Ko boli stopalo

by piskec 22. april 2009 16:26

Ker me še vedno boli stopalo, sem bil počasi že precej živčen. Kako naj pa zdaj vadim, treniram, tekam in rinem v hrib?

Je to konec sanj o Primožu?

Pa sem se spomnil na kolo. Po urah in urah tuhtanja... Ej, ej, tale kolo mi vedno rešuje zadnjo plat, kaj? Za stopalo pa vseeno upam, da se bo pocajtalo čez praznike. Da bi me pa to oviralo, oziroma mi celo preprečilo... ojej, to bi pa norel. In požrl tista dva. Ja, ja, saj že vesta, kdo sta! Tista dva: "ah, ne, ob enih pa ne moreš domov, dej gremo še enga!".

Seveda sem se kolesa lotil v velikem stilu! Kaj bi delal pet, deset, petnajst kilometrov! Brezveze! Grem jaz raje v največji klanec daleč naokrog! Če sem zadnjič lahko po njem tekel, ni hudir, da ne bom zmogel s kolesom!

Jasno sem pozabil na par stvari. Da sem zadnjič mnogo prej končal in zavil dol po klancu. Da sem tole šel na kolo prvič v sezoni. Da tudi v prejšnjih sezonah nisem prav veliko kolesaril. Da kolo ni ravno moja najboljša točka. Da je kolo celo moja bolj slaba točka. Itn.

Sem pa seveda trmasto dete, ki se klancu ni dalo. Zato pa na koncu vse postane tako težko. Klanec je prehud zame, ampak bognedaj, da bi stopil dol! Bi si lahko kar tam jamo skopal... In potem rineš in rineš in rineš in sopihaš in kolneš in sopihaš in rineš... dokler pač ne pririneš. Saj sem pumpo navil "le" do 184.

No, ja, ko je bilo dihanje malce bolj normalno, so tudi kletvice počasi potihnile, razgled (ker sem bil pač na vrhu) pa se je počasi odprl.

In je vse odtehtalo.

Pa še potem je šlo kar dolgo dol. Nekje pri Moravčah sem na klanec že čist pozabil. Kratkoročni spomin tudi ni moja najboljša stvar, ampak... se mi zdi, da pomaga v nekaterih primerih, anede?!

Čuden krog sem naredil in bogve od kje mi sploh ideja za takim krogom, ampak... Uro sem seveda prižgal šele direkt pod klancem. Najbrž sem mislil, da dela enako kot števec na kolesu - ko začneš. Eh, vedno mora kaj manjkati.

1:46:26, 26.71km, avg 15.1km/h, max 53.7, 368vm, 1254kCal, 151/184. Vem, da so tile podatki patetični, ampak so pa moji. Trudim se, to pa tudi nekaj šteje.

Sem se pa potem, ko sem prišel domov, takole trudil:

Jejžeš, kak lep - povsem poletni - dan!

Tags:

domači kraji | pr norch

Komentarji (3) -

Vreme
22. 04. 2009 17:30:49 #

Me pa res zanima katera dva te nista pustila domov ob enih ;)

dr.Wega
23. 04. 2009 04:30:42 #

Sorry, sam si silil. Midva še vedela nisva da boš prišel.

piskec
23. 04. 2009 06:30:38 #

Seveda, seveda, na koncu sem - spet - sam vsega kriv! Se počutim kot lutka: nekdo kar naprej upravlja z mano...

Smile

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS