Morje 2016 - I. del

by piskec 26. januar 2017 12:40

Da gremo ponovno na Pelješac, smo se kar hitro domenili. Lani smo bili na Lošinju, na Pelješcu pa že pred tremi leti. Tremi leti! Že!

V začetku poletja je bilo to leto precej kaotično, vsi so imeli neke obveznosti, nikakor se nismo mogli uskladit. Kot pa sem že napisal - na koncu je obveljal tak zamotan plan, da mi še danes ni jasno, kako smo sploh uspeli kam it. Na tole morje smo tako šli le trije, vsi ostali so bili raztepeni po svetu, službah.

Seveda je šlo tudi vnaprej v podobno kaotičnem stilu. Nekaj dni tu, nekaj tam, vmes pa še kam drugam. Da bi sedeli na enem mestu? O, ja, seveda!

Čeprav v začetku ni bilo povsem tako. Začelo se je sicer za nas presneto pozno, sredi julija, a smo na enem mestu zdržali skoraj cel teden. Cel teden! Opa, opa! Pa tudi ni šlo vse po sreči. Sredi julija je pač že sredi julija, povsem drugače, kot če gremo konec junija. Takrat ni še nikjer nikogar, sredi julija pa... gneča, gneča, gneča. Na pot smo odšli sredi noči in k sreči vsaj na poti ni bilo gneče, za Krtina - Otočac - Benkovac - Omiš - Neum (obvezno tankat na INA - ono drugo pumpo so zaprli - in kavica!) - Ston - Trpanj, torej nekih 764 km, smo potrebovali 9:30h. Počasni smo, nikamor se ni mudilo, saj smo bili že na dopustu! Juhuhu!

Smo pa morali obresti kar dobršen del kampov na Pelješcu in smo skoraj ostali brez svojega prostora! Seveda je najbolj luštno po prepeljanih desetih urah se vozit še od kampa do kampa in lovit svoj prostor pod žgočim soncem. Luštno za popizdit. Smo jih obredli kar nekaj, kdo bi štel! Tudi v tistem kampu, kjer smo bili pred tremi leti, smo bili, bil je natlačen do zadnjega kotička!

Res pa je, da smo tudi mi malce razvajeni in da ne maramo preveč gneče in da hočemo imet vsaj nekaj prostora za dihat. Zato manjši kampi hitro odpadejo, so polni do treh četrtin in že ne moreš postavit šotora kam, kjer ne bi sosedu gledal v krožnik. Pa smo še iskali in iskali.

Pa še malo iskali.

Ni hudir, da ne bi našli, ne?

Camping Vrila, blizu Trpanja, poceni, nekih 37€ (kaj je zdaj že poceni, a?) za nas tri, napol prazen kamp! No, skoraj, odločali smo se lahko med tremi placi, kar je za nas že skoraj pomenil pol prazen. Takle lep plac! Za dva šotora, za perilo, za dve viseči mreži, za kuhinjo, za avto!

Mi seveda ne bi bili mi, če ne bi še malo motivilili in najprej izbrali en prostor, pa si potem premislili in vse skupaj selili še drugam. In to na precej nenavaden prostor! Prostor tik bo bifeju!

Zakaj nam je bilo tam tako všeč, da smo zdržali cel teden, najbolj ponazarja naslednja slika.

Res globoka senca, res hladno točeno čisto blizu in hiter internet. To je to! Dopust al kako?!

Tista globoka senca sicer nekaj dni ni prišla do izraza, saj ni bilo nič kaj vroče. Oblaki so se podili sem in tja, deževalo sicer ni, a prave vročine tudi ni bilo.

Smo pa zato več hodili naokrog.

Trpanj smo bolj raziskali šele zadnje dni, prej smo se vedno zataknili že pri ta prvi pekarni, v najboljšem primeru pa mimo tretje pekarne sploh nismo več prišli. To je ta morski hudič - pekarne. Presneto!

Je pa bil Trpanj v večerih prav krasen.

Takole je šlo, ob obali. Večkrat na dan. Še najrajši do... kam? Ja, do pekarne!

Ali pa samo na sprehod, ali pa na kopanje, ali pa... kdo bi vedel... nekaj pa smo moral počet, ne?

Ob večerih smo v kampu potem poslušali zavijanje šakalov. Seveda prvič nismo imeli pojma, kaj to je in smo se kar malce prestrašili. Kaj je zdaj to? Bodo volkovi napadli? Kaj se dogaja? Smo se hitro šli pozanimat in tako izvedeli, da je tam gori, kjer je tudi smetišče(!), polno šakalov. In da zborček vsak večer priredi predstavo. V začetku srhljivo, v nadaljevanju pa luštno! 

Zlati šakal se je med vojno na Balkanu malo razselil in prišel tudi dosti severneje, kot prej. Tako ga imamo tudi pri nas v zadnjih časih vedno več!

Končno smo se odločili tudi za Korčulo, za tisti pljunek čez ožino nam je bilo že zadnjič žal, da nismo šli. Tako pa smo si tokrat izbrali vetroven dan, se zapeljali do Orebiča in z ladjico preko ožine na in v Korčulo. Ladjica je stala povsem enako kot trajekt, le da trajekt pristane kake 3 km od mesta Korčule in ga seveda ni dobro vzet, če si peš.

Mestece smo prehodili povprek in počez, saj ni prav veliko, vse je majhno in luštno in polno Marka Pola. Jasno.

Tudi precej turistično, zaradi česar smo se seveda uspeli tudi skregat. Različna pričakovanja pač dajo različne rezultate, ki jih je potrebno nato uskladit. In premagat gorenjca v sebi, da se lahko na koncu le sprostiš na pici.

Hoteli smo se tudi modernizirat, najt kakšnega pokemona, ko je bila ravno igrica sredi največjega buma, a nam ni najbolje uspevalo. Na hrvaškem je ravno začelo delat, a še ni bilo vse ok, več ali manj je crkovalo. Sploh pa je težko lovit pokemone, če se moraš skrivat za hotelom in lovit njihov wifi. Kdo pa še da podatke za pokemone?!

Sem še težil z odhodom, ker me je kar naprej nekaj skrbelo, da bo gneča in da ne bomo gor prišli. Res sem bil kar nekaj tečen, pa še zdaj ne vem zakaj. Sem pogrešal svoj prostorček, pivce, wifi?

Od Korčule smo se poslovili ravno takrat, ko se je od tega dneva poslovilo sonce. Kakih pet ur pa smo prebili gor.

Je pa tudi res, da smo kar dosti časa pogledovali k Sv. Iliji. Kako ne bi, ko pa smo bili že odločeni, da gremo naslednji dan gor! Napovedan je bil lep dan, ne prevroč, le nekih 26 stopinj in nič več vetroven, kar bo za Ilijo ravno prav! Se vidimo, Ilija! 

In res, naslednji dan zjutraj, in to sploh ne tako hudo zjutraj, šele malce pred sedmo, smo se kar zapeljali gor, dokler je pač šlo. Kdo bo dol po asfaltu hodil, nam se ni dalo!

Je pa vmes kazalo, kot da ne gre več, a Toyota se je vseeno veselo prebijala skozi goščavo.

Pa saj tako visoko tudi nismo prišli, tja do tistih zapuščenih hiš, kjer se tudi markirana pot začne. Do začetka torej.

Šlo je počasi, vroče k sreči ni bilo, a morska voda (in pivo in wifi in senca in pekarne) vseeno nekako naredi noge malce utrujene.

Prav hudo pa spet ni bilo. Ko pogledaš nazaj, se ti zdi, da si bil gor v parih minutah, pa čeprav si potreboval dve uri. Mimogrede torej.

Ampak razgledi... razgledi so pa res. In vsi otoki so tako presneto blizu in majhni in... 

Sedeli smo gor, se vrteli in gledali. In bi se vrteli najbrž še mnogo dlje časa, če ne bi bil vrh poln ljudi, večinoma sonarodnjakov, sem in tja tudi kakšnih precej glasnih, katerih pametovanje ti gre hitro na živce in se raje na hitro pobereš z vrha.

Vmes smo naravo še dodobra izkoristili za vse vrste zelišč. Dišave, dišave, Heleno sva kar težko spravila v dolino, je kar naprej nekaj nabirala, seveda, ko pa je Ilija zanjo kralj naravnih zeliščnih vrtov!

Je bil pa to naš zadnji dan - saj smo zdržali sedem dni na enem koncu, niti enkrat se nismo selili! - na Pelješcu. Plan se je moral odvijat naprej. Gremo naprej, naprej!

Oziroma nazaj, proti Pašmanu!

Naslednji dan smo torej vse lepo pospravili, se poslovili od super placa - mogoče še pridemo, mogoče pa tudi ne, saj je še dosti lepih placev naokrog - in se odpravili proti Biogradu. In tokrat smo se - mislim, da prvič in edinokrat - ustavili ob Neretvi in pri enem izmed tistih preštevilnih štantov celo nabavili polno sadja.

Do Biograda smo nato počasi le prišli in takoj naleteli na prekrasen prizor!

Helena je začela vit roke in se pridušat, kako imamo lahko tako nesrečo, da smo ravno zamudili trajekt. Ker pa smo na dopustu, sem jaz to drugače vzel - ha, prvi smo v vrsti za čisto frišen trajekt, pa še parkirplac je zastonj! Mi je takoj kapnilo, kam je treba naslednjič v kakem obmorskem mestu parkirat. Pokneš ga v vrsto za trajekt, ha!

Čeprav nas je to potem stalo več kot parkirplac, kavo je pa le bilo treba spit.

Smo pa res imeli čist frišen in prazen trajekt in prvi v vrsti sem lahko celo izbiral v katero vrsto lahko dam avto. Madonca, kakšni privilegiji, a?!

Tako se je začel naš drugi del morskih dogodivščin. Na vabilo Darje in Dejana smo se seveda z navdušenjem odzvali.

In potem... kaj čem rečt? Čolni sicer niso moja specialnost, raje imam trdno podlago pod nogami, a moram priznat, da prav trpel nisem. Kdo pa bi v takem?

Helena seveda ne bi bila Helena, če ne bi spet malo organizirala. Tanja in Janez sta dopustovala na Dugem otoku, nekje bogu iza nogu in je padla ideja, kaj če bi mi šli... čoln pa to... pa tam nimajo rib (na otoku pa nimajo rib?)... Dejana se seveda vse, kar je v zvezi s čolnom. hitro prime in ni ostal dolžan - pejmo!!!

Najbrž je bilo samo mene malo strah. Pa saj se bomo vozili dan, dva, tri? A sploh kdo ve, kje je ta Dugi otok? Pa da se bomo peljal še čisto okoli njega? Ste nori, zakaj pa se mu reče Dugi?! Ampak mene seveda ni nihče nič vprašal, vsi so bili navdušeni, vsi kapitani, zjutraj so šli direkt kupit ribe, jaz pa si nisem znal predstavljal, kako zdržiš na čolnu cel dan.

Mogoče takole? Da se greš najprej malo kopat. Pa potem tankat. Pa na kavico in pivce. Pa se spet mal kopat.

Pa gledat podmorniške jaške.

Pa take fore. 

Ja, no... potem pa kar gre. Pritoževal se nisem, se nisem imel za kaj. 

Zaokrožili smo mimo zgornje konice Dugega, pomahali celi stotniji jaht ob neki potopljeni jadrnici, naštimali azimut na svetilnik in potem hitro našli pravi kamp. Stovorili ribe in vse v vreče in odplavali do obale.

Čez pol ure se je že dogajalo na polno!

Ob ribah, vinu in pivu smo bili najbrž precej glasni, saj se nas je nabrala cela družba, kar deset nas je bilo! K sreči so imeli v kampu dobro pripravljen prostor za žar in vse potrebno za pečt, kako bi vse to spekli na kakem malem gorilničku smo se potem še dolgo spraševali... Ampak pogumni imajo srečo.

Mater je blo luštno!

A preden se je vse speklo, preden smo pojedli in se dovolj naklepetali... je minilo kar precej časa. In je bilo treba it naprej. Moramo še okrog, okrog ta Dugega!

Tags: , , , ,

po svetu

Komentarji (4) -

Vreme
21.2.2017 18:32:38 #

Tale gneča je nas odbila od kempiranja, kar pogrešamo Frown

To na Pelješču pa se očitno res dogaja. Nam so po drevesih hodile podgane, pa tudi najprej nismo vedeli, kaj je to Smile

Aja, lahko pa bi s tem zapisom malo pohitel, bi ga bilo prav fino brat, ko je bil zunaj sneg in mraz...

piskec
22.2.2017 12:53:24 #

Kar priznaj, da ne moreš več s tal vstat! Ni je čez posteljo, kaj? Smile

Saj hitim z zapisi... pa je vse, kar mi uspe, nekako takole. Res je, zgrešil sem poletje in vročino, na koncu pa še zimo in mraz... Kaj pa bi lahko napisal: ob zvončkih je lepo morske zgodbe brat? Smile

pajo
22.3.2017 16:09:39 #

Aleš letos greva že 16-tič na Dugi otok. Vedno do istega lastnika. Zakaj že? Paše še pa še!

piskec
23.3.2017 11:02:02 #

Pajo, kakor kdo, še dobro, da nismo vsi enaki, bi se vsi borili za en te isti prostor... Smile

Eni so radi na istem mestu, drugi pa nimamo obstanka. Lahko pa bi bilo povsem drugače ali pa celo nekoč bo - drugače. Morda pa samo še nismo srečali takega placa, ki bi nas za toliko let zadržal! Smile

Kdo bi vedel?

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP