Ko planina zadoni

by piskec 8. maj 2017 15:08

Tokrat smo za skok na Veliko planino uporabili dogodek, o katerem sprva nismo vedeli, kaj bi si mislili o njem.

Prežeti smo namreč z mislijo, da mora biti v naravi mir, sploh Velika planina se včasih zdi, da je kot nekak rezervat, park. 

Ampak, če pogledaš malo bolje, seveda ni noben park. Turizem, smučarija, pastirstvo, avtomobili, kolesarji, ljudje - kje pa bo tu mir? Morda le kdaj ob zelo slabem vremenu... 

O Veliki planini se že dolgo krešejo mnenja in zdi se, da je vedno v nekem krču, ne ve se ali bi se posvetila miru ali bi se predala turizmu, vedno ostaja nekje napol, vmes. Eni se zavzemajo za nekaj, drugi za nekaj povsem drugega. Že njena razdeljenost na različne planine, na različne pašne skupnosti, na različna naselja, kaže na njeno življenje v nasprotne smeri. In v takem loncu se težko kaj dobrega skuha, rado pa vre. Od nekdaj.

Kakorkoli, čez Rigelj že dolgo nismo šli! Okljukasta, a miru polna pot.

Še čez tiste strme trave mi je šlo čisto ok. Če sem enkrat tule že dol prišel, pa res ni na mestu, da me je še navzgor strah, ne? Morda pa se stanje mojega strahu izboljšuje, kaj?

Razgledi niso bili najboljši, konec avgusta pač.

Tudi tokrat smo dobro načrtovali, na dogodek bomo prišli ravno prav!

A vseeno ni bilo tako enostavno. Vmes so se namreč postavili Gradišekovi in nas malce premotili in čeprav ni bilo nobenega prostora, smo le dočakali naše žgance in kislo mleko. In encijan seveda.

Smo si bili enotni, da tole lepo pojemo, zraven pa poslušamo, kako planina doni in kako bodo rogisti zašpilali.

A ni bilo nič od tega. Planina je namreč velika in čeprav so se rogisti postavili na tri različne konce, se jih do pastirskega naselja sploh ni slišalo! Bi jih moralo biti kaj več, da bi planina donela. Ali pa bi morali imeti kake super hude instrumente.

Kar so jih sicer imeli - vse je bilo namreč lastne izdelave, eni so imeli le lesene, drugi le železne!

Mi trije pa smo se povsod tako obirali, da smo jih na koncu komaj ujeli!

Je pa bilo ljudi kar nekaj, cela planina jih je bila polna, pa ne samo zaradi dogodka, in tudi pri Domžalskem domu je bilo veselo!

Heleni se pa potem ni dalo prav več veliko hodit, se je raje odločila, da gre preizkusit gondolo. Midva z Lojzetom pa sva imela še nekaj resnega dela - pri smerni tablici sva namestila še tablico za kolesarje. Ki je - kakor sem opisal prejšnjič - nedolgo zatem itak izginila.

Prav tale smerna tablica je ena najbolj zanimivih, morda celo začaranih tablic, na Veliki planini. Velikokrat se namreč zgodi, da je ljudje ne vidijo in jo mahnejo kar naravnost naprej po cesti/kolovozu. Ta se potem res konča nad prepadi in že parkrat se je zgodilo, da je GRS reševala izgubljene pohodnike.

Kako se ljudje lahko tu izgubijo, mi ni povsem jasno, na drugi strani poti je še stara tablica in polno markacij, a smo namestili še drog z novo tablico, ko so se pred leti tule izgubili neki Nizozemci. Pa tudi to ni dovolj. Glavno vprašanje tu je: kaj pa bilo dovolj? Ok, saj razumem, se zaklepetaš in kar naenkrat ni več poti, se je že večkrat zgodilo, ohoho, tudi meni. A kako urediti odcep, ko pot zavije z neke druge dobro uhojene poti/ceste, da bi preprečili, da ljudje tega ne opazijo? Nisem povsem siguren, da se to sploh da.

Izobraževanje, seznanjanje, informiranje, priprava. Težko, v teh časih mobilnikov in navigacij najbrž še težje. Še dobre karte te včasih odpeljejo v povsem napačne smeri, kaj šele navigacija sredi planin. 

Ja, še dosti dela bo.

Pod Dolskim grabnom sva zavila direktno proti Kraljevem hribu, jaz sem šel prvič tule mimo, vedno jo pičim direktno dol do gondole.

Vmes si ogledava še jelko

mostičke, upava, da ne dobiva kake paintball zadeve v ta zadnjo

in sva že na Kraljevem hribu! 

Heleno morava kar iskat, jo na koncu najdeva spečo v senčki! Pa se je pritoževala, da sva bila prehitra, da ni mogla prav veliko dremat! Se je pa potem točeno tako lepo prileglo, da bi bilo dobro tale Kraljev hrib še večkrat obiskat.

Smo pa na planini srečali in slikali še Petra, tistega, ki nam je pred leti tako lepo naredil čisto ta prave trniče!

Na Veliki planini torej ni prav veliko donelo, bil je čisto lep in miren dogodek. A konec avgusta pač ni pričakovati, da bo mir, ljudje so radi gor, kjer je poleti vsaj malce bolj znosno! In tako je tudi prav, saj hočemo, da so ljudje bolj aktivni, kajne?

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS

EPP