Karnijske - III. del

by piskec 5. januar 2017 11:20

Karnijske - II. del

Poletni razgledi so sicer super, a počasi je bilo v zraku vedno več vlage in to se pri razgledih dobro pozna. Sva pa zato več slikala v dolino, na Madrizze, od koder mi je že dišalo mrzlo pivo! Bova šla pogledat, kaj neki imajo tam, ne?

Pa še pogled na izhodišče, je avto še tam? O, ja, je! Italijanski hotel na tej strani je imel v tistih časih kar nekaj težav, do pošte, zdravnika in vseh uradnih stvari si se moral najbrž kar precej vozit, glede na to, da je bila cesta dol v Italijo zaprta. Ni čudno, da strežejo Gosserja, do Morettija je silno daleč.

A midva nisva bila prav nič zmatrana. A to je zdaj to? Hm... Bi morala še kam? Helena je seveda silila na Creto di Aip in kako bi midva to mimogrede opravila in gor in dol, a se nisem dal. Me je vseeno kar stiskalo, čeprav zdaj - pol leta po izletu - mi je pa kar malo žal. Čisto lahko bi šla še tja gor. Dan je bil dolg in dovolj lep, čelade in vso ostalo opremo sva imela... Eh, ampak takrat je bilo to drugače in človek ne more bit pameten za vnaprej. Oziroma za nazaj je bit pameten precej enostavno.

Helena se je nekako pomirila, a Cavallo ji vseeno ni bil povsem dovolj: "greva vsaj še na sosednjo špico!". Pa sva seveda šla, kar malo počez, gor in dol.

In tam nekje, sredi ničesar, nobene poti, človeka, civilizacije, najdeva zadnjo luč od kolesa. Prosim? Kaj? Kako? Precej nenavadna najdba. Sva jo pospravila, a še danes se nama niti ne sanja, kako je tista luč prišla tja.

Je pa bilo zanimivo, kako je Heleno kar naenkrat odneslo na sosednji vrh. Drugače vedno hodi nekje za mano, razmišlja in včasih se kar dodobra oddalji in pusti, da jo "vlečem" naprej. A ne, tokrat pa ne! To je bil njen vrh! Tako jo je odneslo direktno gor, da sem jaz lahko le dihal na škrge in se čudil, kaj neki se je punci zgodilo?

Z nasmehom me je pustila - sopihajočega do konca - daleč zadaj. Mimogrede.

Ok, ok, še dobro. Bom naslednjič vedel, ko bo kje jamrala. Samo tole zgornjo sliko ji pokažem! Ha, motivacija, mo-ti-va-ci-ja! Kot pri otrocih, ne?

Je pa treba priznat, da sem gor dobil hudo dobro nagrado, to pa res! Pa ne povem, kakšno!

Pa se mi zdi, da sem enkrat našel na neki karti ime hriba, zdaj pa ga ne najdem več in tako pojma nimam, kje sva bila. No, pri sosedu od Cavalla, takole nekako.

Spustila sva se po najlažji poti do Rudniškega sedla.

Šele ko sva spet prišla na pot, sva srečala prve pohodnike! Ura pa enajst, presneti turisti!

Kako postavit table in kam? Res ne vem, zakaj se pri nas toliko matramo? Takole jih položiš, pa je, kaj se boš matral! Pa tole ni italijanska nemarnost! Kako veš ali tablica res kaže v pravo smer pa mi je še vedno uganka! Zaupat je treba, zaupat!

Tam nekje bi res lahko zavila desno dol in prišla prej, a sem hotel pogledat na drugo stran, proti bivaku Lomasti, biti na Selli di Aip. Tam nekje daleč, daleč naprej mora bit Passo del Cason di Lanza, ta vsekakor mora prit na najin spisek! Imel sem neko idejo, da bi šel pogledat bivak, a se mi kar ni dalo. Evo, slikal sem ga, greva naprej. Lenoba lena.

Zraven pa sem na tiho slikal še Creto di Aip, da si bom lahko potem doma počasi ogledoval in zmanjševal strah - da bova naslednjič le prišla gor.

Rudniški jaški. Vse nekaj prekopano.

In seveda branitelji meje. Posejani na vsakem koraku, budno pazijo, da nepovabljeni ne zakorakajo v njihovo območje. Kakšnega velikega strahu tule ni več, je vseeno preveč ljudi. Na par metrov, potem pa se le skrije.

Z Rudnigsattla moraš najprej kar nekaj dol, potem ta pa čaka kar nekaj vzpona proti Madrizzi. Tam so se potem začele trume ljudi, se je prav videlo, kako daleč v valovih pridejo ljudje od gornje postaje žičnice.

Pod Madrizzo je potem cel vodni park. Kakor je bilo prejšnji dan na drugi strani hriba, ko je bilo povsod polno zanimivosti, jih je bilo tu še več. Od celega jezera pa do celega parka. Ni čudno, da se tule gor natepejo cele horde turistov.

Vse se nekaj vrti, 

vse nekaj šprica. In to v takem okolju... oh!

Seveda sva morala tudi ta vrhnji bife probat, vsaj s točenim, hladnim. O, kako je to pasalo, točen Gosser je presneto dober! Je pa veliko ljudi jedlo kosila in vse skupaj sploh ni nič dražje, kot v dolini. Za nas seveda drago, a za domačine enako, zato pa jih je veliko jedlo. V takem okolju je to čisto nekaj drugega.

V miru ob krigli točenega sva lahko potem še malo uživala, si ogledovala prve plezalce (ob 12h!) po feratah na Torre Clampil in Torre Winkel in si lahko dobro ogledala tudi nasprotno stran smučišč, tam, kjer sva bila prejšnji dan, Krniške skale.

Spust do prelaza je bil potem bolj zapleten, kakor sva si predstavljala. Nekako nisva hotela hodit po smučiščih in sva si zamislila, da bova šla dol po grebenu, po meji. Povsod je bil nek grenze weg, pa sva mislila...

Saj nekaj časa je šlo, potem pa sva le morala iskat neke poti, ki pa so šle vse levo in desno, le navzdol ne. Sva hodila sem in tja, kot dva zmedenca, k sreči pa sva le videla italijanski hotel in avto - najin cilj.

A sva na koncu le našla pot, vsa navdušena! Juhuuu, to bo tisto pravo!

No, bila je res pot, ampak ne za naju. Pa sva bila lumpa, pa tudi česa drugega nisva mogla narest. 

Sem kar dobro pogledoval nazaj, kdaj bo kdo prinorel, midva pa direkt na sredi poti. K sreči sem dva kolesarja opazil še pravi čas, da sva se umaknila. Sem pričakoval, da me bo kdo od njiju nakuril, a so sosedje precej prijazni. Smo se bolj opravičevali en drugemu. Pri nas sigurno ne bi tako dobro skoz prišel. Ne kolesar na pohodniški poti, ne pohodnik na kolesarski poti. Pri zavedanju, da vsi kršimo pravila, se nadvse energično lotevamo vsakega, ki ga ujamemo pri kršenju teh istih pravil, ki jih sami ne upoštevamo. Hecno.

No, ampak kolesarska pot naju je pripeljala natanko tja, kamor sva hotela. To pa je tudi bilo vredno nekaj iskanja in motoviljenja med nizkim rastjem!

Takole je potem zgledal najin celoten izlet. Vsega skupaj, predvsem pa veliko uživanja v razgledih, nekih sedem ur.

Pri italijanih na Passo Pramollo sva seveda zavila še na mrzlo, hladno pivce. So me pa malo razočarali, imeli so samo malega Gosserja po 3€. Sem vseeno pričakoval, da bodo cenejši kot čez mejo. Pa še to, da imajo samo malo pivo? Kaj, a je kriglov zmankal al kva? 

Najbrž se jim pozna, da se morajo vozit vse naokrog, pa so malo sitni. Jaz bi bil tudi...

V penzionu naju je potem zaposleni Litvanec lepo prosil, če mu lahko pokaževa kaj slik s hribov, sam bi tako rad hodil naokrog, a nima skoraj nič časa, le delo, delo, delo. Seveda sva mu z veseljem ustregla in mu pokazala slike. Upam, da je še vedno zaposlen tam in da ni mrknil kam v hribe, očke so se mu fino svetile! Evo, pa so najine slike vsaj nekoga malo osrečile, kdo bi si mislil, da celo mladega fanta iz Litve!

Popoldan sva šla še malo pohajkovat po Hermagorju, da vidiva še to mestece. A sva bila najbrž malo prezgodnja, vse več ali manj prazno, pravzaprav nič zanimivega, trgovine pa itak iste kot pri nas.

Ker sva doma s sončne strani alp, nisva šla na večerjo kam ven ampak sva zavila v Billo. Jasno, 15€ za večerjo iz trgovine - skupaj s pijačo seveda - se ne more primerjat z večerjo zunaj. 

In tako se je potem počasi končal drugi dan. Po obilni večerji in dobri pijači sva kar počasi ugasnila v tisti mehki postelji. Mogoče res ne utrujena fizično, a tako polna vtisov, da je utrujenost še mnogo večja!

Naslednji dan sva bila za turiste prav zgodnja, a to pomeni, da sva vseeno motovilila z zajtrkom in pospravljanjem vsaj do devetih. Za turiste še vedno presneto zgodaj. A je bilo treba it. Vreme se je kisalo, razgledov ne bo več, doma naju zvečer pričakujejo, midva pa bi vseeno morala še kam it. Čez kak drug prelaz. 

Naprimer čez Plockenpass, Passo di Monte Croce Carnico. 

Značilno s svojo vetrno turbino.

Odločila - no, jaz sem nekako predlagal in je obdržalo - sva se za Mali Pal, Kleiner Pal, Pal Piccolo. Kljub temu, da je na drugi strani nekaj bolj kipečega - Creta di Collineta. Prve ture po takih območjih vedno vzamem za ogledne, pregledne. Zato so vedno lažje, ne takoj čisto ta težke ferate. Helena bi seveda to naredila drugače. Jah, spisek se bo podaljšal, na Collineto bo sigurno treba it!

Na Pal Piccolo, kjer je muzej na prostem iz I. svetovne vojne, sva se vzpela naokrog po avstrijski strani (direktna ferata s prelaza je že več let zaprta), najprej prideš do strojničnega gnezda - Maschinengewehrnase. A to celo zna kdo izgovorit?

Nato pa sva se precej strmo povzpela po hudo vlažnem in drsečem (od kje neki?) pobočju do prvih kavern. Cel hrib je namreč prevrtan, obzidan, prepreden, zajeden, na... in še milijon takih pridevnikov.

Ampak o tem naslednjič.

Tags: , , , , ,

hribi | po svetu

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Gremo čez Lošinj! (2)
    piskec je napisal: Marjetka, res je, Lošinj ima nekaj v sebi, kar nas... [Več]
  • Gremo čez Lošinj! (2)
    Marjetka je napisal: Prvomajske počitnice na Lošinju so meni še vedno n... [Več]
  • V meglo! (2)
    piskec je napisal: Sem se večkrat spomnil na tistikrat, medtem, ko se... [Več]
  • V meglo! (2)
    Wega je napisal: Precej znano... http://wega-lps.blogspot.de/2009/... [Več]
  • Pesem v noči (6)
    piskec je napisal: Bo treba enkrat eno raziskavo narest. Nč ne verjam... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP