Ljubljana - Bohinj, 1. dan

by piskec 26. junij 2012 20:40

Za tole me je pravzaprav že kar nekaj let nazaj zacopral AVI

Človek si ne more kaj veliko pomagat, ideja se mu zdi dobra, enkratna in z leti počasnega nabiranja kondicije prej ali slej celo izvedljiva. Takrat, davnega 2009 sem zadevo prebral in se mi je vtisnila globoko v spomin. Dolga leta potem tega sploh nisem veliko omenjal ali o tem razmišljal, a kakor zgleda, je bilo vedno nekje zadaj v meni.

Na koncu sem pred kakim mesecem splaniral celotno pot in to še preden sem šel še enkrat brat Davidove zapise. Hm, poti so se skoraj v celoti ujemale! Ali sploh ni drugih možnosti, ali pa se nekatere zadeve resnično dobro zasidrajo, kajne?

Ja, take poti so mi všeč, da nekam greš, da nekam prideš! Pa na koncu koncev številke niso impresivne, pravzaprav niso nič posebnega, a vseeno obstaja neko strahospoštovanje do takšnih poti.

Zato se jaz za prvič nisem in nisem mogel odločiti, da bi to naredil v enem dnevu. Preprosto je bilo preveč neznank, da bi si kaj takega sploh upal. Sploh pa ne sam! Že to, da sem sploh pomislil na to, da bi šel sam samcat, je zame velik korak in kaže na to, da je bila želja res ogromna. A ker sem ziheraš, sem sklenil, da naj tole traja dva dni. Toliko kondicije pa tudi nimam, da bi vse skupaj odbrzel v enem zamahu! Lepo počasi, da bom lahko naslednje dni še normalno hodil!

Ker se prej nisem čisto nič pripravljal, sem moral v petek vzet dopust. Da bom sploh lahko kaj spakiral, da se bom lahko vsaj spodobno pripravil. Za dva dni je že povsem druga pesem, kar naenkrat se oprema namnoži, nahrbtnik pa postaja iz trenutka v trenutek bolj težak. Pa vse ven, pa vse not, pa vse ven, pa vse nazaj not. In vmes upaš, da kaj ven pade in ne pride več not. Da bo kaj lažje. Da bo kaj manjše.

Pa ni.

Na koncu je imel nahrbtnik z vsem vred 12,5kg. Ni slabo. Ni ravno malo, a ni niti preveč. (No, to mnenje sem med potjo potem malce spremenil...)

Posebno mesto je dobila navigacija, s sabo sem vzel kar svoj priljubljeni Galaxy Tab, s programsko opremo ViewRanger in slovenskimi (sicer kot vedno bedno vzdrževanimi) kartami. To je neprecenljiva zadeva! Navigacija je s tem potisnjena nesramno v drugi plan in se z njo sploh ni treba več ukvarjati. Skoraj. Pa še na internete pošilja tvojo lokacijo, da te ostali lahko spremljajo.

Helena je ta vikend morala svojo pot, a me je zjutraj le lahko peljala, mimogrede na poti do Vrat. Celoten vikend je bil namreč splaniran v nulo, a tega je že za cel poseben prispevek...

V soboto zjutraj ob 5:50 sem tako stal ves živčen in siten na startnem mestu pod Toškim čelom pri spomeniku.

Nato pa ni bilo več druge kot, da se hitro izgubim v gozdu. Drugače bi se obiral še kako uro, dve ali pa cel dan!

Bohinj, prihajam!

Že kar od začetka se potem vleče, makadami mi ne gredo najbolje, do Katarine pa je vse skupaj le cesta. Proti Tošču se nato pot popravi in je vmes prav super! Grmado spustim. Potem pa je tukaj že Tošč, kjer na vrhu kar malo piha.

Zato jo šibnem navzdol, prva malica pri Sv. Jedrti, ki jo spoznam s škofjeloškega trekinga. 2:15h, prva lakota.

Do Pasje ravni so potem večinoma lepe poti. Sem in tja kaka cesta, a tudi veliko potk, ob njih pa polno izvirov, kjer se prav ob vsakem ustavim. Kako paše tole!

Pod Pasjo ravnijo hočem potem biti nekaj pameten, a se potka hitro spremeni v dirkalnico za motorje, jaz pa moram delati (sicer kratek, pa vendar) ovinek. Pa je vseeno Pasja ravan že tu! 4:15h.

Postanek bo v Poljanah, zato jo kar šibam dol. Malce postanem le pri Sv. Soboti na Bukovem vrhu in se ne morem odločit ali je Blegoš daleč ali blizu... Le tisti zadnji vzpon s Kala zgleda s tukaj kot kakšen tisočmetrski breg!

Navigacija je sigurna, kadar ne vem, pogledam in ker je vse skupaj zelo priročno, mi to ne predstavlja težav in kaj kmalu sem že dol v dolini.

Še iz Hotovlje v Poljane, le pazit moraš na semafor, kjer vse gori naenkrat. 5:20h.

Pa se je prilegel počitek. Sem bil zadovoljen, ker sem bil tule pred načrtovanim časom. Sem le pil, šel v trgovino in si obnovil zaloge pijače. Jedel pa nisem. Čuk.

Nekako moram priti do cerkvice pod Malenskim vrhom. Izkaže se, da je to težji zalogaj, sicer je pot na karti označena, da je markirana, a bogve v katerem stoletju je to bilo. Sem in tja res najdem kako markacijo, a so bolj v spomin kot pa za kaj drugega. Še dobro za mojo navigacijo, ki me popelje tudi po brezpotjih proti vrhu. Nekje vmes me zapustijo skoraj vse moči in ni mi več jasno, kaj se dogaja z menoj. Na tisti senožeti, ki se je postavila pokonci, se mi je vse skupaj uprlo in malo je manjkalo, da bi jo ucvrl nazaj v dolino. Pa sem se le spomnil, da bo najbrž kriva hrana. Ampak šele pri cerkvici! 8h.

Res se je izkazalo, da je kriva hrana. Težko jo je rinit naprej, če nimaš nič v sebi, kajne? Saj šest ur nisem nič jedel, ni čudno, da me je povsem pobralo...

Potem se spet vlečejo ceste tja do Kala, nekje pred Žetino pa me le preseneti potoček! O, kako je pasalo!

Nekdo drug pa se lahko zahvali srečni zvezdi, da tegale ne smem, čeprav bi pasalo prav iz dna duše! Saj je zgledalo, kot da je namenjeno in lepo ohlajeno prav zame!

Kal,

nato pa po strmini na vrh Blegoša. Počasi imam dovolj, soparno in vroče je kot pr norcih, z mene vse teče in cel dan se že kopam v lastnem znoju. Nekaj več počitka bo treba! Zato sem Blegoša več kot vesel! 10h.

Še spust dol do Koče, kjer sem nameraval prespati. Ura je 16:05. Nekam zgoden sem... In res, čez pol ure že pričnem razmišljat, da pa tule že ne morem ostat. A vse kaže, da koča na Črnem vrhu sploh ne obratuje, do Porezna pa si ne upam. Niti približno ne vem, koliko časa bi do tja potreboval, nekje razmišljam o 4h. Kaj pa, če gre kaj narobe, pa rabim več? Bo že tema? Ok, saj to ni problem, a kdo bo hodil potem naslednji dan? Kako se bom odpočil?

Ja, težko se je pravilno odločiti, zato se je treba odločiti pametno. V tistem adrenalinu poti, ti pameti namreč malce primanjkuje. Zmožen si vsega in vse si upaš. Zato motovilim štiri ure naokrog, se na koncu najem in se le spravim spat. Priznam, da mi tole ne sede najbolj k srcu, kje vse bi že lahko bil...

a hej, jutri je nov dan!

37,4km, 2850 višincev+, 1850 višincev-, 8:49 neto, 10:15h bruto. Navzdol sem večinoma tekel. Navzgor sem večinoma presneto sopihal. Kar pomeni, da se nisem sprehajal, temveč sem se fino trudil.

Saj sem kar zadovoljen, nikoli si nisem mislil, da je kaj takega sploh možno! In to celo do 16h! Huh.

Jutri pa naprej!

Tags:

domači kraji | pr norch

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS