Nazaj v Krakovski gozd!

by piskec 31. julij 2016 12:30

Kdaj sva že naredila ogledno turo? Sva že skoraj pozabila...

Pa seveda nisva. Datum je bil že dolgo zapisan, meddruštvene aktivnosti pa so se že dolgo nazaj začele, zbiranje prijav in podobno se začne kar dosti prej. Z vsakim izletom je kar nekaj dela, še posebej veliko dela pa s takim, kjer je udeleženih toliko društev.

In je vedno strah in zraven tudi veselje, ko se nas zbere toliko, kot se nas je tokrat! 20. marca so člani društev iz našega MDO KBO napolnili kar dva avtobusa! Juhej!

Seveda je zaradi tega organizacija še malce bolj zapletena, stvari je treba delat v več etapah, a vseeno. V jutranjo Kostanjevico pa smo prinesli nekaj veselja in gneče.

V Krakovski gozd pa še malo več, čeprav smo se vsi kar dobro trudili, da bi naredili čim manj škode. Tako fizične kot tudi zvočne.

Gozd je bil seveda bolj zelen kot prejšnjič, vode pa k sreči ni bilo preveč!

Zvončke smo zamudili, smo pa našli vse kaj drugega! O, to je bilo slikanja, na tisoče slik, na tisoče!

Niso le otroci uživali, tudi starejši smo. 

Jaz sem vzel svoje najboljše (edine) zelene škornje in sem brez skrbi brodil po vodi, kjer je pač bila. A ko je bila enkrat voda čez peto, mi je gležnje kar naenkrat oblilo. Kaj? Kako? Pa sem potreboval kar nekaj minut, da sem ugotovil, da mi presneti najboljši (edini) škornji preprosto - puščajo. In to oba škornja! HA!

No, toliko o zanesljivosti plastičnih najboljših (edinih) škornjev. Vsi ostali, ki so si kupili škornje prav za ta namen (mislim, da je hofer naredil takrat kar dober posel), so me prav pokroviteljsko pogledovali. Eh, še na škornje se ne moreš več zanest.

Našli smo še enega od plavčkov, ki še kar ni mogel nehat iskat svoje redke ljubice, čeprav najbrž že cel mesec ni jedel. Pa se mi pritožujemo...

Na koncu smo pogledali še drugi najdebelejši dob, Cvelbarjev dob. Nato pa smo se odpeljali na obronke Gorjancev, nekam v bližino kraja, kjer sva se midva poročila in v Žolnirjevi zidanici pojedli eno boljših gobovih juh. Vsaj jaz. Mnjami.

Največja zahvala gre pa seveda Alji in Dušanu, strokovno sta obdelala vse, kar je kogarkoli zanimalo.

Doma sva bila oba kar zmatrana, sedem društev je pa sedem društev in ko je vse ok ti odpade kamen od srca. Niso pa nama odpadli gojzarji, ki jih je nekdo pozabil na avtobusu. Po parih intervencijah po društvih, po oglaševanju, mejlih in vseh današnjih kanalih in iskanju lastnika, imava zapuščene gojzarje še vedno doma.

Neverjetno.

Tags: ,

domači kraji

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar več ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS