklepetali, so rekli, da gredo na pivo na avstrijsko stran, a nekako nisem ujel točno kam. Sem predvideval, da je tamle pri Plockenpass jezeru gostilna, kak bife, planinska koča. 

A se je izkazalo, da tam okoli ni nič, da je Gasthof Plockenpass že dlje časa zaprta. Sva se morala kar lepo obrnit nazaj in upat, da bova na italijanski strani kaj našla. Žeja je bila v tisti sopari precej močna. Sem se čudil, kam neki so šli, a potem šele doma po karti ugotovil, da so šli tja do Valentinalma, vse kaže, da je tam nekaj prijaznega.

Midva pa sva se spustila po parih ridah proti dolini. Nič hujšega, sem pričakoval hujši prelaz.

Seveda sva hitro našla gostišče. Prav prijetno je bilo sedeti zunaj, v prijetnem vetrcu je tisto točeno pasalo kot že dolgo ne!

Pa še razglede so imeli fantastične! Gamspitz sicer ni prav visok, še 1900 m nima, a je prav impozantna stena nad dolino.

Tudi naprej iz doline, iz Timaua, je še vedno super, čeprav ga za njim prerašča višja Creta di Timau. Kdaj neki bova imela čas za vse tole, a? A?

V Tolmeču nisva hotela na avtocesto, čas sva še imela, vožnja je bila luštna, dan pa še dolg. Greva po stari cesti, sva si rekla! A sva zdržala le do odcepa za Reklanico in Nevejski preval.

Je bilo treba not zavit. Ker dolina Reklanice, Val Raccolana... o, ja! Strmo, strmeče, kipeče. In vse hudo divje. Stojiš in strmiš.

Voda je bila pa še tako super fino mrzla! Prav enkratno za najine nožice. Malica v takem okolju je pa sploh nekaj boljšega!

Na Selli Nevei tokrat ni bilo avtobusa Rusov, en hotel, ki je zadnjič še deloval, je bil tokrat popolnoma zaprt. Še vedno ne znam prit do ta novih gondol, vedno me zanese do ta stare, ki pa je seveda ni več. Se še spomnim, da so mi starši prav tam pri trinajstih kupili nove gojzarje. Ki sem jih potem imel vsaj 25 let! Hecno, pa italijanska roba, ha! Sva pa opazila, da je bila planinska koča, ki je bila zadnjič zaprta, Divisione Julia, nekako prenovljena in odprta!

Nisva se prav veliko ustavljala, na žalost gor ni več nič pametnega, še bifeja ne. 

Pa sva ga iskala raje malo naprej. Pri Rabeljskem jezeru, naprimer. S prekrasnim pogledom na Cinque Punti.

A sva tudi tu našla le napol delujoče surfarsko naselje, za katerega se potem le nisva odločila. Pri jezeru je prav nemarno pihalo in prav nič ni bilo prijetno.

Tako nama ni ostalo prav nič drugega, kot - spet! - Trbiž. O, letos pa sva bila tule kar nekajkrat! Se je pa - spet! - izkazalo, da so italijani dražji od avstrijcev, točeno je bilo kar po 4.5€! K sreči sem kavo pil...

Potem pa časa ni bilo več in domov sva jo morala mahnit kar po hitrem postopku. 

Od najinega penziona pa čez Plockenpass in Nevejsko sedlo nazaj sva tako naredila 229km. Malce dlje kot tja grede, a nič hujšega. 

Tako sva najin spisek pravzaprav podaljšala le za eno vrstico - Karnijske je treba še videt! A se zavedava, da s tem delava krivico tako Karnijskim kot tudi spisku. Ker samo tisto, kar že do sedaj veva, bi povsem zadostovalo za popolnoma samostojen spisek. Koliko hribov bo treba še obdelat! Koliko poti prehodit!

Kdaj, hudiča?!