Osrčje Julijcev I.

by piskec 8. oktober 2014 14:38

Kje je tisto pravo osrčje Julijcev, je najbrž težje določiti, vsak bi imel kakšne svoje ideje, a naj bo za tokratne potrebe dovolj, če je to nekje v okolici Triglava.

Ker tja nekam sva šla midva konec avgusta. Četrtek, petek pred zadnjim vikendom. Ko so vremenoslovci napovedovali lepo vreme, horde ljudi pa so samo čakale na vikend, da se zapodijo v koče in poti v okolico Triglava.

Nama pa seveda nikakor ni hoditi tam, kjer v istem času hodi še stotnija, zato sva jo mahnila kar sredi tedna in to po poteh, ki večinoma ne privlačijo trum. 

O, ja, uspelo nama je. In to super uspelo!

A pojdimo po vrsti.

V četrtek zjutraj je vse skupaj zgledalo precej bogo. Že v Krtini je bilo vse oblačno, zato se nisva prav veliko trudila z zgodnjim odhodom. Prav počasi sva jo odpeljala do izhodišča pri Lengarjevem rovtu v dolini Kot. Kot je najmanj obiskana dolina od vseh Triglavskih dolin, a meni še vedno najlepša. Morda pa ima prav odsotnost ljudi kaj opraviti s tem, kaj?

No, v Kotu ne, da je bilo slabo vreme, celo deževalo je!

Nekaj časa sva čakala in nato obupala. Bova pač - spet! - morala verjeti vremenarjem, sva si rekla in jo mahnila direktno v mokro sivino dneva.

Pravzaprav je bilo vse slabše, ni se videlo gor, ni se videlo dol. Curilo je sem in curilo je tja, z vsake travce se je usul liter vode.

"Kam, hudiča, pa rineva?" sva se pridušala.

Nečemu pa le nisem mogel ubežat - po dolgih letih (25+) sem se spet znašel na kraju zločina, na kraju, kjer sem najbrž preživljal največjo bedarijo mojega življenja, ki sem jo skuhal v hribih. Naj samo pokažem, ker sem se še spomnil, so pa drevesa kar malce večja:

Kaj več o tem pa ne bom povedal, bedarija je bila res velika. Le upam lahko, da sem v vseh teh letih kaj napredoval in se mi kaj takega ne more več zgodit, ponovit.

Skratka, vode je bilo na litre, hektolitre. Še macesni so jo zadrževali, kot da je ni že tako ali tako preveč! Je pa to dalo nekatere prav lepe prizore, to pa je res!

In kakorkoli nekateri pravijo, da se Debeli kameni vidi že od spodaj... ja, seveda, od spodaj, ja... skoraj se moraš zaletet vanj!

Še dobro, da ima moj nahrbtnik kanarčka, da mi Helena lahko sledi!

Hodila sva lepo po poti, nič se ni videlo, pojma nisva imela kje sva, kam greva, kako visoko sva, koliko je še... kar hodila sva, se sem in tja ustavila, kaj popila, pojedla, a kakšnega navdušenja ni bilo.

Potem pa tam nekje vmes... kar naenkrat... je to mogoče? Je to res? Kaj?! Je to sploh mogoče!

So to hribi? Je to sonce? Je to jasno nebo?

O, ja, je! Juhuuuuuuuuuhuhu! Seveda sva takoj naredila malco in občudovala vse okoli sebe!

Ko se počasi začnejo luščit vrhovi iz megle, meni kar glavo med ramena tišči, se mi zdi, da se bo ravnokar vse zrušilo name. Z desne se nadte nagibajo Vrbanove špice, z leve k višku kipi Rjavina, ti pa v tistem ozkem Kotu, ves stisnjen... in samo slutiš, kaj bo. A ko se meglice razkadijo... o, to pa ni lepšega! 

Sva kar nekaj časa sedela.

In tudi Peklu je v takem lepem vremenu nekdo z imenom naredil prav veliko krivico!

Mimo odcepa za Vrbanove špice, mimo odcepa za Rjavino

gledava dol v dolino in se nama kar na široko smeje

in naju počasi nese proti Staničevi koči.

Spet sva v načinu počasnega uživanja, odklopljanja od dolinskega načina življenja, zato se začne vse bolj počasi odvijati. Nikamor se ne mudi, nič ni za osvojit, nič ni za naredit, nič ni za skrbet, nič za uredit. Kamor prideva, prideva. Če nama gre, greva. Če nama ne gre, ne greva. Čisto tako, enostavno.

Pred kočo le par ljudi, vse je še frej. A ne več v petek, takrat pa je že vse rezervirano. Huh, kako pametna odločitev, torej!

Sediva, gledava, uživava, a se čudiva. Čemu?

Le kaj smo naredili iz tega ubogega Triglava? Sicer pa sva nekoč tudi sama prispevala k tej norostim, ko sva peljala ŠD Krte gor, zato se zdaj nimava kaj pritoževat... Tako pač je že dolgo časa in najbrž kmalu ne bo sprememb.

Še k sreči, da tako blizu magistral obstaja tudi popolna samota. 

V drugo smer naprimer. Proti Cmiru.

Tam lahko za snežiščem celo kaj vidiš in misliš, hej, saj bo takoj zginil, hitro slikaj!

Pa se Zlatorog ne pusti motit in cel čas, ko si midva dajeva z nadplezavanjem malega snežišča, naju sploh ne pogleda, celo čisto blizu pride.

Šele potem, ko mu skoraj skočim na roge in mu moram prav reči: "šu, šu", se le umakne tistih deset metrov gor v skale, da greva lahko mimo. In naju pri tem prav čukasto gleda, da kar malo pospešiva korak mimo njega.

Madonca, tile Zlatorogi!

Za Begunjskim vrhom se usedeva in spet uživava. Načrtujeva naslednji korak. Greva do Cmira?

Pa naju najprej zmotijo ljudje, ki iščejo in tudi najdejo neoznačeno pot v dolino Za Cmirom in naprej dol v Vrata - tole bo treba enkrat probat! -, potka je čisto dobro shojena in vidna.

Potem pa še mene malce zmotijo prepadi in prepadi in prepadi in še enkrat prepadi. Vrata so kar prec takoj tukajle spodaj, hej!

In tista presneta Škrlatica direkt iz njih kipi gor v nebo! Kako si upa? Kako si sploh kdo upa tja gor? Saj je vse kar naravnost pokonc!? Prelepo, prekrasno, a tako... tako... grozno! Kako neki sem sploh kdaj prišel do Bivaka IV?

Skratka... pravijo, da moraš gledat dol v globino, da te je manj strah. No, to sem počel že velikokrat in to še vedno počnem. In tudi zdaj sem, direkt dol v Vrata, precej daleč, nekih 1300 višinskih metrov, pljuval bi lahko na Tominškovo pot. Ampak po pravici povedano - prav nič bolje mi ni pri srcu. Prav nič. 

Ugotavljam, da mi samo zato, ker smo v Julijcih, ki jih nisem prav dobro navajen, strah poskoči približno še za enkrat. In če je že v KSA težko, je tukajle... huh, še mnogo težje? 

A zgodba se seveda razplete, kot se pač vedno vsaka zgodba. Probat bom pa le šel, kajne? A o tem, kako je šlo končat, pa naslednjič...

Tags: , , , , , ,

domači kraji | hribi

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS