Pejmo plezat III. - Velika Baba

by piskec 8. marec 2017 15:30

U, tole je bil pa en tak dolg izlet. Dolg kot izlet in dolg po tem, koliko smo se obirali. Obirali, obiral in še malo obirali. Ker obirali smo se pa res kar naprej.

Kljub temu, da smo vstali že navsezgodaj in da sem zjutraj komaj odprl oči, toliko navsezgodnji smo bili! Tokrat le trije, Tamauček je bil konec julija na taboru, mi pa nismo hoteli spustit lepega vremena in prostega vikenda. Sva pa tudi že vedela, da se bosta otroka naslednjič zamenjala in bomo takrat vzeli Tamaučka, Flori pa bo tistikrat vandrala po svetu.

Za tretjo zavarovano pot smo določili Veliko Babo v Kamniških, napadli jo bomo z Jezerskega prek Ledin. Pravzaprav kar dvojno plezanje in kar dolga tura. Kar je na koncu tudi bila!

Kdo ve, kaj je bilo zjutraj, sem bil preveč zaspan, le bežno se spominjam dolge vožnje skozi najdaljšo dolino v teh krajih in kako nikjer ni bilo nobenega, ne avta ne človeka. Pa smo si vsak pri sebi mislili, super, danes bo res super, nikjer nikogar.

Ha!

Takole je bilo, ko smo prišli do parkirišča v Ravenski Kočni. Ha! Od kje neki so se vzeli, hudirja?! V celi dolini Kokre nismo srečali niti enega avta...

Ja, seveda, prvi, ja. Komaj, da smo dobili parkplac. Brihta, še prej bo treba naslednjič vstat!

No, resnici na ljubo je treba priznat, da smo bili na parkirišču ob 6:40h, kar sploh ni zgodaj. Le meni te zgodnje ure ne gredo najbolje pa se kar naprej nekaj pritožujem. Te (kvazi) jutranje misli je treba torej vzet z rezervo.

Eni seveda ne zmorejo in parkirajo čim dlje morejo. Ker... hm, zakaj že?

Mi pa smo se ravno dobro ogreli do nove spodnje postaje tovorne žičnice. Jutra so vedno hladna, ogrevanje pa pride prav.

Slovenska pot na Ledine je vedno super, tu sem in sva šla res že velikokrat, kratka ampak sladka. Pa z res malo dostopa, slaba urica pa si v steni. 

Ta prva markacija je res velika, ni Flori majhna!

Naša opremljenost je bila kar dobra, ob taki gneči brez čelade seveda nikamor. Povsod so bili ljudje, pred nami, za nami, nad nami, ob nami...

Večino spuščamo naprej, ne maram gneče in ne maram, da mi kdo diha za ovratnik. Ker ljudje to radi počnejo, sploh pa povsod samo še tečejo in šibajo. Ker lahko. Ker morejo. Ker morajo. Ker se je treba pokazat.

Mi pa... ja, komu neki se pa mudi?!

Že na vrhu Slovenske smo bili precej navdušeni, plezarija je luštna, dan pa je bil prekrasen! Pa še koča je blizu, juhuhu!

Še prej smo pogledali v Žrelo in v grozoto novo našpičene poti. Prej tole ni bilo prav nič hujšega, zdaj pa... no, ne vem, nekateri imajo pač radi železje. Koliko pa bo to pripomoglo k manj dela in popravljanja na poti, bomo pa šele videli.

Na pomolu je takole slikanje obvezno! Obvezno! Kako tudi ne, v takem okolju!

Češka koča na drugi strani. Kdaj drugič, ko bomo delali Frischaufovo in Kremžarjevo pot!

Na Ledinah smo se seveda prvič ustavili in ker je bil vroč dan, sem si privoščil pivce. In, hej, imeli so Kozla! Kozla, juhej! Ja, težko me je bilo spravt stran, ampak je bilo treba hčerki povedat ene par resnic. In kaj pokazat. Ker očetje pač to lahko in tudi moramo počet, ne?

Potem pa smo spet navesili nase vso opremo (ki smo jo prej po Slovenski dali dol) in se zapodili v prečenje sten Ledinskega vrha. Precej objektivno nevarna pot zapadlemu kamenju. Itak je vse razbito, povsod sam grušč. Drugače pa super speljano, nikjer kakšnih hudih prepadov, čeprav se ti prej zdi, da bo to težko.

Tako vmes nismo prav veliko slikali, šele na pomolu, preden smo se spustili v zadnjo grapo, ki zgleda precej grozeče, a je strah spet precej brezzob. Je pa okolje... no, prekrasno, kaj pa drugega!

Rudijeva vertikala je pa... no, precej strma. Vsaj meni se je tako zdela, čeprav sta punci vztrajno zatrjevali, da je tole skoraj walk in the park. Ampak se nisem dal. 

Kakorkoli obrneš je precej strma, žica je sicer dobro napeta, ne veš pa prav dobro, kje bi hodil. Levo, desno, ob, nad, včasih imaš zajlo tudi vmes. Varovanje ti pa včasih tudi narobe hodi. In potem se toliko ukvarjaš sam s sabo, da si hitro gor.

Vsekakor zanimivo.

Je pa res, da sem potem ob kamnu, kjer se Rudijeva vertikala konča in se poti združijo, povsem omagal. Do vrha Babe sem se potem vlekel, kot že dolgo ne. Ni pa ni šlo, nikamor ni šlo. Je samo padla vznemirjenost ali me je že pobralo? Po teh parih urah? Ok, štirih urah?

Tako, da sem kar dobro počival. In občudoval. Ker je kaj za občudovat, o ja, je!

Poslikal sem še steno Križa, v njej se pri povečavi seveda najdejo tudi ljudje - tako doma potem pogledam, kje gre pot in koliko me mora bit strah, ko bomo enkrat šli čez tole. Na žalost je prav ta pot še isti dan vzela življenje. To leto že premnogo življenje v gorah preveč.

Še eno skupinsko, da se ve, kje smo bili!

In gremo dol. Punci sta seveda navijali za vertikalo v nasprotni smeri, ampak saj res nismo nori, ne? Bo pa treba malce gor ob Ledinskem vrhu do Jezerskega sedla. Malce. Pa saj imamo cel dan smo govorili še vedno, pa je bila ura že poldne...

Tam nekje pri sedlu se mi je zazdelo, da bi morala biti tule nekje ferata na Storžek. Storžek? Ubogi Storžek, z večino strani je sploh neviden, z ene strani pa kipi v nebo kot kak največji steber v KSA. Večinoma je pa neviden, še na karti ga ni, ni dovolj pomemben. 

Ampak vstop v ferato sem pa le našel. Seveda doma, ob dobri povečavi, se tamle spodaj nekje vidijo zajle čez gladke plošče. No, tule pa skoraj gotovo ne bom šel, a obljubil pa le ne bom... Pa slika je postrani slikana, saj je strmo, ne pa toliko!

Ljudi je bil cel kup, zgoraj, dol, v steni, pod steno, skratka vikend je bil enkraten, ljudi polno, a se gamsi (gamsi!) niso prav nič sekirali in so bili tokrat celo z družinami toliko pogumni, da niso pobegnili že ob prvem človeku. Tako pa smo lahko opazovali mladino, ki se na snegu ni obnašala prav nič drugače kot človeška mladina. Gor, dol, levo, desno, v par minutah opazovanja se ti je že kar rolalo v glavi, toliko so mladički preskakali. In ko jim je bilo vroče, so lepo pritisnili trebuščke na sneg. 

Spodnji del Ledenika pod Skuto, ki je bil to leto kar presenetljivo velik, pravzaprav je celo zrasel.

Na Ledinah je spet zapasal Kozel, vzdušje pa je pokvaril helikopter, ki smo ga gledali, kako je pobiral ponesrečenca v stenah Dolgega hrbta. K sreči (no, sreči) samo zlomljen gleženj. Je pa zgledalo, kot da se bo helikopter vsak čas zaletel v steno, od daleč je še huje vse opazovat.

Dol je šlo potem počasi, vročina je bila že huda. Smo si večkrat ogledali, kje vse smo hodili.

Seveda po lovski dol. Je tudi kar za pazit, sem in tja je strmo in prepadno.

V dolino, do Karničarjev, smo se priklatili po desetih urah, kar je bil kar rekord v obiranju in počasnosti. Saj nismo toliko hodili, bolj smo se zatikali. Vročina pač naredi svoje.

Je pa zato tole dvoje tako pasaloooooo... O, tole bo treba še prit probat!

Je pa res, da smo pojedli premalo in nas je vse skupaj le presneto razdražilo. Pa še vroče je bilo, sem to že povedal? In tako...

je padla še pica v Lahovčah. S prekrasnimi razgledi. 

Kar nekako nismo in nismo hoteli domov in smo res izkoristili vsako možnost, da smo se ustavljali, nekaj prčkali, jedli, pili, se razgledovali.

Ampak... saj tako mora bit, ne? Kam se nam pa naj mudi? 

 

Naslednjič pa na Stol!

Tags: , , , , ,

domači kraji | hribi

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS