Praga 2015 - III. del

by piskec 4. februar 2016 14:06

Po pivcu, pa čeprav v plastičnih kozarcih, je vedno lažje v hrib. Res pa je, da vrh ni bil ravno daleč.

Gor pa polno nekih zadev. Najprej sva, kot dva mulca, zavila direktno v manjši grad, ki je pravzaprav blodišče - labirint ogledal. Nič kaj posebnega, niti velikega, a precej staro in zanimivo. Zakaj pa ne?

V Štefanikovo zvezdarno nisva zavila

niti na pomanjšan Eifflov stolp ne. Če še v Parizu ne greva gor, tudi tule ne bova šla.

Sva morala razglede kako drugače uživat. Naprimer takole.

Našla sva še lep, malce stran umaknjen, park, ki je najbrž enkraten v pomladi. Konec septembra je sicer bilo še vse gosto in zeleno, a cvetelo ni več prav veliko rož. Evo, pa imava plan za pomlad, a?

V "dolino" sva se spustila po drugi poti in po drugi strani, da ja ne bi še enkrat srečala prejšnje beznice. Tako pa sva srečala njeno popolno nasprotje. Pravzaprav naju je tja najprej zvabil wc, nato pa sva le opazila, da imajo prekrasen razgled, dobro pivo in vse tisto, kar je prejšnjemu placu manjkalo.

Nisva potrebovala dolgo, da sva se že mastila. Krušovice si zaslužijo steklen kozarec, čeprav nočem s tem rečt, da je bilo pivo v plastiki slabo, kje pa! A dobro pivo si pač zasluži, da z njim lepo ravnaš, tako.

Dol po hribu sva nato naletela na mestni sadovnjak, kjer počivajo ljudje in se mastijo s sadeži z dreves. Jabolka, hruške, slive in podobno, vsega boga raste tam, ljudje pa povsod. Super ideja. Ampak najbrž bi pri nas nekdo prišel s traktorjem in odnesel celo letino... 

Nato sva še kolovratila naokrog, se spoznavala s tramvaji, tile novi zgledajo res super!

Starejši so povsem socialistični, teh je še nekako največ, prihajajo pa v vseh možnih barvah.

Za ta čisto stare pa nisem ugotovil ali je to bolj turistična zadeva ali res redna linija.

Počasi naju je tudi že preganjala noč, čez Karlov most sva prišla brez večjih težav z gnečo, nato pa sva se zaupala tramvaju, da naju odpelje nekam proti centru. Spet malce naokrog, seveda, da imava še kaj za poslikat in za videt.

Pravzaprav sva morala nekje najti še Staropramen. Tega namreč ni tako enostavno najti, sploh ne v kakšni beznici, ki so meni veliko bolj pri srcu. Fensi restavracije že, pa tudi kak Irish pub, ampak tam res ne gre pit češkega piva.

Nekaj časa sva kar iskala. In našla! Juhej! 

Dneva zaradi včerajšnje tradicionalne češke kuhinje nisva zaključila s hrano, o, ne! Sva se raje napokala neumnosti kar v hotelu in šla nazaj malce nazaj po cesti v nek hud pajzl, ki je bil res hud *pajzl*, celo zame malce preveč, na pivo. Ja, pajzl je bil res, ampak pivo pa tako, kot vedno: dobro.

S pivom v Pragi tako res ne moreš falit. Tudi, če padeš v res *hud* pajzl. Ki bi ga lahko slikal, pa si ga nisem upal... nisem nor.

Naslednje jutro sva se poslovila od hotela, od Prage in od najinega parkirišča. Neverjetno, ampak dogovorjena cena je celo ostala taka, kot smo se dogovorili. Super.

Ker pa je bil še cel dan pred nama, dom pa relativno niti ne tako zelo daleč, sva sklenila, da morava še kam zavit. Kutna hora?

Kaj pa vem, avto je šel kar sam, direkt na cesto za Kutno horo sva prišla, brez kakih navigacij. Je pa res, da je bilo v nedeljo zjutraj vse prazno, nikjer nikogar. V takem je vožnja po vele-mestih kar malce hecna.

Po Kutni hori sva najprej malo zaokrožila, bila nama je všeč, a vseeno sva šla najprej iskat kostnico Sedlec, ki je malce izven mesta. To je vsekakor treba videt, pravijo.

Vstopnina je 90 CZK po osebi, uspel pa sem narediti dve, tri slike, nato me je pa katapultiralo ven. Takele zadeve mi pa res ne gredo najbolje, v vsem tem vidim nekoč žive ljudi in ne morem odklopit. Niso to samo kosti, niso to samo imena.

Sva potem svet uravnovesila s sprehodom po centru, ki mi je pa bil mnogo bolj pri srcu. Še vedno nedelja in še vedno skoraj nikjer nikogar.

V centru so sicer imeli nekakšno tržnico, a prav veliko ljudi ni bilo. Tudi pri cerkvi Sv. Barbare ne, še turisti so ta dan dali mir.

Stolnico sva si ogledala od spredaj in zadaj, le notri nisva šla. Tudi ta cerkev je pod zaščito UNESCA. Skratka, v Kutni hori je marsikaj za videt!

Glede piva pa... ker sem vozil, si ga nisem privoščil. Sem se pa napil Kofole, kar je prav tako ok, saj je Kofola tudi super. Je morala Helena Budweiserja sprobavat in mislim, da ni imela nič proti. Dve muhi na en mah torej!

Pa še malo sva zaokrožila naokrog po mestu in se končno le odpravila v pravo smer.

Tu je postala navigacija malce težja, čez par kilometrov pa so postajale ceste vedno ožje, midva pa vse bolj zaskrbljena. Da pa bi prižgala navigacijo? Kje pa! Kaj pa to midva rabiva!

Šele, ko so po cesti začeli hodit fazani, sva si bila nekako enotna, da pa zdaj bo pa res treba pogledat na karto!

Izkazalo se je, da sva na nekem cestnem delovišču spregledala znak in pravilno smer in tako vozila kar nekaj časa še naravnost v osrčje dežele. Nekako takole: 

Se pa nisva prav nič sekirala, obisk podeželja pač ne more pokvarit dneva! Neke povsem lokalne cestice in fazani pa sploh ne!

Sva pa porabila ves preostali čas in ni nama ostalo drugega, kot da jo pičiva proti domu. Dolga vožnja, a toliko spet ne. V to smer, čez Kutno horo, sva peljala urico več, 9:09h za 727km, skupaj pa se je nabralo 1414km! Pri šparovčku, ki je porabil 4,8l/100km to res ni prav velik strošek.

Nekaj stroška je že, a vse to izhlapi ob tem, kaj sva imela v prtljažniku! Juhuhuhuuuuu! Pride kmalu vse nazaj!

Še nekaj časa sva uživala, čeprav je res, da se s točenim prav tam, v Pragi, ne da primerjat, a vseeno! Le napis me še vedno nasmeji, nekako bi človek "tehotne" prej prevedel v "pohotne", kot pa v "noseče", ne?

Čehi pač, bi rekli nekoč, a zdaj težko zamahnemo z roko. Zdi se namreč, da so nas prehiteli po levi, desni in še po kaki strani. Super je it gor, kaj več pogledat, ali pa samo se sprehodit in it na pivo. 

Ufff, če bo le še kdaj prišla z idejo: "a greš z mano?", ni hudič, da ji bom kot iz topa odgovoril: "a kr prec al takoj?"

 

 

Tags: , , ,

po svetu

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP