Bivaka

by piskec 1. april 2016 14:20

Povsem na začetku smo bili štirje, šli bi gor čez Gamsov skret, dol pa čez Žmavčarje.

Vmes je bilo še polno drugih idej, izhodišč in ciljev, dokler na koncu nisva ostala dva, ki bi šla gor in dol čez Žmavčarje. Ampak tudi to se ni obdržalo kakor bo videti iz nadaljevanja.

V tako lepi jeseni pač ne sprašuješ, koliko, kje, kdaj in kako. Vesel si, da boš imel družbo, lahko bi šel pa tudi brez. Vesel si, da greš po kakšnih poteh, lahko bi šel pa tudi po drugih. Ta jesen ne dela razlik in če je dan tako lep, ne sprašuješ prav veliko, ampak kar greš. Saj ne gre drugače, že tako si prepričan, da nikoli ne greš nikamor in da kar naprej tičiš le doma.

Ja, na zadnji dan sva ostala sama z Lojzetom in se odločila, da greva malo pogledat ta nov Bivak po Skuto. Oba ga še nisva videla in res bi bil že skrajni čas, da si tole tudi sam ogledam!

Do Konca sva lepo prilezla z avtom, v četrtek 12.11. ni bilo prav nobene gneče, no povsem sama pa tudi nisva bila. Je kazalo, da je prekrasen dan zvabil še par pohodnikov na plan! 

Že prec takoj, na prvem ovinku, nas čaka svinjarija. Dolgo let je že tole tukaj, se res ne da pospravit? Zdaj, ko drv ni spodaj, bo tole salonitko še težje spravit stran, kajne? Koga pa briga tamle neki zatrep neke doline...

Kot vemo, je pot čez Žmavčarje kar naprej lepo napeta, strmina nič ne popušča, le sem in tja ti da da malo predahneš, a le za kratek čas. Od začetka zato bolj malo slikaš, se moraš ukvarjat z dihanjem, sva kar pridno marširala navzgor, dokler se le nisva dodobra ogrela in je bilo treba tudi sem in tja malce počivat. Takrat pride prav fotoaparat, si lahko vsaj malo oddahneš. In vsaj narediš kako sliko. Že (šele) nad prvim skokom.

Potem pa dan postane tako lep, sončen in topel, da se ti kar naenkrat povsem neha mudit. To se je v letu 2015 dogajalo kar velikokrat. Se je čas kar malo raztegnil, podaljšal in vsem ljudem, ne samo tebi, se je kar čudežno nehalo mudit.

Zakaj pa se - hudirja - res ne bi? V takem lepem dnevu, brez možnosti neviht, brez hladu in vetra? Se lahko vsaj slikaš malo več.

Poslikal ni naraje vse. Od kje si prišel, kje trenutno si in seveda tudi kam greš.

Pa sva potem tule kar malca! naredila. Niti sapice, pravzaprav prav vroče, kaj se ne bi malo ustavila, kaj pojedla?

Do bivaka sva bila potem kar naenkrat, tam pa se je kar naenkrat povečalo tudi število obiskovalcev. Kar precej se nas je nabralo, ki smo prišli na "inšpekcijski nadzor in pregled" novega bivaka! Vsaj deset se nas je nahajalo v bližnji okolici.

Bivak je super, kot so meni pač vedno vsi bivaki. Tisti mali prostori imajo vedno nekaj skrivnostnega v sebi, s čimer sem vedno zadovoljen.

Sploh pa pozicija - še Google je naredil panoramo za prste obliznit! Res je pravi Bivak pod Skuto!

Še najbolj pa so mi bili všeč - in to kljub temu, da so to prepovedi - vtisnjeni piktogrami na vratih. Super ideja in povsem naravno. Upam le, da bodo obstali skozi čas.

Še pogled navzdol, v dolino Kamniške Bistrice in odkoder sva prišla!

Vrisana pot čez Žmavčarje (spodaj sem spet prepozno začel meriti, eh!). Prav hitra nisva bila, skupaj z 20 minutno pavzo sva do bivaka potrebovala kar slabe tri ure. Tekla ravno nisva, ne?

Kakor so mi bivaki znotraj všeč, pa mi na zunaj niso. No, na njihovo arhitekturno zadevo se ne spoznam, več dam na funkcionalnost, v njihovi obliki ne vidim vsega tistega, kar vidijo temu poklicani ljudje, me pa strašansko moti njihova barva.

Par sto metrov dlje, v lepem, sončnem vremenu, pa ga že ne vidiš več. A ni ena od nalog bivaka tudi ta, da rešuje življenja, da vodi omaglega ali izgubljenega popotnika do sebe? No, s skrivanjem sive med sivimi skalami tega sigurno ne bomo dosegli.

Kako pa bi se, naprimer kričeče rdeč bivak, vklopil v okolje? Bi gamsi bruhali, kozorogi se metali v globino in ljudje sploh ne hodili več v gore, ker bi jih rdeč bivak tako presneto motil? Lepote gora in okolja na noben način ne more pokvarit ne drekasto siv in ne kričeče rdeč bivak, ne se bat. Lepote gora in okolje zna pokvarit človek, bitje, ne pa stvar, ne pa kričeče rdeči bivak. 

Bivak je konec koncev tam. Zakaj ga moramo skrit? Pred kom? Naravo? Nezadovoljnimi gamsi? Pred samim sabo?

Kakorkoli že, pustimo zdaj bivake in filozofijo, Lojze je že prej vedel, kam bi šel rad, le da tega ni čisto izrekel, me je pa postavil pred dejstvo tule nekje pri bivaku. Da bi šla čez Sleme do Kokrškega in potem dol. Seveda, zakaj pa ne, sem bil takoj za. Zakaj pa tudi ne bi bil? 

Lojze je poznal tudi prehod čez pode, da nama ni bilo treba preveč iskati markirane poti in jo je našel direktno v smeri Slemena. 

Takole nekako sva se prebila po brezpotju razmetanega skalovja do markirane poti mimo vseh kont in lukenj. Brez problema!

Že od našega davnega prečenja Kamniških v letu 2008 (!), me je bilo tega umika Slemena pravzaprav strah. Ne vem povsem natančno zakaj, ampak tista luknja direktno pod steno, kjer moraš malo poplezat, se mi je v mislih zdela ogromna, nadvse zahtevna in kot neko utelešenje zla. Saj sem vedel, da mi spomin dela krivico in da je najbrž takrat name vplivala poškodba, megla in temačnost tistega dneva, ko nas je ujela tudi nevihta. Vse tisto je najbrž doprineslo k popačenju celotnega plezalnega dela, ki je vmes med Malimi in Velikimi Podi.

Zato mi je korak kar malce zastal, že vnaprej sem zlagal palice in začel počasi in globoko dihati. Lojze me pa sploh ni razumel: "kje da je kaj hudega, kje?"

Eh, takole se poigrajo spomini s človekom. Pa malo seveda vreme. Takrat je bilo megleno, ravno v oblak smo prišli, vse je bilo temno, črno in tista luknja, v kateri je bil še sneg, je zevala kot nekakšna odprtina brez konca, ki nas bo ravnokar pojedla.

Tokrat je bil sonček in skala je bila povsem prijazna. Še ostri kontrast temne luknje ni mogel zakrit, da vse skupaj sploh nič ni. In sem le zbral toliko poguma, da sem se ustavil, se razgledal, poslikal in pregnal tisto votlost strahu, ki jo vsi poznamo. Pa se je vse razpršilo v nič...

Gor, čisto na vrhu poti, pod steno, sva imela spet pavzo, kotiček je enkraten, tule so markacisti imeli bazni tabor, ko so obnavljali to pot. Sva našla še celo en njihov pozabljeni klin, ki v samoti čaka na prihodnjo uporabo!

Se nama nič ni mudilo nikamor. Tam pod steno sva sedela, se pogovarjala in strmela v daljave. V takem lepem dnevu se to rado dogaja - da čas postane malo bolj razvlečen, čisto tako kot Dolge stene Grintovca...

Ko sva se končno le dvignila, naju je čakal še del plezalne poti, ki pa ni prav nič hud. Malo greš dol, potem spet malo gor in nato dol na melišče. Vse je lepo in super zavarovano, letos tudi nič poškodovano.

Platke so pa platke in kakor je eno odneslo pred leti, ko je bilo treba prestaviti pot višje, ni hudir, da ne bo prej ali slej odneslo še kakšne.

Veliki podi so potem malo dolgočasni, po njih tudi ni prav enostavno hodit, a do Bivaka P. Kemperleta sva vseeno kar hitro prišla. Čudno, da tudi ta ni siv, da ga gamsi sploh ne bi opazili in ne bi kazil okolja... Eh.

Mi je pa všeč, notri seveda.

Tam nekje pod Dolgimi stenami sva potem končno opazila domače prebivalce, v celem dnevu jih ni in ni bilo. Vse kaže, da nas je bilo ljudi v tem lepem dnevu vseeno preveč naokoli. 

Še zadnji pogledi, preden se zavihtiva čez Vratca na drugo stran - sva se kar dol usedla.

V Vratcih je v tem delu dneva presneto težko slikat - sonce ti direkt v glavo tolče. Slikaš se že lahko, ampak potem nekako takole zgleda...

Je naprimer bolje nekako takole, čeprav so kontrasti spet preveliki. Vsi smo le sence!

Pri koči sva spet razpletala, kaj vse se vidi na obzorju proti Triglavu, doma sem slike povečeval, a popoldanski pogled ni najboljši. Mnogo boljši je zimsko dopoldanski. Takrat se linije, kaj je spredaj in kaj zadaj, precej bolje ločijo. V poznojesenskem popoldanskem soncu pa tega ni najlažje razločiti. Ampak Razor je pa vseeno Razor!

Pot nazaj do avta je bila samo še formalnost in kot taka se je seveda spet precej vlekla, čeprav sva jo kar hitro mahala. Vseeno pa je bil cel dan lepot za nama in sva morala biti dovolj previdna.

Povsem na koncu pa sva lahko še poročala Zdravkotu o stanju bivaka in stanju poti, jaz pa sem celo dobil ta dan res zasluženega Kozla!

Takih dni se torej ni branit. Bi jih lahko bilo več? Seveda, a sam sem nadvse vesel, da sem in tja kakšnega takole lepo izkoristim.

Pa še drugič!

P.S.

Takole pa sva se vlekla:

7:55 start V koncu
10:00 - 10:20 pavza
10:50 - 11:00 Bivak pod Skuto
11:45 - 12:05 Bazni tabor pod steno
13:10 Kemperle
14:00 - 14:25 Kokrško sedlo 
15:35 konec V koncu 

 

 

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP