Treking okoli Raše

by piskec 4. december 2011 20:59

Tale je bil tako, za zraven!

Nauke te zgodbe pa je, da se človek vedno in večno uči. Kar naprej. Z vsakim trekingom se kaj naučiva, včasih pa tudi kako lekcijo dodobra ponoviva in obnoviva.

Dokler se lekcij le naučiva, je še ok, ko pa jih začneva ponavljat in obnavljat, takrat pa je vse skupaj bolj žalostno. In seveda mnogo bolj počasno.

Tokrat niti ne vem, česa je bilo več, le upam lahko, da nama bo naslednjič vse tole koristilo.

Po drugi strani pa - dan je bil lep, kaj lep, prekrasen! In prav nobene škode ni bilo, če sva se še toliko podila po nama povsem neznanih koncih. Priznava, da sva oba uživala, kot že dolgo ne!

Dolina in kanjon. Kar tam nekje, kjer se velikokrat vozimo mimo, a niti ne vemo, kaj je za ovinkom. Pojma nimamo. En mali konček narave, ki preseneča, ki je preprosto - lep in skrit.

Zato sva nadvse vesela, da sva bila lahko del te ekipe, del te narave, del tega dneva, ki nama je toliko dal! Žine, za vso organizacijo, za to, da se ti da, ti lahko rečeva le - hvala!

Začelo nas je le nekaj par, v Kazljah, na Krasu. Vreme prekrasno, zjutraj sicer hladno, a sonček je dajal že občutek, da bo mnogo bolje kot v krajih z bljaki meglo!

Startala sva med zadnjimi, saj je jasno, da bova zadnja, sva se zato tudi javila, da pobereva zastavice.

A midva ne bi bila midva, če ne bi že takoj, pri prvi KT, pri KT 1! zadela terne. Seveda terno v obliki plazenja skozi trnje, trnje, trnje in brinje, brinje, brinje. Super.

Naredila sva takole zanko:

No, vse tisto v levo stran je bilo preprosto preveč, predaleč. Že tako sva se v začetku preplašila, da greva preveč v desno, sva pa resnici šla preveč v levo. In potem tam nekje na sredi nimava več pojma, kje sva. Sredi nizkega gozda nič ne vidiš in nimaš nobene oporne točke. In kaj narediva? O, jaz imam na Garminu točke gor, sem si jih shranil! Juhu, rešena sva, bova imela vsaj smer, anede?! In sva šla. V levo, ker je kazalo v levo. Čudno se mi je zdelo, a kazalo je v levo in sva pač šla v levo. Pa hodiva, hodiva, srečava še enega, ki isto blodi kot midva, nobenemu se ne sanja, kje smo. Potem jo mahnemo gor, pač skušamo najti nek vrh, ki ga čez nekaj časa tudi najdemo. Ampak KTja nikjer! Ej, nikjer! Kako, hudiča pa to?! In kam mi ta presneti GPS kaže, ko pa vem, da ne more biti res?!

In potem na drugi strani zagledamo Sv. Tomaža, ojej! Kako pa sva toooooliko v levo zašla?! Kaj je s tem presnetim GPSjem?

Seveda, ko sva enkrat videla kje sva, je bilo le še vprašanje parih minut, da sva našla KT1, tamle čisto ob črnem kolovozu, na res enkratnem pomolčku nad dolino Raše. Super!

Po eni strani razočaran, kako naju je GPS takole izdal, a po drugi strani zadovoljen, da naju vseeno ni mogel zapeljati do popolnosti, še nekaj preverjanja in zdrave skepse nama je le ostalo!

Doma sem potem ugotovil, da sem KT1 povsem napačno vnesel - na tisti drug pomol sem jo vrisal, cepec!

Lekcija je sicer dobra, a proti njej nič ne moreš, všeč mi pa je, da sva napako - sicer šele po nekem času - odkrila sama. Torej: naučeno!

Proti KT2 je šlo super, prekrasna dolina!

Potem pa sva se zapodila proti KT6 na Grižah, kar po cesti, strmina se nama je zdela prehuda. Povsod neki spomeniki

vas polna zanimivih stvari!

To zastavico raje pustiva, ni ravno po vrsti, je ne moreva še pobrat.

 

Nato nazaj v dolino Raše, seveda nama ne gre po poti, ki jo mimogrede zgrešiva, zato jo mahneva kar povprek. Še dobro, da pot vseeno kmalu najdeva. Tam nekje se dolina tudi začne vedno bolj spreminjati v kanjon. Enkratno!

Kanjon je sicer še dolg, mi pa se nekje na sredi obrnemo. In zagrizemo v strmino!

Spet torej kar počez, človeške poti sicer ni, je pa ogromno shojenih poti, a najbrž od kopitarjev. Srne, jeleni, še najbolj pa sumiva divje svinje, povsod je kaj zritega. Helena seveda v strmino leti ko petnajstletnica, jaz pa malce bolj sopiham...

In začuda nič ne jamram, čeprav je svinjsko strmo.

Potem do KT4 lepo vzameva azimut in nama prav dobro gre. Gozd je zanimiv, zračen in poln nekih zanimivih plodov.

Ni pa ravno najbolj za hodit, polno visoke trave in ostrega kamenja in nikjer nobene poti, vse počez. Ampak midva jo kar lepo šibava in direktno naciljava Ter, najvišji vrh tam okoli. Ki je začuda precej dobro "opremljen"!

Nato spet kar počez proti KT 5, dobro nama gre, spet povsem točno naciljava vmesni kolovoz in nato cerkvico Tabor.

Potem pa...

Ja, kaj pa potem?

Oh, o tem bova lahko še dolgo razmišljala, ker tale zafrk je pa bil res en velik zafrk! Že dolgo se nisva tako kvalitetno izgubila, kot sva se v nadaljevanju! Če sva se sploh že kdaj tako dokončno izgubila?

Če pogledamo karto:

Morala bi priti z Vrhka direktno na koto 411. In - kakor zgleda - sva bila povsem na pravi smeri. In kaj naju je potem kar naenkrat zmedlo?

No, začelo se je pravzaprav že pred Vrhkom, kjer nisva točno vedela, kje sva. Prvi zafrk je bila vas, ki se je le sem in tja zarisala med gozdom - bila je čisto ena druga, kot sva midva mislila, da je. Drugi zafrk je bil, da sva mislila, da sva (spet?) mnogo preveč levo in da je treba desno, desno, desno.

In ko sva se dotaknila ceste, nisva imela najmanjšega pojma, kje sva. Smer na GPSju ti pri tem nič ne pomaga. Še najmanj pa pomaga, da se začneš kregat. In hodit kar naprej po cesti, češ saj te bo nekam pripeljalo. Tako sva obtoževala en drugega kaj vse kdo ni naredil, namesto, da bi se usedla in konkretno zastavila.

A včasih to preprosto ne gre. Še presnetega daljnovoda nisva videla! Še daljnovoda ne! Pa sem sigurno vsaj pet minut buljil v karto, pa ga nisem videl! Sem ga zamenjal za črto zemljevida. Zamenjal... za črto... zemljevida... Buuuuuuuuuuuuuuaaaaa!

Še tam bi imela neke šanse, da tole kalvarijo malce zmanjšava. Pa presnetega daljnovoda nisem in nisem videl na karti. Sem pa našel tistega počez, skoraj nevidna mala zelena črta. Tega, velikega, pa ne in ne!

In sva se kregala do križišča.  

Potem sva pa na trdo izvedela kje sva in sva bila potem raje tiho in sva sklonjenih glavc hodila naprej. A vseeno nisva obupala, zadeva je lahko vseeno zanimiva! In je na koncu tudi res bila!

Tam nekje iz Dobja se vasi Sela in Stomaž vidita kot eno. Stala sva tam nad vasjo Sela in (spet) nisva vedela kje je zdaj tisti  kanjon rečice, ki teče med obema vasema, videlo se ga namreč ni, obe vasi pa zliti v eno. Pa sva si rekla - po karti sicer zgleda malo strmo, a dejva midva probat! Ne moreš verjet - res sva šla probat!

Škoda, ker nisva slikala, ampak tale kanjon je res kanjon, ej. Šele na drugi strani sva slikala nazaj, takole je zgledalo - in zagledala sva ga šele zadnji trenutek! Tamle nekje pri tistih hišah sva pogledala v globino dol...

Seveda sva morala potem daleeeeeč naokrog. 

To je bil res en velik zafrk.

Naučila sva se kaj? Hm, bomo videli naslednjič. Usest se, se zbrat, se umirit in konstruktivno staknit glave. Ne pa se kregat, čurimurija. Še toliko bolj sva bila jezna, ko sva na koncu na karti videla, kako blizu sva bila, a ga tako brezveze počila mimo.

Sva pa zato srečala domačina, ki je bil firbčen in poskočen kot en mali kužek! Pa gor in dol, pa vohat, pa skakat okrog naju... ma, še dobro, da kdaj kje zgrešiva!

Še na Sv. Tomaža po zastavico

potem pa proti cilju, že tako sva prekoračila limit 4h in so vsi že šli jest.

Pa sva potem še tukaj kiksnila. In jo tokrat - za spremembo - odpičila preveč v desno.

In ko sva spet doma gledala najino prepletanje po gozdovih Raše, sva ugotovila, da bi bila najbrž prej v cilju, če bi pobrala še KT 8 in 9, kot pa, da greva - zato, da ne bi preveč zamudila - "direktno" nazaj na cilj.

Tudi tu bi se lahko kaj naučila, ni res?

Ah, je šlo pa tako luštno počez dol do Raše!

Seveda so vsi že pojedli, ko sva se midva priklatila na Vrabče!

A kakorkoli že, dan je bil enkraten, pokrajina prekrasna, midva pa vsa navdušena! Toliko brezpotij pa tudi že dolgo ne!

23,8km, 5:18h, 816 višincev. Jah, počasna sva. Ampak se pa imava fajn!

Če me danes vprašaš, bi šel takoj še enkrat. Daj mi tak dan, pa ponovim vse, skupaj z vsemi izgubljanji vred!

Tags: , ,

domači kraji | pr norch

Komentarji (4) -

Vreme
5. 12. 2011 19:37:10 #

Superca, samo da vama je bilo všeč. Bog si ga vedi, koliko km bi jaz naredil ;)

piskec
6. 12. 2011 08:16:09 #

Dej no dej, Rajko! Tiste poti tam pri vas obvladaš v nulo, pa da ne bi enih drugih?

Da ti vrnem: vse je samo v glavi! ;)

Vreme
6. 12. 2011 16:47:31 #

Seveda je vse v glavi, sploh če poznaš pot ;)

piskec
7. 12. 2011 07:57:24 #

Saj jo sproti spoznavaš, ne?

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS