Novoletni pohod na Veliko planino

by piskec 24. maj 2016 18:00

V začetku 2016 je bil ponovno čas za naš po-novoletni pohod. 

Ker nam je že malce zmanjkalo hribov, ki bi bili dostopni v roku enega dne iz Krtine, sva se spet odločila za Veliko planino. Pot do tja je super, PD Domžale ima gor Domžalski dom, traso poznamo... zakaj torej ne? Saj smo šli zadnjič že davnega 2010

Tokrat pa sedmič!

Glede na moj protin in hudo boleča desno peto in levo koleno, sem cel čas od novega leta pazil in pazil, da ja ne bi bilo kaj še bolj narobe. Povijal koleno, hladil, pil nič piva, jedel izbrane stvari. Res bi mi bilo presneto hudo, če spet zaradi putike ne bi mogel na tak izlet. Prejšnji dan je še bolelo, tako, da sem zjutraj dal opornico na koleno, vrgel vase ibuprofen (le kdaj sem nazadnje tlačil bolečine s tableti?) - bolj za vsak slučaj, kot zaradi bolečin in se zaklel, da tudi s šantanjem enostavno narediš petindvajset km. Kaj da ne morem?!

Tako se nas je letos nabralo osem junakov in zjutraj 16.1. je hudo snežilo.

Ne, ne, ne, kaki snežilo! To je samo umazana leča fotoaparata, ki v temi ne zna več slikat ne da bi na gosto snežilo. Jajc.

Snega smo videli bolj malo, vsaj v dolini, tu še kakšnega hudega mraza ni bilo, zato smo se prebijali tudi po blatnih poteh.

Ko pa smo sem in tja prišli malce višje, pa se je videlo, da nas zgoraj čaka sonček. Le do tja bo treba še priti!

Naprimer nekje nad Vrhpoljem, ko se megla razkadi in se pohodnikom korak kar dobro upočasni. Moramo gledat!

Pa spet dol in spet gor in spet megla... V hrib me boli peta, šepam na levo, dol s hriba me boli koleno, šepam na desno. Ampak nekako gre, kaj pa čem. Tam ostat?

A pot je dolga in končno pridemo tudi do sonca! Tam nekje čisto malo še do Gozda. Ko je pravih strmin v začetku konec!

Jah, za sredino januarja kar precej žalosten pogled. Pa smo takih zim že navajeni, kajne?

In končno pri Jurčku. Na zasluženo pivo, malico, počitek. Meni se vedno zdi, kot da smo že na koncu. Do vrha je samo še hrib, saj prideš, počasi, pa gre. 

In vedno je vmes še dovolj postojank, takih in drugačnih. Vedno pa veselih! Evo, smo že na Podkrajniku!

Tu nas že začenja malo dajati, enim se vse skupaj malo upočasni. Pa nič hudega, do Domžalca bomo prišli tako ali drugače!

Fantje ostanemo zadaj, punce jo mahnejo naprej, mi se bolj počasi vlečemo, veliko klepetamo.

Ravno na Gojško pridemo, ko se začenja delat tista prava svetloba. Pa smo zato še malo bolj počasni, si je treba Rogatec in Lepenatko pač dobro ogledat!

Ne, nič se nam več ne mudi. Občudujemo večerne barve, klepetamo in čakamo, kdaj bo tema. Ali pa vsaj Jarški dom za prvi počitek.

V Domžalcu nas čaka še par članov, skupaj se zabavamo še kar nekaj časa. Zaspanosti kar nekako ni.

A zjutraj nas spet prebudi sonce! Juhej!

Na zajtrku smo že vsi čili in zdravi! No... mogoče malo bolj zdravi kot čili...

Vsi ostali gredo še na vrh Gradišča, jaz pa odspim še eno kitico. Peta, koleno me še kar dajeta, nočem vsega poslabšat.

Čeprav mi je potem zaradi slik kar malo žal, da sem se še valjal po postelji. Zimski razgledi so pač zimski razgledi!

Navzdol imam potem nekaj težav, saj si sam nikakor ne morem nataknit derezic. Mi koleno ne pusti, zato mi morajo pomagat. Kar pa presneto čudno zgleda, saj moram noge direkt v luft molet. Potem se mi je derezica še enkrat snela in postopek sem moral ponovit. Tako je Helena, ki je šla seveda že naprej, potem od daleč gledala, kako ležim na hrbtu in tiščim noge v luft in jo je pošteno zagrabila panika. Vse je namreč kazalo na hudo poškodbo!

Ampak ne. Je kar šlo, a šele potem, ko so bile derezice gor. Brez njih bi pa težko s tistim kolenom kam prišel.

Pri Primožu smo se seveda še malce ustavili, naleteli na pravo nedeljsko gnečo lepega vremena, a kakšnega velikega navdušenja spet ni bilo. Kot je pač pričakovati naslednji dan. Smo bili zmatrani. Od pohoda, ne.

Ker pohod je bil dolg. Dolg!

10:25h za slabih 25km. Do Jurčka 6:12h, 1h postanka. Dol pa 2:30h, s pivom vred. 

Kam torej naslednje leto? Gremo spet naokrog, Krvavec, Menina, Zasavska, Čemšeniška? Ali pa se bo treba kam odpeljat in od tam nadaljevat. Bomo videli naslednjič, ok?

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS